pristop na narok - neopravičena odsotnost z naroka - vabilo na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo - pouk o posledicah izostanka z naroka - pomoč prava neuki stranki - materialno procesno vodstvo - pisne izjave prič - manjkajoča kopija osebnega dokumenta - zaslišanje stranke - pavšalno prerekanje - neprerekane trditve - nedovoljene pritožbene novote - pravica do izjave
Pristop na narok za glavno obravnavo je pravica pravdne stranke. To pomeni, da je v sferi stranke, ali bo to pravico izrabila. Enako velja tudi za odločitev o tem, ali bo stranka pred sodiščem nastopala sama ali jo bo zastopal kvalificirani pooblaščenec.
Načelo pomoči prava neuki stranki iz 12. člena ZPP oziroma načelo materialnoprocesnega vodstva iz 285. člena ZPP nedvomno ne dajeta sodišču naloge, da po pravilno vročenem vabilu pri stranki preverja, ali se bo naroka tudi zares udeležila.
257. člen ZPP določa, da se sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi tudi z zaslišanjem strank (v gospodarskih sporih z zaslišanjem zakonitih zastopnikov). Obveznost zaslišanja, če sodišče oceni, da zaslišanje zaradi preostalega zbranega procesnega gradiva ni potrebno, ne obstaja. Pavšalno prerekana dejstva se štejejo za neprerekana (drugi odstavek 214. člena ZPP). To pomeni, da ni utemeljena navedba, da bi moralo sodišče, kljub le pavšalnim ugovorom tožene stranke o obstoju dogovora, bolj konkretno ugotavljati dejansko stanje v zvezi s temeljem in višino terjatve.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 73, 74, 126, 126/2, 127, 127/1, 127/3, 128, 143, 144, 157, 158.. ZPP člen 286b.
plačilo nadur - delo preko polnega delovnega časa - vodilni delavec
Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je v ponovljenem postopku upoštevalo stališča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje ter sodišču prve stopnje očita neobrazloženi odstop od sodne prakse pritožbenega sodišča, kar pa ne drži. Ne le, da je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge za svojo odločitev, ta tudi ne predstavlja odstopa od ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, da bi lahko šlo za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Praksa pritožbenega sodišča v zvezi z vprašanjem plačila nadurnega delo vodilnemu delavcu namreč ni enotna, ampak neenotna.
Že iz omenjenega razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020 je jasno razvidno stališče pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi, da iz 157. člena ZDR-1 ne izhaja jasna podlaga za zavrnitev zahtevka za plačilo nadurnega dela tožnika kot vodilnega delavca. Takšna podlaga ne izhaja niti iz določila 2. člena pogodbe o zaposlitvi, ki (je jedro spora in) se glasi: ''Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom ZDR-1 dogovorita, da bo delavec po lastni pobudi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači.'' Po stališču pritožbenega sodišča v tem sporu (predhodno pa že v sporu Pdp 245/2017 in Pdp 808/2016, tako pa izhaja tudi iz primerljive zadeve vrhovnega sodišča VIII Ips 92/2015) tovrstni dogovori niso upoštevna podlaga za zavrnitev zahtevka vodilnega delavca iz naslova plačila nadur.
Četudi je toženka 2. člen pogodbe o zaposlitvi naslovila Delovni čas, je v pogodbeni določbi vendarle uredila tudi plačilo za delo - da je dodatek za nadurno delo zajet v osnovni plači, kar pa že samo po sebi ni dopustno, saj gre za dve različni postavki, ki sta predpisani kot del plače (Pdp 691/2017). Po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 je namreč plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Po prvem odstavku 127. člena ZDR-1 se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, po tretjem odstavku tega člena pa se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Nedopustno je torej v pogodbeno določilo, ki se nanaša na osnovno plačo, pavšalno zajeti še dodatek za nadurno delo. Drugačna situacija bi bila podana npr., če bi se pogodbeno določilo glasilo, da so v plači zajeti tudi dodatki. To bi bilo načeloma dopustno, četudi bi se lahko izpostavilo vprašanje višine oziroma zagotavljanja minimalnih pravic (VIII Ips 10/2013).
Pritožba navaja, da ZDR-1 nikjer ne določa, da je osnovna plača nujno znesek, ki delavcu pripada le za delo s polnim delovnim časom ter prikazuje, da je v pogodbi dopustno naveden znesek osnovne plače, v katerem je zajet ves delovni čas, ki ni omejen s 40 ur tedensko. Četudi zakonska opredelitev osnovne plače res ni vezana na polni delovni čas, ampak na zahtevnost dela, to ne daje prostora za razlago, ki jo (v nasprotju z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1) ponuja pritožba - da bi osnovna plača lahko zajemala tudi dodatek za nadurno delo.
