IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061947
URS člen 21, 26. ZKP člen 542, 542/3. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost države - protipravnost - kršitev pravice osebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - bivalne razmere v priporu - odreditev pripora zaradi izmikanja glavni obravnavi - pravica do povračila škode - zavrnjen zahtevek
Tožnik je bil tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta (tretji odstavek 542. člena ZKP).
Tožnikovo ravnanje, ko sodišču ni sporočil pravega naslova bivanja in se vabilom sodišča tudi ni odzival, je potrebno šteti za nedovoljeno ravnanje, ki je imelo upravičeno za posledico odreditev pripora s tiralico. Tožnik je na predobravnavnem naroku zamolčal, da dela v Franciji, navajal je, da je brezposeln, zato je sodišče utrdil v prepričanju, da je begosumen in da ni nobenega zagotovila za tožnikovo prostovoljno navzočnost v nadaljevanju postopka. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožene stranke, da tega ni storil namerno. Razlog odreditve pripora pa tudi kasneje ni prenehal, kar izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v kazenskem postopku.
Dejstvo, da se je tožnik po odpravi pripora potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal, pa še ne pomeni, da s svojim predhodnim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor.
Ker bivanjske razmere v priporu niso bile neznosne ter tožnikovo trpljenje ni presegalo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva prestajanja pripora oziroma zapora, je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.
Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno opozorilo na dejstvo, da imajo obsojenci na prestajanju zaporne kazni pravico do zagotavljanja potrebnih zdravstvenih storitev, ki se izvršujejo v zavodih za prestajanje kazni zapora. Ob tem se lahko zdravstvena oskrba za obsojence opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda, zaradi česar je povsem utemeljen zaključek, da morebitno nadaljnje zdravljenje obsojenca na prestajanju zaporne kazni ne bo ogroženo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00059937
KZ-1 člen 24, 45a, 49, 49/1, 49/2, 86, 86/4, 86/5, 86/9, 99, 99/9, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2. KZ-1B člen 44. KZ-1E člen 5. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 24. ZKP člen 129.
kazen zapora - način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - individualizacija kazenske sankcije - namen kaznovanja - resocializacija obsojenca - generalna prevencija - specialna prevencija - retribucija - človekovo dostojanstvo - reintegracija - izbira kazenske sankcije - odmera kazenske sankcije - splošna pravila za odmero kazni - teža kaznivega dejanja - krivda - olajševalne in obteževalne okoliščine - stopnja krivde - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - ponovitvena nevarnost - koristoljubnost - opravljanje poklica - družinsko življenje
Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost.
Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca.
Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni.
Pravilno je sicer, da se upošteva tudi stanje socializiranosti in integriranosti storilca v družbo v času storitve kaznivega dejanja, saj je na ta način mogoče ugotoviti bodisi pozitivne bodisi negativne spremembe na osnovi katerih je mogoče sklepati o stanju v trenutku odločanja o NIK, vendar gre le za en vidik presoje, ki pa je pretežno usmerjena na stanje v trenutku odločanja in predvidevanje bodočega ravnanja obsojenca. Zaključek, da ugotovitev o nespremenjenem stanju socializiranosti in integriranosti (ali posamezne subjektivne okoliščine) vodi v zavrnitev nadomestnega načina izvršitve kazni, je očitno napačen. Na ta način bi vsem obsojencem, pri katerih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo negativnih subjektivnih okoliščin, bilo to v škodo, saj ne bi mogli izkazati, da so kasneje bile odpravljene, v korist pa bi bilo le tistim obsojencem, ki so dejanje storili v obdobju osebnostnih težav (npr. odvisnosti).
Zakon kot osnovno pravilo odmere kazni določa težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami pa med drugim navaja stopnjo storilčeve krivde (prvi odstavek in drugi 49. člena KZ-1). Pojem krivde kot del splošnega pojma kaznivega dejanja, kot podlaga za kazen (24. člena KZ-1), ni enak pojmu krivde upoštevne pri odmeri kazni, krivdi kot merilu za kazen. Pri krivdi kot podlagi za kazen stopnjevanje ni mogoče. Pri krivdi kot merilu za kazen pa je stopnjevanje, kvantifikacija, možna in se razlikuje od primera do primera. Tudi pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni pride v poštev le krivda v smislu krivde kot merila kazni.
Pri pojmu krivde kot merila za kazen je tudi teža dejanja del krivde. Teža izvršenega kaznivega dejanja je izražena v nevrednosti posledice, v stopnji ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine. Merilo nevrednosti posledice je predvsem tipična posledica predvidena za kaznivo dejanje. Teža kaznivega dejanja je izražena tudi v nevrednost ravnanja storilca, kakor izhaja iz načina, na katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno (npr. intenzivnost nasilja).
