odlog izvršbe na predlog upnika – pravica do pritožbe – pritožba dolžnika
Z izpodbijanim sklepom, ki je za upnika neugoden, ni bilo odločeno o predlogu dolžnika, temveč o predlogu upnika, zaradi česar bi se zoper ta sklep lahko pritožil le upnik, dolžnik pa nima pravice do pritožbe.
odškodninska odgovornost delodajalca – poklicna bolezen – škoda – vzročna zveza – stopnja verjetnosti
Oškodovanec mora v sporu (vsaj) s stopnjo verjetnosti dokazati obstoj vzročne zveze kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Tega bremena tožnica, predvsem glede na izdelana izvedenska mnenja in njihove dopolnitve, ni zmogla. Na podlagi dokaznega postopka niti s stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za ugotovitev vzročne zveze, ni bilo mogoče zaključiti, da se je pri tožnici levkemija pojavila zaradi izpostavljenosti škodljivim snovem oziroma ionizirajočemu sevanju ali zaradi vboda v roko med opravljanjem dela za toženo stranko. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pravilno zavrnjen.
ZPP člen 163, 163/1, 163/2, 163/3, 163/4, 163/5, 163/6, 163/7.
pravdni stroški - zavrženje tožbe - sklep o stroških po koncu postopka
O povrnitvi pravdnih stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Priglasiti jih mora najkasneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, če pa sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, se lahko zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka (prvi do sedmi odstavek 163. člena ZPP). Navedena pravna pravila, ki so v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo, je sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških pravilno upoštevalo.
Dokazno breme, da je zavarovanka pisni zahtevek prejela, je na tožeči stranki, pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka to dokazno breme zmogla. Res bi bilo prejem pisanja najlažje dokazati s podpisano povratnico, vendar to ne pomeni, da je to edini možen dokaz. Tožeča stranka se je odločila za težjo pot in prejem dokazovala z zaslišanimi pričami in z ravnanjem zavarovanke, ki je na dopis dejansko odgovorila tako, da je poslala potrebno dokumentacijo (na kar je bila prav s spornim dopisom z dopisom pozvana).
Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 123. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 7, 7/1, 7a. URS člen 22. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 339, 339/2, 339/2-8.
sodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - spor o pristojnosti - mednarodna prodaja blaga - pogodbena odškodninska odgovornost - določila distribucijskega sporazuma - Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga - Uredba o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - Konvencija CMR
V obravnavanem primeru je popolnoma jasno, da sporno razmerje med pravdnima strankama ne temelji na pogodbi o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, zato določbe Konvencije CMR za odločitev o sodni pristojnosti niso uporabljive. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka sicer sklenila takšno odplačno prevozno pogodbo, na predmetno odločitev nima relevantnega vplivaj, saj spor, ki je predmet obravnavane zadeve, ne izvira iz te prevozne pogodbe.
Pri tožnici ne gre za izgubo delovne zmožnosti nad 50 %, zato je podana III. kategorija invalidnosti. Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti (da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela) je zato upravičeno zavrnjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00000701
ZKP člen 506, 506/1, 506/4. KZ-1 člen 61.
preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja - objektivna nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - denarna socialna pomoč - obsojenčevo zdravstveno stanje - slabe premoženjske razmere in zdravstveno stanje - pridobitna sposobnost
Iz dejstvenih okoliščin izhaja sledeče: a) da obsojenec praktično od junija 2013 naprej, ko je prvostopenjska sodba postala pravnomočna, zaradi zdravstvenih težav oziroma z zdravstveno dokumentacijo izkazanih poškodb, ni bil delazmožen in b) da v tem času ni imel nobenih oprijemljivih dohodkov oziroma je prejemal le socialno pomoč. Skratka, premoženjske razmere obsojenca so bile - zaradi njegovega zdravstvenega stanja, ki je praktično do izteka preizkusne dobe onemogočalo opravljanje dela in s tem pridobivanje rednih ali vsaj občasnih dohodkov - skozi celotno obdobje izredno slabe. Torej takšne, da po oceni pritožbenega sodišča objektivno ni bilo moč pričakovati, da bi obsojenec karkoli uspel plačati oškodovancu, kot je to v izpodbijani sodbi zmotno navedlo prvostopenjsko sodišče, ki ob presoji plačilne zmožnosti ni upoštevalo, da socialna pomoč, ki jo je prejemal obsojenec, ne zadošča niti za pokritje osnovnih življenjskih potreb, pri čemer na navedeni socialni transfer tudi z izvršbo ni moč poseči. Torej gre za osebni prejemek, ki ga nobena terjatev ne more bremeniti.
