najemna pogodba - pristojnost v gospodarskih sporih - spor o pristojnosti
V obravnavanem sporu tožeča stranka zahteva plačilo zneska nižjega od 20.000,00 EUR, kar pomeni, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče. Okrožno sodišče bi bilo pristojno odločati v tem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta le, če bi šlo za gospodarski spor (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP). V konkretnem primeru gre za premoženjski spor iz najemnega pogodbenega razmerja med tožečo stranko, ki je registrirana kot društvo, in toženo stranko, samostojnim podjetnikom. Po nobenem izmed kriterijev iz dvaintridesetega poglavja ZPP (od 480. do 484. člena ZPP) obravnavanega spora ni mogoče opredeliti za gospodarski spor.
izvršba zoper delodajalca - ugovor dolžnikovega delodajalca - ugovor dolžnika - obrazložen ugovor - neobrazložen ugovor - informativni dokaz - vročanje odgovora na ugovor v izjavo dolžniku - pravica do izjave
Prvi odstavek 134. člena ZIZ določa, da lahko upnik predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. Znesek, ki se lahko izterjuje in je obvezna sestavina predloga, ni vedno avtomatično enak znesku celotne terjatve, ki jo ima upnik proti dolžniku, ni pa to izključeno. Predmet nadaljnjega ugovornega postopka, v katerem je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, pa je lahko (ne)upravičenost takšnega zahtevka. Le on je tisti, ki razpolaga z vsemi ustreznimi podatki in listinami, ki so potrebne za ugotavljanje pravilnosti izvrševanja sklepa o izvršbi. Zato je lahko dolžnikov ugovor obrazložen le takrat, kadar dolžnik v ugovoru navede podatke o višini dolžnikovih prejemkov v ustreznem obdobju, o vrstnem redu sklepa o izvršbi, o višini terjatev, ki imajo boljši vrstni red, o uveljavljanju višje omejitve zaradi preživljanja družinskih članov in podobno. Za te trditve pa mora tudi predložiti ustrezne dokaze, to pa so plačilne liste, drugi sklepi o sodni ali davčni izvršbi, potrdila o prejetih datumih sklepov ter druga dokazila o upravno izplačilnih prepovedih.
Sodišče se na navedbe upnika v odgovoru na ugovor (v katerem je upnik trdil, da je sodišče večkrat pozvalo dolžnika kot delodajalca, da se izjasni, zakaj ne rubi plače dolžnika, pa le-ta na večkratne pozive sodišča ni odgovoril, da dolžnikov dolžnik ni dokazal trditev, da je prejemal dolžnik kot delavec denarna sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe) pri svoji odločitvi ni oprlo. Sodišče je odločilo, da so dolžnikove ugovorne navedbe presplošne in nekonkretizirane, dolžnik pa za te trditve tudi ni predložil ustreznih dokazov oziroma listinskih dokazil, s katerimi bi lahko izkazoval trditve o tem, zakaj sklepa o izvršbi ni izvršil. Tudi v primeru, če upnik na dolžnikov ugovor sploh ne bi odgovoril, bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz razloga, ker je dolžnikov ugovor neobrazložen. Neobrazloženega ugovora pa se ne vroča v odgovor upniku. Tako upnikov odgovor na ugovor ne vpliva na končni izid postopka in ga zato nasprotni stranki niti ni potrebno vročati.
Invalidnost je torej posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma medicinsko rehabilitacijo. Pod svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Za ugotavljanje invalidnosti po 63. členu ZPIZ-2 je poleg definicije svojega poklica pomembna tudi preostala delovna zmožnost po 64. členu, ki se ugotavlja pri II. in III. kategoriji invalidnosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00041335
OZ člen 169, 174, 174/1, 299, 299/1.. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - premoženjska škoda - tuja nega in pomoč
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo stroške prevozov na preglede in zdravljenje, ki jih je upravičen terjati neposredno od toženk, saj gre za pravno priznano škodo. Zato so pritožbene navedbe prve toženke, da bi moral tožnik povračilo teh stroškov zahtevati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na predloženo listino "relacija in kilometrine", izpoved tožnikovega sina in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, saj so ti dokazi glede števila opravljenih pregledov in v zvezi s tem opravljenih prevozov medsebojno skladni. Za izračun odškodnine zaradi opravljenih prevozov je sodišče pravilno uporabilo 5. člen Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja in tožniku priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR, ki je sprejeta tudi v novejši sodni praksi. Prva toženka se neutemeljeno zavzema, da bi se tožniku lahko priznal kvečjemu le dejansko izkazan strošek porabljenega goriva. Tožnik je v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila.
