poslovna goljufija - opis kaznivega dejanja - oprostilna sodba - preslepitveni namen - konkretizacija
Preslepitev v pomenu zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije je mogoča le v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca (obtoženca) morala biti izpolnjena. Obveznosti obtoženca bi torej morale biti izpolnjene do zapadlosti vsakega izdanega računa. Kot izhaja iz opisa dejanja, je zadnji račun z dne 4. 5. 2012, št. 10200060 v višini 2.400,00 EUR zapadel v plačilo 11. 5. 2012. Glede na navedeno bi obtoženec zakonske znake preslepitve direktorja oškodovanih družb lahko izvrševal najpozneje do 11. 5. 2012, torej dokler je trajalo izvajanje posla. Povsem logično je, da mora biti čas izvajanja posla v neki točki zamejen, nenazadnje že zaradi ugotavljanja zastaranja kazenskega pregona.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00059011
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZPP člen 182. OZ člen 46, 49, 557, 564.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov - izključujoči se zahtevki - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - oporoka - kasnejše razpolaganje s pogodbo - izročilna pogodba - pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveljavitev pogodbe - zmota - prevara - razveza pogodbe - neizpolnjevanje obveznosti - ničnost pogodbe - oderuštvo - kršitve določb pravdnega postopka - vročitev predloga za izdajo začasne odredbe - nevročitev - predlog za izdajo začasne odredbe - dokazna ocena - stiska - bolezen - smrt očeta
Tožnica je podala primarni zahtevek in tri podredne zahtevke. Sodišče prve stopnje je sklep o zavarovanju izdalo, ker je ugotovilo, da so podani pogoji za zavarovanje zadnjega podrednega zahtevka, to je na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi oderuštva. Pri tem je spregledalo, da ni mogoče ločeno obravnavati pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje primarnega in podrednega zahtevka, ter da je v primeru eventualne kumulacije v postopku zavarovanja bistveno, ali sta zahtevka izključujoča. V obravnavani zadevi se zahtevki medsebojno izključujejo, namreč če bi sodišče po primarnem zahtevku izročilno pogodbo in pogodbo o dosmrtnem preživljanju razveljavilo zaradi prevare in zmote, potem pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne bi bilo mogoče ugotoviti ničnosti. Prav ima zato pritožba, da je sodišče bistveno kršilo postopkovne določbe, saj ne sklep o začasni odredbi, ne izpodbijani sklep, nimata razlogov o verjetnem obstoju terjatve za primarni zahtevek in prva dva podredna zahtevka.
V postopku zavarovanja je obligatorno le vročanje ugovora upniku v odgovor.
Pri odločanju o tožnikovem ugovoru in posledično o veljavi izdane začasne odredbe, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da bo začasno odredbo s prepovedjo razpolaganja in obremenitve za celotno nepremičnino dopustno izreči le v primeru, če bo podan verjeten obstoj terjatve po primarnem zahtevku, saj se podredni zahtevki nanašajo le na eno ali drugo pogodbo.
prisilno pridržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - nujen ukrep
Ugotovitev izvedenke pritožnica ne more ovreči s posplošenim zatrjevanjem, da »zaenkrat« ni nameravala skočiti z mostu. Kot rečeno, je sodišče tako s pomočjo zdravstvene dokumentacije in zaslišanja pritožnice kot tudi in predvsem s pomočjo mnenja izvedenke psihiatrične stroke ugotovilo, da je pritožnica še vedno resno samomorilno ogrožena zaradi akutne depresivne epizode, torej resno ogroža svoje življenje in/ali zdravje.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni bila agresivna (do drugih oseb) in kakšne konflikte so imeli v družini, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nosilni razlog za pritožničino pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom ni bilo nasilje do drugih oseb, temveč ogrožanje njenega lastnega življenja, saj je pod vplivom duševne bolezni skušala storiti samomor in je po ugotovitvah izvedenke še vedno resno samomorilno ogrožena.
