predlog za oprostitev plačila sodne takse - popolna vloga - soglasje stranke za pridobitev podatkov, ki so davčna tajnost
Tožena stranka v predlogu za oprostitev plačila sodne takse z dne 17. 6. 2020 ne samo, da ni posredovala soglasja, da eventualne manjkajoče podatke, ki se obravnavajo kot davčna tajnost, sodišče pridobi samo. Posredovala ni tudi drugih podatkov, ki jih je sodišče prve stopnje zahtevalo. Na sklep sodišča prve stopnje ni odgovorila, zato je ostal predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo nepopoln. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno zavrglo.
Tudi pri vprašanju pravočasnosti obnovitvenega predloga gre za preizkus obstoja procesne predpostavke, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Predlog je v delu, v katerem tožnik uveljavlja obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP, prepozen. V primeru, ko stranka uveljavlja navedeni razlog, mora predlog vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Če bi začel teči rok iz prvega odstavka tega člena, preden bi odločba postala pravnomočna, se šteje ta rok od pravnomočnosti odločbe, kadar zoper njo ni bilo vloženo pravno sredstvo, sicer pa od vročitve pravnomočne odločbe višjega sodišča.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik listine, ki jih je vložil v spis s predlogom za obnovo, ob zadostni skrbnosti lahko pravočasno pridobil oziroma bi lahko pravočasno predlagal izvedbo dokazov v tej smeri in to pred pravnomočnim zaključkom postopka, pa tega po svoji krivdi ni storil.
Utemeljen je pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče o zahtevku odločati po vsebini, ne pa da je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravne koristi po prvem odstavku 274. člena ZPP. Nenazadnje iz spisa izhaja, da je tožnica vložila še eno tožbo zaradi odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer sta stranki poskusili spor rešiti tudi z mediacijo, vendar očitno neuspešno. Tako je nedvomno tožnica že iz tega razloga zainteresirana, da sodišče vsebinsko reši tudi predmetno zadevo, da bo to lahko uveljavljala tudi v postopku glede mobinga.
ZPOmK-1 člen 63a, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2, 63a/3-3.
prodaja električne energije - dejanje nelojalne konkurence - prepoved dejanja nelojalne konkurence - zavajajoča dejanja - zavajanje potrošnikov - objava sodbe - objava sodbe v drugih medijih - prizadeti udeleženec
Smisel objave sodbe je, da objava doseže čim širši krog zadevne javnosti. Nedvomno se bo z objavo sodbe v dveh časnikih z največjo naklado s sodbo seznanilo več posameznikov, kot pa samo z objavo v enem časniku. Malo verjetno je, da širok krog potrošnikov oziroma odjemalcev električne energije prebira oba časnika in ne le enega od naštetih.
Zadevno javnost glede na okoliščine obravnavanega primera predstavlja širok krog končnih potrošnikov električne energije. Namen objave sodbe je seznanitev odjemalcev električne energije s postopanjem tožene stranke, tako da bodo imeli možnost, da se na tovrstno ravnanje ustrezno odzovejo. Pri tem ne gre le za tiste odjemalce, ki so zajeti v tožbi, ampak tudi za tiste, ki ravnanja niso prijavili ali se ne zavedajo, da so bili zavedeni in tiste, ki bi še lahko bili zavedeni in jih je treba posvariti pred nelojalnim ravnanjem. Zahtevek za objavo sodbe v dveh najbolj razširjenih spletnih oziroma tiskanih edicijah je po presoji pritožbenega sodišča za dosego navedenega namena objave sodbe povsem sorazmeren in utemeljen.
Branje sodbe v osrednjem informativnem programu na nacionalni televiziji v oglasnem terminu (avdiovizualni prispevek) v obravnavanem primeru ni primerno. Oglasni termin v programu televizije je namenjen komercialnim oglasom in ne druge vrste objavam. Ni običajno, da bi se sodbe objavile tako, da bi se brale v televizijskem informativnem programu. Glede na naravo ravnanj tožene stranke in obseg kršitev v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča to ni potrebno.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00039175
ZP-1 člen 113a, 113a/1, 113a/3, 113b, 113b/1, 113b/4. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/6, 46/6-6.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - utemeljen sum - odgovornost lastnika vozila - domneva odgovornosti lastnika vozila - prekoračitev dovoljene hitrosti
Za dokazni standard „utemeljen sum“ storitve prekrška s strani storilke zadošča poleg fotografije in zapisnika o opravljenih meritvah hitrosti tudi ugotovitev, da je obdolženka lastnica motornega vozila, s čimer se uveljavi zakonska domneva iz 8. člena ZPrCP, da je bila kot lastnica tudi voznica tega vozila v času storitve prekrška, dokler obdolženka s predložitvijo dokazil ne vzbudi razumnega dvoma o tem dejstvu in o upravičenosti domneve, da je bila voznica.
