Dokazno breme, da je zavarovanka pisni zahtevek prejela, je na tožeči stranki, pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka to dokazno breme zmogla. Res bi bilo prejem pisanja najlažje dokazati s podpisano povratnico, vendar to ne pomeni, da je to edini možen dokaz. Tožeča stranka se je odločila za težjo pot in prejem dokazovala z zaslišanimi pričami in z ravnanjem zavarovanke, ki je na dopis dejansko odgovorila tako, da je poslala potrebno dokumentacijo (na kar je bila prav s spornim dopisom z dopisom pozvana).
Izvedenca je sodišče prve stopnje postavilo z namenom, da z njegovo pomočjo, ker samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem medicine, razčisti, za kakšne zdravstvene težave gre pri tožniku in kako te težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Tožnik je v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem podal pripombe, ki niso terjale dodatnega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi. Neugodno izvedensko mnenje za tožnika pa ni razlog, da sodišče tega izvedenskega mnenja ne bi upoštevalo pri svoji odločitvi.
Pri tožniku ni podane invalidnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
Prerekanje trditev nasprotne stranke mora biti določno in obrazloženo. Zgolj navedbe, kot jih je podala tožeča stranka: “da prereka vse navedbe tožene stranke kolikor se z njimi izrecno ne strinja” ne zadostijo temu standardu. Ugovor sočasne izpolnitve je materialnopravni ugovor z dilatoričnim učinkom, kar pomeni, da je v primeru, če sodišče presodi, da je utemeljen, tožena stranka dolžna izpolniti samo, če izpolni nasprotna stranka. Vsebina ugovora je preprosta in daje pogodbeni stranki pravico, da zadrži izpolnitev toliko časa dokler ne izpolni nasprotna stranka. Vendar pa se preprostost veže na okoliščino, da ugovora ni potrebno oblikovati kot procesno pobotno terjatev s pobotnim ugovorom ali celo vložiti nasprotne tožbe, ker gre za materialnopravni ugovor, vsekakor pa mora biti dovolj določen, da ga je mogoče obravnavati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00000701
ZKP člen 506, 506/1, 506/4. KZ-1 člen 61.
preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja - objektivna nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - denarna socialna pomoč - obsojenčevo zdravstveno stanje - slabe premoženjske razmere in zdravstveno stanje - pridobitna sposobnost
Iz dejstvenih okoliščin izhaja sledeče: a) da obsojenec praktično od junija 2013 naprej, ko je prvostopenjska sodba postala pravnomočna, zaradi zdravstvenih težav oziroma z zdravstveno dokumentacijo izkazanih poškodb, ni bil delazmožen in b) da v tem času ni imel nobenih oprijemljivih dohodkov oziroma je prejemal le socialno pomoč. Skratka, premoženjske razmere obsojenca so bile - zaradi njegovega zdravstvenega stanja, ki je praktično do izteka preizkusne dobe onemogočalo opravljanje dela in s tem pridobivanje rednih ali vsaj občasnih dohodkov - skozi celotno obdobje izredno slabe. Torej takšne, da po oceni pritožbenega sodišča objektivno ni bilo moč pričakovati, da bi obsojenec karkoli uspel plačati oškodovancu, kot je to v izpodbijani sodbi zmotno navedlo prvostopenjsko sodišče, ki ob presoji plačilne zmožnosti ni upoštevalo, da socialna pomoč, ki jo je prejemal obsojenec, ne zadošča niti za pokritje osnovnih življenjskih potreb, pri čemer na navedeni socialni transfer tudi z izvršbo ni moč poseči. Torej gre za osebni prejemek, ki ga nobena terjatev ne more bremeniti.