Zaradi presoje sodišča, ali je stranka pri priglasitvi stroškov zadostila pogoju iz osmega odstavka 38. člena ZIZ, da je torej stroške priglasila takoj, ko je bila znana njihova višina, je dolžnost stranke, da že v sami vlogi, naslovljeni na sodišče prve stopnje, ko priglaša stroške postopka, v trditveni podlagi obrazloži in navede dejanske okoliščine, ki vplivajo na pravočasnost priglasitve stroškov. Stranka mora torej navesti tista pravno odločilna dejstva, ki omogočajo zapolnitev abstraktnega dejanskega stanja pravne norme „takoj“, v pritožbenem postopku namreč stranka ne more navajati novih dejanskih okoliščin, ki bi jih lahko že v postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma v kolikor jih, jih sodišče kot pritožbeno novoto ne more več upoštevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00051660
ZZZDR člen 59, 59/1, 84, 84/2. OZ člen 346, 543.
preklic darila - vrnitev darila kot posledica preklica - darilna pogodba med zakoncema - podlaga darilne pogodbe - preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti - vrnitev darila po razvezi zakonske zveze - skupna vlaganja - določitev deleža zakoncev na skupnem premoženju - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje - splošni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - dokazna ocena izpovedi prič - predujem za stroške izvedenca
Preklic darila po 84. členu ZZZDR ne bo utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski „veri v dosmrtno skupno življenje“, marveč vsebuje številne druge primesi ali druge primesi celo prevladujejo.
Vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega ali drugega zakonca, če je bilo tako obsežno, da je premoženje spremenilo identiteto, povzroči transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev, vložek posebnega premoženja enega ali drugega zakonca pa vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta kot zakonca na parceli zgradila stanovanjsko hišo, kar pomeni, da sta ustvarila novo stvar. Vračila darila tožnica ne more več zahtevati, saj darilo, kot je bilo ob daritvi, ne obstoji več. Zato ima možnost uveljavljati darilo le v okviru ugotavljanja skupnega premoženja in deležev zakoncev na njem.
Tožničina starša sta pomagala tožnici in tožencu kot mlademu paru, da si ustvarita samostojno življenje in zgradita svoj dom, in ne gre za darilo, ki bi bilo dano izključno tožnici, ampak je bilo dano njeni družini. Ker je sodišče pravilno upoštevalo, da je bila pomoč dana obema zakoncema, se višina deležev zakoncev iz tega naslova ne more spremeniti.
Ob ugotovitvi, da je bil toženčev prispevek h gradnji stanovanjske hiše večji od tožničinega, tožničin prispevek v skrbi za gospodinjstvo in otroka pa večji od toženčevega, je pravilna ugotovitev, da je bil njun prispevek v delu približno enak.
Toženec je s šesto pripravljalno vlogo ob podaji pripomb na izvedensko mnenje predlagal zaslišanje izvedenca, medtem ko je tožnica s pripravljalno vlogo navedla, da nasprotuje zaslišanju, ker je izvedenec v celoti in obširno že odgovoril na vsa vprašanja sodišča. Tožnica se zato s pritožbo utemeljeno zavzema, da je dolžan predujem za nagrado in stroške izvedenca z zaslišanjem na naroku nositi toženec. Glede na to, da je tudi on v postopku predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke ter je samo on predlagal njegovo neposredno zaslišanje na naroku za razjasnitev pripomb, ki jih je podal, je v obravnavani zadevi treba odstopiti od splošnega načela, da stroške predujma, kljub pripombam nasprotne stranke, krije stranka, ki je izvedenca predlagala.
V zvezi s tremi kršitvami od očitanih osmih je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali gre za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepno (namenoma) ali iz hude malomarnosti, da bi lahko predstavljale razlog za izredno odpoved v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To so kršitve, povezane z napačnim vnosom sklicev pri knjiženju računov in izdelavi univerzalnih plačilnih nalogov za stranko D., d. o. o. (peta kršitev), napačnim kreiranjem bančnega računa dobavitelja stranke F., d. o. o. (šesta kršitev) in napačnim knjiženjem prehrane ter reprezentance, napačnim knjiženjem računa št. ... družbe G., d. o. o., in napačnim knjiženjem računa št. ... za program H. (osma kršitev; pri tej kršitvi, v zvezi s katero sodišče prve stopnje ni ugotovilo zahtevane stopnje krivde, gre za očitano nestrokovno delo). Presodilo je, da te kršitve niti vsaka sama zase niti vse skupaj ne predstavljajo zakonitega razloga za izredno odpoved, in da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
odškodninska odgovornost države - koncesija za opravljanje javne službe pomoč družini na domu - koncesijsko razmerje - razmejitev pristojnosti med državo in občino - odvzem koncesije - pristojnost za izvajanje nadzora - pristojnost inšpektorja - ukrep socialne inšpekcije - koncedent - vzročna zveza
Ključno vprašanje v obravnavanem primeru je razmejitev pristojnosti glede socialno varstvene službe pomoči na domu med državo in občino. Samo občina kot koncedent je lahko tista, ki odvzame koncesijo za opravljanje javne službe pomoč družini na domu in ne socialna inšpekcija. Pristojnost socialne inšpekcije je omejena zgolj na predlog pristojnemu občinskemu organu, da začne postopek za prekinitev koncesijske pogodbe. Držijo sicer pritožbene navedbe, da zakon ni predvideval, da socialna inšpekcija naloži odvzem koncesije z odločbo. Zakon omenja le predlog. Vendar takšno postopanje inšpektorja, tudi če mu je mogoče očitati protipravnost, ne more biti v nobeni vzročni zvezi s plačili, ki jih je izvedla tožeča stranka. Plačila so temeljila na pravno formalno veljavnem pogodbenem koncesijskem razmerju in ne na postopkih ali odločbah socialne inšpekcije.
