ZIZ člen 3, 28, 32, 34, 53, 53/2, 56. OZ člen 384, 390, 391.
alternativna obveznost - fakultativna obveznost - predmet obveznosti - izbira dolžnika - izvršba na nepremičnine - solastni del na nepremičnini - načelo sorazmernosti
Iz izvršilnega naslova, izvršljive sodne poravnave, ne izhaja alternativna obveznost dolžnika v smislu 384. člena OZ, temveč gre za fakultativno obveznost po 390. členu OZ. V sodni poravnavi se je dolžnik zavezal, da bo upnici plačal 45.000 EUR najkasneje do 31. 12. 2011, oziroma, da ji bo v istem roku namesto denarja kupil primerno stanovanje v A., s katerim bo upnica soglašala. Res torej iz besedila izvršilnega naslova izhaja, da bo dolžnik upnici najkasneje do 31. 12. 2011 plačal znesek 45.000 EUR oziroma ji kupil primerno stanovanje v A. Vendar dolžnik spregleda, da je v isti povedi, v kateri je opredeljena dolžnikova obveznost do upnice, tudi beseda »namesto«, ki pa je za opredelitev pravne narave obveznosti v tej zadevi ključna. Ne gre za položaj, ko bi bili dolgovani dve obveznosti. Pač pa se je dolžnik upnici zavezal le, da ji bo plačal znesek 45.000 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da lahko upnici namesto plačila denarnega zneska kupi primerno stanovanje v A. Kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, gre tako za fakultativno obveznost v smislu 390. člena OZ, ko lahko upnik od dolžnika zahteva le predmet obveznosti, ne pa tudi predmet, s katerim lahko dolžnik, če želi, prav tako izpolni svojo obveznost. Ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa se bo svoje obveznosti oprostil s tem, da bo izročil kakšen drug določen predmet, se lahko dolžnik odloči, vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti.
Ker gre za fakultativno obveznost, je torej le stvar dolžnika oziroma njegove izbire, ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa bo namesto tega izročil drugo določeno stvar, pri čemer lahko tako izbiro opravi vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti.
Odločilno je, da je bilo dogovorjeno, da je dolžnik dolžan upnici plačati znesek 45.000 EUR, oziroma, da ji lahko dolžnik v istem roku namesto plačila zneska kupi primerno stanovanje v A. Iz besede »namesto« izhaja, da je nakup stanovanja le dolžnikova možnost, ne pa obveznost. Prav tako višje sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da v konkretnem primeru ne gre za fakultativno obveznost, saj da je pri slednji v sklenitveni pogodbeni fazi določen le en predmet obveznosti, kak drug predmet obveznosti pa lahko dolžnik ponudi šele v izpolnitveni fazi. Navedeno namreč iz dikcije 390. člena OZ ne izhaja, temveč ravno nasprotno. V 390. členu OZ je določeno, da lahko dolžnik, čigar obveznost ima en predmet, ki pa mu je dopuščeno, da se oprosti svoje obveznosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, izkoristi to možnost vse dotlej, dokler ne dobi upnik v prisilni izvršbi popolnoma ali delno predmet obveznosti. Tudi po 28. členu ZIZ lahko dolžnik, ki je po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti neko obveznost s pravico, da je njene izpolnitve prost, če izpolni drugo obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, drugo obveznost izpolni vse dotlej, dokler upnik ni vsaj deloma prejel izpolnitve obveznosti. Zakona torej govorita o tem, da se lahko dolžnik svoje obveznosti oprosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, oziroma drugo obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Tudi fakultativna izpolnitev mora biti torej (vnaprej) določena oziroma dogovorjena, torej v sklenitveni fazi pogodbe.
Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo ugovornemu argumentu, da je bilo z razširitvijo izvršbe še na ostale dolžnikove nepremičnine kršeno načelo sorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnin. Sam dolžnik je namreč v ugovoru navedel, da je vrednost celotne nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, na katero je bila dovoljena izvršba s sklepom o izvršbi v tej zadevi in na kateri ima dolžnik delež do ¾, 61.000 EUR, vrednost samo glavnice v tej zadevi pa je 45.000 EUR. Poleg tega upnica terja še stroške izvršilnega postopka z zamudnimi obrestmi.
