nadomestilo z a invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - ustavna odločba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovanca samega odvisna organizacija dela in opravljanje dejavnosti v skladu z omejeno delovno zmožnostjo zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. Pogojevanje izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem pravnomočnosti sodbe v okoliščinah konkretnega primera, ko je s 23. 3. 2010 ugotovljena potreba po fizičnih razbremenitvah pri opravljanju kmetijske dejavnosti, pa kljub temu pripadajoče pravice niso bile priznane zaradi uporabe protiustavnega 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni sprejemljivo. To še zlasti, v kolikor je tožnik že od 23. 3. 2010 na kmetiji opravljal le še dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ali je od 23. 3. 2010 dalje dejansko delal z omejitvami, oziroma kdaj je pričel delati z omejitvami, in ali je na ta način delo opravljal ves čas do starostne upokojitve 25. 8. 2012, pa toženec niti sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča nista ugotavljala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDR člen 147, 147/6, 147/7. ZDR-1 člen 137, 148. ZODPol člen 72. ZJU člen 16. ZDSS-1 člen 6a. ZKolP člen 2, 9, 9/2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/3, 16/4, 16/5, 16/6, 16/9, 16/10, 16/11, 16/12, 16/13, 16/14.
kolektivni delovni spor - kolektivna pogodba - javni uslužbenec - policist - delovni čas - razporejanje delovnega časa
Stavkovni sporazum 2012 v 2. točki določa, da bo Vlada RS po sklenitvi tega sporazuma od junija 2012 naprej omogočala izplačilo odrejenih in opravljenih ur nadurnega dela in pripravljenosti v vseh enotah v Policiji in MNZ brez omejitev, ki ne izhajajo iz zakona. Za te namene se omogoča poraba dodatnega obsega sredstev, ki znašajo na letni ravni 35 % več sredstev, kot je bilo izplačanih sredstev za te namene v mesecu aprilu 2012, preračunano na letno raven. V navedeni 2. točki Stavkovni sporazum 2012 po vsebini ne predstavlja določila kolektivne pogodbe, saj ne vzpostavlja, spreminja ali ukinja pravic ali obveznosti iz delovnega razmerja, nasprotna udeleženka pa je bila opravljene nadure dolžna obračunati in izplačati že na podlagi dotedaj veljavnih splošnih zakonskih določil. Predlog, kot ga uveljavlja predlagatelj, zato v tem delu ne more biti predmet kolektivnega spora po 6.a) členu ZDSS-1.
Stavkovni sporazum 2013 ima v 15. točki naravo kolektivne pogodbe. Stavkovni sporazum 2013 izpolnjuje oba formalna razloga (po čl. 2 in čl. 9/2 ZKolP). Vendar v točki 15/1 ne vsebuje vsebinskega kriterija, saj ne vzpostavlja nobene nove pravice iz delovnega razmerja. Obveznost delodajalca, da mora delavcu, ki ima ob koncu referenčnega obdobja presežek ur, ta presežek obračunati kot delo preko polnega delovnega časa, izhaja že iz samega zakona. Drugače pa velja za 2. odstavek 15. tč., kjer Stavkovni sporazum 2013 izven vseh drugih predpisov določa možnost, da na podlagi dogovora med delodajalcem in delavcem slednji lahko presežek delovnih ur (nadure) izkoristi kot prosti čas (s pravico do nadomestila plače), pripada pa mu še dodatek za delo preko polnega delovnega časa (30 %).
Dogovor z dne 2. 6. 2014 nima narave kolektivne pogodbe. Ta dogovor so stranke Aneksa št. 2 h KPP sprejele kot besedilo razlage določbe 5. čl. Aneksa št. 2 h KPP. Bistvena za ta spor je razlaga, da se z referenčnim obdobjem, ki se je začelo 1. januarja 2014, vsem policistom za to obdobje začnejo ure redne delovne obveznosti šteti od nič. Toda Dogovor z dne 2. 6. 2014 ni bil objavljen v Uradnem listu. Zato ne more imeti narave kolektivne pogodbe.
