ZPP člen 153, 153/1, 242, 242/1, 242/3.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1.
višina - stroški priče
Pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se delodajalcu priče prizna povračilo nadomestila plače za kar osem urno odsotnost priče z dela. Udeležba priče na naroku za glavno obravnavo dne 21. 4. 2021 namreč ni terjala osem urne odsotnosti priče z dela. Pritožbeno sodišče glede na čas prisotnosti priče na sodišču, sedež sodišča in sedež delodajalca priče ocenjuje, da je delodajalec priče upravičen zahtevati povračilo nadomestila plače za štiri urno odsotnost priče z dela. Daljša odsotnost priče z dela pa ni posledica udeležbe priče na sodišču.
izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravno odločilna dejstva - dejansko stanje
V kolikor so pogoji za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izpolnjeni, sodišče nima možnosti tehtanja, ali naj storlcu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče ali ne, temveč je do dolžno storiti.
vzpostavitev etažne lastnine - vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - skupni deli stavbe - navidezna solastnina - prodajna pogodba za nepremičnino - prodaja poslovnih prostorov - dodatni sklep o dedovanju
Sodišče prve stopnje je o lastništvu odločilo na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe ZVEtL-1.
Ker je izkazano, da je bila lastninska pravica na obeh poslovnih prostorih prenesena že pred smrtjo E. E., dodatni sklep o dedovanju nima pravnega učinka za kakršnega se zavzema pritožnik. Ta ni mogel dobiti več pravic, kot jih je imel zapustnik ob smrti.
denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - povrnitev nepremoženjske škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - izvedensko mnenje - uporaba izvedenskega mnenja iz drugega sodnega postopka - povrnitev pravdnih stroškov - brezplačna pravna pomoč - plačilo predujma za izvedenca
Tožeča stranka je bila upravičena do redne brezplačne pravne pomoči za oprostitev plačila predujma za izvedenca medicinske stroke. Ker je v postopku v celoti uspela, je na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZBPP tožena stranka dolžna stroške v znesku 836,75 EUR namesto tožeči stranki povrniti v korist proračuna RS.
dedni dogovor - sodna poravnava - način delitve zapuščine
V sodni praksi je sprejeto stališče, da dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku, predstavlja sodno poravnavo. Sodna poravnava je po določbi 307. člena ZPP veljavno sklenjena, ko stranke podpišejo zapisnik o glavni obravnavi. Gre torej za sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine (v smislu določbe tretjega odstavka 214. člena ZD), ki je v sodni praksi poimenovan kot dedni dogovor in je po uveljavljeni sodni praksi pogodba obligacijskega prava.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 73, 74, 126, 126/2, 127, 127/1, 127/3, 128, 143, 144, 157, 158.. ZPP člen 286b.
plačilo nadur - delo preko polnega delovnega časa - vodilni delavec
Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je v ponovljenem postopku upoštevalo stališča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje ter sodišču prve stopnje očita neobrazloženi odstop od sodne prakse pritožbenega sodišča, kar pa ne drži. Ne le, da je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge za svojo odločitev, ta tudi ne predstavlja odstopa od ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, da bi lahko šlo za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Praksa pritožbenega sodišča v zvezi z vprašanjem plačila nadurnega delo vodilnemu delavcu namreč ni enotna, ampak neenotna.
Že iz omenjenega razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020 je jasno razvidno stališče pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi, da iz 157. člena ZDR-1 ne izhaja jasna podlaga za zavrnitev zahtevka za plačilo nadurnega dela tožnika kot vodilnega delavca. Takšna podlaga ne izhaja niti iz določila 2. člena pogodbe o zaposlitvi, ki (je jedro spora in) se glasi: ''Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom ZDR-1 dogovorita, da bo delavec po lastni pobudi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači.'' Po stališču pritožbenega sodišča v tem sporu (predhodno pa že v sporu Pdp 245/2017 in Pdp 808/2016, tako pa izhaja tudi iz primerljive zadeve vrhovnega sodišča VIII Ips 92/2015) tovrstni dogovori niso upoštevna podlaga za zavrnitev zahtevka vodilnega delavca iz naslova plačila nadur.