ZDR-1 člen 142, 154.. Pravilnik o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (2008) člen 35.. OZ člen 190.
plačilo nadomestila - pravica do odmora
Sodišče prve stopnje je glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega odmora med delovnim časom pravilno kot bistveno upoštevalo ugotovitev, da delo operaterjev v centru A. ni bilo tako intenzivno, da tožnik ne bi mogel izrabiti odmora. Kot je pravilno utemeljilo, je tožnik lahko odmor izrabil v trajanju 45 minut (vsaj v različnih intervalih), pri čemer je bil način izrabe prepuščen tožniku. Zgolj dejstvo, da so delavci ves čas imeli pri sebi prenosni telefon, še ne pomeni, da odmora niso mogli izrabiti, prav tako pa na presojo, ali so odmor izrabili, ne vpliva dejstvo, da niso smeli zapustiti prostorov tožene stranke (prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 733/2016). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik dela v centru A. ni opravljal 12 (ali celo 24) ur nepretrgoma, to pa izhaja tudi iz njegove izpovedi o tem, da so bila med delovnikom tudi obdobja, ko dela ni bilo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo v centru A. ni bilo organizirano na način, da bi bil tožniku, kadar je bil v izmeni sam, vedno omogočen odmor med delovnim časom v trajanju 45 minut skupaj. Vendar pa je na podlagi izpovedi priče C.C. in predloženih delovodnikov, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi pri ugotavljanju, ali je bil tožniku zagotovljen odmor, izhaja, da je večina izmen minila brez posebnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00051201
ZD člen 133, 163, 212, 212-1, 221.
neustrezno pooblastilo - pravnomočen sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - nov sklep o dedovanju - prekinitev zapuščinskega postopka
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnica utemeljuje s trditvami, da pooblaščenec dediča nima ustreznega pooblastila, se lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, saj je smisel 11. točke varstvo nepravilno zastopanih. Na pritožbene navedbe o zastopanju zato višje sodišče podrobneje ne odgovarja.
Kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče v skladu z 221. členom ZD ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč to premoženje razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.
V situaciji, ko med dediči soglasja o obsegu dodatno najdene zapuščine ni, v razmerju do zemljiškoknjižne lastnice pa tudi ne, ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka po prvem odstavku 212. členu ZD. Zapuščinski postopek je namreč že zaključen.
DZ člen 141, 141/2, 141/7, 161, 162/1, 163, 163/2.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - stiki - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - korist mladoletnega otroka
Prepuščati komaj enajstletni deklici (ki se je stikov z očetom ob strokovni pomoči CSD vselej razveselila, svoje mnenje pa očitno tudi zna in zmore izraziti) odločanje o tem ali bo sploh odšla na stik z očetom, bi bilo v nasprotju z njeno koristjo, tak režim stikov pa bi ogrožal njeno dolgoročno korist.
direktor - razrešitev - premestitev na drugo delovno mesto - nezakonita razrešitev direktorja - odpadla pravna podlaga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odpadla pravna podlaga za premestitev tožnika z delovnega mesta direktorja A. v Policiji na drugo delovno mesto po sedmem odstavku 83. člena ZJU, saj tožnik s tega položaja ni bil zakonito razrešen. Zaradi tega je utemeljeno razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12. 5. 2020 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 7. 2020 kot nezakonita.
poslovna goljufija - prodaja avtomobila - kilometrina - kaznivo dejanje ponarejanje listin - posredovanje pri nakupu ali prodaji - preslepitveni namen
Prvo sodišče je namreč na podlagi dokazne ocene oškodovančeve izpovedbe in obdolženčevega zagovora, ki je sicer potrdil, da se je pogodba podpisala v času čakanja na registracijo pred registracijskim okencem in da se je (vsaj) znesek kupnine izpisal na šaltru, pravilno dokazno ocenilo, da se je oškodovančeva možnost temeljitejšega pregleda v pogodbi zapisanih podatkov zmanjšala zlasti zaradi ročnega izpisovanja ključnih podatkov v pogodbi (kar je prvo sodišče štelo sicer za nepotrebno) in ker je obdolženec ponudil v podpis oškodovancu istočasno še ″osveženi″ drugi oglas, ki ga je na vsaki izmed skupaj sedmih strani oškodovanec podpisal, kar je prvo sodišče prav tako štelo za neobičajno ravnanje glede na sprejeto kupnino.