plačilo razlike plače – neupravičena obogatitev – zakonske zamudne obresti
Sodišče je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ugodilo tožničinemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Tožena stranka je ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela odpravnino, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa je tudi odštela zakonske zamudne obresti v višini 3.270,25 EUR, ki jih je izračunala za obdobje od 15. 6. 2006 (ko je bila tožnici nakazana odpravnina) do 2. 10. 2008, ko je toženka izpolnila obveznost po pravnomočni sodbi. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena OZ). Na podlagi 193. člena OZ je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Tožeča stranka je bila v skladu z določbo 193. člena OZ dobroverna vse do izteka paricijskega roka (to je dne 8. 7. 2008), saj se je s tem dnem seznanila, da za izplačilo odpravnine ni več pravne podlage. Tožnica je bila dolžna toženi stranki plačati zakonske zamudne obresti od prejete odpravnine le za čas od 9. 7. 2008 do 2. 10. 2008. Ker je tožena stranka ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela poleg odpravnine, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi zakonske zamudne obresti za obdobje od 15. 6. 2006 do 2. 10. 2008 (ko je izpolnila obveznosti po pravnomočni sodbi) v višini 3.060,80 EUR, je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice v višini 2.753,17 EUR, saj si je neupravičeno zadržala plačilo tega zneska.
ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/4, 137/10. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229a, 229a/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo – nadomestilo plače – bistvena kršitev določb postopka
ZDR-1 v desetem odstavku 137. člena določa, da v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ZZZS (tožena stranka) izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače iz tretjega oziroma četrtega odstavka 137. člena v breme zdravstvenega zavarovanja. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 229.a členu določajo, da zavod izplača delavcu nadomestilo: če je izkazano, da delodajalec vsem pri njem zaposlenim delavcem ni izplačal plač in nadomestil in če nadomestilo delavcu ni bilo izplačano ali mu ni bilo izplačano v celoti. Ker gre za dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo sicer izplača delodajalec v breme zavoda (tožene stranke), kasneje pa od njega izplačana sredstva refundira, je temeljna dolžnost tožene stranke kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotoviti navedeno dajatev zavarovancu, saj gre za pravico zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je razčiščevalo, ali je delodajalec tožniku izplačal nadomestilo za sporni mesec, pri čemer pa je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožeča stranka (delodajalec) utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke (delavca) s tem, da ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe (sklenjene zaradi nakupa nepremičnine, ki je bila nato oddana v leasing) ni ravnala dovolj skrbno (pri pripravi ponudbe za sklenitev pogodbe) ter da kasneje ni poskrbela za vpis lastninske pravice na kupljenih nepremičninah, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala škoda. Ker toženi stranki ni mogoče očitati, da bi pri svojem ravnanju ravnala protipravno, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZDR člen 52, 52-13, 53, 54. ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-5, 56. ZOFVI člen 92.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog – zaposleni v šoli in vrtcu
Tožnica je najprej pol leta opravljala delo pomočnice vzgojiteljice, nato eno leto delo vzgojiteljice, eno leto pomočnice vzgojiteljice, nato pa eno leto pretežno delo vzgojiteljice (31 ur tedensko) in deloma delo pomočnice vzgojiteljice (9 ur tedensko). Tako ni bil izpolnjen pogoj iz 53. člena ZDR in sicer delo v neprekinjenem času trajanja, ki je daljše kot 2 leti z istim delavcem in za isto delo.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, ker je tožnica pogoje za opravljanje pomočnice vzgojiteljice izpolnjevala. Kljub temu je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica zahtevala sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu vzgojiteljice in ne pomočnika vzgojiteljice.
Sodišče mora dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedenca izvesti tako, kot je predpisano v 254. členu ZPP. Če ugotovi, da je izvid nepopoln, nejasen ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti odpraviti po uradni dolžnosti.
Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila stroškov za delo izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji. Plačilo stroškov dela izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji se zato v celoti zagotavlja iz sredstev sodišča. Iz tega razloga ni bilo pravne podlage za ravnanje sodišča, ki je s sklepom na naroku pozvalo tožnika k predložitvi predujma (153. člen ZPP), saj bi moralo izvesti dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Kršitev določb je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, ker je sodišče prve stopnje tožnikovo pasivnost glede plačila predujma za izvedenca finančne stroke štelo v njegovo škodo. Opustitev založitve predujma v sporu ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka. Tudi v takšnem primeru mora namreč sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP dokazno oceniti vse razpoložljive dokaze in vsakega posebej.