Četudi je toženka 2. člen pogodbe o zaposlitvi naslovila Delovni čas, je v pogodbeni določbi vendarle uredila tudi plačilo za delo - da je dodatek za nadurno delo zajet v osnovni plači, kar pa že samo po sebi ni dopustno, saj gre za dve različni postavki, ki sta predpisani kot del plače (Pdp 691/2017). Po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 je namreč plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Po prvem odstavku 127. člena ZDR-1 se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, po tretjem odstavku tega člena pa se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Nedopustno je torej v pogodbeno določilo, ki se nanaša na osnovno plačo, pavšalno zajeti še dodatek za nadurno delo. Drugačna situacija bi bila podana npr., če bi se pogodbeno določilo glasilo, da so v plači zajeti tudi dodatki. To bi bilo načeloma dopustno, četudi bi se lahko izpostavilo vprašanje višine oziroma zagotavljanja minimalnih pravic (VIII Ips 10/2013).
Pritožba navaja, da ZDR-1 nikjer ne določa, da je osnovna plača nujno znesek, ki delavcu pripada le za delo s polnim delovnim časom ter prikazuje, da je v pogodbi dopustno naveden znesek osnovne plače, v katerem je zajet ves delovni čas, ki ni omejen s 40 ur tedensko. Četudi zakonska opredelitev osnovne plače res ni vezana na polni delovni čas, ampak na zahtevnost dela, to ne daje prostora za razlago, ki jo (v nasprotju z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1) ponuja pritožba - da bi osnovna plača lahko zajemala tudi dodatek za nadurno delo.
odškodninska odgovornost države za delo policije - hišna preiskava
Protipravnost ravnanja državnega ravnanja, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil napram vsakomur je povzdignjena na ustavno raven (26. člen URS) ter daje podlago za odškodninsko odgovornost države za tovrstna dejanja, pri čemer gre za specifično obliko odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Zaradi tega je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti, predvsem pri presoji protipravnosti, upoštevati tudi posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave njenih organov, pri čemer se protipravnost upošteva le, če gre za t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmoti ali kršitvi postopka.
Glede pošiljanja dokumentov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vsebovali vrsto osebnih podatkov fizičnih oseb (nekateri tudi podatke, ki predstavljajo davčno tajnost), posredovala pa jih je osebam, ki jih pri svojem delu niso potrebovali. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih zakonskih in podzakonskih določb ter internih aktov G., ki se nanašajo na varovanje osebnih podatkov in davčne tajnosti. Dejstvo, da je šlo za tožnici nadrejene delavce in sindikalnega zaupnika, ki naj bi tožnici dali jasna navodila za delo, ne pomeni, da jim je tožnica dopustno posredovala dokumente. Tudi zanje velja, da lahko do podatkov dostopajo le v zvezi z opravljanjem svojih nalog, ne pa zaradi reševanja nesoglasij in organiziranja dela znotraj G. Tudi glede te kršitve je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica ravnala naklepno, ter sodbo ustrezno obrazložilo, pri čemer je pravilno štelo, da za presojo davčne tajnosti ni nujno, da je dokument označen kot davčna tajnost.
