CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00039739
ZASP člen 103, 128, 128/2. Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih člen 2b. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (1969) člen 2a, 3a. ZPP člen 115.
avdiovizualno delo - fonogram - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - sodna praksa - glavna obravnava v odsotnosti stranke
Kratki glasbeni filmi spadajo med AV dela. Kakšna je pravna usoda fonogramov, ki so vključeni v AV dela, jasno določa drugi odstavek 128. člena ZASP. Dokler so vključeni v AV delo in se priobčujejo skupaj z njim, so izključeni iz definicije fonograma, kot smiselno pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje. Ker iz neobstoječih fonogramov ni mogoče terjati plačila nadomestil zanje, je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen.
ZKP-UPB8 člen 522, 527, 527/1.. Evropska konvencija o izročitvi (1957) člen 2-11.
izročitev zahtevane osebe - zavrnitev zahteve - mučenje ali nečloveško ravnanje v državi prosilki - bivalna enota
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da podatki o namestitvi zahtevane osebe v primeru izročitve, ki jih je naslovnemu sodišču posredovala R. F. (list štev. 308-309 spisa) ne pomenijo zadostnega jamstva, da bi zahtevana oseba v primeru izročitve ne bila podvržena mučenju oz. nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Iz zgoraj navedene dokumentacije ruskih organov je namreč razvidno, da bi bila zahtevani osebi v primeru izročitve in v državi prosilki odrejenega pripora, zagotovljena bivalna površina v izmeri dveh m², kar je manj, od kriterija, ki ga je za prestajanje takega odvzema prostosti določilo ESČP, ki je ta kriterij postavilo na najmanj tri m².
plačilo razlike plače - čista denarna terjatev - neposredno sodno varstvo - plačilo za dejansko opravljeno delo
Ni utemeljen očitek nemožnega preizkusa sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem je bistveno, da sodišče prve stopnje ni odločalo o nečem drugem, kot je bil predmet tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Ni res, da naj bi bila podlaga zahtevka zgolj napačna prevedba in da so v zvezi s tem iz obrazložitve sodbe izostala odločilna dejstva. Tožnica je vseskozi, tudi ob vložitvi druge pripravljalne vloge (s katero je sicer modificirala tožbeni zahtevek, vztrajala pa je pri svojih dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih ter podala tudi dodatne navedbe in dokazne predloge), vtoževala razlike v plači po treh pravnih podlagah - napačna oziroma nezakonita prevedba v letu 2008, poslovna odškodninska odgovornosti toženke ter plačilo za dejansko opravljeno delo. Tožnica je bila namreč zaposlena kot strokovni sodelavec II, uveljavljala pa je, da je dejansko opravljala delo vodje II. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo le po tej podlagi (gre za čisto denarno terjatev, glede katere je predvideno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1) in v zvezi s tem navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih.