plačilo razlike plače – neupravičena obogatitev – zakonske zamudne obresti
Sodišče je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ugodilo tožničinemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Tožena stranka je ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela odpravnino, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa je tudi odštela zakonske zamudne obresti v višini 3.270,25 EUR, ki jih je izračunala za obdobje od 15. 6. 2006 (ko je bila tožnici nakazana odpravnina) do 2. 10. 2008, ko je toženka izpolnila obveznost po pravnomočni sodbi. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena OZ). Na podlagi 193. člena OZ je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Tožeča stranka je bila v skladu z določbo 193. člena OZ dobroverna vse do izteka paricijskega roka (to je dne 8. 7. 2008), saj se je s tem dnem seznanila, da za izplačilo odpravnine ni več pravne podlage. Tožnica je bila dolžna toženi stranki plačati zakonske zamudne obresti od prejete odpravnine le za čas od 9. 7. 2008 do 2. 10. 2008. Ker je tožena stranka ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela poleg odpravnine, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi zakonske zamudne obresti za obdobje od 15. 6. 2006 do 2. 10. 2008 (ko je izpolnila obveznosti po pravnomočni sodbi) v višini 3.060,80 EUR, je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice v višini 2.753,17 EUR, saj si je neupravičeno zadržala plačilo tega zneska.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/3. KZ-1 člen 323, 323/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti
V skladu s tretjim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec v primeru, da ima krivdni razlog na strani delavca vse znake kaznivega dejanja, poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko je ugotovil utemeljen krivdni razlog za odpoved. V obravnavanem primeru, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele takrat, ko delodajalec ugotovi tudi obstoj dejstev, ki omogočajo zaključek, da ima kršitev vse znake tega kaznivega dejanja in ne že takrat, ko se seznani s storilčevim ravnanjem.
Tožnik je v predsodnem postopku s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo tožene stranke (s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezen 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami), zato je drugostopenjski organ najprej odločal o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil. Nato pa je v postopku revizije po določbi 173. člena ZPIZ-2 prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da pri tožniku ni podana invalidnost in s tem v zvezi tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba), kar pomeni, da o prvostopenjski odločbi ni bilo odločeno in da še vedno velja. Zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje ponovno s sodbo priznavalo pravice, kot so bile tožniku že priznane z veljavno prvostopenjsko odločbo.
Pravdna stranka lahko vloži revizijo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama ali po zakonitem zastopniku pa samo v primeru, da ima opravljen pravniški državni izpit (86. člen ZPP). Tožnik je vložil revizijo sam. Iz dosedanjega postopka ne izhaja niti tožnik tega ne zatrjuje, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom revizijo kot nedovoljeno zakonito zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00036650
ZPP člen 2, 7, 8, 214, 215, 339, 339/1, 339/2. OZ člen 131, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 186, 352. ZDR člen 184. ZVZD-1 člen 9. ZGO-1 člen 82.
delovna nesreča - posojeni delavec - odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - izvajalec del - odškodninska odgovornost izvajalca del - soprispevek oškodovanca
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je konkretno delo, pri katerem se je poškodoval tožnik in je predstavljalo nevarno dejavnost, bilo delo, ki ga je, kar pritožbeno s strani tožnika niti ni izpodbijano, izvajala le prvotožena stranka, da je na dan škodnega dogodka dela na gradbišču opravljala le prvotožena stranka, da nobenega delavca drugega podjetja ne tisti dan in ne nekaj dni prej ni bilo na gradbišču, kar pomeni, da drugo in tretjetožena stranka na dan škodnega dogodka na gradbišču nista opravljali nobenega dela in da drugo in tretjetožena stranka sploh nista prevzeli nikakršnih del, ki bi bile v neposredni zvezi s samo demontažo gradbenega odra. Ker za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti tožniku za nastalo škodo lahko odgovorna le prvotožena stranka, ne pa preostale tožene stranke, ki se s to nevarno dejavnostjo, upoštevaje vse zgoraj navedene okoliščine primera niso ukvarjale in to ne glede na to, da so sicer sodelovale pri samem projektu sanacije mostu in imele od tega projekta tudi določeno korist oz. interes.
