priposestvovanje stvarne služnosti - priposestvovalna doba - odločilno dejstvo
Priposestvovalna doba, ki pomeni z zakonom določen čas, ki mora preteči (10 ali 20 let), je po materialnem pravu pri obeh vrstah priposestvovanja po SPZ, kakor tudi pri priposestvovanju po ZTLR, temeljni element, določna časovna opredelitev priposestvovalnega obdobja v razlogih sodbe pa torej odločilno dejstvo, ki mora biti navedeno oziroma opredeljeno.
OZ člen 619. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167. ZDR-1 člen 9, 62, 62/2, 118, 202. ZPP člen 325, 326, 327.
obstoj delovnega razmerja - dejanski delodajalec - poslovni model - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - datum prenehanja delovnega razmerja - reparacijski zahtevek - nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine - delna razveljavitev sodbe
Pogodbeno razmerje tožnika z A., d. o. o. je bilo z nezakonitim poslovnim modelom zlorabljeno, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec (tako tudi revizijsko sodišče v sodbi in sklepu VIII Ips 10/2022) in je pravilno razsodilo, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo.
V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, kdaj je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku delovno razmerje pri A., d. o. o. prenehalo. Do tega datuma namreč tožnik glede na vse obrazloženo od toženke ne more uspešno uveljavljati obstoja delovnega razmerja, prijave v obvezna zavarovanja in vpisa delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, saj so te pravice vezane na delovno razmerje tožnika pri A., d. o. o.
OZ-UPB1 člen 39, 39/4, 40, 40/1, 40/2, 40/3, 255, 256, 256/2, 564, 564/1. ZPP člen 7, 8, 212, 339, 339/2-8, 339/2-14, 351, 351/1. DZ člen 185, 185/1.
pogodba o preužitku - ničnost - nedopustna kavza - nedopustna podlaga - nedopustni nagib - pravica do izjave - trditveno in dokazno breme - indični dokaz - dokazni standard - znižanje dokaznega standarda
Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pogodbene stranke k sklenitvi posamezne pogodbe lahko napeljejo številni, med seboj raznoliki ali celo nasprotujoči si motivi in interesi, ki ustrezajo pojmu nagiba iz 40. člena OZ. Nekateri od njih so navzven drugi stranki lahko izraženi, nekateri ne. Nekateri so lahko strankama celo skupni in zato preidejo v kavzo pogodbe. Na veljavnost pogodbe lahko vplivajo le nedopustni nagibi, ki so za stranko bistveni oziroma ključni. Ključen je tisti nagib, brez katerega stranka pogodbe sploh ne bi sklenila.
Nižji dokazni standard velja sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Sodna praksa je takšne položaje prepoznala v primerih, ko gre za dokazovanje hipotetičnih dejstev v prihodnosti (dokazovanje izgubljenega dobička) ali za dokazovanje dejstev o vzročni zvezi, ki jih ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja z nobenim dokaznim sredstvom (npr. niti z izvedencem ustrezne stroke). Zgolj to, da dejstva, za katera tožnica nosi materialno dokazno breme, niso v njenem zaznavnem polju, še ne dopušča nižanja dokaznega standarda. Številni so namreč položaji, ko stranka nosi materialno breme za takšna dejstva, kar pa znižanja dokaznega standarda še ne dopušča. Sodišče je tožničino pravico do sodnega varstva ob takšniih okoliščinah ustrezno zavarovalo že z znižano strogostjo pri njenem trditvenem bremenu in s tem, ko je dopustilo dokazovanja pravotvornih dejstev z indičnim dokazovanjem.
ZZZDR člen 92, 92/1, 92/2. DZ člen 122, 123. URS člen 155, 155/1.
začetek teka prekluzivnega roka - ugotovitev očetovstva
Kot začetek teka rokov iz 122. in 123. člena Družinskega zakonika (DZ) je potrebno upoštevati 15. 4. 2019, ko je bil uveljavljen DZ, ki je ta zakonski prekluzivni rok v pravni red Republike Slovenije zopet uvedel.
