ZKP člen 191, 191/2, 191/2-3, 191, 191/2, 191/2-3.
pripor - ponovitvena nevarnost
Zoper obdolženca je odrejen pripor zaradi desetih kaznivih dejanj velike tatvine (vlomi v stanovanjske hiše) v časovnem razdobju šestih mesecev, je brez zaposlitve in rednih sredstev.
Četudi so storilci kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja pri vdoru v stanovanjsko hišo lastnika telesno poškodovali, pa so bili obtoženi na podlagi vloženega obtožnega predloga le zaradi kaznivega dejanja po členu 71/1 KZ RS, sodišče v istem postopku ne sme obravnavati dejanja v zvezi s povzročeno telesno poškodbo in se sodba lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe.
Obdolženec je ravnal malomarno pri odkupu odpadnih surovin, ker se pri prevzemu ni prepričal, kje so dobili Romi prinešeno odpadno blago, čeravno je lahko sklepal, da takega blaga niso mogli dobiti drugje, kot da so ga ukradli.
Samo dejstvo, da je zastavna pravica akcesorna glede na osnovni posel, iz katerega izvira terjatev, ki se zavaruje, še ne pomeni, da za takšno pogodbo ni potrebno soglasje določenega organa upravljanja.
V primeru, da se ugotovi, da soglasje za zastavno pogodbo ni bilo dano, se po 4. odstavku 55. člena ZOR šteje, da ta pogodba ni bila sklenjena.
KZS člen 234, 234/1, 234, 234/1. KZJ člen 4, 4/2, 8, 8/1, 4, 4/2, 8, 8/1.
milejši zakon - protipravnost dejanja - igranje na srečo
Ker so z novo zakonsko ureditvijo tudi v lokalih zasebnikov dovoljene igre na srečo z igralnimi avtomati, je s tem dejanje po I. odst. 234. čl. KZ RS izgubilo element protipravnosti.
obnova kazenskega postopka - kriva izpovedba - nova dejstva - novi dokazi
Nova dejstva in novi dokazi, ki jih obsojenec navaja šele v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo, se ne presojajo v tem postopku, ampak so lahko podlaga za novo zahtevo za obnovo postopka.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja po členu 61 KZ RS, ki se preganja na zasebno tožbo. Niti iz opisa dejanja, niti iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi oškodovanca zaradi obdolženčevih groženj karkoli storila, opustila ali trpela, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o nastanku prepovedane posledice v smislu kaznivega dejanja prisiljenja po členu 61 KZS. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo kazenski zakon in je obdolženčevo ravnanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po členu 64/2 KZ RS.
nadaljevano kaznivo dejanje - roparska tatvina - velika tatvina
Sodišče prve stopnje je kršilo kazenski zakon v korist obtoženca ko je uporabilo inštitut nadaljevanega kaznivega dejanja ob izvršenem kaznivem dejanju roparske tatvine po členu 167 KZ RS in ob štirih poskusih kaznivega dejanja velike tatvine po členu 166/1 točka 1 KZ RS, saj glede na objekt kazenskopravnega varstva ne gre za identična kazniva dejanja. Ker je izostala pritožba javnega tožilca, navedene kršitve ni bilo mogoče odpraviti.
V primeru, da opis kaznivega dejanja po čl. 223 KZS ne vsebuje posebnega naziva uradnega dejanja, katerega izvršitev je storilec preprečil uradni osebi, je pa to dejanje opisano, izrek sodbe ni nerazumljiv in ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 364. čl. ZKP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034768
ZPP-77 člen 154, 154/2, 354, 354/2, 354/2-13.
izvenzakonska življenjska skupnost - dogovor o skupni gradnji - ustni dogovor o skupni gradnji - realizacija dogovora - solastnina - velikost solastninskega deleža - dokazna ocena - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Sodišče druge stopnje, na podlagi izvedenih dokazov, iz razlogov, ki jih je navedlo že prvo sodišče, nima pomislekov, da sta bili pravdni stranki res že v času gradnje predmetne hiše sporazumni, kako gradita skupno hišo, kakor to trdi tožnica. Na tako njuno takratno voljo je mogoče sklepati zlasti iz dejstva, da sta pravdni stranki živeli že pred tem v skupnem stanovanju ter sta se takoj po dograditvi hiše vselila z otrokom v to stanovanje, ko sta tudi sklenila zakonsko zvezo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da prvo sodišče ne sprejema, ker ni dokazana, trditve tožnice, da sta solastninska deleža pravdnih strank na skupni hiši enaka. O takem (izrecnem) dogovoru niti tožnica nič določnejšega ne pove, temveč le omenja soglasje pravdnih strank, da naj bi toženec financiral predvsem izdatke v zvezi z gradnjo hiše, tožnica pa ostale skupne izdatke.
Za odločitev o pravdnih stroških je imelo prvo sodišče podlago v določilu drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnica res ni v celoti, temveč je le delno uspela v pravdi, vendar odločitev, da v tem primeru trpita pravdni stranki vsaka svoje pravdne stroške, ni v nasprotju z omenjenim ali drugimi določili ZPP. Za tako odločitev namreč ni pomembno le s kakšnim sorazmernim delom zahtevka je tožnica uspela (zahtevala je 50 % delež, prisojen pa je bil le 20 % delež, kar pomeni 40 % uspeh v pravdi), temveč tudi druge okoliščine, med katerimi je upoštevno tudi dejstvo, da zaradi zavrnjenega dela zahtevka niso nastali posebni stroški.
Če tožilec med glavno obravnavo razširi obtožbo za novo kaznivo dejanje, predsednik senata vpraša obtoženca, ali je razumel obtožbo in potem pozove obtoženca naj se izjavi o novi točki obtožbe in naj pove svoj zagovor.
V sporu med sosedi je prišlo do razžalitve (verbalne in realne). Zatrjevana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (ni bil pribavljen zapisnik policije, ki je prišla na klic zasebne tožilke intervenirat) ni podana.
Lahka telesna poškodba pri kaznivem dejanju nasilniškega obnašanja po členu 222/2 KZS ni objektivni pogoj kaznivosti, saj bi bil sicer tisti, ki se je nasilniško obnašal, ni pa sodeloval pri povzročitvi lahke telesne poškodbe, v slabšem položaju kot storilec, ki je sodeloval v pretepu, v katerem je bil kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, upoštevaje pri tem predpisane kazni za navedeni kaznivi dejanji.
Obtoženec je izbrisal iz svojega vozniškega dovoljenja vpisano prepoved vožnje motornega vozila, izrečeno v postopku sodnika za prekrške, in ga še dalje uporabljal. Zagovornik v pogojni obsodbi predlaga milejšo sankcijo, ne da bi podal konkreten predlog. Ne glede na takšno pomanjkljivost je bila pritožba zavrnjena, ker je bilo ocenjeno, da je sankcija ustrezna.
Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi višine odškodnine za (materialno) škodo, nastalo s kršitvijo pogodbe o delu, utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki temelji samo na podatkih spisa, ker drugi podatki zaradi vojne na območju nastanka škode niso dostopni.
Izrečena sodba, s katero je obtoženec obsojen na zaporno kazen razen v primeru, ki ga ureja 1. odstavek 353. čl. ZKP, ne predstavlja okoliščine, ki sama zase kaže na nevarnost, da bi obtoženec pobegnil, podane morajo biti še druge okoliščine, kot jih določa 1. točka II.