ZDR-1 člen 142, 154.. Pravilnik o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (2008) člen 35.. OZ člen 190.
plačilo nadomestila - pravica do odmora
Sodišče prve stopnje je glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega odmora med delovnim časom pravilno kot bistveno upoštevalo ugotovitev, da delo operaterjev v centru A. ni bilo tako intenzivno, da tožnik ne bi mogel izrabiti odmora. Kot je pravilno utemeljilo, je tožnik lahko odmor izrabil v trajanju 45 minut (vsaj v različnih intervalih), pri čemer je bil način izrabe prepuščen tožniku. Zgolj dejstvo, da so delavci ves čas imeli pri sebi prenosni telefon, še ne pomeni, da odmora niso mogli izrabiti, prav tako pa na presojo, ali so odmor izrabili, ne vpliva dejstvo, da niso smeli zapustiti prostorov tožene stranke (prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 733/2016). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik dela v centru A. ni opravljal 12 (ali celo 24) ur nepretrgoma, to pa izhaja tudi iz njegove izpovedi o tem, da so bila med delovnikom tudi obdobja, ko dela ni bilo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo v centru A. ni bilo organizirano na način, da bi bil tožniku, kadar je bil v izmeni sam, vedno omogočen odmor med delovnim časom v trajanju 45 minut skupaj. Vendar pa je na podlagi izpovedi priče C.C. in predloženih delovodnikov, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi pri ugotavljanju, ali je bil tožniku zagotovljen odmor, izhaja, da je večina izmen minila brez posebnosti.
ZPP člen 214, 339, 339/2, 454, 454/2, 458, 458/1, 495, 495/1. OZ člen 239, 239/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - dopolnitev tožbe - odgovor na dopolnitev tožbe - vročitev poziva na odgovor - neizvedba naroka - odločanje brez razpisa naroka - dokazni predlog za zaslišanje strank - dokazi in izvajanje dokazov - priznana dejstva - pavšalen ugovor zoper sklep o izvršbi - upnikove pravice in dolžnikove obveznosti - izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve
Na konkretne trditve tožeče stranke (ki jih je ta utemeljevala z listinskimi dokazi), tožena stranka v pravdnem postopku ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato upoštevalo tudi določbo 214. člena ZPP, ki med drugim v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, šteje za priznana (razen če namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke).
skupno varstvo in vzgoja otroka - ureditev stikov - določitev stikov med staršem in otrokom - skupno starševstvo - soodločanje - največja korist otroka - sporazumno odločanje staršev o izvrševanju roditeljske pravice - preživnina za mladoletnega otroka - preživninske obveznosti staršev do otrok - preživninske potrebe otroka - premoženjske razmere - spremenjene okoliščine
S sklepom določen način izvajanja skupnega starševstva je zgolj okvir, ki pa ga starša lahko kadarkoli sporazumno spremenita, upoštevajoč koristi otrok in trenutne okoliščine.
Del skupnega starševstva je tudi sporazumevanje o vprašanjih, ki se nanašajo na otrokove aktivnosti in s tem povezane izdatke. Predlagatelj ima zato vedno pravico sodelovati pri odločanju, katere aktivnosti so otrokoma v korist, tudi če to ni izrecno zapisano v izpodbijanem sklepu.
ZPP člen 157, 163, 163/1, 163/4, 164, 212, 339, 339/2-8. ZST-1 člen 16. ZST-1 tarifna številka 1112.
stroški postopka - pripoznava tožbenega zahtevka - delna sodba na podlagi pripoznave - povod za tožbo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - naknadna kontradiktornost - kršitev pravice do izjave - odmera sodne takse
O povodu za tožbo govorimo takrat, ko lahko tožeča stranka na podlagi ravnanja tožene stranke pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih interesov.
Če se postopek konča s sodbo na podlagi pripoznave, izdano najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se sodna taksa odmeri po tar. št. 1112 ZST-1 s količnikom 1.
Podpis na povratnici, ki naj bi po oceni sodišča prve stopnje potrjevala vročitev sodbe obsojencu dne 11. 6. 2021, se tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem razlikuje od obsojenčevih podpisov v spisu. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do te okoliščine ni opredelilo, prav tako je ostalo nepojasnjeno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila sodba obsojencu vročena preko pristojnih organov Republike Avstrije dne 13. 7. 2021, zato sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb niti ne more preizkusiti.
