CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00018919
KZ-1 člen 284, 284/2. ZPP člen 9, 233, 238.
kaznivo dejanje krive izpovedbe - znaki kaznivega dejanja - dolžnost pričanja - zamolčanje dejstev - pomanjkljiv pravni pouk - pravdni postopek - navedbe stranke v postopku - izpovedba stranke
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 lahko v pravdnem postopku ob zaslišanju strank stori tudi stranka, ki se odloči, da bo izpovedovala, a zamolči bistvene podatke, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev.
V pravdnem postopku se ločijo strankine navedbe (kot glavnega procesnega subjekta) in strankine izpovedbe (kot dokaznega sredstva) na zaslišanju. Splošna dolžnost pričanja, ki je izraz pravice do sodnega varstva, vsebuje troje dolžnosti: 1) dolžnost odzvati se vabilu na zaslišanje, 2) dolžnost izpovedati in 3) dolžnost govoriti resnico. Pri zaslišanju strank veljajo nekatere izjeme, ki so posledica privilegija zoper samoobtožbo. Za razliko od priče za zaslišanje strank ne veljata prvi dve zgoraj omenjeni dolžnosti. Stranka, ki je zaslišana v dokazne namene, lahko odreče odgovor na posamezna vprašanja, če bi sebe ali zakonsko določene kategorije njej bližnjih oseb s svojim odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali v kazenski pregon. A če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej svoji razsežnosti. To ne pomeni le, da tistemu, kar ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva. Stranki, zaslišani v dokazne namene, je mogoče očitati storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe z alternativno izvršitveno obliko zamolčanja, kadar je stranka bila voljna izpovedovati. Če predsednik senata v pravdnem postopku opusti svojo dolžnost opozoriti zaslišano stranko, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, krši določbe ZPP, a ne bistveno, kajti ta pravni pouk ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave.
bančna garancija za dobro izvedbo posla - pavšalna odškodnina - kršitev pogodbe - neupravičena obogatitev - bančna garancija
Predmet tega postopka je sicer razmerje v zvezi z bančno garancijo, vendar razmerje med naročnikom garancije (tožečo stranko) in upravičencem iz garancije (toženo stranko). V tem razmerju pa imata stranki tudi ugovore iz temeljnega posla. Upravičenec do garancije bi se pravilno poplačal iz garancije le v primeru, da je obstajala njegova terjatev do naročnika najmanj v višini garancije. V nasprotnem primeru je naročnik upravičen od upravičenca zahtevati plačilo tistega zneska, ki je terjatev presegal, saj je bilo plačilo iz garancije izvedeno brez pravne podlage v temeljnem razmerju.
OZ člen 150, 153, 153/2, 171. ZPrCP člen 42, 42/1.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - objektivna odškodninska odgovornost - imetnik motornega vozila - ravnanje oškodovanca - deljena odgovornost (deljena krivda)
Odgovornost lastnika premikajočega se vozila je opredeljeno v določbi člena 150 OZ, ker za škodo odgovarja imetnik vozila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00019782
ODZ paragraf 493. ZOR člen 73. ZPP člen 44, 44/3. ZST-1 člen 31.
ugotovitev vrednosti spornega predmeta - posebna pritožba ni dovoljena - zahteva na izstavitev zemljiškoknjižne listine - vrednost nepremičnine - darilna pogodba - ustno sklenjena darilna pogodba - izročitev stvari v posest - konvalidacija ustno sklenjene pogodbe - prava pogodbena volja strank
Do uveljavitve OZ se je za darilno pogodbo uporabljal splošni del ZOR, v ostalem delu pa pravna pravila ODZ. Ker je bila ustna pogodba sklenjena v letu 1988, je moralo prvo sodišče uporabiti tako določbe ZOR kot tudi pravna pravila ODZ. V skladu s slednjimi je darilna pogodba t. i. realni kontrakt, zato se za njeno sklenitev zahteva dejanska izročitev stvari. Za pravno učinkovitost darilne pogodbe se je po paragrafu 493 ODZ zahtevala stroga obličnost. Vendar pa je napaka v obliki pri ustno sklenjeni darilni pogodbi zaradi izpolnitve pogodbenih obveznosti lahko konvalidirala.