Tožnik je v predsodnem postopku s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo tožene stranke (s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezen 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami), zato je drugostopenjski organ najprej odločal o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil. Nato pa je v postopku revizije po določbi 173. člena ZPIZ-2 prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da pri tožniku ni podana invalidnost in s tem v zvezi tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba), kar pomeni, da o prvostopenjski odločbi ni bilo odločeno in da še vedno velja. Zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje ponovno s sodbo priznavalo pravice, kot so bile tožniku že priznane z veljavno prvostopenjsko odločbo.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti člen 38. ZDR člen 143. OZ člen 347, 347/1.
nadurno delo – nadure – zamudne obresti - zastaranje
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnici pripada 130% povišanje bruto urne postavke za vsako opravljeno naduro in pri tem izhajalo iz določb 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Ta kolektivna pogodba namreč med drugim velja za vse delavce, zaposlene v organizacijah in pri delodajalcih ter drugih pravnih osebah s področja negospodarskih dejavnosti, kar dejavnost notarja (ki jo opravlja tožena stranka) zagotovo je.
Skladno s 1. odstavkom 347. člena OZ obresti zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ker je bila tožba vložena 27. 12. 2012, so zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do vključno 27. 12. 2009, zastarale.
Dokazno breme, da je zavarovanka pisni zahtevek prejela, je na tožeči stranki, pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka to dokazno breme zmogla. Res bi bilo prejem pisanja najlažje dokazati s podpisano povratnico, vendar to ne pomeni, da je to edini možen dokaz. Tožeča stranka se je odločila za težjo pot in prejem dokazovala z zaslišanimi pričami in z ravnanjem zavarovanke, ki je na dopis dejansko odgovorila tako, da je poslala potrebno dokumentacijo (na kar je bila prav s spornim dopisom z dopisom pozvana).
Odpoved pogodbe o zaposlitvi – rok za podajo odpovedi – sodno varstvo – ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožnik je zvedel za kršitev pravice oziroma dejstvo, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj dne 24. 7. 2015. Zato je bila tožba vložena pravočasno, saj je bila vložena v roku 30 dni, odkar je tožnik lahko zvedel za kršitev svoje pravice (tožbo je vložil dne 21. 8. 2015). Pogajanja med tožnikovim pooblaščencem in direktorjem tožene stranka glede datuma prenehanja delovnega razmerja ni mogoče šteti kot vedenje o ustni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/3. KZ-1 člen 323, 323/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti
V skladu s tretjim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec v primeru, da ima krivdni razlog na strani delavca vse znake kaznivega dejanja, poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko je ugotovil utemeljen krivdni razlog za odpoved. V obravnavanem primeru, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele takrat, ko delodajalec ugotovi tudi obstoj dejstev, ki omogočajo zaključek, da ima kršitev vse znake tega kaznivega dejanja in ne že takrat, ko se seznani s storilčevim ravnanjem.
ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/4, 137/10. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229a, 229a/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo – nadomestilo plače – bistvena kršitev določb postopka
ZDR-1 v desetem odstavku 137. člena določa, da v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ZZZS (tožena stranka) izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače iz tretjega oziroma četrtega odstavka 137. člena v breme zdravstvenega zavarovanja. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 229.a členu določajo, da zavod izplača delavcu nadomestilo: če je izkazano, da delodajalec vsem pri njem zaposlenim delavcem ni izplačal plač in nadomestil in če nadomestilo delavcu ni bilo izplačano ali mu ni bilo izplačano v celoti. Ker gre za dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo sicer izplača delodajalec v breme zavoda (tožene stranke), kasneje pa od njega izplačana sredstva refundira, je temeljna dolžnost tožene stranke kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotoviti navedeno dajatev zavarovancu, saj gre za pravico zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je razčiščevalo, ali je delodajalec tožniku izplačal nadomestilo za sporni mesec, pri čemer pa je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožeča stranka (delodajalec) utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke (delavca) s tem, da ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe (sklenjene zaradi nakupa nepremičnine, ki je bila nato oddana v leasing) ni ravnala dovolj skrbno (pri pripravi ponudbe za sklenitev pogodbe) ter da kasneje ni poskrbela za vpis lastninske pravice na kupljenih nepremičninah, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala škoda. Ker toženi stranki ni mogoče očitati, da bi pri svojem ravnanju ravnala protipravno, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZDR člen 87, 87/3, 88, 88/1, 88/1-1, 204, 204/3. ZPP člen 140, 140/1, 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – rok za vložitev tožbe – sodno varstvo – zavrženje tožbe – vročanje
Tožnici je bila odpoved PZ pravilno vročena. Detektiv - vročevalec je vročitev opravil skladno z določbami člena 140/1 in člena 144 ZPP, ki določata, da se v primeru, če se tisti, ki mu je pisanje treba vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Če tisti, katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj dolžan sprejeti, pisanja brez utemeljenega razloga noče sprejeti, ga vročevalec pusti v njegovem hišnem predalčniku. Ker je tožničin partner prejem odklonil, je vročevalec pisanje utemeljeno in zakonito (člen 144 ZPP) pustil v hišnem predalčniku. Tožnici je bila odpoved vročena 11. 9. 2012. Rok 30 dni za vložitev tožbe, kot je bilo določeno v tretjem odstavku 204. člena ZDR, se je iztekel 12. 10. 2012. Ker je bila tožba vložena 5. 12. 2012, je bila vložena prepozno. Zato je tožba pravilno zavržena.
invalidnost – invalid III. kategorije – poškodba pri delu
Tožnica je sposobna opravljati lažje fizično delo z omejitvami. Zato je pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, saj njena delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več, prav tako pa pri njej ne gre za izgubo opravljanja organiziranega pridobitnega dela, ali da ne bi bila zmožna opravljati svojega poklica. Tožnica res ni zmožna opravljati svojega dosedanjega dela in ji je zaradi tega sodišče priznalo tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami. Zato je tožbeni zahtevek, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in razvrstitev v I. ali II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter za priznanje pravic na tej podlagi, utemeljeno zavrnjen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – sodna razveza
V konkretnem primeru ni obstajal objektivni in zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog nesposobnosti, hkrati pa razlog ni bil take narave, da bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Pri napakah, ki se tožniku očitajo v izpodbijani odpovedi, je šlo za napake, ki se pojavljajo pri delu vseh povprečnih razvijalcev pri razvoju programa, in ne gre za napake, ki bi bile posledica neznanja oziroma nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasno opravljenega dela. Zato ni bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0066255
ZP-1 člen 11a, 11a/2, 11a/3, 136 136/1, 136/1-10. ZPrCP člen 107, 107/3, 107/12. KZ-1 člen 328, 328/1. ZKP člen 293, 293/1, 293/2.
prekršek in kaznivo dejanje - postopek o prekršku - kazenski postopek - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - preverjanje psihofizičnega stanja - zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči - umik obtožnega predloga - ustavitev kazenskega postopka
Ker gre v postopku o prekršku in kazenskem postopku za isti historični dogodek in gre za časovno in krajevno povezan življenjski primer, razlogi za ustavitev kazenskega postopka izključujejo vodenje postopka o prekršku zoper obdolženca.
odlog izvršbe na predlog upnika – pravica do pritožbe – pritožba dolžnika
Z izpodbijanim sklepom, ki je za upnika neugoden, ni bilo odločeno o predlogu dolžnika, temveč o predlogu upnika, zaradi česar bi se zoper ta sklep lahko pritožil le upnik, dolžnik pa nima pravice do pritožbe.
odškodninska odgovornost delodajalca – poklicna bolezen – škoda – vzročna zveza – stopnja verjetnosti
Oškodovanec mora v sporu (vsaj) s stopnjo verjetnosti dokazati obstoj vzročne zveze kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Tega bremena tožnica, predvsem glede na izdelana izvedenska mnenja in njihove dopolnitve, ni zmogla. Na podlagi dokaznega postopka niti s stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za ugotovitev vzročne zveze, ni bilo mogoče zaključiti, da se je pri tožnici levkemija pojavila zaradi izpostavljenosti škodljivim snovem oziroma ionizirajočemu sevanju ali zaradi vboda v roko med opravljanjem dela za toženo stranko. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pravilno zavrnjen.
