Odpoved pogodbe o zaposlitvi – rok za podajo odpovedi – sodno varstvo – ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožnik je zvedel za kršitev pravice oziroma dejstvo, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj dne 24. 7. 2015. Zato je bila tožba vložena pravočasno, saj je bila vložena v roku 30 dni, odkar je tožnik lahko zvedel za kršitev svoje pravice (tožbo je vložil dne 21. 8. 2015). Pogajanja med tožnikovim pooblaščencem in direktorjem tožene stranka glede datuma prenehanja delovnega razmerja ni mogoče šteti kot vedenje o ustni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
invalidnost – invalid III. kategorije – samozaposleni – svoj poklic – samostojni podjetnik
Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2.
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, niti potreba po časovni razbremenitvi, saj glede na preostalo delovno zmožnost, ki je zmanjšana za manj kot 50 %, lahko še naprej opravlja določena dela, povezana z vodenjem podjetja, organizacijo nabave, stike s strankami in poslovnimi sodelavci, manjša popravila in drugo.
Na podlagi tretjega odstavku 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja po pooblaščencu, ki je odvetnik, oziroma v skladu s 4. odstavkom istega člena ZPP sama le, če ima opravljeni pravniški državni izpit. Tožnica izrednega pravnega sredstva ni vložila po odvetniku, prav tako ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sama nima opravljenega pravniškega državnega izpita, zato je z izpodbijanim sklepom revizija zakonito zavržena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00000701
ZKP člen 506, 506/1, 506/4. KZ-1 člen 61.
preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja - objektivna nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - denarna socialna pomoč - obsojenčevo zdravstveno stanje - slabe premoženjske razmere in zdravstveno stanje - pridobitna sposobnost
Iz dejstvenih okoliščin izhaja sledeče: a) da obsojenec praktično od junija 2013 naprej, ko je prvostopenjska sodba postala pravnomočna, zaradi zdravstvenih težav oziroma z zdravstveno dokumentacijo izkazanih poškodb, ni bil delazmožen in b) da v tem času ni imel nobenih oprijemljivih dohodkov oziroma je prejemal le socialno pomoč. Skratka, premoženjske razmere obsojenca so bile - zaradi njegovega zdravstvenega stanja, ki je praktično do izteka preizkusne dobe onemogočalo opravljanje dela in s tem pridobivanje rednih ali vsaj občasnih dohodkov - skozi celotno obdobje izredno slabe. Torej takšne, da po oceni pritožbenega sodišča objektivno ni bilo moč pričakovati, da bi obsojenec karkoli uspel plačati oškodovancu, kot je to v izpodbijani sodbi zmotno navedlo prvostopenjsko sodišče, ki ob presoji plačilne zmožnosti ni upoštevalo, da socialna pomoč, ki jo je prejemal obsojenec, ne zadošča niti za pokritje osnovnih življenjskih potreb, pri čemer na navedeni socialni transfer tudi z izvršbo ni moč poseči. Torej gre za osebni prejemek, ki ga nobena terjatev ne more bremeniti.
plačilo razlike plače – neupravičena obogatitev – zakonske zamudne obresti
Sodišče je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ugodilo tožničinemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Tožena stranka je ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela odpravnino, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa je tudi odštela zakonske zamudne obresti v višini 3.270,25 EUR, ki jih je izračunala za obdobje od 15. 6. 2006 (ko je bila tožnici nakazana odpravnina) do 2. 10. 2008, ko je toženka izpolnila obveznost po pravnomočni sodbi. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena OZ). Na podlagi 193. člena OZ je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Tožeča stranka je bila v skladu z določbo 193. člena OZ dobroverna vse do izteka paricijskega roka (to je dne 8. 7. 2008), saj se je s tem dnem seznanila, da za izplačilo odpravnine ni več pravne podlage. Tožnica je bila dolžna toženi stranki plačati zakonske zamudne obresti od prejete odpravnine le za čas od 9. 7. 2008 do 2. 10. 2008. Ker je tožena stranka ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela poleg odpravnine, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi zakonske zamudne obresti za obdobje od 15. 6. 2006 do 2. 10. 2008 (ko je izpolnila obveznosti po pravnomočni sodbi) v višini 3.060,80 EUR, je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice v višini 2.753,17 EUR, saj si je neupravičeno zadržala plačilo tega zneska.
odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – premoženjska škoda – nezgoda pri delu – soprispevek – krivdna odgovornost
Tožeča stranka se je poškodovala pri delu, ko je pet odrezanih kosov folije položila skupaj v več plasti in na vrh položila ravnilo, na katerem so bile centimeter in pol široke črtice, ki so predstavljale označbe, ki jim je bilo treba slediti pri zarezovanju lukenj v folijo. Ob tem je z eno roko držala ravnilo, z drugo, v kateri je držala olfa nož, pa zarezovala v označene luknje, pri tem pa se je konica rezila noža odlomila, tožnici pa je nož odneslo v trebuh ter jo poškodoval. Tožeča stranka ni prejela pisnega navodila, ki bi ji zapovedalo izrezovanje lukenj zgolj v eno hrbtno folijo, ni bila usposobljena za opravljanje dela na delovnem mestu pomožni proizvodni delavec in ni imela na razpolago delovnega plašča, ki bi preprečil obravnavano poškodbo pri delu. Prva toženka ni ustrezno in varno organizirala delovnega procesa. Glede na to, da je tožeča stranka od nadrejenih prejela le ustno navodilo, da je potrebno zarezovati vsako hrbtno folijo posamično, delo pa je v času škodnega dogodka opravljala tako, da je zarezovala luknje v več folij hkrati (čeprav jo je k temu silila potreba po pravočasni izpolnitvi delovne naloge), bi morala ravnati z večjo pazljivostjo. Krivdna odgovornost prve toženke je podana v višini 85 %, ker je dopuščala opravljanje delovne naloge na neustrezen in nevaren način. Tožeča stranka pa je v deležu 15 % tudi sama prispevala k nastanku škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00036650
ZPP člen 2, 7, 8, 214, 215, 339, 339/1, 339/2. OZ člen 131, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 186, 352. ZDR člen 184. ZVZD-1 člen 9. ZGO-1 člen 82.
delovna nesreča - posojeni delavec - odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - izvajalec del - odškodninska odgovornost izvajalca del - soprispevek oškodovanca
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je konkretno delo, pri katerem se je poškodoval tožnik in je predstavljalo nevarno dejavnost, bilo delo, ki ga je, kar pritožbeno s strani tožnika niti ni izpodbijano, izvajala le prvotožena stranka, da je na dan škodnega dogodka dela na gradbišču opravljala le prvotožena stranka, da nobenega delavca drugega podjetja ne tisti dan in ne nekaj dni prej ni bilo na gradbišču, kar pomeni, da drugo in tretjetožena stranka na dan škodnega dogodka na gradbišču nista opravljali nobenega dela in da drugo in tretjetožena stranka sploh nista prevzeli nikakršnih del, ki bi bile v neposredni zvezi s samo demontažo gradbenega odra. Ker za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti tožniku za nastalo škodo lahko odgovorna le prvotožena stranka, ne pa preostale tožene stranke, ki se s to nevarno dejavnostjo, upoštevaje vse zgoraj navedene okoliščine primera niso ukvarjale in to ne glede na to, da so sicer sodelovale pri samem projektu sanacije mostu in imele od tega projekta tudi določeno korist oz. interes.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – sodna razveza
V konkretnem primeru ni obstajal objektivni in zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog nesposobnosti, hkrati pa razlog ni bil take narave, da bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Pri napakah, ki se tožniku očitajo v izpodbijani odpovedi, je šlo za napake, ki se pojavljajo pri delu vseh povprečnih razvijalcev pri razvoju programa, in ne gre za napake, ki bi bile posledica neznanja oziroma nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasno opravljenega dela. Zato ni bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Prerekanje trditev nasprotne stranke mora biti določno in obrazloženo. Zgolj navedbe, kot jih je podala tožeča stranka: “da prereka vse navedbe tožene stranke kolikor se z njimi izrecno ne strinja” ne zadostijo temu standardu. Ugovor sočasne izpolnitve je materialnopravni ugovor z dilatoričnim učinkom, kar pomeni, da je v primeru, če sodišče presodi, da je utemeljen, tožena stranka dolžna izpolniti samo, če izpolni nasprotna stranka. Vsebina ugovora je preprosta in daje pogodbeni stranki pravico, da zadrži izpolnitev toliko časa dokler ne izpolni nasprotna stranka. Vendar pa se preprostost veže na okoliščino, da ugovora ni potrebno oblikovati kot procesno pobotno terjatev s pobotnim ugovorom ali celo vložiti nasprotne tožbe, ker gre za materialnopravni ugovor, vsekakor pa mora biti dovolj določen, da ga je mogoče obravnavati.