spor zaradi motenja posesti - rok za vložitev tožbe - načelo hitrosti postopka
Roka iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sta kratka zaradi načela hitrosti postopka v sporih zaradi motenja posesti. To pa zato, ker gre za provizorično pravno varstvo posesti, ki naj se doseže čim hitreje. Tožba je instrumentarij za uveljavljanje sodnega varstva posestvi, pri njej pa je bistveno, ali je bila vložena znotraj rokov, določenih v 32. členu SPZ. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo argumentiralo, da je bila tožba vložena po izteku 30-dnevnega roka, od kar je tožnik vedel za motenje in storilca, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
nepravdni postopek - delitev skupnega premoženja - napotitev na pravdo zaradi spora o predmetu delitve
V postopku za delitev stvari ali skupnega premoženja sodišče odloči o delitvi le, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in velikosti njihovih deležev. Če obstoji med udeleženci spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev, jih sodišče napoti na pravdo po 9. in 10. členu ZNP. Sodišče napoti na pravdo praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno.
Ker znesek tožnikove invalidske pokojnine presega v 2. alineji 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2 določeni cenzus, ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj ni mogoče šteti, da bi ga oče do svoje smrti preživljal, ne glede na to, da sta imela skupno stalno prebivališče. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do družinske pokojnine od spornega dne dalje.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza - dejansko stanje
Po ustaljeni sodni praksi področje ugotavljanja vzročne zveze kot objektivne zveze med storilčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja. S tem, ko pritožba napada presojo sodišča prve stopnje glede vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in nastalo posledico, pri čemer izhaja iz lastne ocene dejstev in okoliščin, ugotovljenih z izvedenimi dokazi, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za navedbe, s katerimi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede ugotovljene krivdne oblike obdolženca pri obeh kaznivih dejanjih, saj tudi v zvezi s krivdo pritožba dejanskim okoliščinam daje drugačen pomen, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
Goli namen graditi še ne zadostuje za zapolnitev pravnega pojma graditelj v smislu 2. točke prvega odstavka 53. člena ZVEtL-1, saj zakon govori o graditelju, ki je na takem zemljišču izvedel gradnjo.
Kot graditelja je treba šteti tudi tistega, ki je od graditelja kupil nepremičnine, na katerih je ta gradil.
Namen odkupne pravice je, da se graditelju omogoči, da od lastnika stavbe odkupi nepremičnino, na kateri je on oziroma njegov pravni prednik izvedel gradnjo in za katero se je v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi ugotovilo, da je v lasti lastnika stavbe. Ni pa postopek za izdajo dopolnilne odločbe namenjen odpravi zatrjevanega prikrajšanja oziroma oškodovanja predlagatelja. V postopku za izdajo dopolnilne odločbe lahko torej sodišče odloča zgolj o ustanovitvi odkupne pravice in ne tudi o morebitnih odškodninskih zahtevkih oziroma zahtevkih iz naslova neupravičene obogatitve.
Delodajalec je dolžan ustrezno organizirati delo, zato tožnica ni ravnala kot skrben gospodar, ko je tožencu za sporni dan odredila vožnjo v tujino, ne da bi se pred tem prepričala, ali si je uspel urediti vsa ustrezna dovoljenja in sicer vozniško dovoljenje za vožnjo po Sloveniji in Evropi, dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje. Tožnica je bila seznanjena s tem, da imajo pri njej zaposleni tuji delavci velike težave pri pridobivanju teh dovoljenj. Tako je tožnica ravnala neodgovorno, ker dela ni ustrezno organizirala, in se pred odreditvijo vožnje tožencu v tujino ni prepričala, ali ima toženec urejena vsa potrebna dovoljenja. Zato toženec ni kršil 31. člen ZDR-1.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2.
odmera kazenske sankcije - razlogi o odločilnih dejstvih - olajševalne in obteževalne okoliščine - predkaznovanost - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom
Glede na to, da je bil obdolženčev obširen, šest strani obsegajoč izpisek iz kazenske evidence, na naroku za izrek kazenske sankcije ne le vpogledan, ampak tudi prebran, pa tudi ne gre dvomiti, da je obramba s tem, da obdolženec vedno znova izvršuje kazniva dejanja, seznanjena.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-5, 28, 29, 78a.. OZ člen 347, 347/1, 360.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo plače - rok za zastaranje
ZZVZZ v 78.a členu določa, da se med drugim tudi za zavarovance iz 5. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, ki na območju RS opravljajo samostojno poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic, pa nimajo poravnanih obveznosti plačevanja prispevkov, zadržijo njihove pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Do poravnave obveznosti lahko ti zavarovanci na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo le nujno zdravljenje.