Tožeča stranka si napačno razlaga materialno pravo v smislu, da je lahko začela postopek za odvzem koncesije šele, ko je postala odločba socialne inšpekcije z dne 9. 11. 2015 (s katero je bilo tožeči stranko naloženo, da začne postopek odvzema koncesije) dokončna. Postopek odvzema koncesije bi tožeča stranka lahko začela takoj, ko se je seznanila z obstojem razlogov po 47.l členu ZSV, to pa je bilo že v letu 2015. Predhodna odločba ali predlog socialne inšpekcije namreč ni nikjer določena kot predpostavka za začetek postopka odvzema koncesije. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vzročna zveza med očitano protipravnostjo in škodo v danem primeru ni podana.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a, 3a/4, 3a/5, 3a/6, 3a/11, 3a/12, 22, 22k, 22k/2.. ZZ člen 31, 31/2.. KZ-1 člen 257, 257/3.. OZ člen 352, 352/1. ZUJIK člen 34, 50, 50/3.. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (2005) člen 7, 7/3.. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 5, 5/2.
vračilo preveč izplačane plače - javni zavod - direktor - delovna uspešnost
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi z določenim 48. plačnim razredom za delovno mesto direktorice javnega zavoda z delodajalcem (javnim zavodom), ki ga je zastopal predsednik sveta zavoda, nastopala kot delavka, in ne v okviru svoje poslovodne funkcije v zavodu. Toženka pri sklepanju svoje pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogla nastopati v dvojni vlogi, torej da bi sklepala pogodbo o zaposlitvi sama s seboj kot javna uslužbenka na eni strani in kot delodajalka oziroma oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, na drugi strani. Pravice in dolžnosti delodajalca je v obravnavanem primeru izvrševal svet zavoda oziroma v njegovem imenu predsednik sveta zavoda in ne toženka, zato ne more biti podana njena odškodninska odgovornost na podlagi enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS.
Toženka za vtoževana izplačila iz naslova delovne uspešnosti ni imela pravnega temelja. Sklepi sveta zavoda namreč sploh ne morejo predstavljati zakonite pravne podlage za sporna izplačila dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, saj glede na določbi tretjega odstavka 7. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju in drugega odstavka 5. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence o višini oziroma delu plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela za direktorja odloča organ, pristojen za imenovanje direktorja, s soglasjem ustanovitelja.
ZPP člen 8, 286, 286/1, 286/4, 319, 319/3, 324, 324/3, 337, 337/3.. ZPP-E člen 125.. OZ člen 190, 190/1, 190/3.
pobotni ugovor - prekluzija - pravočasno navajanje trditev
Pravilen je sklep, da so bile konkretne trditve v zvezi s pobotnim ugovorom za terjatev 15.500,00 EUR podane prepozno, dokazi za dokazovanje tega pobotnega ugovora pa predlagani prepozno, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (zaslišanje strank v zvezi s tem, zaslišanje prič F.F. in D.D.. ter listinski dokazi). Odločitev o tem, da se ugotovi, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja in se pobotni ugovor posledično zavrne, je tako pravilna.
Ni bilo toženčevo le dokazno breme za dokazanost, da je te sporne mesečne najemnine izročil – plačal tožniku, ampak tudi trditveno breme, da navede okoliščine, v katerih je toženec tožniku izročil gotovinske zneske zatrjevanih plačanih najemnin za vsakega od navedenih mesecev.