Predmet presoje v pritožbenem postopku je zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, torej sodišče druge stopnje preizkuša zgolj tiste ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je utemeljilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, podatkov, ki jih je pridobilo po izdaji sklepa in vložitvi pritožbe, pa pri pritožbenem odločanju ne more in ne sme upoštevati.
ZKP člen 148, 148/4, 157, 178, 178/5, 248, 249, 249/1, 265, 265/1, 265/3. ZUstS člen 1, 1/3. KZ-1 člen 29.
izvedenstvo - psihiatrični pregled obdolženca - pregled s strani sodnega izvedenca - navzočnost zagovornika - pravica do obrambe - izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - izvedensko mnenje kot nedovoljen dokaz - vsebina izvedenskega mnenja - povzetek razgovora izvedenca z obdolžencem - izjave obdolženca izvedencu - izjava osumljenca, dana policiji - odločitev ustavnega sodišča - precedenčni učinek
Obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe zaradi nenavzočnosti zagovornika na razgovorih izvedenca z obtožencem, saj psihiatrične preiskave po naravi, vsebini in ciljih nikakor ni mogoče primerjati z zbiranjem obvestil od osumljenca ali z zagovorom obtoženca. Objektivnost, verodostojnost in strokovnost izvida in mnenja pa bo obtoženec s strokovno pomočjo zagovornika lahko izpodbijal tekom dokaznega postopka na glavni obravnavi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00050472
URS člen 29. KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2, 299, 299/1. ZKP člen 16, 16/3, 354, 354/1, 371, 371/1-9.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - sprememba opisa dejanja - grožnja - kaznivo dejanje grožnje - prekoračitev obtožbe - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni znaki kaznivega dejanja - obarvani naklep - pravica do učinkovite obrambe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sodba presenečenja
V konkretni opis sodišče ne sme posegati na način, da bi dodalo konkretni zakonski znak (četudi) milejšega kaznivega dejanja. Konkretni zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje so sestavljeni iz objektivnih elementov (navzven razvidna konkretna dejstva in okoliščine) in subjektivnih elementov, ki so del notranjega sveta storilca (v obravnavani zadevi t.i. ustrahovalni namen). Res iz sodne prakse izhaja, da je subjektivni zakonski znak kot je "z namenom" odveč ali celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami in se torej ista besedna zveza iz abstraktnega opisa dejanja lahko ponovi v konkretnem opisu, vendar mora tam nujno biti naveden subjektivni zakonski znak v konkretni obliki. Vnos besedila "z namenom vznemiriti in ustrahovati A. A." v izrek sodbe pomeni torej vnos konkretnega zakonskega znaka v opis v obtožnici, ki ga ta prej ni vsebovala. Enako velja glede vnosa besedila "zaradi navedenega dogodka pa je bil A. A. vznemirjen in prestrašen.", ki predstavlja opis dejstva, na podlagi katerega je tudi razpoznaven navedeni zakonski znak. Sodišče prve stopnje s takim ravnanjem ni v opis zgolj dodalo abstraktne zakonske znake milejšega kaznivega dejanja glede katerega bi v opisu v obtožnici že obstajali vsi konkretni zakonski znaki. Dodajanje konkretnih zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje predstavlja drugo in ne več le drugačno kaznivo dejanje, takšna sprememba pa ni dovoljena (prvi odstavek 354. člena ZKP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00065739
OZ člen 168, 168/3, 336, 336/1, 352, 352/1. ZPP člen 8, 362, 362/2.