neizrabljen letni dopust - trditveno in dokazno breme
Tožnica pravilno opozarja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek le pavšalno in nesubstancirano prerekala. Iz odgovora na tožbo namreč izhaja, da je v zvezi s tem zahtevkom tožena stranka navedla le, da tožnica za svoj zahtevek ni predložila nobenih dokazov, da je trditvena podlaga omejena zgolj na zatrjevanje, da evropska direktiva določa, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila, če letnega dopusta ni mogel v celoti izrabiti, ter da tožnici nihče ni preprečeval izrabe letnega dopusta, tožena stranka pa ne more biti odgovorna, če tožnica letnega dopusta za navedena leta ni izkoristila. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek prerekala le po temelju, s popolnoma neutemeljenimi navedbami, ni pa nasprotovala denarnemu zahtevku (po obračunu, ki ga je predložila tožnica) po višini, s predložitvijo svojega izračuna nadomestila za neizrabljeni letni dopust za sporno obdobje, čeprav kot delodajalec razpolaga z vsemi podatki. Zaradi navedenega tožnica tudi ni bila dolžna pojasnjevati oziroma natančneje obrazložiti svojega izračuna. Zato stališču sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi pomanjkljive trditvene podlage, ni mogoče pritrditi.
ZFPPIPP člen 221b, 221d, 221d/1, 221e. ZPP člen 11, 337, 337/1.
poenostavljena prisilna poravnava - začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom - pritožba upnika - pravni interes za pritožbo - namen poenostavljene prisilne poravnave - zloraba pravic - pritožbene novote - dopustne pritožbene novote
Sodna praksa je že izoblikovala stališče, da je vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, lahko v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo pravic. Čeprav je torej v postopku poenostavljene prisilne poravnave nadzorna funkcija sodišča omejena, je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da naj bi dolžnik z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zgolj zlorabljal svoje pravice. Za utemeljitev takšnega ugovora zlorabe pravice je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki zlorabo zatrjuje.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pritožbene navedbe upnika dopustne pritožbene novote, saj jih pritožnik doslej v postopku še ni mogel uveljavljati, bi pa lahko odločilno vplivale na presojo utemeljenosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ker navedenih trditev pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo zaradi varstva načela kontradiktornosti in pravice do izjave ter pravice do pravnega sredstva ne more samo prvič presojati, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-2, 43/3, 47, 47/3, 50, 50/2.
pripadajoče zemljišče - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - izvedensko mnenje - obstoj služnosti
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo po prostem preudarku in da zato izpodbijani sklep predstavlja odločbo presenečenja. Sodišče se je namreč le kot na dodatni razlog za ugotovitev, da je sporna zelenica individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice, sklicevalo na tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1 (ki določa, da kadar ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, razdeli sodišče sporni prostor po prostem preudarku).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00038828
KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/1.
sprememba denarne kazni v zapor - prisilna izterjava denarne kazni - rok za plačilo denarne kazni - način izvršitve denarne kazni
Rok za plačilo denarne kazni iz petega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je praviloma nepodaljšljiv in teče ne glede na obsojenčevo pripravljenost ali zmožnost plačila. V tem času lahko sodišče do poteka roka kvečjemu dovoli obročno plačilo denarne kazni, kar pa se v obravnavanem primeru, ko končno tega ni predlagal niti pritožnik, ni zgodilo.
