denacionalizacija – razpolaganje z nepremičninami, za katere obstaja dolžnost vrnitve – nepravilno voden denacionalizacijski postopek – ničnost pogodbe
Ne držijo revidentkine navedbe, da je bil denacionalizacijski postopek obnovljen. Po vložitvi predloga za nadaljevanje postopka dedinje D. P. se je denacionalizacijski postopek nadaljeval. Sklep o ustavitvi postopka za osebo, ki ji ni bila (pa bi ji po zakonu morala biti) dana možnost udeležbe v postopku, ne more imeti učinkov dokončnosti in pravnomočnosti. To posledično pomeni, da do pravnomočne ustavitve denacionalizacijskega postopka v tem primeru ni prišlo.
praksa, vzpostavljena med pogodbenima strankama – posledice opustitve vzpostavljene prakse
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da za plačevanje pavšalnih zneskov ni bilo podlage v Pogodbi, drugih dogovorih ali opravljenih storitvah. Glede na takšno ugotovitev ni utemeljeno sklicevanje revidentke na domnevno vzpostavljeno poslovno prakso med strankama. Praksa, vzpostavljena med strankama, namreč nima regulativne funkcije, temveč razlagalno. Tako se določba 12. člena OZ uporabi le v primerih, ko je med strankama nekaj pomanjkljivo ali nejasno dogovorjeno, saj praksa, vzpostavljena med strankama, po naravi stvari služi le za določitev vsebine pogodbenega razmerja med določenima strankama in za razlago vsebine tega pogodbenega razmerja.
Četudi je bila med strankama vzpostavljena določena praksa, pa je imela njena opustitev s strani tožene stranke (četudi zaradi »likvidnostnih težav«) za posledico, da tožeča stranka (po oktobru 2005) ni bila več upravičena izvajati zdravstvenega varstva z istovrstno vsebino oziroma na isti način (s prikrivanjem opravljanja kurativnih zdravstvenih storitev pod pojmom ostalih preventivnih zdravstvenih dejavnosti in zaračunavanjem pavšalnih nadomestil). Glede na ravnanje tožene stranke, ki po oktobru 2005 ni več pristajala na dotedanji način poslovanja med strankama (po katerem je tožeči stranki financirala tudi druge storitve iz zdravstvenega varstva), namreč ni mogoče šteti, da sta pogodbeni stranki tudi za čas po oktobru 2005 vsebino pogodbenega razmerja določili drugače kot v Pogodbi. Tako prvenstveno (upoštevaje tudi jasne določbe Pogodbe, ki ne potrebujejo dodatne razlage njihove vsebine) velja tista ureditev, ki sta jo stranki obligacijskega razmerja določili v medsebojni pogodbi, za katero revidentka namreč ni zatrjevala, da bi bila v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov – nazdovoljstvo stranke z delom sodišča v drugih postopkih
Zatrjevanih okoliščin ni mogoče subsumirati pod pojem „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP. Negativen odnos in nezaupanje predlagatelja do sodišča, ki ga gradi na nezadovoljstvu s postopanjem sodišča v drugih zadevah, v katerih je bil udeležen, samo po sebi namreč ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Sicer pa se formalna in materialna pravilnost odločitev sodišča preizkuša v postopku s pravnimi sredstvi, ki so udeležencem na voljo v vsakemu posameznemu postopku; predlagatelj pa z njimi ni imel uspeha. Zato domnevne kršitve in nepravilnosti v drugih postopkih ne predstavljajo razloga za prenos pristojnosti. Tega ne predstavlja niti zatrjevana odškodninska odgovornost podpredsednice Okrožnega sodišča na Ptuju.