preživljanje otroka - preživninske potrebe otroka - preživninske zmožnosti staršev - finančno stanje - porazdelitev preživninskega bremena
Pritožbeno sodišče poudarja, tako kot že večkrat, da potrebe otrok niso natančen matematični seštevek izkazanih izdatkov, ampak ocena, ki sicer lahko temelji na približnem izračunu dokazovanih postavk, a se ob tem upoštevajo še splošno znani podatki o nujnosti, potrebnosti, vrsti in cenah različnih življenjskih stroškov.
ZPP člen 278, 278/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 454, 458, 458/2. ZIZ člen 16a, 41.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - pojem protispisnosti - pavšalen ugovor zoper sklep o izvršbi - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - domneva priznanja neprerekanih dejstev - dolžnost izvedbe dokaza - dokazni predlog za zaslišanje strank - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti
Protispisnost je napaka tehnične narave. Podana je takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00038942
OZ člen 468, 468/3. ZVPot člen 1, 1/8, 1/9, 4, 4/3. Direktiva Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako člen 1, 3, 3/2, 3/3.
pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki - odškodninska odgovornost prodajalca - refleksna škoda - odgovornost proizvajalca stvari z napako - distributer
Po presoji pritožbenega sodišča v zadevi tudi ni bistveno, kar neuspešno poudarja pritožba, da je bilo vsem udeležencem posla znano, kdo je bil dobavitelj mešal (da je bila to druga toženka), ampak je v zadevi odločilno, kar pravilno v točki 24 obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bilo sedanjim pravdnim strankam znano, med njimi to tudi ni bilo sporno, kdo je bil proizvajalec spornih mešal z vgrajenimi tesnili, ki naj bi puščali (da je bila to španska družba I.). Odgovornost tistega, ki je izdeluje končni izdelek ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali tistega, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec, uzakonjena v prvem odstavku 4. člena ZVPot, je namreč primarna. Glede na dikcijo tretjega odstavka 4. člena ZVPot (primerjaj tretji odstavek člena 3 Direktive 85/374/ES) se vsak dobavitelj (da je druga toženka, ki je mešala dobavila iz Španije, kot distributer sodelovala v nabavni verigi, ni dvoma) šteje za proizvajalca le v primeru, če proizvajalca ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec izdelka oziroma uvoznik oziroma, katera oseba mu je izdelek dobavila.
Pravilno je zato sodišče prve stopnje, kot je to navedlo tudi v točki 7 izpodbijane sodbe, kot olajševalne in obteževalne okoliščine upoštevalo le vse tiste okoliščine, ki so jih sodišča že upoštevala pri izreku posameznih kazni. Glede na navedeno torej ni mogoče pritrditi pritožniku, ko graja prvostopne zaključke zato, ker pri odmeri enotne kazni ni upoštevalo okoliščin, ki so nastale po izreku posameznih kazni.
ugovor zoper sklep o izvršbi - upravičeni vlagatelj ugovora - pooblaščenec stranke - obstoj pooblastilnega razmerja
V ugovoru z dne 10. 6. 2020 je pri navedbi strank označeno, da je dolžnik zastopan po pooblaščenki, vendar pa pritožba pravilno opozarja, da je ugovor podpisan brez odvetniškega žiga, na kuverti pa je kot pošiljatelj naveden dolžnik osebno. Glede na navedeno se je sodišču lahko vzbudil le dvom o tem, ali je ugovor dolžnik vložil osebno ali po pooblaščenki. Vsled temu pritožba utemeljeno očita, da je bil sklep z dne 11. 6. 2020 na predložitev pooblastila vročen napačno, saj spisovni podatki potrjujejo pritožbene navedbe, da je bil vročen odvetnici K. D., ne pa dolžniku. Ugotovljena procesna kršitev je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
ZKP člen 10, 10/2, 407, 407/1, 407/5. KZ-1 člen 86, 86/8.
neprava obnova kazenskega postopka - združitev kazni zapora - alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - načelo kontradiktornosti
Takšna neprava obnova postopka po 407. členu ZKP, kot jo predlaga zagovornik, bi bila torej v škodo obsojenca.