Tožena stranka je izplačilo nadomestila za obdobje od 4. 4. 2010 do 14. 6. 2010 in od 1. 10. 2010 do 26. 10. 2010 zavrnilo ob razlogovanju, da je prišlo do zastaranja terjatve. Po mnenju toženke naj bi namreč triletni zastaralni rok začel teči že prvi naslednji dan po koledarskem mesecu odobrene začasne zadržanosti od dela, torej tedaj, ko bi lahko tožnica prvič terjala nadomestilo plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, če bi imela poravnane prispevke. Pritožbeno sodišče se je v zvezi z vprašanje, ali gre za triletni ali petletni zastaralni rok že izreklo, da te terjatve zastarajo v triletnem zastaralnem roku.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - vojaški zavarovanec
Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ne bi smela upoštevati določb ZPIZVZ. Navedene določbe so ključne tako pri upoštevanju zavarovalne dobe prebite v JLA, kot tudi pri odmeri starostne pokojnine, ki jo je tožnik sicer uveljavljal po splošnih predpisih. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Obrazložilo je, da navedba, da tožnik "ne sodi pod jurisdikcijo ZPIZVZ" je neutemeljena že zato, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Tožniku je bila priznana pravica do pokojnine in tudi odmerjena po določbah ZPIZ-1. Trditev, da "določbe ZPIZVZ na tožnika ne morejo imeti učinka" pa so v nasprotju z nadaljnjo trditvijo tožnika, da ZPIZVZ - tudi zanj - ureja priznanje zavarovalne dobe, dopolnjene po vojaških predpisih (peti odstavek 2. člena ZPIZVZ). Tega namreč ZPIZ-1 ne ureja. Pri tem pa tožnik spregleda, da ZPIZVZ na tako priznano zavarovalno dobo veže tudi določitev osnove za to obdobje (prvi odstavek 8. člena ZPIZVZ): ne upoštevajo se dejansko prejete plače, temveč osnove, ki so glede na čin določene v 7. členu ZPIZVZ.
Rekonstrukcija je ponovitev dejanj oziroma dogajanja v enakih ali bistveno podobnih razmerah, da bi se moglo ugotoviti, ali je do dogodka prišlo na zatrjevani način. Rekonstrukcija kot način dokazovanja v ZPP ni posebej urejena, kar pa ne pomeni, da gre za nedopusten dokaz.
razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - razpolagalna nesposobnost - dobra vera - dobroverni pridobitelj - zemljiški dolg
Razpolagalno nesposobnost odsvojitelja (prenosnika) sanira načelo zaupanja v zemljiško knjigo, v kolikor se nanj sklicuje dobroverni pridobitelj. Do okoliščine obstoja predlagateljeve dobre vere (ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo) v času, ko naj bi pridobil pravici iz obeh zemljiških dolgov, pa se sodišče prve stopnje ni (ustrezno obrazloženo) opredelilo.
Čeprav vprašanje dobre vere vsakokratnih zemljiških lastnikov ni nerelevantno, pa je v obravnavani zadevi ključno predvsem, ali je bil v času, ko naj bi pravice iz zemljiških dolgov pridobil, dobroveren predlagatelj.
ZPIZ-2 člen 116, 116/7.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 6.
predčasna pokojnina - zaposlitev v tujini - sporazum z bosno in hercegovino
ZPIZ-2, ki se nanaša na ponovno vstop v zavarovanje v prvem odstavku 116. člena določa, da uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15., 16. in 17. člena tega zakona in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Pokojnina se preneha izplačevati z dnem ponovne pridobitve lastnosti zavarovanca. V sedmem odstavku 116. člena je določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti.