Skladno z 81. členom v zvezi s 63. členom ZDSS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopno odločbo na podlagi zdravstvenega stanja tožnika, ugotovljenega do dokončne odločbe. Predmet presoje socialnega spora je le dejansko stanje, ki ga je lahko za svojo odločitev upošteval toženec ob izdaji izpodbijanih odločb. Drugačen pristop in ocenjevanje delazmožnosti pretežno na podlagi izvida osebnega pregleda, opravljenega po dokončni odločbi, iz pravno formalnih razlogov ni sprejemljiv in je v nasprotju z določbami ZDSS-1 ter sistemom reševanja socialnih sporov
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za delo, ampak do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic varnostnik za manj kot 50 % in je v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zmožen za delo z omejitvami. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, pravilno zavrnjen.
ZDSS-1 člen 7, 58, 63, 81. ZPP člen 362. URS člen 50.
invalidnost – zavrženje tožbe – materialno procesno vodstvo
ZDSS-1 stranki dovoljuje, da najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo svoj tožbeni zahtevek v zvezi s pravicami iz socialnega zavarovanja ali socialnega varstva opredeli, če ni zadostno oziroma ustrezno utemeljen (73. člen ZDSS-1). Zato zaradi izostanka navedb o tem, kaj stranka uveljavlja in iz katerih razlogov izpodbija upravni akt oziroma se z njim ne strinja, vloge oziroma tožbe ni mogoče zavreči.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 71, 93, 93/1, 163, 163/2.
invalid III. kategorije
Zaradi prisilno pravne narave določb ZPIZ-1, ki urejajo obvezno invalidsko zavarovanje, ni mogoče zakonito razsojati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kljub temu da so glede na 72. člen ZDSS-1 stranke tudi v sodno socialnih sporih dolžne postaviti določen tožbeni zahtevek. Ne gre za tožbene zahtevke, s katerimi bi, razen morebitnega umika tožbe, glede na kogentno naravo določb ZPIZ-1, bilo mogoče prosto razpolagati na način, da bi kljub izkazani preostali delovni zmožnosti v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, pri sojenju bilo odločano le o vtoževani razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja na takšnem temelju. To še zlasti, ko se v sodnem postopku izkaže, da ni popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je podana preostala delovna zmožnost v skrajšanem delovnem času, kot v obravnavani zadevi. Tožnica zaradi posledic bolezni za drugo ustrezno delo ni več zmožna v polnem delovnem času, temveč le v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Tudi sicer tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju višje kategorije invalidnosti (kot npr. v konkretnem primeru I. kategorije) vključuje zahtevek z nižjo kategorijo in priznanje ustreznih pravic v skladu z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo.
Tožnik je v predsodnem postopku s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo tožene stranke (s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezen 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami), zato je drugostopenjski organ najprej odločal o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil. Nato pa je v postopku revizije po določbi 173. člena ZPIZ-2 prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da pri tožniku ni podana invalidnost in s tem v zvezi tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba), kar pomeni, da o prvostopenjski odločbi ni bilo odločeno in da še vedno velja. Zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje ponovno s sodbo priznavalo pravice, kot so bile tožniku že priznane z veljavno prvostopenjsko odločbo.
odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – premoženjska škoda – nezgoda pri delu – soprispevek – krivdna odgovornost
Tožeča stranka se je poškodovala pri delu, ko je pet odrezanih kosov folije položila skupaj v več plasti in na vrh položila ravnilo, na katerem so bile centimeter in pol široke črtice, ki so predstavljale označbe, ki jim je bilo treba slediti pri zarezovanju lukenj v folijo. Ob tem je z eno roko držala ravnilo, z drugo, v kateri je držala olfa nož, pa zarezovala v označene luknje, pri tem pa se je konica rezila noža odlomila, tožnici pa je nož odneslo v trebuh ter jo poškodoval. Tožeča stranka ni prejela pisnega navodila, ki bi ji zapovedalo izrezovanje lukenj zgolj v eno hrbtno folijo, ni bila usposobljena za opravljanje dela na delovnem mestu pomožni proizvodni delavec in ni imela na razpolago delovnega plašča, ki bi preprečil obravnavano poškodbo pri delu. Prva toženka ni ustrezno in varno organizirala delovnega procesa. Glede na to, da je tožeča stranka od nadrejenih prejela le ustno navodilo, da je potrebno zarezovati vsako hrbtno folijo posamično, delo pa je v času škodnega dogodka opravljala tako, da je zarezovala luknje v več folij hkrati (čeprav jo je k temu silila potreba po pravočasni izpolnitvi delovne naloge), bi morala ravnati z večjo pazljivostjo. Krivdna odgovornost prve toženke je podana v višini 85 %, ker je dopuščala opravljanje delovne naloge na neustrezen in nevaren način. Tožeča stranka pa je v deležu 15 % tudi sama prispevala k nastanku škode.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0066255
ZP-1 člen 11a, 11a/2, 11a/3, 136 136/1, 136/1-10. ZPrCP člen 107, 107/3, 107/12. KZ-1 člen 328, 328/1. ZKP člen 293, 293/1, 293/2.
prekršek in kaznivo dejanje - postopek o prekršku - kazenski postopek - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - preverjanje psihofizičnega stanja - zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči - umik obtožnega predloga - ustavitev kazenskega postopka
Ker gre v postopku o prekršku in kazenskem postopku za isti historični dogodek in gre za časovno in krajevno povezan življenjski primer, razlogi za ustavitev kazenskega postopka izključujejo vodenje postopka o prekršku zoper obdolženca.
invalidnost – invalid III. kategorije – samozaposleni – svoj poklic – samostojni podjetnik
Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2.
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, niti potreba po časovni razbremenitvi, saj glede na preostalo delovno zmožnost, ki je zmanjšana za manj kot 50 %, lahko še naprej opravlja določena dela, povezana z vodenjem podjetja, organizacijo nabave, stike s strankami in poslovnimi sodelavci, manjša popravila in drugo.
ZDR-1 člen 34, 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – zaslišanje prič – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Predlaganje dodatnih dokazov za obstoj očitane kršitve, da je tožnik spornega dne spal na delovnem mestu, v prvem postopku ni bilo potrebno, saj je tožnik že v tožbi obstoj kršitve (dremanje na delovnem mestu) izrecno priznal. Iz tega razloga tožena stranka prvotno ni predlagala zaslišanja priče F.F., saj je bila glede na trditve tožnika v tožbi prepričana, da obstoj te kršitve med pravdnima strankama ni sporen, nespornih dejstev pa stranka ni dolžna dokazovati. Šele iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo razvidno, da sodišče kljub odsotnosti trditvene podlage tožnika sprejema ustno izpoved tožnika, s katero je ta prvič zanikal obstoj kršitve, zato je tožena stranka šele po tem predlagala zaslišanje priče F.F.. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju priče F.F. pravočasen.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži.
pravica do subvencije za tržno stanovanje – najemnik – najemna pogodba
Za priznanje pravice do subvencioniranja najemnine sta odločilna višina dohodka najemnika in oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS in dejstvo, da gre za najemnika v tržnem najemnem stanovanju.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ-1 člen 163, 163/1, 397, 397/1.
invalidska pokojnina – trajanje pravic na podlagi invalidnosti - uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih, ter ukinitev pravice uživalcem, ki so že izpolnili pogoje za upokojitev
Po pridobiti delne invalidske pokojnine ni več zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.