ZIZ člen 3, 28, 32, 34, 53, 53/2, 56. OZ člen 384, 390, 391.
alternativna obveznost - fakultativna obveznost - predmet obveznosti - izbira dolžnika - izvršba na nepremičnine - solastni del na nepremičnini - načelo sorazmernosti
Iz izvršilnega naslova, izvršljive sodne poravnave, ne izhaja alternativna obveznost dolžnika v smislu 384. člena OZ, temveč gre za fakultativno obveznost po 390. členu OZ. V sodni poravnavi se je dolžnik zavezal, da bo upnici plačal 45.000 EUR najkasneje do 31. 12. 2011, oziroma, da ji bo v istem roku namesto denarja kupil primerno stanovanje v A., s katerim bo upnica soglašala. Res torej iz besedila izvršilnega naslova izhaja, da bo dolžnik upnici najkasneje do 31. 12. 2011 plačal znesek 45.000 EUR oziroma ji kupil primerno stanovanje v A. Vendar dolžnik spregleda, da je v isti povedi, v kateri je opredeljena dolžnikova obveznost do upnice, tudi beseda »namesto«, ki pa je za opredelitev pravne narave obveznosti v tej zadevi ključna. Ne gre za položaj, ko bi bili dolgovani dve obveznosti. Pač pa se je dolžnik upnici zavezal le, da ji bo plačal znesek 45.000 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da lahko upnici namesto plačila denarnega zneska kupi primerno stanovanje v A. Kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, gre tako za fakultativno obveznost v smislu 390. člena OZ, ko lahko upnik od dolžnika zahteva le predmet obveznosti, ne pa tudi predmet, s katerim lahko dolžnik, če želi, prav tako izpolni svojo obveznost. Ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa se bo svoje obveznosti oprostil s tem, da bo izročil kakšen drug določen predmet, se lahko dolžnik odloči, vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti.
Ker gre za fakultativno obveznost, je torej le stvar dolžnika oziroma njegove izbire, ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa bo namesto tega izročil drugo določeno stvar, pri čemer lahko tako izbiro opravi vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti.
Odločilno je, da je bilo dogovorjeno, da je dolžnik dolžan upnici plačati znesek 45.000 EUR, oziroma, da ji lahko dolžnik v istem roku namesto plačila zneska kupi primerno stanovanje v A. Iz besede »namesto« izhaja, da je nakup stanovanja le dolžnikova možnost, ne pa obveznost. Prav tako višje sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da v konkretnem primeru ne gre za fakultativno obveznost, saj da je pri slednji v sklenitveni pogodbeni fazi določen le en predmet obveznosti, kak drug predmet obveznosti pa lahko dolžnik ponudi šele v izpolnitveni fazi. Navedeno namreč iz dikcije 390. člena OZ ne izhaja, temveč ravno nasprotno. V 390. členu OZ je določeno, da lahko dolžnik, čigar obveznost ima en predmet, ki pa mu je dopuščeno, da se oprosti svoje obveznosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, izkoristi to možnost vse dotlej, dokler ne dobi upnik v prisilni izvršbi popolnoma ali delno predmet obveznosti. Tudi po 28. členu ZIZ lahko dolžnik, ki je po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti neko obveznost s pravico, da je njene izpolnitve prost, če izpolni drugo obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, drugo obveznost izpolni vse dotlej, dokler upnik ni vsaj deloma prejel izpolnitve obveznosti. Zakona torej govorita o tem, da se lahko dolžnik svoje obveznosti oprosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, oziroma drugo obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Tudi fakultativna izpolnitev mora biti torej (vnaprej) določena oziroma dogovorjena, torej v sklenitveni fazi pogodbe.
Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo ugovornemu argumentu, da je bilo z razširitvijo izvršbe še na ostale dolžnikove nepremičnine kršeno načelo sorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnin. Sam dolžnik je namreč v ugovoru navedel, da je vrednost celotne nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, na katero je bila dovoljena izvršba s sklepom o izvršbi v tej zadevi in na kateri ima dolžnik delež do ¾, 61.000 EUR, vrednost samo glavnice v tej zadevi pa je 45.000 EUR. Poleg tega upnica terja še stroške izvršilnega postopka z zamudnimi obrestmi.