Opiranje na zgolj večjo ali manjšo koristnost izvršitve kazni zapora na nadomestni način bi vodilo v "razredno pravico", ko bi nadomestni način bil dostopen le življenjsko privilegiranim obsojencem. Ocena koristnosti lahko pomembno vpliva na presojo utemeljenosti nadomestnega načina izvršitve kazni, ne more pa biti edina, niti odločilna.
Družinske razmere, skrb za otroka, in poslabšanje socialnih in finančnih razmer same po sebi ne morejo biti razlog za ugoditev predlogu za NIK. To pa ne pomeni, da ta dva kriterija sploh nista upoštevna, vendar le izjemoma oziroma je njun vpliv na odločitev omejen, odvisen od celote upoštevnih okoliščin.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00059951
URS člen 14, 14/2. ZKP člen 129a, 129a/2, 129a/3. KZ-1 člen 86.
način izvršitve kazni zapora - alternativna izvršitev kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora - pravočasnost predloga - ustavna odločba - neustavnost zakonske določbe
Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost drugega odstavka 129.a člena ZKP kolikor določa 15 dnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje.
Obsojenec lahko predlaga alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist tudi, ko že prestaja kazen zapora oziroma do konca prestajanja kazni zapora.
Po določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1, na katero se pritožnica sklicuje, namreč sodišče lahko odredi, da obtoženec kazen zapora prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku. Podobno dikcijo ima tudi tretji odstavek 359. člena ZKP, ki določa, da lahko sodišče v sodbi odloči tudi o načinu izvršitve kazni. Citirani določbi sodišču torej dovoljujeta, da v sodbi obtožencu odredi milejši režim prestajanja zaporne kazni, nikakor pa k takšni odločitvi sodišča ne zavezujeta.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059589
ZKP člen 95, 95/4, 98, 98/1, 402, 402/3, 402/5, 503, 503/2, 507, 507/1. KZ-1 člen 75, 75/2.
protipravna premoženjska korist - vračilo koristi - predlog za obročno plačilo - zamuda roka - prekluzivni rok - zavrženje predloga - oprostitev plačila sodne takse za pritožbo
Drugi odstavek 503. člena ZKP in drugi odstavek 75. člena Kazenskega zakonika dopuščata, da sme sodišče v upravičenih primerih dovoliti obročno plačilo pridobljene premoženjske koristi. Vendar pa sme obsojeni ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP predlog za obročno plačilo podati najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00058845
KZ-1 člen 86, 86/8. ZIUPOPDVE člen 88, 88/2. ZDUPŠOP člen 45,45/2.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - neoprava družbeno koristnega dela - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Obsojenec v pritožbi ni zatrjeval, še manj pa dokazal, da dela v splošno korist ni mogel opraviti zaradi objektivnih razlogov, ki so nastali zaradi epidemije in so določeni v drugem odstavku 88. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) in drugem odstavku 45. člena Zakona o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (ZDUPŠOP), zaradi katerih rok za opravo dela v splošno korist v času veljavnosti ukrepov po navedenih zakonih ni tekel. Takšnih razlogov ni ugotovila niti probacijska enota, ki je sicer pristojna o tem poročati sodišču (tretji odstavek 88. člena ZIUOPDVE in tretji odstavek 45. člena ZDUPŠOP). Obsojenec je imel vse možnosti, da bi delo v splošno korist opravil pravočasno, vendar jih zavestno ni izkoristil.
Razlogi za neizvršitev dela v splošno korist so izključno v sferi obsojenca, saj so posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil ter izmikanja obveznostim iz nadomestne izvršitve kazni zapora.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00059145
URS člen 19. ZKP člen 10, 10/2, 407, 407/1, 407/2. KZ-1 člen 53, 53/2-3, 55, 55/1, 86, 86/3. ZIKS-1 člen 18.
neprava obnova kazenskega postopka - združitev kazni zapora - postopek za združitev kazni - enotna kazen zapora - prestajanje zaporne kazni - prestajanje kazni pod posebnim režimom - prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku - individualizacija kazenske sankcije - odprti oddelek - pritožba v korist obsojenega
Resda je bistvena razlika med zaprtim in odprtim zaporskim režimom v stopnji (intenzivnosti) omejevanja osebne svobode in v načinu, na katerega se omejevanje izvršuje, vendar sta po naravi stvari oba zaporska režima v temelju enaka, saj oba de facto predstavljata odvzem prostosti, ki je po trajanju (še vedno) izenačen. Torej je v prvi vrsti od dolžine zaporne kazni odvisno, kako hud je poseg v obsojenčevo ustavno pravico do osebne svobode.