ugovor zoper sklep o izvršbi - upravičeni vlagatelj ugovora - pooblaščenec stranke - obstoj pooblastilnega razmerja
V ugovoru z dne 10. 6. 2020 je pri navedbi strank označeno, da je dolžnik zastopan po pooblaščenki, vendar pa pritožba pravilno opozarja, da je ugovor podpisan brez odvetniškega žiga, na kuverti pa je kot pošiljatelj naveden dolžnik osebno. Glede na navedeno se je sodišču lahko vzbudil le dvom o tem, ali je ugovor dolžnik vložil osebno ali po pooblaščenki. Vsled temu pritožba utemeljeno očita, da je bil sklep z dne 11. 6. 2020 na predložitev pooblastila vročen napačno, saj spisovni podatki potrjujejo pritožbene navedbe, da je bil vročen odvetnici K. D., ne pa dolžniku. Ugotovljena procesna kršitev je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
Utemeljen je pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče o zahtevku odločati po vsebini, ne pa da je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravne koristi po prvem odstavku 274. člena ZPP. Nenazadnje iz spisa izhaja, da je tožnica vložila še eno tožbo zaradi odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer sta stranki poskusili spor rešiti tudi z mediacijo, vendar očitno neuspešno. Tako je nedvomno tožnica že iz tega razloga zainteresirana, da sodišče vsebinsko reši tudi predmetno zadevo, da bo to lahko uveljavljala tudi v postopku glede mobinga.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - višina sodne takse - pritožbena novota - sodna taksa za ugovor
Ugotovitve, da dolžnik ni plačal sodne takse po plačilnem nalogu z dne 24. 12. 2019, dolžnik pritožbeno ne izpodbija. V pritožbi navaja le, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu odmerjena v previsokem znesku. Tega pa sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ne more upoštevati, saj se ne nanaša na odločilni razlog, na katerem temelji izpodbijani sklep
izvršba na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet - zaprt transakcijski račun dolžnika
Pritožbenim trditvam, da je upnik sodišču sporočil nov račun dolžnice, ni mogoče slediti. V vlogi z dne 20. 8. 2020 je namreč glede na priloženo dokazilo (vpogled v l. št. 48 spisa) sporočil TRR (št. ...) dolžničinega delodajalca (I.), kar pa na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj je izvršba tekla na dolžničina denarna sredstva.
ugovor zoper plačilni nalog - plačilo sodne takse - dokazilo o plačilu
Prvi odstavek 34.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da je zoper plačilni nalog dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Ugovoru, vloženemu iz razloga, da je taksa že plačana, je treba priložiti potrdilo o opravljenem plačilu.
Tudi pri vprašanju pravočasnosti obnovitvenega predloga gre za preizkus obstoja procesne predpostavke, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Predlog je v delu, v katerem tožnik uveljavlja obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP, prepozen. V primeru, ko stranka uveljavlja navedeni razlog, mora predlog vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Če bi začel teči rok iz prvega odstavka tega člena, preden bi odločba postala pravnomočna, se šteje ta rok od pravnomočnosti odločbe, kadar zoper njo ni bilo vloženo pravno sredstvo, sicer pa od vročitve pravnomočne odločbe višjega sodišča.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik listine, ki jih je vložil v spis s predlogom za obnovo, ob zadostni skrbnosti lahko pravočasno pridobil oziroma bi lahko pravočasno predlagal izvedbo dokazov v tej smeri in to pred pravnomočnim zaključkom postopka, pa tega po svoji krivdi ni storil.
V prvostopenjskem izreku opisano obdolženkino izvršitveno ravnanje se kaže v preslepitvi finančnega organa s predložitvijo obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2015 kot pravega, pri čemer opis ne presega navedb o tem, da je obdolženka navedla lažne podatke o davčnih odhodkih, davčni osnovi in obračunanem davku od dohodkov iz dejavnosti, oblikovanih in uveljavljenih v nasprotju z davčnimi predpisi, zaradi česar je izkazala prenizko davčno obveznost za obdobje od 1. 1. 1015 do 31. 12. 2015, pa skupna višina neporavnanih obveznosti predstavlja znesek 52. 611,19 EUR.
Iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, kateri podatki o odhodkih bi naj bili lažni, to je iz katerega naslova ter za kakšen znesek in posledično za kakšen znesek nepravilna davčna osnova in obračun davka od dohodkov iz dejavnosti. Šele iz razlogov izpodbijane sodbe je razbrati, da je obdolženka v obračunu akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2015 navedla lažne podatke o odhodkih iz naslova stroškov in sicer med odhodke izkazala posamezne stroške na podlagi neverodostojnih listin, konkretno za štiri račune vnesla višje vrednosti kot so bile dejansko in vnesla fiktivne račune v skupnem znesku 117.792,37 EUR, kar pomeni, da je za ta znesek neupravičeno zmanjšala prihodke in s tem tudi dobiček ter davčno osnovo za leto 2015.