Tožba je nesklepčna, če iz zatrjevanih pravno odločilnih dejstev, ne izhajajo posledice, ki jih tožeča stranka želi doseči s tožbo. Torej, če iz zatrjevanih pravno odločilnih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (tretja točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila ob upoštevanju pogodbenih določil ter določil OZ in ZOR potrebna za utemeljenost regresnega tožbenega zahtevka.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 91, 91/1. OZ člen 9, 82, 82/1, 82/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - utemeljenost odpovednega razloga - ponudba neustrezne zaposlitve - jasno pogodbeno določilo - prosto delovno mesto
Delodajalec mora dokazati, da je odpovedni razlog resničen in ne zgolj navidezen, kar v obravnavanem primeru, v katerem je toženka tožnici odpovedala pogodbo zaradi reorganizacije poslovanja, pomeni, da mora dokazati, da je reorganizacija dejansko bila izvedena in da je prišlo do bistvene spremembe v vsebini tožničinega dela, zato ni bilo več potrebe po opravljanju njenega dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb in ali so se izkazali za utemeljene, je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje, pa čeprav te razloge delodajalec zapiše v obrazložitvi odpovedi.
Utemeljenost organizacijskega poslovnega razloga ni odvisna od (ne)izvedbe spremembe sistemizacije, ukinitve delovnega mesta ali zakonitosti postopka spremembe sistemizacije. Ključno je, da je do reorganizacije dejansko prišlo, neodvisno od tega, ali je bila ta formalno in na zakonit način izpeljana s spremembo sistemizacije.
Čeprav v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno, da je toženka tožnici dolžna ponuditi ustrezno zaposlitev le, če je prosto oziroma na voljo, je bila izpolnitev te pogodbene zaveze s strani toženke odvisna od tega, ali je bila izpolnitev sploh mogoča.
Po uveljavitvi novele prevalitev sodne takse ni več mogoča, če je nasprotnik osebe, ki je v postopku uspela (toženec), oproščen plačila sodnih taks (nov drugi odstavek 15. člena ZST). Od uveljavitve te novele dalje se poleg tega po določbi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 o prevalitvi sodne takse ne odloča več s sklepom, pač pa s plačilnim nalogom, izdanim na podlagi 34. člena ZST-1, zoper katerega ima zavezanec nato pravico do ugovora oziroma možnost vložitve predloga za taksno oprostitev.
podjemna pogodba - spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Ker v postopkih v sporih majhne vrednosti izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno, je pritožba v gornjem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče opozarja, da glede izvedbe dokaznega postopka pritožba ne vsebuje prav nobenih navedb, ki bi vsebinsko ustrezale uveljavljanju absolutno bistvene postopkovne kršitve in bi pritožbenemu sodišču nalagale presojo procesne pravilnosti izvedbe dokaznega postopka.
kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe - presoja dejanskega stanja - krivda - malomarnost
Zato očitek, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, da se je obdolženi zavedal, da lahko stori očitano mu dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo, ne vzdrži, kot to pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje.
pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - ogrožanje življenja ali zdravja drugih - samomorilnost - psihiatrično izvedensko mnenje - obstoj milejšega ukrepa
Sodišče pravilno sklepa, da je zadosti izkazana ogroženost, tako tožnikovega življenja kot zdravja, verjetno pa je tudi, da lahko ogroža življenje in zdravje drugih. Ni moč odvrniti teh vzrokov in ogrožanja z drugimi oblikami pomoči, saj nasprotni udeleženec zavrača zdravila.
OZ člen 619. ZDR-1 člen 4, 4/1, 59, 60, 61, 62, 63. ZUTD člen 167.
obstoj delovnega razmerja - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - čisti denarni zahtevek - dejanski delodajalec - zmotna uporaba materialnega prava - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo plače s potnimi stroški, malicami, vsakokratnimi regresi za letni dopust in trinajstimi plačami zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da bi do vložitve tožbe, ali vsaj do prenehanja prejšnjega delodajalca zaradi stečaja od njega zahteval pravice, kot bi mu šle po toženkini kolektivni pogodbi. Zahtevek, ki ga je tožnik postavil, je čisti denarni zahtevek, ki se ne nanaša na bivšega delodajalca, ampak na toženko, ki je bila tožnikov dejanski delodajalec in ki je dolžna tožniku sanirati nastali položaj.