Okoliščine iz preteklega življenja ter navajanje posledic, ki jih bo za storilčevo življenje imela izvršitev prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne predstavljajo podlage za sprejem drugačne odločitev glede prepozno vloženega predloga za odložitev izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00050900
SPZ člen 67, 67/5, 70, 70/4, 70/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZNP člen 119. ZNP-1 člen 156.
postopek delitve solastnine - nepravdni postopek za delitev solastnega premoženja - kriteriji za delitev solastnine - način delitve solastne stvari - fizična delitev solastne stvari - predmet delitve - dokaz z izvedencem - deljivost stvari - obseg in vrednost solastniških deležev - sporazum o delitvi - delitev nepremičnin - samostojna stanovanjska enota - funkcionalna celota - izvedba del - gradbena dela - fizična delitev stvari v naravi - soglasje solastnikov za posle izven okvirov rednega upravljanja - soglasje za vlaganja - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - pravica do izjave - protispisnost - pomanjkanje razlogov
Postopek delitve solastnine je urejen v ZNP (oziroma po novem ZNP-1), materialne določbe glede delitve pa vsebuje SPZ. Sodišče je v nepravdnem postopku vezano na zakonska določila o delitvi in prednostnih načinih delitve. Če ni dosežen sporazum glede načina delitve, v prvi vrsti pride v poštev fizična delitev, šele če ta ni mogoča ali je mogoča ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, pa sodišče opravi civilno delitev (četri odstavek 70. člena SPZ). Tako sodišče ravna, če nobeden od solastnikov pred tem ne predlaga, da namesto prodaje pripade stvar v celoti njemu, sam pa izplača ostalim solastnikom vrednost njihovih deležev (peti odstavek 70. člena SPZ). Solastniki tako izbirajo način delitve svobodno le pri sporazumni delitvi, če sporazuma ne dosežejo, pa zakon s predpisanim vrstni redom prejudicira njihov interes. V obravnavani zadevi udeleženci sporazuma o delitvi niso dosegli.
Za fizično delitev nepremičnine so potrebna vlaganja (tudi gradbena dela), kar pomeni spremembo solastne stvari, ki po svoji naravi predstavlja posel, ki presega redno upravljanje in se zato v skladu z določbo peti odstavek 67. člena SPZ zahteva soglasje vseh solastnikov.
pavšalne navedbe - trditveno in dokazno breme glede neskrbnosti - odškodninska odgovornost zaradi nepoštenega pogajanja - nepoštena pogajanja - mandatna pogodba
Glede neskrbnega ravnanja toženke je prvostopenjsko sodišče prepričljivo pojasnilo, da je tožnik zgolj mimogrede navedel, da so mu nastali stroški zaradi malomarnega ravnanja toženke.
S tem, ko je tožnik po njegovih trditvah opravljal vse potrebno za prenos svojega naročniškega razmerja na drugo osebo, ni deloval za račun toženke, temveč v povsem osebnem interesu oziroma zase, zaradi česar tovrstnega razmerja ne bi bilo mogoče opredeliti kot mandatnega.
doktrina neizogibnega odkritja - izločitev dokazov - izkaz verjetnosti - odredba za pridobitev zaupnih bančnih podatkov
Doktrina neizogibnega odkritja, na kateri prvo sodišče gradi svojo odločitev o zavrnitvi zahtev za izločitev, pa je povzeta iz sodne prakse ameriškega vrhovnega sodišča v primerih, ko tožilstvo z veliko verjetnostjo dokaže, da bi do tega dokaza neizogibno prišlo tudi po drugi zakoniti poti, ta doktrina pa je sprejeta tudi v nekaterih odločbah VS RS in pomeni izjemo od pravila ekskluzije iz razloga, ker gre za ponovljive dokaze.
Zato se je strinjati s stališčem v izpodbijanem sklepu o tem, da bi organi pregona podatke o tem, ali je 42 različnih pravnih oseb pri bankah na območju RS dejansko sploh poslovalo, oziroma, ali je šlo za tako imenovana ″slamnata podjetja″, lahko pridobili zakonito tudi kasneje, saj gre za ponovljive dokaze, slednje pa še dodatno utrjuje racionalnost priznanja tako imenovane izjeme ″neizogibnega odkritja″.
skupno varstvo in vzgoja otroka - ureditev stikov - določitev stikov med staršem in otrokom - skupno starševstvo - soodločanje - največja korist otroka - sporazumno odločanje staršev o izvrševanju roditeljske pravice - preživnina za mladoletnega otroka - preživninske obveznosti staršev do otrok - preživninske potrebe otroka - premoženjske razmere - spremenjene okoliščine
S sklepom določen način izvajanja skupnega starševstva je zgolj okvir, ki pa ga starša lahko kadarkoli sporazumno spremenita, upoštevajoč koristi otrok in trenutne okoliščine.