ZPPSL člen 36, 36/2, 144, 144/1, 144/2. ZPP člen 181, 181/2, 205, 205-4. Ustava člen 14.
stečajni postopek - prerekanje terjatve – napotitev na pravdo – vložitev tožbe – zavrženje tožbe pravni interes za tožbo
Napotilo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bilo v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZPPSL, tožeča stranka pa ni ravnala po njem, saj nadaljevanja prekinjenega postopka ni predlagala v petnajstih dneh. ZPPSL sicer neposredno ne določa, da je treba v primeru zamude omenjenega roka tožbo zavreči, vendar taka posledica izhaja iz nastalega pravnega položaja tožeče stranke. Po določbi drugega odstavka 144. člena ZPPSL njena terjatev, tudi če bi bila pravnomočno ugotovljena v tem gospodarskem sporu, ne bi bila upoštevana pri razdelitvi stečajne mase. Zato nima pravnega interesa za vodenje tega gospodarskega spora. Pritožbeno sodišče je zato njeno tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi določbe drugega odstavka 181. člena ZPP, ki dovoljuje ugotovitveno tožbo le tedaj, če ima stranka korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja.
Določba prvega odstavka 144. člena ZPPSL najbrž res ni bila dovolj jasna in zato morda tudi ustavno sporna, vendar je to lahko veljalo le do objave sklepov Vrhovnega sodišča, navedenih v 8. točki obrazložitve. Od tedaj dalje ni bilo več nejasnosti, kako razumeti sporno zakonsko določbo. Zakonska določba je poleg tega takšna, da je nedvomno terjala odziv upnika, katerega terjatev je bila v stečajnem postopku prerekana in je prejel napotitveni sklep. Če je bil v negotovosti, kako ravnati, bi se lahko in moral pozanimati, kako zakonsko določbo in na njej temelječ napotitveni sklep razume sodna praksa. Zato v sedanjem času določbe ni mogoče (več) šteti za neustavno zaradi njene nejasnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VS4002274
URS člen 15, 23, 26. EKČP člen 6. ZPP člen 318. ZOR člen 154. ZVPSBNO.
zamudna sodba - odškodninska odgovornost države - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - pravica do povračila škode - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - povrnitev premoženjske škode - izgubljeni zaslužek - sklepčnost tožbe
Pri kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je presoja protipravnosti podvržena merilom, ki jih je v svoji sodni praksi vzpostavilo Evropsko sodišče za človekove pravice in jih je povzel tudi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, presoja drugih predpostavk odškodninske odgovornosti države za premoženjsko škodo pa je vezana le na določbe splošnega odškodninskega prava. Pri presoji (ne)razumnosti dolžine določenega sodnega postopka upoštevanje relevantnih okoliščin posameznega primera ni v nasprotju s stališčem, da država odškodninsko odgovarja ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodiščih.
Za sklepčnost tožbe glede obstoja pravno relevantne vzročne zveze ne zadostuje tožbena navedba, da je škoda nastala kot posledica določenega nedopustnega ravnanja tožene stranke. Afirmativna litiskontestacija oziroma fikcija priznanja kot posledica neaktivnosti tožene stranke se nanaša samo na dejstva, ne pa že kar na pravne konkluzije, v tem primeru na obstoj (pravno relevantne) vzročne zveze. Vzročna zveza – podobno kot protipravnost in oblika krivde – namreč sama po sebi ne predstavlja „dejstva“, ampak je pravniška abstrakcija, sestavljena iz kompleksa dejstev, ki jih mora tožnik navesti, da jih toženec šele lahko (molče) „prizna“.
spor o pristojnosti – krajevna pristojnost – izvršba - dodatno sredstvo izvršbe – izvršba na nepremičnine – nepremičnine z območja različnih sodišč
Primeri, ko gre za nepremičnine z območja različnih sodišč, so urejeni v drugem odstavku 166. člena ZIZ, ki določa, da je v takem primeru krajevno pristojno za dovolitev izvršbe tisto sodišče, na območju katerega je nepremičnina, ki je kot predmet izvršbe v predlogu za izvršbo navedena na prvem mestu.