Okoliščina, ali bi upnica svoj delež do ¼ na nepremičnini parc. št. 1 k. o. X res prodala ali ne, za presojo ugovora nesorazmernosti niti ni pomembno. Tudi če bi upnica to morebiti res storila, se s tem dolžnikov dolg do upnice ne bi zmanjšal od zneska 45.000 EUR na znesek 29.706 EUR. Kupnina iz naslova prodaje solastnega deleža upnice bi namreč predstavljala odmeno upnici za odsvojitev njenega premoženja in se zato dolg dolžnika do nje ne bi v ničemer zmanjšal.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-2, 43/3, 47, 47/3, 50, 50/2.
pripadajoče zemljišče - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - izvedensko mnenje - obstoj služnosti
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo po prostem preudarku in da zato izpodbijani sklep predstavlja odločbo presenečenja. Sodišče se je namreč le kot na dodatni razlog za ugotovitev, da je sporna zelenica individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice, sklicevalo na tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1 (ki določa, da kadar ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, razdeli sodišče sporni prostor po prostem preudarku).
delni umik predloga za izvršbi - pravni interes za pritožbo - odgovor na pritožbo
Načeloma dolžnik nima pravnega interesa izpodbijati sklep o (delni) ustavitvi izvršbe, saj lahko v skladu s prvim odstavkom 43. člena ZIZ upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo. Vendar je v tem primeru sodišče prve stopnje vsebinsko presojalo trditve dolžnika o plačilih v pritožbi in upnika v odgovoru na pritožbo, ki ga je štelo kot delni umik predloga za izvršbo.
ustavitev izvršbe - odtujitev poslovnega deleža - izvršba na poslovni delež družbenika
Ker po dovolitvi izvršbe ni prišlo do vpisa zaznambe sklepa o izvršbi na poslovnem deležu bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu ustaviti izvršbo. Tega ni storilo v izpodbijanem sklepu niti ni nakazalo, da bo v nadaljevanju postopka. ZIZ ne prepoveduje, da bi na to opozoril dolžnik v ugovoru.
Invalidnost je torej posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma medicinsko rehabilitacijo. Pod svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Za ugotavljanje invalidnosti po 63. členu ZPIZ-2 je poleg definicije svojega poklica pomembna tudi preostala delovna zmožnost po 64. členu, ki se ugotavlja pri II. in III. kategoriji invalidnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00040000
ZGD-1 člen 263, 263/2, 263/4. ZPP člen 214, 214/2.
odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost direktorja družbe z omejeno odgovornostjo - odškodninska odgovornost člana organa vodenja in nadzora - pogodba o valutnem trgovanju - upniki družbe kot oškodovanci - nezmožnost družbe poplačati upnike - zahtevki upnikov za plačilo neplačanih obveznosti družbe - odstopna izjava poslovodje - nesporno dejstvo - obstoj tihe družbe - tiha družba - dejanski lastnik - privilegij poslovne presoje - negospodarno in protizakonito ravnanje direktorja - možnost vpliva na poslovanje družbe - razbremenitev odgovornosti - obligacija prizadevanja - obligacija rezultata - skrbnost banke
Skladno s četrtim odstavkom 263. člena ZGD-1 lahko odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja in nadzora, uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati. Tožnik mora poleg svoje terjatve do družbe, ki mu je družba ne more poplačati, izkazati tudi družbino odškodninsko terjatev do toženca kot nekdanjega direktorja.