SPZ člen 75, 75/1, 75/2, 99, 99/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
negatorna tožba - varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - prepovedane imisije - oblikovanje tožbenega zahtevka - pasivna legitimacija
Z negatorno tožbo po 75. členu SPZ v zvezi z 99. členom SPZ se zagotavlja zaščita pred protipravnim vznemirjanjem lastnika (lahko pa tudi neposrednega posestnika) nepremičnine. Subjekt zaščite je torej lastnik prostorsko opredeljene nepremičnine, zato mora biti kot takšen tudi opredeljen v samem tožbenem zahtevku in izreku sodbe. Ta zahteva po prostorski opredelitvi pa ne velja tudi za toženca, ki je pri negatorni tožbi zaradi vznemirjanja lastninske pravice iz 99. člena SPZ lahko vsakdo, ki vznemirja lastnika (ali domnevnega lastnika) v izvrševanju njegove lastninske pravice, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožencev, da bi morala biti v izreku izpodbijane sodbe ob pravilni uporabi materialnega prava tudi toženca prostorsko opredeljena (z navedbo pravno relevantne prostorske povezave med tožencema in nepremičnino, iz katere prihaja imisija).
SPZ člen 223, 225, 225/1. ZTLR člen 58, 58/3, 59, 59/1. ZPP člen 70, 72/2.
stvarna služnost - tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti - služnost hoje in vožnje - izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - delitev gospodujoče nepremičnine
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stvarna služnost poti po parceli 270 v korist parcele 831/41 obstajala v naravi in bila prav tako vpisana v zemljiško knjigo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral toženec ob nakupu še dodatno opraviti raziskovalno dolžnosti in se prepričati še drugače, ali v zemljiško knjigo vpisana služnost poti dejansko v naravi obstaja.
Če se gospodujoča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom.
ZDR-1 člen 156, 156/3.. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/3.
misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Prvostopenjsko sodišče je kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka zmotno utemeljevalo s pavšalnimi ugotovitvami glede njegovih obveznosti, ki so bile povezane z opravljanjem poveljniške dolžnosti (vodenje oddelka, odgovornost za uspešno izvedbo nalog, skrb za pripadnike in njihovo pripravljenost, seznanjenost z lokacijo pripadnikov in tem, kaj v danem trenutku počnejo, poročanje poveljniku voda o izvedenih nalogah svojega oddelka). Po pravilnem stališču pritožbe te obveznosti same po sebi ne omejujejo pravice do tedenskega počitka, če ni pri tem konkretno ugotovljeno, da so presegale obseg standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji. Ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je tožnikovo delo ta obseg preseglo.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je za presojo o tem, ali je udeležba na sestanku pomenila kršitev pripadnikove pravice do tedenskega počitka, bistveno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina, saj je golo informiranje oziroma neformalno predajanje zadolžitev za naslednji dan le del vojaške rutine, ki nima narave formalnega in organiziranega sestanka.
Formalna razporeditev pripadnika v hitre odzivne sile ne posega v njegovo pravico do tedenskega počitka, če v tem času ni tudi aktiviran (kar tožnik glede na ugotovitve ni bil).
dalj časa trajajoča življenjska skupnost (izvenzakonska skupnost) - življenjska skupnost - čustvena navezanost - medsebojna pomoč zakoncev
Za izpolnjenost izvenzakonske skupnosti biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji, (1.) da je med partnerjema obstajala življenjska skupnost, po vsebini enaka zakonski skupnosti, (2.) notornost njune takšne skupnosti tudi v očeh drugih in (3.) da njuno notranje čustveno razmerje temelji na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči in ga oba partnerja dojemata kot njun partnerski odnos.