V dani procesni situaciji, ko je nepodpisani reviziji priloženo novo in posebno pooblastilo, na katerem se nahaja podpis pooblaščenke, ki je vložila revizijo, ni nobenega dvoma o istovetnosti vlagateljice. Okoliščina, da se je revizijsko sodišče o tem prepričalo na podlagi podpisa pooblaščenke, ki se nahaja na pooblastilu, ter na podlagi navedbe njenega imena in priimka v okviru žiga na reviziji, ne more pomeniti ovire za meritorno presojo revizije. Ravno nasprotno, pri ugotavljanju obstoja procesne predpostavke, ali je revizijo vložila upravičena oseba, je treba revizijo in zanjo dano pooblastilo presojati skupaj, saj sicer sodišče revizijo, ki ji ni predloženo (novo in posebno) pooblastilo, zavrže (peti odstavek 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZPP).
spor o pristojnosti – izvršba na delež družbenika – pristop k izvršbi
Določbo četrtega odstavka 165. člena ZIZ je treba razumeti tako, kot se glasi, to je, da se sama prodaja poslovnega deleža opravi na smiselno enak način kot prodaja nepremičnine. Smiselna uporaba določb ZIZ o izvršbi na nepremičnine je torej določena samo glede načina oprave izvršilnega dejanja prodaje, ne pa tudi glede kateregakoli drugega vprašanja, povezanega s postopkom. To pomeni, da smiselna uporaba ostalih določb ZIZ, ki urejajo izvršbo na nepremičnine, vključno z določbo 171. člena ZIZ o pristopu k izvršbi, v postopku izvršbe na delež družbenika ne pride v poštev.
ZIZ člen 11, 15, 166, 166/2, 239, 256, 256/1. ZPP člen 22, 22/2.
spor o pristojnosti – krajevna pristojnost - predhodna odredba – naknaden predlog za nepremičninsko zavarovanje s predhodno odredbo – ugotovitev sodišča o nepristojnosti po uradni dolžnosti ob predhodnem preizkusu
Ker ZIZ ne določa, do katerega trenutka se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno, je ob smiselni uporabi drugega odstavka 22. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ to dovoljeno storiti ob predhodnem preizkusu predloga za dodatno sredstvo zavarovanja, v katerem upnik poleg že dovoljenih sredstev zavarovanja s predhodno odredbo kot novo sredstvo predlaga zavarovanje s predznambo zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah.
V tej zadevi se sodišče ni izreklo za nepristojno v fazi predhodnega preizkusa predloga za dodatno sredstvo zavarovanja s predznambo zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah, temveč v fazi odločanja o takšnem predlogu oziroma njegovem delu, kar pa je prepozno.
Če bi Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu presodilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu za dodatno sredstvo zavarovanja s predznambo zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah, bi se ob obstoju izključne krajevne pristojnosti drugega sodišča lahko izreklo za nepristojno za odločanje o celotnem takšnem predlogu za dodatno sredstvo zavarovanja v fazi predhodnega preizkusa. V nasprotnem primeru bi ob odsotnosti zakonske podlage za drobljenje odločanja o predlogu za dodatno sredstvo zavarovanja s predznambo zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah moralo sodišče odločiti o predlogu meritorno v celoti. Takšno ravnanje bi bilo tudi v skladu z načelom hitrosti, ki sodišču izrecno nalaga, da v postopku izvršbe in zavarovanja postopa hitro (11. člen ZIZ).
Revident zatrjuje, da „ostaja neobrazložena dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da ni mogoče sanirati stanja, kar se tiče pridobitve dovoljenja za tranzit preko Slovenije, ne kar se tiče zasega blaga.“ Dodaja, da se v tem pogledu sodišči nižjih stopenj „spuščata v razsojanje o vprašanju, za katerega so pristojni upravni organi.“ Prvostopenjsko sodišče je v tem pogledu le povzelo vsebino odločbe Carinskega urada Koper z dne 9. 11. 2001, torej upravnega organa. Če je bilo drugače odločeno v pritožbenem postopku ali v morebitnem upravnem sporu, bi to morala zatrjevati prav tožeča stranka, česar pa ni storila. Tako zatrjevanje bi bilo tudi v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami v zadevi III Ips 55/2011, v kateri je tožeča stranka uveljavljala povrnitev škode od Republike Slovenije zaradi istega zasega orožja. Poleg tega je zakonska določba o potrebnosti predhodnega dovoljenja Ministrstva za obrambo RS iz 77. člena ZObr jasna in ni predmet dokaznega postopka. Tega tudi ne more spremeniti podzakonski akt, kot je Uredba o dovoljenjih in soglasjih za promet in proizvodnjo vojaškega orožja in opreme (Uradni list RS, št. 18/2003 in nasl.), ki jo omenja revizija in ki res ni veljala v času prispetja orožja v Luko Koper. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da „tožnik, kljub zaprosilu, tranzitnega dovoljenja ni dobil in blago ostaja zaseženo.“
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS4002281
ZIL-1 člen 47, 121. ZP člen 7, 180, 212.