Toženec (zgolj zaradi svoje funkcije) ne more nositi odgovornosti za morebitna protipravna ravnanja drugih.
samopomoč - sklep presenečenja - spor zaradi motenja posesti - posest nepremičnine - odklop elektrike - posestno varstvo - dejanska oblast nad stvarjo - uporaba stvari - spreminjanje dotedanjega načina uporabe - ekonomski interes - protipravnost posega v posest
Irelevantno je, da tožnica živi v drugem kraju. Bistveno je, da je tožnica brunarico uporabljala, pri čemer ni potrebno, da med posestnikom in stvarjo obstaja fizični kontakt oziroma se ne zahteva kontinuirana uporaba stvari, v konkretnem primeru prebivanje tožnice v brunarici. Bistveno je, da je imela tožnica, kadar je to hotela, možnost brunarico uporabljati.
najemna pogodba - pristojnost v gospodarskih sporih - spor o pristojnosti
V obravnavanem sporu tožeča stranka zahteva plačilo zneska nižjega od 20.000,00 EUR, kar pomeni, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče. Okrožno sodišče bi bilo pristojno odločati v tem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta le, če bi šlo za gospodarski spor (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP). V konkretnem primeru gre za premoženjski spor iz najemnega pogodbenega razmerja med tožečo stranko, ki je registrirana kot društvo, in toženo stranko, samostojnim podjetnikom. Po nobenem izmed kriterijev iz dvaintridesetega poglavja ZPP (od 480. do 484. člena ZPP) obravnavanega spora ni mogoče opredeliti za gospodarski spor.
V skladu s tretjim odstavkom 3. tretjega člena ZSPJS se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Peti odstavek 3. člena ZSPJS pa določa, da se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/1, 39/1-1, 40, 40/1, 40/1-1.
nagrada in stroški za izdelavo izvedenskega mnenja - odmera izvedenine - pisna izdelava izvedenskega mnenja - nagrada za ogled - stroški za izvedensko mnenje - pripombe na izvedensko mnenje
Pisna izdelava izvedenskega mnenja ne vključuje del in stroškov, ki so bili potrebni za to, da se mnenje lahko izdela, ampak jih Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih vrednoti posebej.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039743
ZPP člen 190, 190/1, 190/2. ZNP člen 19.
postopek za delitev solastnine - delitev nepremičnine v solastnini - odtujitev stvari - udeleženec v nepravdnem postopku - materialni udeleženci nepravdnega postopka - formalni udeleženci postopka - pravni interes - vstop stranke v postopek
Pridobitelja solastninskega deleža, odsvojenega med delitvenim postopkom, je treba šteti za materialnega udeleženca v smislu 19. člena ZNP, ki določa, je udeleženec v nepravdnem postopku tudi oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet.
Uporaba drugega odstavka 190. člena ZPP glede na naravo nepravdnega postopka delitve solastnine ne pride v poštev, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek tudi brez privolitve nasprotnega udeleženca nadaljuje s pridobiteljem solastnega deleža predlagateljice postopka, pravilna.
V 9. točki 18. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje ne šteje kmetijsko in gozdno zemljišče, ki ga oseba zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni, invalidnosti ali drugih osebnih lastnosti upravičenca, na katere upravičenec ni mogel vplivati oziroma jih ni mogel preprečiti, ni bila sposobna obdelati, dohodka pa s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti, pri čemer nezmožnost obdelovanja do starosti 63 let za ženske in 65 let za moške ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Kljub ugotovljeni nezmožnosti za delo, pa tožnica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da dohodka s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti. Ker torej ni izpolnjen drugi zahtevani pogoj, je bil torej fiktivni dohodek v višini 8,35 EUR pravilno upoštevan pri ugotavljanju dohodka družine.
Ker je bil v sporni zadevi presežen cenzus (56 % neto povprečne plače) tožnica za sporno šolsko leto ni izpolnjevala z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do državne štipendije.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00038885
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 43.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje - pripombe na izvedensko mnenje - ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci - lastninjenje
Ni res, da je sodišče prve stopnje le nekritično sledilo mnenju izvedenke urbanistične stroke. Ker je bilo mnenje razumljivo in popolno, sodišču ni bilo treba ponoviti dokazovanja z novim izvedencem in v pritožbi očitana kršitev pravil postopka ni podana.
invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic
Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom ZPIZ-2 pravilno štelo, da se v tem primeru kot svoj poklic štejejo vsa dela, ki jih je tožnik opravljal kot nekvalificirani delavec in ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Tožnik je namreč na naroku izpovedal, da ima končano osnovno šolo in da je nazadnje delal kot voznik kombija na razvozu tiskovin, pred tem pa je bil 21 let zaposlen v lesni industriji kot delavec v proizvodnji. Kot je to določeno v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Ker je tožena stranka že pred odpovedjo pogodbe tožniku vedela, da odhaja en prodajalec, s tem ni več obstajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Z odhodom prodajalca je bil en prodajalec manj, in s tem ni bilo več potrebe po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku.