ZPP člen 327, 327/3. OZ člen 619. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167. ZDR-1 člen 9, 62, 62/6, 202.
obstoj delovnega razmerja - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - preuranjena odločitev - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Kot je toženka izrecno ugovarjala, je treba pri odločanju o reparaciji za čas po prenehanju delovnega razmerja upoštevati dohodke, ki jih je tožnik imel, pri čemer je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v letu 2019 (po prenehanju delovnega razmerja) prejemal nadomestila plače (nadomestilo za primer brezposelnosti). Z razliko od reparacije za leta, ko je bil tožnik formalno v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., ki je bilo zlorabljeno, tako da se za dejanskega delodajalca šteje toženka, je za čas po prenehanju delovnega razmerja za odločitev bistveno, kakšen je bil tožnikov status po posameznih obdobjih (prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti, delavec drugega delodajalca) in kakšni so bili njegovi prejemki. Tega sodišče prve stopnje konkretno ni ugotovilo.
Podobno kot glede reparacije velja za regrese za letni dopust. Odločitev o zahtevku iz tega naslova je odvisna ne le od tega, v kakšni višini je bil tožniku regres za letni dopust že izplačan, ampak tudi od zaposlitvenega statusa tožnika, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
Preuranjena je tudi odločitev sodišča prve stopnje o reintegracijskemu zahtevku. V zvezi s tem je tožnik navedel, da bi delal pri njej do upokojitve v marcu 2021, česar sodišče prve stopnje pri odločanju do sedaj ni upoštevalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00070042
OZ člen 58, 705.
ustni dogovor - licenca za programsko opremo - plačilo licenčnine za programsko opremo - dokazna ocena - teorija o realizaciji - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pravna relevantnost predlaganega dokaza - nerelevanten dokaz
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet dogovora prodaja licenc, s katerimi so družbe in društva iz sfere zakonitega zastopnika tožnic A. A. pridobile pravico do uporabe programske opreme X, ki je bila nameščena na strojni opremi B. d. o. o., katere zakoniti zastopnik v času sklenitve dogovora je bil prav tako A. A. Po presoji višjega sodišča je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov.
Podlago za obračun licenčnine za uporabo programske opreme predstavlja torej dogovor med pravdnima strankama, da se predmet licence preda tako, da se pri B. d. o. o. omogoči uporaba programske opreme z namestitvijo novih instanc na strežniku te družbe, kar je toženka izpolnila. Dejstvo, da B. d. o. o. potem, ko od oktobra 2015 dalje A. A. ni bil več zakoniti zastopnik te družbe, družbam in društvom v njegovi sferi ni več dovolila dostopa do svojega strežnika, na drugačno presojo obveznosti plačila licenčnine ne vpliva. Toženka je svojo obveznost izpolnila s tem, ko je B. d. o. o. omogočila možnost dostopa do programske opreme, tožnici pa v pritožbi sami navajata, da sta imeli do prenehanja statusa zakonitega zastopnika A. A. pri B. d. o. o. možnost uporabe programske opreme. Če je B. d. o. o. tožnicama takšen dostop onemogočila, zaradi česar tožnici svoje pravice do uporabe programske opreme pri B. d. o. o. nista mogli izkoristiti, takšno ravnanje ne sodi v sfero toženke, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Vse pritožbene trditve, s katerimi tožnici neizpolnitev pogodbene obveznosti toženke utemeljujeta z navedbami, da jima potem, ko je A. A. pri B. d. o. o. prenehal status zakonitega zastopnika, ni bil omogočen dostop do programske opreme in s tem do računovodskih podatkov, zato niso utemeljene. Iz istega razloga tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka tožnici zavedla, ker je pridobitev računovodskih podatkov pogojevala s plačilom računov, tožnicama pa kljub plačilu dostop do programske opreme ni bil omogočen.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00068678
ZP-1 člen 58, 58/1. ZUP člen 101, 101/2. URS člen 23.