trditveno breme - razpravno načelo - sklepčnost tožbe - znamka - tožba za prepoved uporabe znamke - odprava nesklepčnosti tožbi
Vrhovno sodišče uvodoma opozarja na temeljno pravilo o trditvenem bremenu strank. Edini način, da dejstva najdejo pot v dejansko podlago sodbe, je prek navedb strank, v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP. Pri tem pa dodaja, da se v sporih v zvezi z znaki razlikovanja navedbe strank po sami naravi stvari dopolnjujejo z grafičnimi dokazi (slikami, fotografijami), s tem, da pravna narava grafičnih prikazov ni zgolj v dokazovanju trditev strank, temveč tudi v dopolnjevanju same trditvene podlage. Zato priloga s slikami kot grafična primerjava primerljivosti znakov ustrezno dopolnjuje relevantne tožbene navedbe, vezane na prikaz grafične nedistinktivnosti. Ker materialnopravno kritično presojo o enakosti oziroma podobnosti znakov (enega, zaščitenega z znamko, in drugega, ki posega v znamko) opravi sodišče samo, so še posebej pomembni ustrezni grafični prikazi s slikami, ki po svoji pravni naravi tvorijo tako del trditvene podlage kot predstavljajo tudi ustrezen dokaz o resničnosti zatrjevanih dejstev.
Ker se sklepčnost nanaša na vsebinski, materialnopravno vidik tožbe, je namreč individualizacija presplošnih tožbenih navedb mogoča tudi preko aktivnega ravnanja tožene stranke. Z odgovorom na tožbo (v katerem je oporekala tožbenemu opisu obstoja kršitvenega ravnanja) je namreč tožena stranka v bistvenem dopolnila in tudi konkretizirala pomanjkljive tožbene navedbe, česar pa pritožbeno sodišče pri presoji o nesklepčnosti spornega tožbenega predloga ni upoštevalo.
spor o pristojnosti – krajevna pristojnost – izvršilni postopek - novo sredstvo izvršbe, ki ni izvršba na nepremičnine – nadaljevanje postopka zoper družbenika izbrisane družbe – nadaljevanje postopka zoper pravnega naslednika dolžnika – ustalitev pristojnosti
Predlog upnika z dne 10. 8. 2012 ni predlog za izvršbo, ampak predlog, da se izvršba nadaljuje zoper družbenika izbrisane družbe in z novim sredstvom izvršbe, ki ni izvršba na nepremičnine. V takšnem primeru je upoštevaje določbo prvega odstavka 35. člena ZIZ in tretjega odstavka 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ za odločitev o predlogu za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika z novim izvršilnim sredstvom še naprej pristojno Okrajno sodišče v Mariboru, ki je zoper prvotnega dolžnika s sklepom o izvršbi z dne 15. 4. 2010 dovolilo izvršbo.
Vrhovno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da bi družba K. d. d. s sklenitvijo pogodbe o zastopanju in plačilu nesorazmerno visoke nagrade odvetniku prevzela dodatno denarno obveznost, ki brez posla o prodaji delnic med strankama spora ne bi obstajala, ter bi s tem sama sofinancirala nakup (lastnih) delnic. Zato očitek o zmotni uporabi 241. člena ZGD ni utemeljen, saj gre za določbo, ki zajema najrazličnejše oblike (sestavljenih) pravnih poslov, katerih ekonomski učinek je ta, da se s premoženjem družbe ekonomsko podpre (so)financiranje nakupa delnic iste družbe. Poleg tega v kontekstu presoje obstoja fiktivnega posla ni bistven dejanski prenos sredstev, temveč zgolj namen „zagotovitve“ prenosa premoženja preko sklenitve spornega Dodatka.