Dejstev in okoliščin, ki bi jih moral vsebovati izrek sodbe, a je njihova navedba v njem pomanjkljiva, pa ni mogoče nadomeščati z razlogi sodbe.
Navedba lažnih podatkov je konstitutiven znak predmetnega kaznivega dejanja, zato je konkretizacija tega zakonskega znaka nujna. Dejanja, katerega zakonski znaki v izreku sodbe niso v celoti konkretizirani, ni kaznivo dejanje; glede na določbo prvega odstavka 28. člena ustave Republike Slovenije pa " nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo".
ZDen člen 3, 4, 5. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1. ZIKS člen 145, 145/1, 145č.
zahtevek za vrnitev premoženja - zaplenjeno premoženje - zahtevek za vrnitev delnic - vračanje v obliki odškodnine - vrnitev podržavljenega premoženja - odškodnina iz naslova podržavljenega premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja po določbah ZDen - vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena ZIKS
Vrnitev podržavljenega premoženja je urejena v ZDen (v 3. in 4.1, kot tudi v 5. členu) in ZIKS (v prvem odstavku 145. in prvem odstavku 145.č člena), ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravice do vrnitev podržavljenega premoženja. Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS in s tem, ali se o zahtevi odloča v upravnem ali sodnem postopku, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno.3 V obravnavanem primeru je bilo bistveno vprašanje, ali je bilo obravnavano premoženje že pred (sedaj razveljavljeno) kazensko odločbo z dne 3. 12. 1945 ex lege podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka Avnoj z dnem njegove objave v Uradnem listu 6. 2. 1945 ali je bilo podržavljeno šele s kazensko odločbo.
V obravnavanem primeru ni pogojev za določanje odškodnine za zaplenjeno premoženje po določbah ZIKS v sodnem postopku.
Upravičenci imajo možnost svoje pravice iz naslova odškodnine za podržavljene delnice na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen uveljavljati v upravnem postopku in za v to določenih rokih. Upravičenec ne more obiti tega predpisa z uveljavljanjem zahtevka v sodnem postopku po določbah ZIKS, za katerega ni bilo pogojev.
Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da drugi toženec sam sicer res ni dejansko nasipaval gramoz, se je pa o tem gotovo dogovarjal in delo nadzoroval. Zato je ob zaključku, da je to počel tudi v svojo korist glede na navedbe, da je po najemni pogodbi bil zadolžen za sečnjo v gozdu prve toženke, pravilen zaključek, da je tudi drugi toženec pasivno legitimiran in da je tožbeni zahtevek tudi zoper njega v celoti utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00039877
ZPP člen 425. SPZ člen 33. ZIZ člen 272.
tožba zaradi motenja posesti - regulacijska začasna odredba - ureditvena začasna odredba - začasna ureditev spornega razmerja - posest nepremičnine - soposestnik - posestno varstvo soposestnika - stopnja verjetnosti - uporaba nepremičnine - poseg v stanje posesti - skica - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - spreminjanje dotedanjega načina uporabe - protipravno ravnanje - načelo hitrosti postopka - pravica do sodnega varstva
Posest nepremičnine ni le njena ves čas enaka in vsakodnevna uporaba. Ni nujno, da obstaja med posestnikom in stvarjo trajen fizičen kontakt. Bistveno je, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati in jo uživati, pri čemer gre za neko trajnejše prostorsko razmerje do stvari - možnost na stvar vplivati, jo rabiti in uživati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00041077
ZPP člen 339, 339/2, 350, 360, 360/1. ZD člen 163, 212, 212-1, 213, 213/1. OZ člen 557, 557/2.
zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica dediča - sporen obseg zapuščinskega premoženja - pogodba o dosmrtnem preživljanju - tožba na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju - skupno premoženje - domneva o velikosti deleža - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pritožbena trditev, da je zapuščinsko sodišče postopek preuranjeno prekinilo, ker je obseg zapuščine sporen v večjem obsegu, ni utemeljena. Dediči na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča niso vezani. V tožbi lahko zajamejo tudi druga, med njimi sporna dejstva, in ne le tistih, zaradi katerih je prišlo do napotitve na pravdo.
