Pogodbi zvesta stranka (v obravnavanem primeru tožnica kot naročnica) je imela že po splošnem pravilu iz drugega odstavka 239. člena OZ pravico zahtevati, da ji druga pogodbena stranka (v obravnavanem primeru prva toženka kot dobaviteljica), ki je bila odgovorna za neizpolnitev, povrne škodo, ki ji je nastala zaradi neizpolnitve. Na to splošno pravilo napotuje določba 503. člena OZ. V 504. in 505. členu OZ so namreč določena posebna pravila o povrnitvi določenih vrst (oblik) škode: v 504. členu OZ, če ima stvar dnevno ceno, ko lahko druga stranka zahteva razliko med kupnino, ki je bila določena v pogodbi, in dnevno ceno na dan, ko je bila pogodba razvezana, na trgu kraja, v katerem je bil opravljen posel (prvi odstavek); v 505. členu OZ pa, če je bila stvar kupljena zaradi kritja, ko sme druga stranka kupiti (drugo) po vrsti določeno stvar zaradi kritja ter zahtevati razliko med kupnino, ki je bila določena v pogodbi, in kupnino pri kritnem kupu.

Da je pri vtoževani odškodnini šlo za povrnitev škode po splošnih pravilih o povrnitvi škode, nastale s kršitvijo pogodbe, in ne za povrnitev škode po posebnih pravilih o kritnem kupu, kažeta dejstvi, da je bila vtoževana odškodnina zmanjšana za 10 % (zaradi tega, ker je imel varilni stroj italijanskega dobavitelja eno varilno glavo več), in dejstvo, da pri sporni varilni napravi ni šlo za generično (po vrsti določeno), temveč za individualno stvar. Na individualnost varilne naprave namreč kaže to, da sta pogodba in priložena skica specificirali način izdelave in lastnosti naprave. Da je šlo za strogo namensko napravo, kaže tudi to, da je bila predmet enkratne izdelave za znanega kupca, po naročilu, ne pa na zalogo. Čeprav pa je naprava, ki je bila namenjena za kritje, očitno (po lastnostih in izdelavi) ustrezala napravi, ki je bila predmet prv(otn)e pogodbe.