odškodnina za izgubljeni dobiček - izračun izgubljenega dobička - normalen tek stvari - dolžnost zmanjševanja škode - smotrnost investicije - uporaba parcele - prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov - dokazna ocena - ocena verodostojnosti izpovedbe - zastaranje sukcesivne škode - dopolnilni sklep o stroških - odmera stroškov pravdnega postopka po temelju in po višini - odmera stroškov na stroškovniku
Pritožnik utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu višine škode upoštevati, da tožnik na 0,5 ha zemljišča ne bi mogel saditi orehov, lahko pa bi jih posadil na preostalih, za kmetijsko obdelavo primernih 0,5 ha. Vprašanje vplivnega območja (tj. območja, na katerem tožnik v letu 2007 ne bi mogel zasaditi orehov) je pravno pomembno vprašanje, ki ga sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča (da nasad dejansko ni bil narejen, zato je treba šteti, da je tožniku nastala škoda v obsegu 1 ha), pri izračunu višine škode ni upoštevalo. Glede na tožnikovo izpovedbo, da namen nasada ni bil v dobičku, ni odločilno, ali je bila zasaditev na 0,5 ha zemljišča zanj finančno smotrna. Odločilno je, da je bila zasaditev na 0,5 ha zemljišča možna.
Tožnik se neutemeljeno zavzema za cepitev uspeha na temelj in višino. Sodna praksa tak način obračuna stroškov dopušča izjemoma, kadar so zaradi ugotavljanja temelja zahtevka nastali znatni stroški, česar v obravnavanem primeru ni bilo.
URS člen 34. ZKP člen 83, 83/2, 144, 144-6, 149b, 285a, 258a/3, 285a/3-4.
izločitev dokazov - zakonitost dokazov - neupravičeno zvočno snemanje - res iudicata - pravnomočno razsojena stvar - status oškodovanca - test sorazmernosti - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe - zakonitost odredbe - elektronsko komunikacijsko omrežje - hišna preiskava
Gre za splošno veljavno načelo "res iudicata", ki govori o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, torej onemogoča ponovno vsebinsko presojo enake zahteve, saj je pravica do vložitve take zahteve, s pravnomočno odločitvijo sodišča že izčrpana.
gospodarski spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - neupoštevne navedbe
Pritožnica izrecno navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker od tožnice ni zahtevalo, naj predloži cenilne zapisnike in delovne naloge in ker je zavrnilo predlog za zaslišanje prič. Z uveljavljanjem relativnih bistvenih kršitev pa v sporu majhne vrednosti ni mogoče uspeti.
ZKP člen 222.a, 222.a/4, 222.a/6. URS člen 23, 23/1, 25, 35, 36, 36/1, 37, 37/1.
izločitev dokazov - zaseg predmetov, listin in naprav odvetnika
Po zanesljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pri hišni preiskavi na naslovu obdolženčevega prebivališča ni bil navzoč predstavnik Odvetniške zbornice, ni nastopil položaj, po katerem bi lahko sodišče prve stopnje za nazaj ugotovilo, da je bil zaseg telefonskih aparatov iz točke I izreka sklepa pri hišni preiskavi nezakonit ter jih v posledici obdolžencu vrnilo. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja, da je bila hišna preiskava na naslovu obdolženčevega prebivališča z zasegom telefonskih aparatov opravljena še pred izdajo Odločbe in da je v takšnih primerih Ustavno sodišče po eni strani izhajalo iz nepovratnosti kršitev in posledične neodpravljivosti, hkrati pa je za nadaljnje posege v odvetniško zasebnost, kar pregled zaseženih telefonskih aparatov nedvomno je, zahtevalo navzočnost predstavnika Odvetniške zbornice in spoštovanje jamstev iz III. in IV. točke izreka Odločbe.
obnova pravdnega postopka - predlog za obnovo postopka - razlog za obnovo postopka - nova dejstva in novi dokazi - nov dokaz
Novi dokazi v smislu 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP so zgolj tisti, ki so nastali do trenutka nastopa pravnomočnosti z obnovo postopka napadene odločbe. Dokazi, ki so nastali pozneje, niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogli uporabiti.
Obnova ni utemeljena že iz razloga, ker se sklicuje na dokaz, ki ni obstajal v času prejšnjega odločanja in posledično ne gre za dokaz v smislu 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP.