ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/3. KZ-1 člen 323, 323/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti
V skladu s tretjim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec v primeru, da ima krivdni razlog na strani delavca vse znake kaznivega dejanja, poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko je ugotovil utemeljen krivdni razlog za odpoved. V obravnavanem primeru, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele takrat, ko delodajalec ugotovi tudi obstoj dejstev, ki omogočajo zaključek, da ima kršitev vse znake tega kaznivega dejanja in ne že takrat, ko se seznani s storilčevim ravnanjem.
ZPIZ-1 člen 7, 7/1, 15, 15/1. ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 15. ZMEPIZ-1 člen 74, 76, 76/1, 80, 80-4, 80-5, 81, 81/1, 81/2, 81/3, 82, 83, 83/1, 83/2.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - ugotovitev lastnosti zavarovanca - pravnomočnost - delovni spor - sprememba lastnosti zavarovanca za nazaj - pravnomočno ugotovljeno delovno razmerje
V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da se v primeru, ko je s sodbo ali sodno poravnavo za isto obdobje naknadno vzpostavljena pravna podlaga za obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, ki ima prednost pred vsemi drugimi podlagami, kljub že obstoječemu zavarovanju na drugi podlagi prizna lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja.
Kadar je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati.
Tožnici se v spornem obdobju prizna lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu, čeprav je bila v tem obdobju že vključena v obvezno zavarovanje kot samozaposlena. Nenazadnje tako izhaja že iz samega izreka pravnomočne sodbe o vzpostavitvi delovnega razmerja. Pravnomočne sodne odločbe pa je potrebno spoštovati in izvršiti. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in odpravilo izpodbijani upravni odločbi ter ugotovilo, da ima tožnica v spornem obdobju lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja za polni delovni čas 40 ur tedensko
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1. ZPP člen 247, 247/2, 247/3, 247/6.
bolniški stalež - nezmožnost za delo – izvedenec – predlog za izločitev
Po 247. členu ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP so okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Takšna okoliščina je lahko tudi to, da je sodni izvedenec, ki poda oceno strankine delovne zmožnosti v določenem obdobju, njen lečeči zdravnik oziroma specialist. Vendar mora stranka po 2. odstavku 247. člena ZPP zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme zahtevati njegovo izločitev v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca. Tožnik je v pripombah na mnenje izvedenke med drugim navajal, da gre za konflikt interesov. Izrecnega, jasnega in nedvoumnega predloga za izločitev članice izvedenskega organa ni podal. Tudi če bi se takšno vlogo štelo kot predlog za izločitev izvedenke, je, upoštevaje 2. in 6. odstavek 247. člena ZPP, prepozen.
Tožnik je bil v spornem obdobju sposoben za delo, zato sta izpodbijana upravna akta glede zaključka bolniškega staleža pravilna in zakonita.
ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/4, 137/10. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229a, 229a/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo – nadomestilo plače – bistvena kršitev določb postopka
ZDR-1 v desetem odstavku 137. člena določa, da v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ZZZS (tožena stranka) izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače iz tretjega oziroma četrtega odstavka 137. člena v breme zdravstvenega zavarovanja. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 229.a členu določajo, da zavod izplača delavcu nadomestilo: če je izkazano, da delodajalec vsem pri njem zaposlenim delavcem ni izplačal plač in nadomestil in če nadomestilo delavcu ni bilo izplačano ali mu ni bilo izplačano v celoti. Ker gre za dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo sicer izplača delodajalec v breme zavoda (tožene stranke), kasneje pa od njega izplačana sredstva refundira, je temeljna dolžnost tožene stranke kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotoviti navedeno dajatev zavarovancu, saj gre za pravico zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je razčiščevalo, ali je delodajalec tožniku izplačal nadomestilo za sporni mesec, pri čemer pa je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožeča stranka (delodajalec) utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke (delavca) s tem, da ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe (sklenjene zaradi nakupa nepremičnine, ki je bila nato oddana v leasing) ni ravnala dovolj skrbno (pri pripravi ponudbe za sklenitev pogodbe) ter da kasneje ni poskrbela za vpis lastninske pravice na kupljenih nepremičninah, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala škoda. Ker toženi stranki ni mogoče očitati, da bi pri svojem ravnanju ravnala protipravno, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Pravdna stranka lahko vloži revizijo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama ali po zakonitem zastopniku pa samo v primeru, da ima opravljen pravniški državni izpit (86. člen ZPP). Tožnik je vložil revizijo sam. Iz dosedanjega postopka ne izhaja niti tožnik tega ne zatrjuje, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom revizijo kot nedovoljeno zakonito zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
odlog izvršbe na predlog upnika – pravica do pritožbe – pritožba dolžnika
Z izpodbijanim sklepom, ki je za upnika neugoden, ni bilo odločeno o predlogu dolžnika, temveč o predlogu upnika, zaradi česar bi se zoper ta sklep lahko pritožil le upnik, dolžnik pa nima pravice do pritožbe.
odškodninska odgovornost delodajalca – poklicna bolezen – škoda – vzročna zveza – stopnja verjetnosti
Oškodovanec mora v sporu (vsaj) s stopnjo verjetnosti dokazati obstoj vzročne zveze kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Tega bremena tožnica, predvsem glede na izdelana izvedenska mnenja in njihove dopolnitve, ni zmogla. Na podlagi dokaznega postopka niti s stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za ugotovitev vzročne zveze, ni bilo mogoče zaključiti, da se je pri tožnici levkemija pojavila zaradi izpostavljenosti škodljivim snovem oziroma ionizirajočemu sevanju ali zaradi vboda v roko med opravljanjem dela za toženo stranko. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pravilno zavrnjen.
ZPP člen 163, 163/1, 163/2, 163/3, 163/4, 163/5, 163/6, 163/7.
pravdni stroški - zavrženje tožbe - sklep o stroških po koncu postopka
O povrnitvi pravdnih stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Priglasiti jih mora najkasneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, če pa sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, se lahko zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka (prvi do sedmi odstavek 163. člena ZPP). Navedena pravna pravila, ki so v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo, je sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških pravilno upoštevalo.
ZDSS-1 člen 7, 58, 63, 81. ZPP člen 362. URS člen 50.
invalidnost – zavrženje tožbe – materialno procesno vodstvo
ZDSS-1 stranki dovoljuje, da najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo svoj tožbeni zahtevek v zvezi s pravicami iz socialnega zavarovanja ali socialnega varstva opredeli, če ni zadostno oziroma ustrezno utemeljen (73. člen ZDSS-1). Zato zaradi izostanka navedb o tem, kaj stranka uveljavlja in iz katerih razlogov izpodbija upravni akt oziroma se z njim ne strinja, vloge oziroma tožbe ni mogoče zavreči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00008798
ZKP člen 285.b, 285.b/1, 501. KZ člen 265, 265/1, 267, 267/1.
priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - stek kaznivih dejanj - jemanje podkupnine - ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige ali spisa - odvzem premoženjske koristi - prosti preudarek
Iz vsebine utemeljitve ne izhaja, da bi se obrambi tedaj porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oz. psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.
Sodišče mora dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedenca izvesti tako, kot je predpisano v 254. členu ZPP. Če ugotovi, da je izvid nepopoln, nejasen ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti odpraviti po uradni dolžnosti.
Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila stroškov za delo izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji. Plačilo stroškov dela izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji se zato v celoti zagotavlja iz sredstev sodišča. Iz tega razloga ni bilo pravne podlage za ravnanje sodišča, ki je s sklepom na naroku pozvalo tožnika k predložitvi predujma (153. člen ZPP), saj bi moralo izvesti dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Kršitev določb je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, ker je sodišče prve stopnje tožnikovo pasivnost glede plačila predujma za izvedenca finančne stroke štelo v njegovo škodo. Opustitev založitve predujma v sporu ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka. Tudi v takšnem primeru mora namreč sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP dokazno oceniti vse razpoložljive dokaze in vsakega posebej.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00036650
ZPP člen 2, 7, 8, 214, 215, 339, 339/1, 339/2. OZ člen 131, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 186, 352. ZDR člen 184. ZVZD-1 člen 9. ZGO-1 člen 82.