izročitev in izpraznitev nepremičnine - napačen identifikacijski znak nepremičnine - nesklepčnost tožbe - odpravljiva nesklepčnost tožbe - odpravljiva pomanjkljivost tožbe - očitna pomota tožnika - aktivna in pasivna legitimacija strank - izvedba dokazov - pomanjkljiva trditvena podlaga - nepristop na narok - opravičljivi razlogi za zamudo oziroma nepristop na narok
V tožbenem zahtevku in posledično v izreku izpodbijane sodbe je naveden napačen ID znak nepremičnine, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da navedeno predstavlja nesklepčnost tožbe. Preostali del tožbenega zahtevka namreč opisno opredeljuje predmetno stanovanje, kar je dovolj določno, da se ve, na katero stanovanje se nanaša tožbeni zahtevek. Prav tako je bilo celotni postopek na prvi stopnji nesporno, na katero nepremičnino se nanaša tožbeni zahtevek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00039630
OZ člen 111, 190, 333, 333/6, 336, 336/1. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1. Odlok o taksi za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki (1997) člen 4, 5. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2010) člen 4, 5, 6, 7, 7/2, 8, 9, 22, 22/1. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (2004) člen 5, 17, 17/1, 19, 19/1, 19/2, 22. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2009) člen 3, 5, 6, 11, 11/1, 11/2, 13/3. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2004) člen 2, 2/2, 5, 12, 12/1, 14, 14/1, 16, 16/1, 16/2, 22.
trajno pogodbeno razmerje - rok za zastaranje - tek zastaranja - pomanjkljiva trditvena podlaga - izvajanje gospodarske javne službe - neupravičena obogatitev - okoriščenje in prikrajšanje - trditveno in dokazno breme - učinki razveze pogodbe - razpravno načelo - nedopustne pritožbene novote - taksa za obremenjevanje okolja - okoljska dajatev zaradi odlaganja odpadkov
Razmerje med pravdnima stranka ima po presoji pritožbenega sodišča značilnosti trajnega pogodbenega razmerja. Torej razmerja, ki je usmerjeno v ponavljajoča se ravnanja pogodbenih strank oziroma ohranjanje vzpostavljenih odnosov med pogodbenimi strankami na podlagi prevzetih poslovnih obveznosti. Iz izpolnitvenih obveznosti tožene stranke namreč izhaja, da je na podlagi veljavnih predpisov opravljala zadolžitve iz naslova izvajanja gospodarskih javnih služb v daljšem časovnem obdobju.
Ob prenehanju dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja ima upnik skladno z določilom šestega odstavka 333. člena OZ od dolžnika pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala (preden je pogodbeno razmerje prenehalo). Prenehanje pogodbenega razmerja v tem primeru učinkuje za naprej (ex nunc). Torej ima tožeča stranka upoštevajoč pojasnjeno v tem primeru na podlagi izpolnitvenega zahtevka po šestem odstavku 333. člena OZ pravico zahtevati plačilo zapadlih taks in dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja, ki jih je tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov do prenehanja pogodbenega razmerja zaračunavala in pobirala od končnih uporabnikov in jih je bila skladno z določili veljavnih republiških in občinskih predpisov dolžna plačati tožeči stranki. Pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale med trajanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja, se navkljub njegovem prenehanju, presojajo upoštevajoč določila sklenjenega pogodbenega razmerja. Pravna podlaga za presojo pravic in obveznosti, ki so nastale med izvrševanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja zaradi prenehanja slednjega ne odpade.
Ker je torej terjatev, ki je po trditvah tožeče stranke na dan 31. 12. 2012 znašala 80.908,67 EUR, nastajala zaradi delnih neplačil dolžnih taks v obdobju od 1. 11. 1997 dalje, bi tožeča stranka v okviru svojega trditvenega bremena morala podati konkretne trditve o načinu in pogostosti plačevanja oziroma odvajanja pobranih taks tožeči stranki s strani tožene stranke, o nastanku terjatev (kdaj so nastale in v kakšnih višini) in o njihovi zapadlosti. Šele na podlagi trditev o navedenih pravno odločilnih dejstvih bi sodišče lahko presojalo, ali je tožeča stranka ob podanih ugovorih tožene stranke upravičena do plačila vtoževane terjatve, saj skladno z določilom prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka navkljub številnim izrecnim opozorilom tožene stranke na pomanjkljivo trditveno podlago, le-te ni dopolnila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožeče stranke za plačilo okoljskih taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki v višini 80.908,67 EUR, zavrnilo.
V prvostopenjskem izreku opisano obdolženkino izvršitveno ravnanje se kaže v preslepitvi finančnega organa s predložitvijo obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2015 kot pravega, pri čemer opis ne presega navedb o tem, da je obdolženka navedla lažne podatke o davčnih odhodkih, davčni osnovi in obračunanem davku od dohodkov iz dejavnosti, oblikovanih in uveljavljenih v nasprotju z davčnimi predpisi, zaradi česar je izkazala prenizko davčno obveznost za obdobje od 1. 1. 1015 do 31. 12. 2015, pa skupna višina neporavnanih obveznosti predstavlja znesek 52. 611,19 EUR.
Iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, kateri podatki o odhodkih bi naj bili lažni, to je iz katerega naslova ter za kakšen znesek in posledično za kakšen znesek nepravilna davčna osnova in obračun davka od dohodkov iz dejavnosti. Šele iz razlogov izpodbijane sodbe je razbrati, da je obdolženka v obračunu akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2015 navedla lažne podatke o odhodkih iz naslova stroškov in sicer med odhodke izkazala posamezne stroške na podlagi neverodostojnih listin, konkretno za štiri račune vnesla višje vrednosti kot so bile dejansko in vnesla fiktivne račune v skupnem znesku 117.792,37 EUR, kar pomeni, da je za ta znesek neupravičeno zmanjšala prihodke in s tem tudi dobiček ter davčno osnovo za leto 2015.
Dejstev in okoliščin, ki bi jih moral vsebovati izrek sodbe, a je njihova navedba v njem pomanjkljiva, pa ni mogoče nadomeščati z razlogi sodbe.
Navedba lažnih podatkov je konstitutiven znak predmetnega kaznivega dejanja, zato je konkretizacija tega zakonskega znaka nujna. Dejanja, katerega zakonski znaki v izreku sodbe niso v celoti konkretizirani, ni kaznivo dejanje; glede na določbo prvega odstavka 28. člena ustave Republike Slovenije pa " nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo".
dolžna skrbnost kupca - soprispevek k nastanku škode - mokra in spolzka tla - krivdna odškodninska odgovornost
Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je zunaj snežilo, da so obiskovalci konstantno vnašali mokroto, da nameščeni preprogi te mokrote nista popivnali ter da je bila na mestu padca takšna količina mokrote, zaradi katere so bile ploščice zdrsne, pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da bi imela čiščenje organizirano tako, da na tleh ne bi bilo tolikšne mokrote, da ploščice ne bi bile zdrsne.
dodatni sklep o dedovanju - vrnitev premoženja agrarnim skupnostim - obseg vrnitve premoženjskih pravic članu vzpostavljene agrarne skupnosti - vračanje premoženja in pravic - dedovanje - skupna lastnina - podržavljeno premoženje - odškodnina za podržavljeno premoženje - član agrarne skupnosti - odškodnina članom agrarne skupnosti - denacionalizirano premoženje - delitev skupne lastnine
Član agrarne skupnosti lahko v skladu z ZPVAS uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. V konkretnem primeru pa ob podržavljenju posameznim članom agrarne skupnosti niso bili odvzeti njihovi solastniški deleži, ampak je bilo odvzeto premoženje v skupni lasti članov agrarne skupnosti.
Višina deleža, ki pripada posameznemu članu, se bo ugotavljala v morebitnem postopku delitve (skupne lastnine).
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 8, 9, 9/1, 9/1-3, 9/1-4, 9/2, 10, 11.
plačilo razlike plače - vojak - misija - dodatek k plači - nevarno delo
Iz pritožbenih navedb izhaja, da se toženka zavzema za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami - Uredba) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da so, ne glede na ravnanje ministra, pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na odločitev ministra. Tudi iz drugega odstavka 9. člena Uredbe (ki določa zgolj to, da se dodatek iz prvega odstavka določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM) ne izhaja, da je presoja navedenih okoliščin in določitev višine dodatka zgolj v pristojnosti ministra, ne pa sodišča. Zato pritožbene navedbe o tem, da je minister na podlagi obrazloženega predloga GŠSV izdal odredbo o določitvi višine dodatkov za nevarne naloge, iz katere izhaja, da je bil za tožnikovo skupino dodatek določen v višini 1.000,00 EUR, niso ključne za odločitev o pritožbi.
lastninjenje kmetijskih zemljišč - pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičnini - menjalna pogodba - nični pravni posli
Republika Slovenija kot tožeča stranka je že z dnem 11. 3. 1993 na originarni predobitni način pridobila lastninsko pravico na obeh nepremičninah in tako kasneje sklenjeni pravni posli, pri katerih kot dejanska lastnica ni bila udeležena, nimajo pravnega učinka na pridobitev oziroma izgubo njene lastninske pravice na obeh nepremičninah. Menjava lastninske pravice, ki se je kasneje zgodila zaradi nepravilnega lastninjenja obeh nepremičnin, ki bi morali "ex lege", torej po 14. členu ZSKZ postati last RS in preiti na sklad zemljišč, ni bila zakonita, zato je zahtevku pod točko I. izreka sodbe, sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.