ZFPPIPP člen 221b, 221d, 221d/1, 221e. ZPP člen 11, 337, 337/1.
poenostavljena prisilna poravnava - začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom - pritožba upnika - pravni interes za pritožbo - namen poenostavljene prisilne poravnave - zloraba pravic - pritožbene novote - dopustne pritožbene novote
Sodna praksa je že izoblikovala stališče, da je vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, lahko v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo pravic. Čeprav je torej v postopku poenostavljene prisilne poravnave nadzorna funkcija sodišča omejena, je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da naj bi dolžnik z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zgolj zlorabljal svoje pravice. Za utemeljitev takšnega ugovora zlorabe pravice je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki zlorabo zatrjuje.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pritožbene navedbe upnika dopustne pritožbene novote, saj jih pritožnik doslej v postopku še ni mogel uveljavljati, bi pa lahko odločilno vplivale na presojo utemeljenosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ker navedenih trditev pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo zaradi varstva načela kontradiktornosti in pravice do izjave ter pravice do pravnega sredstva ne more samo prvič presojati, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.
Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi poleg osnovne plače in dodatka plačilnega razreda dogovorjen tudi del plače na podlagi delovne uspešnosti in določeno, da se način njenega ugotavljanja podrobneje uredi s splošnim aktom delodajalca. Plača za delovno uspešnost je sestavni del plače tudi na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDR-1. Po 91. členu Zakona o igrah na srečo (ZIS) je s strani igralcev dana napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je bila tožniku obračunana in izplačana plača višja tudi na račun napitnine, do katere je bil upravičen. Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti iz naslova dodatka plačilnega razreda tožena stranka tožniku ni poravnala pogodbene obveznosti iz naslova dela plače za delovno uspešnost v obliki napitnine.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - dom dolžnika - izjemne okoliščine - opravičljiv vzrok - trditveno breme
Izvršba na nepremičnino, ki predstavlja dom, niti izpraznitev in izročitev take nepremičnine, sama po sebi nista nedopustni, niti sama po sebi ne predstavljata nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Dolžnik mora tako v predlogu za odlog navesti tako trditveno kot tudi dokazno podlago, ki izkazuje, da so pri dolžniku podane okoliščine, ki dolžniku trenutno oziroma v obdobju predlaganega odloga izvršbe, onemogočajo, da bi si uredil nov dom drugje. Takih okoliščin pa dolžnik v svojem predlogu ni navajal. Navedel je le, da z družino ne poseduje drugega stanovanja ali stanovanjske hiše, kjer bi v primeru izpraznitve predmetne nepremičnine lahko živel. Zgolj dejstvo, da se bo moral dolžnik z družino preseliti, pa (še) nima v posesti druge nepremičnine, v kateri bi lahko uredil nov dom, pa ni razlog za odlog izvršbe, saj ne gre za okoliščino, ki bi ga opravičevala. Drugih dejavnikov pa dolžnik ni zatrjeval. Ni zatrjeval ne materialnih, ne socialnih, ne zdravstvenih ali podobnih ovir, ki bi mu trenutno onemogočale, da bi si uredil nov dom drugje.
Napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja za sporno leto sama po sebi ne pogojuje ugoditvene sodbe o vtoževani odškodnini, saj ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 196. člena ZPIZ-2 v zvezi s 131. členom OZ.
Za odškodninsko odgovornost toženega ZPIZ-a po 196. členu ZPIZ-25 bi po ustaljeni sodni praksi moralo biti ravnanje pri njem zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno bi moralo biti dovolj hudo in brez slehernih razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno v smislu civilnega delikta. V obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni izkazano. Napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja po kriterijih civilnega delikta, niti je ni mogoče šteti za eklatanten primer zavestnega protipravnega ravnanja, kot zmotno meni pritožnica.