Pri tožnici ne gre za izgubo delovne zmožnosti nad 50 %, zato je podana III. kategorija invalidnosti. Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti (da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela) je zato upravičeno zavrnjen.
ZPP člen 163, 163/1, 163/2, 163/3, 163/4, 163/5, 163/6, 163/7.
pravdni stroški - zavrženje tožbe - sklep o stroških po koncu postopka
O povrnitvi pravdnih stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Priglasiti jih mora najkasneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, če pa sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, se lahko zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka (prvi do sedmi odstavek 163. člena ZPP). Navedena pravna pravila, ki so v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo, je sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških pravilno upoštevalo.
starostna pokojnina – zaslišanje stranke – ponovna odmera starostne pokojnine
Tožnik je že v predsodnem postopku navajal, da ga toženec ni osebno zaslišal, da bi z njim neposredno razčistil vse okoliščine konkretnega primera, zato bo moral toženec to storiti v ponovljenem upravnem postopku. Izrecno bo tožnika pozval, da se izjasni, s katero odločbo toženca se ne strinja in, kaj uveljavlja (ponovno odmero starostne pokojnine ali spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe o priznani starostni pokojnini). Nato bo toženec na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodil, ali so izpolnjeni formalni in dejanski pogoji za ugoditev tožnikovi zahtevi.
izvršilni stroški - umik predloga za izvršbo - odvetniška tarifa
Umik predloga za izvršbo ni dopustno vrednotiti kot obrazloženi dopis po tar. št. 39/3 Odvetniške tarife, kar je kot neustrezno pravno podlago upoštevalo sodišče prve stopnje. Umika upniku ni treba obrazložiti, da nastopi pravna posledica ustavitve postopka. Nepravilno pa je tudi vrednotenje umika predloga za izvršbo kot kratkega dopisa ali obvestila po tar. št. 39/4. Vrednotenje po tar. št. 39 je utemeljeno le, če gre za samostojno odvetniško storitev, ki ni že vključena v drugi priznani storitvi.
- Neobrazložene vloge v postopku so akcesorna opravila celote zastopanja stranke v postopku, ki niso samostojno ovrednotena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00036650
ZPP člen 2, 7, 8, 214, 215, 339, 339/1, 339/2. OZ člen 131, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 186, 352. ZDR člen 184. ZVZD-1 člen 9. ZGO-1 člen 82.
delovna nesreča - posojeni delavec - odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - izvajalec del - odškodninska odgovornost izvajalca del - soprispevek oškodovanca
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je konkretno delo, pri katerem se je poškodoval tožnik in je predstavljalo nevarno dejavnost, bilo delo, ki ga je, kar pritožbeno s strani tožnika niti ni izpodbijano, izvajala le prvotožena stranka, da je na dan škodnega dogodka dela na gradbišču opravljala le prvotožena stranka, da nobenega delavca drugega podjetja ne tisti dan in ne nekaj dni prej ni bilo na gradbišču, kar pomeni, da drugo in tretjetožena stranka na dan škodnega dogodka na gradbišču nista opravljali nobenega dela in da drugo in tretjetožena stranka sploh nista prevzeli nikakršnih del, ki bi bile v neposredni zvezi s samo demontažo gradbenega odra. Ker za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti tožniku za nastalo škodo lahko odgovorna le prvotožena stranka, ne pa preostale tožene stranke, ki se s to nevarno dejavnostjo, upoštevaje vse zgoraj navedene okoliščine primera niso ukvarjale in to ne glede na to, da so sicer sodelovale pri samem projektu sanacije mostu in imele od tega projekta tudi določeno korist oz. interes.