Toženci trditev o tem, da bi naj med tožnikom in zapustnico konec leta 2017 prišlo do spora, po katerem tožnik zapustnice ni obiskoval nekaj mesecev, pred sodiščem prve stopnje sploh niso podali. Zato pa izpovedba drugotoženke in nekaterih prič, ki so o takšnem sporu izpovedovale, ne morejo dopolniti oziroma nadomestiti takšne pomanjkljive trditvene podlage tožencev in sodišče takšnih dejstev ni bilo dolžno (oziroma ni smelo) ugotavljati.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 118.. KZ-1 člen 240.. ZPP člen 151, 151/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožbena obravnava - nadomestilo plače - reparacija
Za obdobje brezposelnosti od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 zaradi prejete izredne odpovedi tožnik ni bil upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, zato mu za to obdobje pripadajo nezmanjšani zneski nadomestila plače. Ker je bil tožnik v obdobju od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti pri ZRSZ v mesečni višini 892,50 EUR bruto, je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo tako, da se navedeni zneski odštejejo od pripadajočih bruto nadomestil plače v tem obdobju. Pravilna je tudi presoja drugih prejemkov tožnika v obdobju, za katerega mu pripadajo denarna nadomestila med brezposelnostjo. Tako sodišče prve stopnje od pripadajočih mesečnih nadomestil plače pravilno ni odštelo prejetih avtorskih honorarjev in sejnin, saj je šlo za prihodke oziroma plačilo za delo, ki ga je tožnik lahko opravljal sočasno z delom pri toženi stranki in ga je v preteklosti tudi že opravljal.
Pritožba tožnika pravilno opozarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Zmotno je namreč materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je upravičen le do neto zneska odškodnine, ne pa do bruto, kot je zahtevek postavil tožnik. Ker tožnik zahteva odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, je postavljeni zahtevek, ki upošteva bruto razliko med plačo tožnikovega delovnega mesta pred odpovedjo in plačo pri drugem delodajalcu, pravilen.
odškodninska odgovornost - padec na ledu - opravljanje zimske službe - obstoj protipravnosti - strokovno vprašanje - izvedba dokaza z izvedencem - pravica do izjave - izvedba predlaganih dokazov - pravica do kontradiktornosti
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da glede na okoliščine konkretnega primera sodišče nima strokovnega znanja, da bi dalo odgovor na vprašanje, ali splošna akcija posipanja dan pred škodnim dogodkom ni zadoščala za ustrezno varstvo proti poledici in da zavarovanec toženke ni ravnal z zadostno skrbnostjo pri izpolnjevanju svoje obveznosti - opravljanju zimske službe. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje ni moglo s stopnjo prepričanja ugotoviti, da bi zavarovanec toženke kot skrbni strokovnjak moral in mogel vedeti, da bi glede na vremensko napoved in vremenske razmere, moral tudi na dan škodnega dogodka posipati javne površine na območju celotne L. in s tem tudi sporno javno površino.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo navedbe nasprotnega udeleženca, da na njegovo obveznost iz pogodbe ne vpliva dejstvo, da mu predlagatelj ni izdal računa oziroma da ni zahteval plačila. Pritožbena navedba, da izostanek zahteve za plačilo pomeni, da je predlagatelj štel, da obveznost nasprotnega udeleženca ne obstoji, je novota, pa tudi neutemeljena. Izostanek zahteve za plačilo nima takšnega pomena. Iz tega razloga predlagatelj ni bil dolžan zatrjevati in dokazovati, da je nasprotnega udeleženca (pisno) pozival, sodišče prve stopnje pa se pravilno v tem delu ni opredeljevalo do izpovedi zakonitih zastopnikov predlagatelja.
V vseh primerih, ko storilec stori ali poskusi storiti tatvino stvari, za katere ne ve, kakšne vrednosti so, za kar gre v obravnavani zadevi, ne moremo govoriti o storilčevem naklepu glede prilastitve stvari majhne vrednosti, ki je zakonski znak majhne tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, zato bo v teh primerih vedno podano kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 oziroma poskus tega kaznivega dejanja.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za navidezni stek zaradi inkluzije. Za razmerje inkluzije gre, če presoja konkretnih okoliščin kaznivih dejanj v steku (ne pa primerjava abstraktnih zakonskih znakov kot pri navideznem steku zaradi razmerja konsumpcije, specialnosti ali subsidiarnosti), pokaže, da bi bilo dvojno kaznovanje nesmiselno, ker je kriminalna količina enega kaznivega dejanja v primerjavi z drugim zanemarljiva, postranska ali malo pomembna posebna okoliščina hujšega kaznivega dejanja.
Odločba o kazenski sankciji sodbe I K 16201/2019 z dne 9. 3. 2020 je izgubila samostojnost in je sodišče ne bi smelo ponovno upoštevati ob izreku enotne kazni v izpodbijani sodbi. Ker jo je upoštevalo, je prekršilo kazenski zakon, saj je bila ista obdolženki izrečena kazenska sankcija upoštevana dvakrat.