pravica do sodnega varstva - hitri postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo - pravočasnost zahteve za sodno varstvo - rok za vložitev - smiselna uporaba ZUP - štetje roka - iztek roka - iztek roka na soboto - napoved zahteve za sodno varstvo
Odpira se vprašanje, kako je za pravilno uporabo drugega odstavka 101. člena ZUP in za prenos roka na prvi naslednji delavnik potrebno razlagati zakonski pogoj „da se pri organu ne dela“. Sodna praksa jasne razlage zaenkrat še ni ponudila. Gre za širok pojem, ki lahko obsega različno organizacijo in različne načine dela. Kadar določena policijska enota tudi ob vikendih izvaja svoje naloge in pooblastila, gre v širšem smislu gotovo pritrditi, da tudi takrat opravlja delo. Vendar, ko je zakonsko dikcijo potrebno razlagati v povezavi z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, pa jo je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno razlagati ožje, in sicer na način, da mora biti delo organizirano tako, da ima upravičenec do sodnega varstva možnost pravno sredstvo oddati neposredno pri prekrškovnem organu, ne da bi bil pri tem omejen s klicem na interventno telefonsko številko za nujne primere.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo težo in količino očitane kriminalne dejavnosti, način izvršitve očitanih kaznivih dejanj ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine in vsled temu tudi utemeljeno zaključilo, da navedeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pri tem pa milejši ukrep ne bi bil učinkovit, saj kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ta zahteva voljni element spoštovanja s strani obdolženca, česar pa ob vrnitvi v dosedanje življenjsko okolje ob dejstvih obdolženčeve odvisnosti od prepovedanih drog, povratništva in neobstoju vira preživljanja, od njega ni mogoče pričakovati.
izločitev dokazov - odvzem prostosti - pravica do uporabe svojega jezika - pravni pouk osumljencu (Miranda) - pravice tujca, ki ne zna slovenskega jezika - jezik, ki ga obdolženec razume - zapisnik o zasegu predmetov - zaseg in odvzem predmetov - pravica do tolmača - privolitev za preiskavo predmetov
Predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerekoli listine in dokazi, temveč le tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot je to v obravnavani zadevi odločba o odvzemu prostosti in pridržanju. Pritrditi je državni tožilki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno iz spisa izločilo v točki I izreka izpodbijanega sklepa navedene dokaze (vključno z odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju, ki sploh ne more biti predmet izločitve), saj so bili vsi dokumenti obdolženemu A. A. prevedeni v jezik, ki ga je razumel. Obdolženec je bil pred zasegom predmetov ob prisotnosti tolmača D. D., ki je to jasno potrdil, ustrezno poučen v svojem jeziku, zato formalna pomanjkljivost z umanjkanjem navedbe tolmača na samem zapisniku ne more biti razlog za izločitev predmetnega dokaza. Ni mogoče pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da je šlo zaradi izostanka izjave na pisni privolitvi o tem, da je obdolženi C. C. prejel pravni pouk, za nezakonito pridobljen dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, saj je obdolženi C .C. tak pravni pouk pred podajo svoje privolitve nedvomno prejel.
Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2, 2/1, 2/6, 4, 4/4, 4/6. ZSPJS člen 17, 17/1. ZPP člen 7, 180, 212.
preizkus ocene dela - uporaba kriterijev
Dejstva lahko najdejo pot v dejansko podlago sodbe samo preko navedb strank v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP. Trditvene podlage ni dovoljeno nadomestiti ali dopolniti z dokazi.
Toženca sta že v pritožbi pravočasno predlagala taksno oprostitev. V kolikor je sodišče štelo, da plačila sodnih taks nista oproščena že po samem zakonu, bi ju zato moralo pozvati, da dopolnita svoj predlog s podatki in izjavami po drugem odstavku 12. člena ZST-1, kot to določa tretji odstavek istega določila. Ker sta toženca oprostitev plačila sodnih taks predlagala že v pritožbi, jima ni bilo potrebno ponovno zaprošati za oprostitev plačila sodnih taks potem, ko jima je sodišče prve stopnje (sicer napačno) posredovalo plačilni nalog, preden je odločilo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse.
V obravnavani zadevi je bistveno, da narok ni bil preklican. Ker tožnika v postopku zastopa pooblaščenec, bi v takšni situaciji slednji na narok moral pristopiti.