V primeru vtoževanja odškodnine zaradi prepovedanih imisij merilo protipravnega ravnanja predstavlja določba prvega odstavka 75. člena SPZ, ki določa, da mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo. Navedeno pomeni, da je treba imisije, ki so glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajne, trpeti, četudi so morda lahko moteče.
Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je dovolj izčrpna in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje tožnikove navedbe, ki so del dejanskega stanja, na katerega je oprta odločitev, povzetek informacij o državi izvora, ki jih je predložil tožnik, navedbo materialnih določb ZMZ, ki so podlaga za odločitev, iz obrazložitve pa izhaja tudi dokazna ocena tožnikovih izjav.
Tožena stranka je povzela konkretne okoliščine, o katerih je izpovedal tožnik, na podlagi katerih je zaključila, da jih ni mogoče šteti za trajnejše in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Pravilno je pojasnila svojo odločitev, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj mu glede na ugotovljeno dejansko stanje v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZMZ in izvorna država kot subjekt zaščite glede na informacije o izvorni državi nudi zaščito, tožnik pa ima dostop do te zaščite.
Groženj in nadlegovanja Salafistov, ki jih zatrjuje, in s tem povezanega domnevnega strahu pred vrnitvijo, ni mogoče uvrstiti pod resno škodo, ker Salafisti kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjanja, saj je izvorna država sposobna in nudi zaščito, kar je razvidno tudi iz informacij o izvorni državi.
ZMZ določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo in pri odločanju je pomembna tudi stopnja natančnosti oziroma podrobnosti opisa, ki ga poda prosilec. Prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, je bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno, kar je tudi ena od ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z tožnikovi izjavami.
dovoljenost revizije – zavrnjena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja – pomembno pravno vprašanje ni zastavljeno – zelo hude posledice niso konkretizirane in izkazane
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Ker revidenta pomembnega pravnega vprašanja nista izpostavila in konkretizirala, uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
Revidenta nista pojasnila niti izkazala, kakšne posledice naj bi jima zaradi izpodbijanega akta nastale in zakaj naj bi bile zanju zelo hude, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
predlog za dopustitev revizije - formalni pogoji za dopustitev revizije - navedba pravega pravila, ki naj bi bilo kršeno - pomembno pravno vprašanje - okoliščina, ki kaže na pomembnost pravnega vprašanja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog za dopustitev revizije ne vsebuje obveznih sestavin v skladu s 4. odstavkom 367.b člena ZPP.
Obravnavana je bila situacija, ko je izbrisna tožba iz razloga iz 3. alineje 2. točke 243/2 člena ZZK-1 dovoljena že pred pravnomočnostjo oz. dokončnostjo odločitve v ponovljenem postopku, ker je bila v postopku z izrednim pravnim sredstvom odločba razveljavljena, a je podana vezanost na stališče Vrhovnega sodišča, da je denacionalizacija mogoča le v obliki odškodnine in ne z vrnitvijo sporne nepremičnine v last in posest.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – deljena odgovornost – obojestranska krivda – trčenje motorista in avtomobila – sopotnik – vožnja z vinjenim voznikom – povrnitev nepremoženjske škode – višina odškodnine – zavrnitev dokaznega predloga – izvedenec – telesne bolečine – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – duševne bolečine zaradi skaženosti
Odločilni vzrok za nesrečo je, da je bil zavarovanec toženke (voznik osebnega vozila) v času nezgode s svojim vozilom na voznem pasu prvega tožnika, vendar pa je prvi tožnik (motorist), ki je vozil z neprižgano prednjo lučjo in bil tako vinjen, da ni bil sposoben reagirati na nevarno situacijo, tudi (so)prispeval k nastanku nesreče. Zato je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med prvega tožnika in zavarovanca toženke porazdelilo v razmerju 35:65.
Materialnopravno pravilno sta nižji sodišči presodili tudi ravnanje drugega tožnika (sopotnika na motornem kolesu), ki je vedel oziroma mogel vedeti, da je prvi tožnik vinjen, pa je kljub temu pristal na vožnjo z vinjenim voznikom. Zato se je strinjati, da znaša njegov prispevek k nastanku škode 15-odstotkov.