pravica do subvencije za tržno stanovanje – najemnik – najemna pogodba
Za priznanje pravice do subvencioniranja najemnine sta odločilna višina dohodka najemnika in oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS in dejstvo, da gre za najemnika v tržnem najemnem stanovanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00008798
ZKP člen 285.b, 285.b/1, 501. KZ člen 265, 265/1, 267, 267/1.
priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - stek kaznivih dejanj - jemanje podkupnine - ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige ali spisa - odvzem premoženjske koristi - prosti preudarek
Iz vsebine utemeljitve ne izhaja, da bi se obrambi tedaj porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oz. psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.
plačilo premij za pokojninsko zavarovanje – prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje – splošna veljavnost kolektivnih pogodb
Tožnik zahteva plačilo premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od maja 2010 do decembra 2010 na podlagi pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta iz leta 2001, ki jo je tožena stranka sklenila s takrat obstoječima reprezentativnima sindikatoma B. in C. Dne 17. 3. 2010 je tožena stranka z reprezentativnima sindikatoma B. in D. (ki je bil ustanovljen po podpisu pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta in katerega član je bil tožnik) podpisala aneks št. II, s katerim so se dogovorili, da se s plačevanjem prispevkov dodatnega pokojninskega zavarovanja preneha za čas od 1. 3. 2010 do 12. 12. 2012. ZKolP v drugem odstavku 11. člena določa, da se v primeru, kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Za tožnika za vtoževano obdobje velja pogodba (brez aneksa št. II) kot zanj bolj ugodna, zato je njegov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za obdobje od maja 2010 do decembra 2010 zanj dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, utemeljen.
izvršilni stroški - umik predloga za izvršbo - odvetniška tarifa
Umik predloga za izvršbo ni dopustno vrednotiti kot obrazloženi dopis po tar. št. 39/3 Odvetniške tarife, kar je kot neustrezno pravno podlago upoštevalo sodišče prve stopnje. Umika upniku ni treba obrazložiti, da nastopi pravna posledica ustavitve postopka. Nepravilno pa je tudi vrednotenje umika predloga za izvršbo kot kratkega dopisa ali obvestila po tar. št. 39/4. Vrednotenje po tar. št. 39 je utemeljeno le, če gre za samostojno odvetniško storitev, ki ni že vključena v drugi priznani storitvi.
- Neobrazložene vloge v postopku so akcesorna opravila celote zastopanja stranke v postopku, ki niso samostojno ovrednotena.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 30, 38, 35/1. OZ člen 247, 247/1, 248, 249, 250, 251, 252, 253. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 27, 27/2, 28.
Toženec (zavarovalni zastopnik) je odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožeči stranki in se naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, ne da bi od tožeče stranke stranke dobil soglasje za opravljanje dela, pri katerem bi lahko izkoriščal pri njej pridobljene poslovne zveze in znanja. Toženec je kršil konkurenčno klavzulo že s tem, da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, saj to za tožečo stranko pomeni konkurenco, zato je tožeči stranki dolžan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice.
ZDSS-1 člen 7, 58, 63, 81. ZPP člen 362. URS člen 50.
invalidnost – zavrženje tožbe – materialno procesno vodstvo
ZDSS-1 stranki dovoljuje, da najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo svoj tožbeni zahtevek v zvezi s pravicami iz socialnega zavarovanja ali socialnega varstva opredeli, če ni zadostno oziroma ustrezno utemeljen (73. člen ZDSS-1). Zato zaradi izostanka navedb o tem, kaj stranka uveljavlja in iz katerih razlogov izpodbija upravni akt oziroma se z njim ne strinja, vloge oziroma tožbe ni mogoče zavreči.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti člen 38. ZDR člen 143. OZ člen 347, 347/1.
nadurno delo – nadure – zamudne obresti - zastaranje
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnici pripada 130% povišanje bruto urne postavke za vsako opravljeno naduro in pri tem izhajalo iz določb 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Ta kolektivna pogodba namreč med drugim velja za vse delavce, zaposlene v organizacijah in pri delodajalcih ter drugih pravnih osebah s področja negospodarskih dejavnosti, kar dejavnost notarja (ki jo opravlja tožena stranka) zagotovo je.
Skladno s 1. odstavkom 347. člena OZ obresti zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ker je bila tožba vložena 27. 12. 2012, so zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do vključno 27. 12. 2009, zastarale.