Okoliščina, ali bi upnica svoj delež do ¼ na nepremičnini parc. št. 1 k. o. X res prodala ali ne, za presojo ugovora nesorazmernosti niti ni pomembno. Tudi če bi upnica to morebiti res storila, se s tem dolžnikov dolg do upnice ne bi zmanjšal od zneska 45.000 EUR na znesek 29.706 EUR. Kupnina iz naslova prodaje solastnega deleža upnice bi namreč predstavljala odmeno upnici za odsvojitev njenega premoženja in se zato dolg dolžnika do nje ne bi v ničemer zmanjšal.
samopomoč - sklep presenečenja - spor zaradi motenja posesti - posest nepremičnine - odklop elektrike - posestno varstvo - dejanska oblast nad stvarjo - uporaba stvari - spreminjanje dotedanjega načina uporabe - ekonomski interes - protipravnost posega v posest
Irelevantno je, da tožnica živi v drugem kraju. Bistveno je, da je tožnica brunarico uporabljala, pri čemer ni potrebno, da med posestnikom in stvarjo obstaja fizični kontakt oziroma se ne zahteva kontinuirana uporaba stvari, v konkretnem primeru prebivanje tožnice v brunarici. Bistveno je, da je imela tožnica, kadar je to hotela, možnost brunarico uporabljati.
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2. Glede na ureditev, bi moralo pri tožeči stranki obstajati takšno (trajno) zdravstveno stanje, zaradi katerega, kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more opravljati večine v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 opredeljenih osnovnih življenjskih potreb.
invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic
Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom ZPIZ-2 pravilno štelo, da se v tem primeru kot svoj poklic štejejo vsa dela, ki jih je tožnik opravljal kot nekvalificirani delavec in ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Tožnik je namreč na naroku izpovedal, da ima končano osnovno šolo in da je nazadnje delal kot voznik kombija na razvozu tiskovin, pred tem pa je bil 21 let zaposlen v lesni industriji kot delavec v proizvodnji. Kot je to določeno v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/1, 39/1-1, 40, 40/1, 40/1-1.
nagrada in stroški za izdelavo izvedenskega mnenja - odmera izvedenine - pisna izdelava izvedenskega mnenja - nagrada za ogled - stroški za izvedensko mnenje - pripombe na izvedensko mnenje
Pisna izdelava izvedenskega mnenja ne vključuje del in stroškov, ki so bili potrebni za to, da se mnenje lahko izdela, ampak jih Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih vrednoti posebej.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039743
ZPP člen 190, 190/1, 190/2. ZNP člen 19.
postopek za delitev solastnine - delitev nepremičnine v solastnini - odtujitev stvari - udeleženec v nepravdnem postopku - materialni udeleženci nepravdnega postopka - formalni udeleženci postopka - pravni interes - vstop stranke v postopek
Pridobitelja solastninskega deleža, odsvojenega med delitvenim postopkom, je treba šteti za materialnega udeleženca v smislu 19. člena ZNP, ki določa, je udeleženec v nepravdnem postopku tudi oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet.
Uporaba drugega odstavka 190. člena ZPP glede na naravo nepravdnega postopka delitve solastnine ne pride v poštev, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek tudi brez privolitve nasprotnega udeleženca nadaljuje s pridobiteljem solastnega deleža predlagateljice postopka, pravilna.
Uredba o samozaposlenih v kulturi (2010) člen 12, 12/3, 12/3-1.
samozaposleni v kulturi - plačilo prispevkov za socialno varnost - dohodkovni cenzus
Po naravi predstavlja plačilo prispevkov za socialno varnost samozaposlenim v kulturi, obliko državne pomoči de minimis. Bistveno je, da se subjekt kot prejemnik ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, ne glede na njegov pravni status, pravno organizacijsko obliko ali način financiranja, kamor so po mnenju Ministrstva za finance skladno s pojasnilom Ministrstva za kulturo uvrščeni tudi samozaposleni v kulturi.
Materialnopravno stališče sodišča, da je zaradi neupoštevanja odhodkov, zaposlenim z visokimi odhodki onemogočeno uveljavljanje pravice do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna in da način ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca onemogoča spoštovanje namena ZUJIK, zaradi česar krši ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti, je zmotno.