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1, 394, 394/1.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo – poslovna goljufija – preizkus po uradni dolžnosti – kršitev kazenskega zakona – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – dejanje ni kaznivo po samem zakonu – ugoditev pritožbi – sprememba sodbe – oprostilna sodba
Zaveza plačati račune za dobavljeno blago ne konkretizira subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Dejstvo, da obtoženec ni plačal dobavljenih izdelkov, v ničemer ne presega neizpolnitve civilnopravne obveznosti, tj. ne konkretizira obtoženčevega preslepitvenega namena ob sklenitvi in izvajanju pogodbe.
Izvedenca je sodišče prve stopnje postavilo z namenom, da z njegovo pomočjo, ker samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem medicine, razčisti, za kakšne zdravstvene težave gre pri tožniku in kako te težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Tožnik je v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem podal pripombe, ki niso terjale dodatnega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi. Neugodno izvedensko mnenje za tožnika pa ni razlog, da sodišče tega izvedenskega mnenja ne bi upoštevalo pri svoji odločitvi.
Pri tožniku ni podane invalidnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
Ko je zavarovalnica plačala tožniku del odškodnine, je tožena stranka postala prosta dela obveznosti za naprej, še vedno pa je dolgovala tožniku zakonske zamudne obresti od delno plačane odškodnine, in sicer od njene zapadlosti do dneva plačila. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi II Ips 1196/2008 z dne 20. 9. 2012 navedlo, da ni razloga, da bi bila stranka zaradi delnega plačila odškodnine privilegirana glede zakonskih posledic lastne zamude. Navedeno pomeni, da mora tožena stranka za čas, dokler je bila v zamudi z vso dolgovano odškodnino, plačati zakonske zamudne obresti od celotne odškodninske odmere, od trenutka, ko je škodo delno povrnila zavarovalnica, pa jo zakonske zamudne obresti bremenijo od za valorizirano vrednost delnega plačila zmanjšanega zneska odškodnine.
ZDR-1 člen 34, 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – zaslišanje prič – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Predlaganje dodatnih dokazov za obstoj očitane kršitve, da je tožnik spornega dne spal na delovnem mestu, v prvem postopku ni bilo potrebno, saj je tožnik že v tožbi obstoj kršitve (dremanje na delovnem mestu) izrecno priznal. Iz tega razloga tožena stranka prvotno ni predlagala zaslišanja priče F.F., saj je bila glede na trditve tožnika v tožbi prepričana, da obstoj te kršitve med pravdnima strankama ni sporen, nespornih dejstev pa stranka ni dolžna dokazovati. Šele iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo razvidno, da sodišče kljub odsotnosti trditvene podlage tožnika sprejema ustno izpoved tožnika, s katero je ta prvič zanikal obstoj kršitve, zato je tožena stranka šele po tem predlagala zaslišanje priče F.F.. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju priče F.F. pravočasen.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži.
Sodišče mora dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedenca izvesti tako, kot je predpisano v 254. členu ZPP. Če ugotovi, da je izvid nepopoln, nejasen ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti odpraviti po uradni dolžnosti.
Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila stroškov za delo izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji. Plačilo stroškov dela izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji se zato v celoti zagotavlja iz sredstev sodišča. Iz tega razloga ni bilo pravne podlage za ravnanje sodišča, ki je s sklepom na naroku pozvalo tožnika k predložitvi predujma (153. člen ZPP), saj bi moralo izvesti dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Kršitev določb je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, ker je sodišče prve stopnje tožnikovo pasivnost glede plačila predujma za izvedenca finančne stroke štelo v njegovo škodo. Opustitev založitve predujma v sporu ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka. Tudi v takšnem primeru mora namreč sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP dokazno oceniti vse razpoložljive dokaze in vsakega posebej.
obstoj delovnega razmerja – elementi delovnega razmerja – novinar - pravnomočno ugotovljeno delovno razmerje - matična evidenca
Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede obsega tožničinega dela v celotnem obdobju do prenehanja veljavnosti zadnje avtorske pogodbe. Dejstvo, da je tožena stranka tožnici kot zunanji sodelavki namenjala le omejeno količino denarja in da je tožnica prejemala ne glede na obseg opravljenega dela vnaprej okvirno določen znesek denarja, ne pomeni, da je tožnica opravljala delo v enakem obsegu kot novinarji, zaposleni za polni delovni čas.
Skladno z novejšo sodno prakso gredo zavarovancu v primeru priznanega obstoja delovnega razmerja s pravnomočno sodbo vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za vpis v obvezna socialna zavarovanja za nazaj. Delavcu lahko pripada bruto plača (plačilo davkov in prispevkov) le v primeru, če je v obvezna zavarovanja prijavljen kot delavec v delovnem razmerju.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 71, 93, 93/1, 163, 163/2.
invalid III. kategorije
Zaradi prisilno pravne narave določb ZPIZ-1, ki urejajo obvezno invalidsko zavarovanje, ni mogoče zakonito razsojati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kljub temu da so glede na 72. člen ZDSS-1 stranke tudi v sodno socialnih sporih dolžne postaviti določen tožbeni zahtevek. Ne gre za tožbene zahtevke, s katerimi bi, razen morebitnega umika tožbe, glede na kogentno naravo določb ZPIZ-1, bilo mogoče prosto razpolagati na način, da bi kljub izkazani preostali delovni zmožnosti v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, pri sojenju bilo odločano le o vtoževani razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja na takšnem temelju. To še zlasti, ko se v sodnem postopku izkaže, da ni popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je podana preostala delovna zmožnost v skrajšanem delovnem času, kot v obravnavani zadevi. Tožnica zaradi posledic bolezni za drugo ustrezno delo ni več zmožna v polnem delovnem času, temveč le v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Tudi sicer tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju višje kategorije invalidnosti (kot npr. v konkretnem primeru I. kategorije) vključuje zahtevek z nižjo kategorijo in priznanje ustreznih pravic v skladu z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1. ZPP člen 247, 247/2, 247/3, 247/6.
bolniški stalež - nezmožnost za delo – izvedenec – predlog za izločitev
Po 247. členu ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP so okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Takšna okoliščina je lahko tudi to, da je sodni izvedenec, ki poda oceno strankine delovne zmožnosti v določenem obdobju, njen lečeči zdravnik oziroma specialist. Vendar mora stranka po 2. odstavku 247. člena ZPP zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme zahtevati njegovo izločitev v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca. Tožnik je v pripombah na mnenje izvedenke med drugim navajal, da gre za konflikt interesov. Izrecnega, jasnega in nedvoumnega predloga za izločitev članice izvedenskega organa ni podal. Tudi če bi se takšno vlogo štelo kot predlog za izločitev izvedenke, je, upoštevaje 2. in 6. odstavek 247. člena ZPP, prepozen.
Tožnik je bil v spornem obdobju sposoben za delo, zato sta izpodbijana upravna akta glede zaključka bolniškega staleža pravilna in zakonita.
ZDR člen 52, 52-13, 53, 54. ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-5, 56. ZOFVI člen 92.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog – zaposleni v šoli in vrtcu
Tožnica je najprej pol leta opravljala delo pomočnice vzgojiteljice, nato eno leto delo vzgojiteljice, eno leto pomočnice vzgojiteljice, nato pa eno leto pretežno delo vzgojiteljice (31 ur tedensko) in deloma delo pomočnice vzgojiteljice (9 ur tedensko). Tako ni bil izpolnjen pogoj iz 53. člena ZDR in sicer delo v neprekinjenem času trajanja, ki je daljše kot 2 leti z istim delavcem in za isto delo.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, ker je tožnica pogoje za opravljanje pomočnice vzgojiteljice izpolnjevala. Kljub temu je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica zahtevala sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu vzgojiteljice in ne pomočnika vzgojiteljice.