delovna nesreča - posojeni delavec - odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - izvajalec del - odškodninska odgovornost izvajalca del - soprispevek oškodovanca
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je konkretno delo, pri katerem se je poškodoval tožnik in je predstavljalo nevarno dejavnost, bilo delo, ki ga je, kar pritožbeno s strani tožnika niti ni izpodbijano, izvajala le prvotožena stranka, da je na dan škodnega dogodka dela na gradbišču opravljala le prvotožena stranka, da nobenega delavca drugega podjetja ne tisti dan in ne nekaj dni prej ni bilo na gradbišču, kar pomeni, da drugo in tretjetožena stranka na dan škodnega dogodka na gradbišču nista opravljali nobenega dela in da drugo in tretjetožena stranka sploh nista prevzeli nikakršnih del, ki bi bile v neposredni zvezi s samo demontažo gradbenega odra. Ker za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti tožniku za nastalo škodo lahko odgovorna le prvotožena stranka, ne pa preostale tožene stranke, ki se s to nevarno dejavnostjo, upoštevaje vse zgoraj navedene okoliščine primera niso ukvarjale in to ne glede na to, da so sicer sodelovale pri samem projektu sanacije mostu in imele od tega projekta tudi določeno korist oz. interes.
nadomestilo z a invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - ustavna odločba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovanca samega odvisna organizacija dela in opravljanje dejavnosti v skladu z omejeno delovno zmožnostjo zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. Pogojevanje izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem pravnomočnosti sodbe v okoliščinah konkretnega primera, ko je s 23. 3. 2010 ugotovljena potreba po fizičnih razbremenitvah pri opravljanju kmetijske dejavnosti, pa kljub temu pripadajoče pravice niso bile priznane zaradi uporabe protiustavnega 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni sprejemljivo. To še zlasti, v kolikor je tožnik že od 23. 3. 2010 na kmetiji opravljal le še dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ali je od 23. 3. 2010 dalje dejansko delal z omejitvami, oziroma kdaj je pričel delati z omejitvami, in ali je na ta način delo opravljal ves čas do starostne upokojitve 25. 8. 2012, pa toženec niti sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča nista ugotavljala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDR člen 147, 147/6, 147/7. ZDR-1 člen 137, 148. ZODPol člen 72. ZJU člen 16. ZDSS-1 člen 6a. ZKolP člen 2, 9, 9/2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/3, 16/4, 16/5, 16/6, 16/9, 16/10, 16/11, 16/12, 16/13, 16/14.
kolektivni delovni spor - kolektivna pogodba - javni uslužbenec - policist - delovni čas - razporejanje delovnega časa
Stavkovni sporazum 2012 v 2. točki določa, da bo Vlada RS po sklenitvi tega sporazuma od junija 2012 naprej omogočala izplačilo odrejenih in opravljenih ur nadurnega dela in pripravljenosti v vseh enotah v Policiji in MNZ brez omejitev, ki ne izhajajo iz zakona. Za te namene se omogoča poraba dodatnega obsega sredstev, ki znašajo na letni ravni 35 % več sredstev, kot je bilo izplačanih sredstev za te namene v mesecu aprilu 2012, preračunano na letno raven. V navedeni 2. točki Stavkovni sporazum 2012 po vsebini ne predstavlja določila kolektivne pogodbe, saj ne vzpostavlja, spreminja ali ukinja pravic ali obveznosti iz delovnega razmerja, nasprotna udeleženka pa je bila opravljene nadure dolžna obračunati in izplačati že na podlagi dotedaj veljavnih splošnih zakonskih določil. Predlog, kot ga uveljavlja predlagatelj, zato v tem delu ne more biti predmet kolektivnega spora po 6.a) členu ZDSS-1.
Stavkovni sporazum 2013 ima v 15. točki naravo kolektivne pogodbe. Stavkovni sporazum 2013 izpolnjuje oba formalna razloga (po čl. 2 in čl. 9/2 ZKolP). Vendar v točki 15/1 ne vsebuje vsebinskega kriterija, saj ne vzpostavlja nobene nove pravice iz delovnega razmerja. Obveznost delodajalca, da mora delavcu, ki ima ob koncu referenčnega obdobja presežek ur, ta presežek obračunati kot delo preko polnega delovnega časa, izhaja že iz samega zakona. Drugače pa velja za 2. odstavek 15. tč., kjer Stavkovni sporazum 2013 izven vseh drugih predpisov določa možnost, da na podlagi dogovora med delodajalcem in delavcem slednji lahko presežek delovnih ur (nadure) izkoristi kot prosti čas (s pravico do nadomestila plače), pripada pa mu še dodatek za delo preko polnega delovnega časa (30 %).