Primarno se socialna varnost samozaposlenih v kulturi res zagotavlja z instituti, ki jih predvideva splošna zakonodaja s področja socialne varnosti, kar je nenazadnje tudi razvidno iz opredelitve instituta plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, ko kot upravičence opredeli zaposlene v kulturi in izvzame kot upravičence zaposlene določenih sektorjev. Že slednje potrjuje dejstvo, da gre za subvencije, ki so primarno namenjene kot spodbuda za gospodarski razvoj, vendar pa vsekakor posegajo na področje socialne varnosti samozaposlenih v kulturi. Za priznanje te pravice je bistveno ugotavljanje ali upravičenec presega cenzus, ki je določen specifično za to področje, zato je potrebno upoštevati tudi določila posebnega zakona, ki v delu načina ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca odkazuje na Uredbo o samozaposlenih v kulturi.
izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine - zamuda roka za ugovor - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - narok v postopku za vrnitev v prejšnje stanje - neudeležba stranke na naroku - pravne posledice
ZPP v 118. členu odsotnosti stranke z naroka za vrnitev v prejšnje stanje v postopku ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne predpisuje nobene posebne pravne posledice.
postopek osebnega stečaja - procesna sposobnost v času vložitve tožbe - pomanjkanje procesne sposobnosti - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - odpravljiva pomanjkljivost - konec postopka osebnega stečaja - prenehanje zastopanja - prenehanje pravic in dolžnosti zakonitega zastopnika - konkludentna izjava volje - odobritev neupravičeno zastopanega - naknadna odobritev procesnih dejanj - veljavnost pooblastila - veljavnost pooblastila po začetku osebnega stečaja - sklep o odpustu obveznosti
V začetni fazi postopka toženca kot procesno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, kar je tedaj pomenilo bistveno kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pa je napačno pritožbeno stališče, da bi moralo prvo sodišče zavreči tožbo kot nedovoljeno, saj je šlo za odpravljivo pomanjkljivost. Prvo sodišče bi moralo (če bi vedelo, da toženec nima procesne sposobnosti) pozvati tožnico, da popravi tožbo tako, da navede toženčevega zakonitega zastopnika, kateremu bi nato vročilo tožbo s pozivom za odgovor nanjo. S tem bi bila „začetna“ bistvena kršitev določb postopka po omenjeni 11. točki sanirana.
ZPrCP člen 105, 105/5, 105/5-4, 27, 27/9, 101, 101/10.
vožnja pod vplivom alkohola - voznik - znaki, ukazi in odredbe, ki jih dajejo policisti - ustavitev vozila
Pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je obdolženemu dokazano z gotovostjo le to, da je bil kritičnega dne pod vplivom alkohola, ne pa tudi, da je bil v kritičnem času voznik v cestnem prometu. Nenazadnje pa je potrebno poudariti tudi, da je skrajno nelogično in neprepričljivo nakazovanje, da bi se policisti iz mesta kontrole prometa, ki so ga izvajali v bližini Term ..., pripeljali pred večstanovanjsko stavbo na naslovu Ž., če ne bi pred zaznali obdolženčevega vozila v prometu na Celjski cesti, zlasti pa, da bi pri tem na kraj, kjer sta policist G. in policistka R. obravnavala obdolženca, naknadno pripeljala še druga patrulja, v kolikor ni bilo potrebno potrjevati istovetnosti voznika, ki je bil zaznan ob ustavljanju na Celjski cesti z voznikom, ki sta ga obravnavala policistka R. in policist G..
vmesna sodba - odgovornost za škodo - odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči mladoletni otrok - odgovornost staršev za ravnanje otrok - odgovornost mladoletnika - otrok, mlajši od 14 let kot storilec - nezgoda - pirotehnična nesreča - pravni standard - zmožnost razsojanja mladoletnika - deliktna sposobnost - huda malomarnost - naklep - ravnanje v stiski - soodgovornost za škodo - odgovornost šole - adekvatna vzročnost - teorija sine qua non
Pri presoji civilne odgovornosti se presoja vzročna zveza po načelu adekvatne vzročnosti in ne po načelu sine qua non, ki upošteva vse vzroke in posledice. Zato pritožba ne more uspeti z argumentom, da je prodajalec s prodajo pirotehničnega sredstva sprožil vrsto dogodkov, ki so pripeljali do nastanka škode. Za nezakonito prodajo pirotehničnih sredstev prodajalec odgovarja drugače kot tisti, ki je pirotehnično sredstvo uporabil in z njim povzročil škodo.