Velja zakonska domneva, da je delež zakoncev na skupnem premoženju enak, kdor meni drugače, pa mora to dokazati. Brez dvoma je tako manj razlogov na strani pritožnice, ki bi kazali na to, da so njene zatrjevane pravice bolj verjetne in je zato odločitev zapuščinskega sodišča pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00039630
OZ člen 111, 190, 333, 333/6, 336, 336/1. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1. Odlok o taksi za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki (1997) člen 4, 5. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2010) člen 4, 5, 6, 7, 7/2, 8, 9, 22, 22/1. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (2004) člen 5, 17, 17/1, 19, 19/1, 19/2, 22. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2009) člen 3, 5, 6, 11, 11/1, 11/2, 13/3. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2004) člen 2, 2/2, 5, 12, 12/1, 14, 14/1, 16, 16/1, 16/2, 22.
trajno pogodbeno razmerje - rok za zastaranje - tek zastaranja - pomanjkljiva trditvena podlaga - izvajanje gospodarske javne službe - neupravičena obogatitev - okoriščenje in prikrajšanje - trditveno in dokazno breme - učinki razveze pogodbe - razpravno načelo - nedopustne pritožbene novote - taksa za obremenjevanje okolja - okoljska dajatev zaradi odlaganja odpadkov
Razmerje med pravdnima stranka ima po presoji pritožbenega sodišča značilnosti trajnega pogodbenega razmerja. Torej razmerja, ki je usmerjeno v ponavljajoča se ravnanja pogodbenih strank oziroma ohranjanje vzpostavljenih odnosov med pogodbenimi strankami na podlagi prevzetih poslovnih obveznosti. Iz izpolnitvenih obveznosti tožene stranke namreč izhaja, da je na podlagi veljavnih predpisov opravljala zadolžitve iz naslova izvajanja gospodarskih javnih služb v daljšem časovnem obdobju.
Ob prenehanju dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja ima upnik skladno z določilom šestega odstavka 333. člena OZ od dolžnika pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala (preden je pogodbeno razmerje prenehalo). Prenehanje pogodbenega razmerja v tem primeru učinkuje za naprej (ex nunc). Torej ima tožeča stranka upoštevajoč pojasnjeno v tem primeru na podlagi izpolnitvenega zahtevka po šestem odstavku 333. člena OZ pravico zahtevati plačilo zapadlih taks in dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja, ki jih je tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov do prenehanja pogodbenega razmerja zaračunavala in pobirala od končnih uporabnikov in jih je bila skladno z določili veljavnih republiških in občinskih predpisov dolžna plačati tožeči stranki. Pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale med trajanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja, se navkljub njegovem prenehanju, presojajo upoštevajoč določila sklenjenega pogodbenega razmerja. Pravna podlaga za presojo pravic in obveznosti, ki so nastale med izvrševanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja zaradi prenehanja slednjega ne odpade.
Ker je torej terjatev, ki je po trditvah tožeče stranke na dan 31. 12. 2012 znašala 80.908,67 EUR, nastajala zaradi delnih neplačil dolžnih taks v obdobju od 1. 11. 1997 dalje, bi tožeča stranka v okviru svojega trditvenega bremena morala podati konkretne trditve o načinu in pogostosti plačevanja oziroma odvajanja pobranih taks tožeči stranki s strani tožene stranke, o nastanku terjatev (kdaj so nastale in v kakšnih višini) in o njihovi zapadlosti. Šele na podlagi trditev o navedenih pravno odločilnih dejstvih bi sodišče lahko presojalo, ali je tožeča stranka ob podanih ugovorih tožene stranke upravičena do plačila vtoževane terjatve, saj skladno z določilom prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka navkljub številnim izrecnim opozorilom tožene stranke na pomanjkljivo trditveno podlago, le-te ni dopolnila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožeče stranke za plačilo okoljskih taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki v višini 80.908,67 EUR, zavrnilo.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00039950
ZASP člen 129, 130, 130/1, 130/2, 145, 146, 146/1, 146/1-6, 146/1-7, 147, 147-1, 151, 151/3, 154, 154/2, 156, 156/4, 157, 157/4, 157/7, 159, 159/3, 159/4, 168, 168/3. Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu člen 5. ZKUASP člen 4, 9, 30.