Del skupnega starševstva je tudi sporazumevanje o vprašanjih, ki se nanašajo na otrokove aktivnosti in s tem povezane izdatke. Predlagatelj ima zato vedno pravico sodelovati pri odločanju, katere aktivnosti so otrokoma v korist, tudi če to ni izrecno zapisano v izpodbijanem sklepu.
Podpis na povratnici, ki naj bi po oceni sodišča prve stopnje potrjevala vročitev sodbe obsojencu dne 11. 6. 2021, se tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem razlikuje od obsojenčevih podpisov v spisu. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do te okoliščine ni opredelilo, prav tako je ostalo nepojasnjeno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila sodba obsojencu vročena preko pristojnih organov Republike Avstrije dne 13. 7. 2021, zato sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb niti ne more preizkusiti.
Predmet presoje v pritožbenem postopku je zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, torej sodišče druge stopnje preizkuša zgolj tiste ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je utemeljilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, podatkov, ki jih je pridobilo po izdaji sklepa in vložitvi pritožbe, pa pri pritožbenem odločanju ne more in ne sme upoštevati.
ZKP člen 148, 148/4, 157, 178, 178/5, 248, 249, 249/1, 265, 265/1, 265/3. ZUstS člen 1, 1/3. KZ-1 člen 29.
izvedenstvo - psihiatrični pregled obdolženca - pregled s strani sodnega izvedenca - navzočnost zagovornika - pravica do obrambe - izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - izvedensko mnenje kot nedovoljen dokaz - vsebina izvedenskega mnenja - povzetek razgovora izvedenca z obdolžencem - izjave obdolženca izvedencu - izjava osumljenca, dana policiji - odločitev ustavnega sodišča - precedenčni učinek
Obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe zaradi nenavzočnosti zagovornika na razgovorih izvedenca z obtožencem, saj psihiatrične preiskave po naravi, vsebini in ciljih nikakor ni mogoče primerjati z zbiranjem obvestil od osumljenca ali z zagovorom obtoženca. Objektivnost, verodostojnost in strokovnost izvida in mnenja pa bo obtoženec s strokovno pomočjo zagovornika lahko izpodbijal tekom dokaznega postopka na glavni obravnavi.
ZPP člen 157, 163, 163/1, 163/4, 164, 212, 339, 339/2-8. ZST-1 člen 16. ZST-1 tarifna številka 1112.
stroški postopka - pripoznava tožbenega zahtevka - delna sodba na podlagi pripoznave - povod za tožbo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - naknadna kontradiktornost - kršitev pravice do izjave - odmera sodne takse
O povodu za tožbo govorimo takrat, ko lahko tožeča stranka na podlagi ravnanja tožene stranke pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih interesov.
Če se postopek konča s sodbo na podlagi pripoznave, izdano najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se sodna taksa odmeri po tar. št. 1112 ZST-1 s količnikom 1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00050472
URS člen 29. KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2, 299, 299/1. ZKP člen 16, 16/3, 354, 354/1, 371, 371/1-9.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - sprememba opisa dejanja - grožnja - kaznivo dejanje grožnje - prekoračitev obtožbe - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni znaki kaznivega dejanja - obarvani naklep - pravica do učinkovite obrambe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sodba presenečenja
V konkretni opis sodišče ne sme posegati na način, da bi dodalo konkretni zakonski znak (četudi) milejšega kaznivega dejanja. Konkretni zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje so sestavljeni iz objektivnih elementov (navzven razvidna konkretna dejstva in okoliščine) in subjektivnih elementov, ki so del notranjega sveta storilca (v obravnavani zadevi t.i. ustrahovalni namen). Res iz sodne prakse izhaja, da je subjektivni zakonski znak kot je "z namenom" odveč ali celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami in se torej ista besedna zveza iz abstraktnega opisa dejanja lahko ponovi v konkretnem opisu, vendar mora tam nujno biti naveden subjektivni zakonski znak v konkretni obliki. Vnos besedila "z namenom vznemiriti in ustrahovati A. A." v izrek sodbe pomeni torej vnos konkretnega zakonskega znaka v opis v obtožnici, ki ga ta prej ni vsebovala. Enako velja glede vnosa besedila "zaradi navedenega dogodka pa je bil A. A. vznemirjen in prestrašen.", ki predstavlja opis dejstva, na podlagi katerega je tudi razpoznaven navedeni zakonski znak. Sodišče prve stopnje s takim ravnanjem ni v opis zgolj dodalo abstraktne zakonske znake milejšega kaznivega dejanja glede katerega bi v opisu v obtožnici že obstajali vsi konkretni zakonski znaki. Dodajanje konkretnih zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje predstavlja drugo in ne več le drugačno kaznivo dejanje, takšna sprememba pa ni dovoljena (prvi odstavek 354. člena ZKP).