Zaradi povedanega se pravni položaj obsojenca z izrekom enotne kazni zapora v postopku "neprave obnove kazenskega postopka" vsekakor izboljša, saj se z novo sodbo skrajša poseg v njegovo osebno svobodo. Pri izbiri režima (strožji ali blažji) prestajanja prostostne kazni pa gre za penitenciarno individualizacijo kazni, ki pa ni v izključni pristojnosti sodišča in vpliva zgolj na obsojenčev dejanski položaj.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00058857
KZ-1 člen 86, 86/4. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
nadomestna izvršitev denarne kazni - alternativna izvršitev kazni zapora - vikend zapor - predkaznovanost - kazenski postopek v teku - zavrnitev predloga - namen kaznovanja
Strinjati se je sicer s pritožbo v kritiki izpostavljanja kazenske preiskave I Kpr 42207/2019 in sploh odprtih kazenskih postopkov v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se pokaže kot neprimerno in odvečno, še sploh zato, ker je sodišče prve stopnje v predhodni, tj. točki 11 obrazložitve, pravilno ugotovilo obsojenkino predhodno nekaznovanost in njen status siceršnje obravnavanosti na osnovi podatkov iz kazenske evidence povsem zadostno pojasnilo. Prav zato v tej zvezi ne gre pritrditi očitku obsojene, da izpodbijana odločitev bazira na nepravnomočnem postopku (preiskavi) in trditvi, da je bilo s tem (posredno) poseženo v obsojenkino ustavno varovano domnevo nedolžnosti. Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, ampak vselej fakultativna, pri čemer je poudariti, da je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni.
Strinjati se je s pritožnico, da je v vmesnem času ob izpostavljenih postala pravnomočna še ena izrečena ji kazen zapora v trajanju enajst mesecev, in sicer v kazenskem postopku, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Mariboru vodil pod opr. št. III K 47380/2020. Vendar je stališče pritožnice, da bi morala biti v okviru predmetnega postopka tudi ta kazen všteta v predmetno združitev, zmotno. Izpostavljena sodna odločba je namreč postala pravnomočna (šele) dne 20. 4. 2022, torej po tem, ko je obsojena dne 7. 2. 2022 že podala predlog za združitev zapornih kazni. Gre torej za novo dejstvo, ki ga pritožnica izpostavi v pritožbi, o katerem pa višje sodišče kot sodišče druge stopnje ne more odločati v okviru predmetnega pritožbenega postopka, pač pa je lahko predmet vnovičnega predloga obsojene za združitev zapornih kazni, ki se lahko poda pred sodiščem prve stopnje.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da kljub dejstvu, da v času odločitve sodišča prve stopnje izvršba še ni bila v celoti ustavljena, ni bilo moč pričakovati poplačila terjatve. Predmetni sklep o izvršbi (z rubežem in prenosom denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet) se je namreč nahajal šele na devetem mestu neporavnanih obveznosti, pri čemer pa iz podatkov spisa še izhaja, da je bila tudi ta izvršba naknadno ustavljena, in to že s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I 393/2019 z dne 7. 2. 2022 (list. št. 278), kar samo potrjuje pravilnost ocene sodišča prve stopnje v času odločanja 20. 1. 2022.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00058277
ZKP člen 16, 133, 133/1, 371, 371/2. KZ-1 člen 56, 56/1. URS člen 29. ZSKZDČEU-1 člen 138.
vštetje kazni - poseben sklep - pravnomočna sodna odločba - kršitev pravice do izjave v postopku - priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - soglasje obsojenca - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravni podlagi prvega odstavka 133. člena ZKP, ki določa, da v primeru dvoma o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe ali o računanju kazni ali če v pravnomočni sodbi ni odločeno o vštetju pripora ali prej prestane kazni ali če jih sodišče ni vštelo pravilno, odloči o tem predsednik senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji, s posebnim sklepom.
V kontradiktornem postopku je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izreče in opredeli ne le do navedb nasprotne stranke, temveč tudi do vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Zajema torej pravico do izjave vsakomur v postopku glede njegovih pravic in pravnih interesov. Na zakonski ravni je vključena v določbo 16. člena ZKP, v obravnavanem primeru priznanja in izvršitve izrečene kazni zapora v drugi državi članici, pa tudi v specialno določbo 138. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1).