javno predvajanje fonogramov - pogodba z avtorjem - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - tarifa Zavoda IPF - kolektivna organizacija - kolektivno upravljanje pravic - obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov - obvezno kolektivno upravljanje - skupni sporazum o višini nadomestila - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - kršitev materialnih sorodnih pravic - povrnitev škode in civilna kazen
Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP.
Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno.
Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica.
Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako slovenskih kot tujih, avtorjev iz članic EU in drugih). Kot izhaja iz določila tretjega in četrtega odstavka 159. člena ZASP, so RTV organizacije in uporabniki varovanih del tisti, ki morajo kolektivni organizaciji mesečno sporočati podatke o uporabi teh del in ne obratno.
Tožnica ima mandat v svojem imenu in za račun avtorjev opravljati naloge iz 147. člena ZASP že na podlagi zakona. To pravico in dolžnost ima tudi v primeru, če posamezni avtorji z njo ne sklenejo pogodbe (tretji odstavek 151. člena ZASP).
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 8, 9, 9/1, 9/1-3, 9/1-4, 9/2, 10, 11.
plačilo razlike plače - vojak - misija - dodatek k plači - nevarno delo
Iz pritožbenih navedb izhaja, da se toženka zavzema za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami - Uredba) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da so, ne glede na ravnanje ministra, pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na odločitev ministra. Tudi iz drugega odstavka 9. člena Uredbe (ki določa zgolj to, da se dodatek iz prvega odstavka določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM) ne izhaja, da je presoja navedenih okoliščin in določitev višine dodatka zgolj v pristojnosti ministra, ne pa sodišča. Zato pritožbene navedbe o tem, da je minister na podlagi obrazloženega predloga GŠSV izdal odredbo o določitvi višine dodatkov za nevarne naloge, iz katere izhaja, da je bil za tožnikovo skupino dodatek določen v višini 1.000,00 EUR, niso ključne za odločitev o pritožbi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00038942
OZ člen 468, 468/3. ZVPot člen 1, 1/8, 1/9, 4, 4/3. Direktiva Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako člen 1, 3, 3/2, 3/3.
pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki - odškodninska odgovornost prodajalca - refleksna škoda - odgovornost proizvajalca stvari z napako - distributer
Po presoji pritožbenega sodišča v zadevi tudi ni bistveno, kar neuspešno poudarja pritožba, da je bilo vsem udeležencem posla znano, kdo je bil dobavitelj mešal (da je bila to druga toženka), ampak je v zadevi odločilno, kar pravilno v točki 24 obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bilo sedanjim pravdnim strankam znano, med njimi to tudi ni bilo sporno, kdo je bil proizvajalec spornih mešal z vgrajenimi tesnili, ki naj bi puščali (da je bila to španska družba I.). Odgovornost tistega, ki je izdeluje končni izdelek ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali tistega, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec, uzakonjena v prvem odstavku 4. člena ZVPot, je namreč primarna. Glede na dikcijo tretjega odstavka 4. člena ZVPot (primerjaj tretji odstavek člena 3 Direktive 85/374/ES) se vsak dobavitelj (da je druga toženka, ki je mešala dobavila iz Španije, kot distributer sodelovala v nabavni verigi, ni dvoma) šteje za proizvajalca le v primeru, če proizvajalca ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec izdelka oziroma uvoznik oziroma, katera oseba mu je izdelek dobavila.