ZPP člen 214, 339, 339/2, 454, 454/2, 458, 458/1, 495, 495/1. OZ člen 239, 239/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - dopolnitev tožbe - odgovor na dopolnitev tožbe - vročitev poziva na odgovor - neizvedba naroka - odločanje brez razpisa naroka - dokazni predlog za zaslišanje strank - dokazi in izvajanje dokazov - priznana dejstva - pavšalen ugovor zoper sklep o izvršbi - upnikove pravice in dolžnikove obveznosti - izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve
Na konkretne trditve tožeče stranke (ki jih je ta utemeljevala z listinskimi dokazi), tožena stranka v pravdnem postopku ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato upoštevalo tudi določbo 214. člena ZPP, ki med drugim v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, šteje za priznana (razen če namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00065739
OZ člen 168, 168/3, 336, 336/1, 352, 352/1. ZPP člen 8, 362, 362/2.
odškodnina za izgubljeni dobiček - izračun izgubljenega dobička - normalen tek stvari - dolžnost zmanjševanja škode - smotrnost investicije - uporaba parcele - prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov - dokazna ocena - ocena verodostojnosti izpovedbe - zastaranje sukcesivne škode - dopolnilni sklep o stroških - odmera stroškov pravdnega postopka po temelju in po višini - odmera stroškov na stroškovniku
Pritožnik utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu višine škode upoštevati, da tožnik na 0,5 ha zemljišča ne bi mogel saditi orehov, lahko pa bi jih posadil na preostalih, za kmetijsko obdelavo primernih 0,5 ha. Vprašanje vplivnega območja (tj. območja, na katerem tožnik v letu 2007 ne bi mogel zasaditi orehov) je pravno pomembno vprašanje, ki ga sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča (da nasad dejansko ni bil narejen, zato je treba šteti, da je tožniku nastala škoda v obsegu 1 ha), pri izračunu višine škode ni upoštevalo. Glede na tožnikovo izpovedbo, da namen nasada ni bil v dobičku, ni odločilno, ali je bila zasaditev na 0,5 ha zemljišča zanj finančno smotrna. Odločilno je, da je bila zasaditev na 0,5 ha zemljišča možna.
Tožnik se neutemeljeno zavzema za cepitev uspeha na temelj in višino. Sodna praksa tak način obračuna stroškov dopušča izjemoma, kadar so zaradi ugotavljanja temelja zahtevka nastali znatni stroški, česar v obravnavanem primeru ni bilo.
URS člen 34. ZKP člen 83, 83/2, 144, 144-6, 149b, 285a, 258a/3, 285a/3-4.
izločitev dokazov - zakonitost dokazov - neupravičeno zvočno snemanje - res iudicata - pravnomočno razsojena stvar - status oškodovanca - test sorazmernosti - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe - zakonitost odredbe - elektronsko komunikacijsko omrežje - hišna preiskava
Gre za splošno veljavno načelo "res iudicata", ki govori o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, torej onemogoča ponovno vsebinsko presojo enake zahteve, saj je pravica do vložitve take zahteve, s pravnomočno odločitvijo sodišča že izčrpana.
ZKP člen 222.a, 222.a/4, 222.a/6. URS člen 23, 23/1, 25, 35, 36, 36/1, 37, 37/1.
izločitev dokazov - zaseg predmetov, listin in naprav odvetnika
Po zanesljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pri hišni preiskavi na naslovu obdolženčevega prebivališča ni bil navzoč predstavnik Odvetniške zbornice, ni nastopil položaj, po katerem bi lahko sodišče prve stopnje za nazaj ugotovilo, da je bil zaseg telefonskih aparatov iz točke I izreka sklepa pri hišni preiskavi nezakonit ter jih v posledici obdolžencu vrnilo. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja, da je bila hišna preiskava na naslovu obdolženčevega prebivališča z zasegom telefonskih aparatov opravljena še pred izdajo Odločbe in da je v takšnih primerih Ustavno sodišče po eni strani izhajalo iz nepovratnosti kršitev in posledične neodpravljivosti, hkrati pa je za nadaljnje posege v odvetniško zasebnost, kar pregled zaseženih telefonskih aparatov nedvomno je, zahtevalo navzočnost predstavnika Odvetniške zbornice in spoštovanje jamstev iz III. in IV. točke izreka Odločbe.