Napačno je sklepanje tožnice, da se 114. člen veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BiH, ki ga navaja tožnica v zvezi s šestim členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, analogno uporablja tudi v Sloveniji. Tega na podlagi 6. člena Sporazuma ni mogoče tako razlagati. 6. člen govori o izenačenosti pravnih dejstev in določa, da če ima opravljanje pridobitne dejavnosti ali neko obvezno zavarovanje po zakonodaji ene pogodbenice pravni učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, ima taka dejavnost enako obveznost zavarovanja enak učinek v drugi pogodbenici. Tožnica ni uživalka pokojnine pokojninskega zakona BiH, temveč je upokojenka ZPIZ Slovenije in se zato zanjo in njena pravna razmerja uporablja zakonodaja Republike Slovenije, kar posledično pomeni, da velja za tožnico 116. člen ZPIZ-2 in ne 114. člen tujega pokojninskega zakona.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00019622
KZ-1 člen 173, 173/1. ZKP člen 358, 358-3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - oprostitev obtožbe - graja dejanskega stanja - izpovedba oškodovanca - presoja izvedenskega mnenja - dokazna ocena
Da je imela deklica vrsto različnih težav že pred obravnavanim dejanjem in torej le teh ni mogoče pripisati (zgolj) obravnavanemu dogodku, je v svojem mnenju pojasnil tudi izvedenec.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - sodna razveza - denarno povračilo
Pri odmeri denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da si tožeča stranka ni želela reintegracije, ker se je bala, da ji bo toženka ponovno poskušala odpovedati pogodbe o zaposlitvi, da ji ne zaupa in da je razočarana, ker je ves čas delala dobro, kar je razvidno iz stumulacije, ki jo je prejemala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki delala več kot eno leto, po prenehanju delovnega razmerja pa se je zaposlila drugje, vendar le za določen čas (za čas nadomeščanja porodniškega dopusta) in da njena zaposlitev ni gotova. Utemeljeno je upoštevalo, da prejema nižje dohodke, le minimalno plačo in tudi same okoliščine podaje odpovedi. Do odpovedi je prišlo prav iz razloga, ker je bila tožeča stranka dlje časa na bolniškem dopustu, da ji je bilo posledično nezakonito določeno poskusno delo z zelo kratkim preizkusnim obdobjem, med bolniškim staležem tožeče stranke pa je tožena stranka našla drugo delavko. Sodišče prve stopnje je prisodilo denarno nadomestilo v višini štirih plač, ki jih je tožnica prejela pri toženi stranki, pri tem pa upoštevalo, da je izhodišče za določitev plače zelo nizko (800,00 EUR bruto), da se je tožnica angažirala in poiskala novo zaposlitev takoj, vendar gre le za zaposlitev za določen čas za čas nadomeščanja na porodniškem dopustu.
OZ člen 9.. Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2008) člen 4.
vojak - denarna nagrada
Revizijsko sodišče je v podobni zadevi že zavzelo stališče , da pripadnik Slovenske vojske vrne celotni znesek prejete posebne denarne nagrade, če pogodbo o zaposlitvi prekine ali enostransko odpove pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena, kar ne pomeni prekomernega posega v njegove pravice in s tem tudi ne kršitve splošnega ustavnega načela sorazmernosti. Pri tem je treba upoštevati naravo posebne denarne nagrade, ki je ni možno enačiti s stroški obveznega vojaškega usposabljanja, ki jih je v primeru predčasne prekinitve pogodbe o zaposlitvi prav tako potrebno vrniti. Posebno denarno nagrado prejme pripadnik Slovenske vojske zgolj zato, ker je za določen čas petih oziroma desetih let sklenil pogodbo o zaposlitvi, zato je razumljiva zahteva, da vrne celoten prejeten znesek, če predčasno odpade razlog, zaradi katerega je bila posebna nagrada sploh izplačana.
ZPP člen 416. Pravilnik o postopku in vsebini izvajanja svetovalnega razgovora (1989) člen 6, 7.
postopek v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki - tožba za razvezo zakonske zveze - svetovalni razgovor - domneva umika tožbe
Iz določila 416. člena ZPP izhaja, da se morata zakonca svetovalnega razgovora udeležiti, ne pa, da morata na njem aktivno sodelovati. Svetovalni razgovor je namreč priložnost, ko lahko zakonca ob sodelovanju nevtralne osebe razpravljata o težavah in se poučita tudi o možnih izhodih iz njih, in ko se lahko pretehtajo različne možnosti glede položaja skupnih otrok po razvezi.