ZKP člen 87, 87/2, 129a, 129a/2, 129a/3, 402, 402/3.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - delo v splošno korist - rok za vložitev predloga - prepozen predlog - spremenjena sodna praksa - ustavna odločba
Ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča Up-290/17, U-I-51/17 z dne 23. 6. 2022, predloga A. A., ki je že na prestajanju zaporne kazni, ni mogoče šteti za prepoznega, zato je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (tretji odstavek 402. člena ZKP).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00057872
KZ-1 člen 87, 87/1.
neizterljivost - denarna kazen
Skupno premoženje sicer pripada zakoncema skupaj, pri čemer deleži na premoženju vsakega od njiju niso določeni, na stvareh iz skupnega premoženja pa imata zakonca skupno lastnino. Vendar pa v izvršilnem postopku na nedoločen delež na skupnem premoženju, bodisi da gre za premično bodisi za nepremično premoženje, ni mogoče poseči.
ZKP člen 129a, 129a/1, 399, 402, 402/5. ZIKS-1 člen 18,. KZ-1 člen 86, 86/3.
odlog izvršitve kazni zapora - odprti oddelek - prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku - res iudicata - pravnomočno razsojena stvar - procesna ovira pravnomočno razsojene stvari - ne bis in idem - zavrženje predloga
Četudi drži, da je pritožbeno sodišče o tem odločilo v okviru postopka za izvrševanje kazenske sankcije, je vsebinska odločitev o tem že pravnomočno sprejeta, zato kot pravnomočno razsojena stvar pomeni procesno oviro za ponovno odločanje o enakem predlogu obsojenca.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00057833
ZIUOPDVE člen 88. KZ-1 člen 86, 86/8.
delo v splošno korist - neizpolnjevanje nalog - podaljšanje roka - objektivni razlogi - COVID-19
Pritožnik s ponavljanjem identičnih navedb, ki jih je sodišče že pravnomočno pretreslo, ne more upravičiti vnovičnega podaljšanja roka za opravo dela v splošno korist iz osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika v zvezi z 88. členom ZIUOPDVE.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057840
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 98, 98/5, 402, 402/3.
prekinitev dela - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - kazen zapora - objektivni razlogi - delo v tujini - COVID-19 - prepoved prehajanja meje ali ozemlja države - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Ob odsotnosti objektivnih razlogov, ki bi obsojencu onemogočali opravo dela v splošno korist, ki jih tudi sicer zagovornik konkretizirano niti ne zatrjuje, je namreč kakršnokoli podaljšanje roka (tudi upoštevaje številne sprejete "COVID-19" predpise, ki so zaradi epidemije omogočali takšno podaljšanje) neutemeljeno.
Nobenega dvoma ni, da je preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe ustrezen in primeren ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja izločitve udeležencev cestnega prometa iz same udeležbe v cestnem prometu, zaradi zlorabe zaupanja, da bodo pri udeležbi v cestnem prometu z motornimi vozili spoštovali cestno prometna pravila, ki jim je bilo izkazano že z izdajo vozniškega dovoljenja, nato pa ponovno zlorabiti to zaupanje z nespoštovanjem pogojev odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00056750
ZKP člen 213.b, 213.b/4, 213.b/5.
pravice pripornikov - nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika z osebami zunaj zavoda
V pritožbi obdolženčevega zagovornika uveljavljena kršitev iz četrtega odstavka 213.b člena Zakona o kazenskem postopku ni podana. Okoliščina, da je prvostopno sodišče izpodbijani sklep izdalo brez predloga državnega tožilca namreč ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve. Po vložitvi obtožnice namreč v skladu s petim odstavkom 213.b člena ZKP za izdajo izpodbijanega sklepa ni potreben predlog državnega tožilca, in tudi okoliščina, da obdolženi A. A. ni komuniciral s soobdolžencema, kar v pritožbi prav tako izpostavlja zagovornik, v ničemer ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim se obdolženemu A. A. prepoveduje medsebojno pošiljanje in sprejemanje pisem in drugih pošiljk ter vzpostavljanje kakršnihkoli stikov z ostalima soobdolžencema.
Ob upoštevanju namena kaznovanja, je pravilno, da sodišče v okviru presoje osebne urejenosti obsojenca ter v tej povezavi tudi možnosti zaupanja obsojencu, da t. i. vikend zapora ne bo zlorabil, presoja tudi olajševalne in obteževalne okoliščine kaznivega dejanja, saj je mogoče namene kaznovanja doseči le z ustrezno individualizacijo kazni glede na nevarnost konkretnega kaznivega dejanja in storilčevo osebnost.
Podane morajo biti konkretne utemeljene okoliščine na strani kaznivega dejanja in na strani storilca, ki potrjujejo, da za dosego namenov kaznovanja s pravnomočno sodbo izrečene kazni zapora ni treba izvršiti v zavodu.