Dogovor z dne 2. 6. 2014 nima narave kolektivne pogodbe. Ta dogovor so stranke Aneksa št. 2 h KPP sprejele kot besedilo razlage določbe 5. čl. Aneksa št. 2 h KPP. Bistvena za ta spor je razlaga, da se z referenčnim obdobjem, ki se je začelo 1. januarja 2014, vsem policistom za to obdobje začnejo ure redne delovne obveznosti šteti od nič. Toda Dogovor z dne 2. 6. 2014 ni bil objavljen v Uradnem listu. Zato ne more imeti narave kolektivne pogodbe.
izvršilni stroški - umik predloga za izvršbo - odvetniška tarifa
Umik predloga za izvršbo ni dopustno vrednotiti kot obrazloženi dopis po tar. št. 39/3 Odvetniške tarife, kar je kot neustrezno pravno podlago upoštevalo sodišče prve stopnje. Umika upniku ni treba obrazložiti, da nastopi pravna posledica ustavitve postopka. Nepravilno pa je tudi vrednotenje umika predloga za izvršbo kot kratkega dopisa ali obvestila po tar. št. 39/4. Vrednotenje po tar. št. 39 je utemeljeno le, če gre za samostojno odvetniško storitev, ki ni že vključena v drugi priznani storitvi.
- Neobrazložene vloge v postopku so akcesorna opravila celote zastopanja stranke v postopku, ki niso samostojno ovrednotena.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ-1 člen 163, 163/1, 397, 397/1.
invalidska pokojnina – trajanje pravic na podlagi invalidnosti - uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih, ter ukinitev pravice uživalcem, ki so že izpolnili pogoje za upokojitev
Po pridobiti delne invalidske pokojnine ni več zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.
ZDR člen 87, 87/3, 88, 88/1, 88/1-1, 204, 204/3. ZPP člen 140, 140/1, 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – rok za vložitev tožbe – sodno varstvo – zavrženje tožbe – vročanje
Tožnici je bila odpoved PZ pravilno vročena. Detektiv - vročevalec je vročitev opravil skladno z določbami člena 140/1 in člena 144 ZPP, ki določata, da se v primeru, če se tisti, ki mu je pisanje treba vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Če tisti, katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj dolžan sprejeti, pisanja brez utemeljenega razloga noče sprejeti, ga vročevalec pusti v njegovem hišnem predalčniku. Ker je tožničin partner prejem odklonil, je vročevalec pisanje utemeljeno in zakonito (člen 144 ZPP) pustil v hišnem predalčniku. Tožnici je bila odpoved vročena 11. 9. 2012. Rok 30 dni za vložitev tožbe, kot je bilo določeno v tretjem odstavku 204. člena ZDR, se je iztekel 12. 10. 2012. Ker je bila tožba vložena 5. 12. 2012, je bila vložena prepozno. Zato je tožba pravilno zavržena.
invalidnost – invalid III. kategorije – poškodba pri delu
Tožnica je sposobna opravljati lažje fizično delo z omejitvami. Zato je pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, saj njena delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več, prav tako pa pri njej ne gre za izgubo opravljanja organiziranega pridobitnega dela, ali da ne bi bila zmožna opravljati svojega poklica. Tožnica res ni zmožna opravljati svojega dosedanjega dela in ji je zaradi tega sodišče priznalo tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami. Zato je tožbeni zahtevek, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in razvrstitev v I. ali II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter za priznanje pravic na tej podlagi, utemeljeno zavrnjen.
starostna pokojnina – zaslišanje stranke – ponovna odmera starostne pokojnine
Tožnik je že v predsodnem postopku navajal, da ga toženec ni osebno zaslišal, da bi z njim neposredno razčistil vse okoliščine konkretnega primera, zato bo moral toženec to storiti v ponovljenem upravnem postopku. Izrecno bo tožnika pozval, da se izjasni, s katero odločbo toženca se ne strinja in, kaj uveljavlja (ponovno odmero starostne pokojnine ali spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe o priznani starostni pokojnini). Nato bo toženec na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodil, ali so izpolnjeni formalni in dejanski pogoji za ugoditev tožnikovi zahtevi.