CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00040314
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 25. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3. ZUS-1 člen 2, 2/2. ZST-1 člen 10, 11, 34.
razlastitev - plačilni nalog za plačilo sodnih taks - tožba v upravnem sporu - prepozno plačilo sodne takse - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - ustavitev postopka - zavrnitev pritožbe
Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok, določen v 34. členu Zakona o sodnih taksah, tovrstni roki pa so nepodaljšljivi. Posledice prepozno plačane sodne takse so tako enake kot posledice neplačane takse in ni pomembno, ali je stranka sodno takso plačala kasneje.
Res je tožba v upravnem sporu tudi pravno sredstvo zoper odločitev upravnega organa, vendar ta pravna narava tožbe v upravnem sporu sama po sebi še ne utemeljuje pritožničinega očitka o kršitvah ustavnoprocesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 25. člen Ustave. Posledica neplačila sodne takse iz 105.a člena ZPP je predpisana za vsa pravna sredstva. Določitev sodne takse kot procesne predpostavke bi bila z vidika navedenih človekovih pravic lahko ustavno sporna, če bi bilo plačilo sodne takse za tožbo določeno v taki višini ali takem roku, ki bi stranki zelo otežilo ali celo onemogočilo dostop do tega pravnega sredstva, česar pa pritožnica niti ne zatrjuje.
Za kršitev načela enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave bi šlo, če bi zakonska ureditev brez razumnega razloga enake položaje uredila različno. Da bi bila pritožnica kot pravna oseba gospodarskega prava in stranka z interesom, ki je lokalna skupnost, glede obveznosti plačila sodnih taks v enakem položaju, pa pritožnica ne zatrjuje.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zakonska ureditev, ki razlastitvenemu zavezancu nalaga plačilo sodne takse, v nasprotju z načelom pravne države. Vse odločbe, ki so lahko predmet upravnega spora, so odločbe, s katerimi oblastveni organ nalaga obveznosti ali posega v pravice posameznikov oziroma pravnih oseb (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Zato dejstvo, da je odločba o razlastitvi oblastveni ukrep, ki posega v tožnikovo lastninsko pravico, še ne utemeljuje zatrjevane neustavnosti predpisane taksne obveznosti.
ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 4/1, 5, 5/3, 33, 33/1, 33/1-3, 33/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 180, 180a, 180a/2, 180a/4, 225, 225/5. URS člen 25, 157.
izdaja plačilnega naloga - nepravilna vročitev - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - tožba zaradi molka organa - tožba zoper dokončen upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Organ s potrdilom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Gre za listino (dokazno sredstvo), ki služi dokazovanju določenih dejstev (v obravnavanem primeru pravnega dejstva pravnomočnosti prekrškovne odločbe). Navedeno potrjuje tudi umestitev določb o izdajanju in spremembi potrdil v ZUP (179. do 180. a člen) med določbe o dokazovanju z listinami.
Kljub temu da listina izkazuje neko dejstvo (konkretno nastop pravnomočnosti na določen datum), še vedno ne gre za upravni akt, s katerim je odločeno o strankini pravici, torej tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Iz določb ZUP namreč narava potrdil kot aktov oblastvenega odločanja ni razvidna, kar ima za posledico, da izdano potrdilo s svojimi učinki ne more spreminjati pravnega položaja stranke in ne vplivati na razmerje med njo in organom. Potrdilo tudi nikoli ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj omenjeni značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in katerih zakonitost se ob odsotnosti drugega sodnega varstva presoja v upravnem sporu (157. člen Ustave).
Za zahtevo po razveljavitvi obstoječih potrdil o pravnomočnosti v ZUP ni podlage, saj navedeni zakon ne pozna instituta razveljavitve potrdila (tovrstno odločanje se nanaša na odločbe) in ga ne ureja niti smiselno, npr. z določitvijo dolžnosti organa, da poleg potrdil o pravnomočnosti izdaja še potrdila o nepravnomočnosti odločb. Tudi sicer pritožnica ne trdi, da je zahtevala izdajo potrdil o nepravnomočnosti prekrškovnih odločb.
Ker potrdilo kot dokazno sredstvo v smislu ZUP pristojnega sodišča ne zavezuje, mu tudi ne preprečuje ugotavljanja nasprotnega na podlagi drugačnih strankinih trditev. Zato poseg v potrdilo o pravnomočnosti odločbe ni nujni pogoj za varstvo pravic ali obveznosti strank v sodnem postopku, kar pomeni, da klavzula pravnomočnosti, izdana po določbah ZUP, sama po sebi pritožnici ne onemogoča uveljavljanja pravnih sredstev zoper plačilna naloga in zatrjevanja, da so ta sredstva pravočasna, saj vročitev ni bila (pravilno) opravljena.
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPDI člen 34. ZPP člen 87, 87/3, 346, 346/1.
pritožba - opravljen pravniški državni izpit - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
ZPDI ne določa, da se priznajo v tujini opravljeni izpiti oziroma izpiti, opravljeni v eni od drugih republik nekdanje SFRJ. V določbi 34. člena ZPDI je določeno le, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih. To pomeni, da so s PDI izenačeni le pravosodni izpiti, opravljeni po določbah predhodnih predpisov, to je predpisov, ki so pred ZPDI urejali navedeno materijo (npr. Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju, Zakon o pravosodnem izpitu). Ker je šlo za republiške predpise, je s PDI na podlagi 34. člena ZPDI izenačen le pravosodni izpit, opravljen v skladu s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa v skladu s predpisom druge republike nekdanje SFRJ.
Namen zahteve iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1 je zagotoviti, da stranko zastopa pooblaščenec, ki pozna pravno ureditev v Republiki Sloveniji, oziroma da ima to védenje stranka, če se udeležuje postopka brez pooblaščenca. Omenjeni pogoj je namreč treba razumeti tudi kot sredstvo za doseganje cilja (bolj) učinkovitega pravnega varstva interesov stranke na eni strani, na drugi pa za doseganje večje kakovosti sojenja in s tem razvoja prava v sodni praksi, kar je v interesu pravnega reda kot celote.
ODVETNIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039934
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 22. ZUS-1 člen 23, 24, 29, 29/3, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 103, 103/3. ZOdv člen 11, 11/2.
zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - opravičeni razlogi za zamudo - opravičljiv razlog za zamudo - opravičljiv vzrok za zamudo - očitna pomota pooblaščenca - napaka odvetnika - zavrnitev pritožbe
Napako tožnikove pooblaščenke, ki je tožbi, ki se nanaša na drugega tožnika v zvezi z drugim izpodbijanim aktom, priložila priloge, ki se nanašajo na tožnika v tem upravnem sporu, je pripisati nezadostni skrbnosti tožnikove pooblaščenke, ki bi morala kot odvetnica, od katere se pričakuje večja skrbnost, pred vložitvijo vlog na sodišče preveriti, ali pošilja tožbe za vse štiri njene stranke in ali so priloge k tožbam ustrezne. Iz pritožbenih navedb celo izhaja, da je bila prva napaka storjena že pri tiskanju tožb, saj tožnikova sploh ni bila natisnjena, nato pa še ob odpravi, saj je tožnikove priloge priložila tožbi, ki se nanj ni nanašala. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za napako, do katere je prišlo v sferi tožnikove pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo oprave procesnega dejanja. Prav tako zatrjevani delovna preobremenjenost in časovna stiska nista okoliščini, ki ju tožnikova pooblaščenka ni mogla predvideti oziroma odkloniti.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00039889
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 135, 135/4, 237, 237/2, 237/2-7. ZIN člen 28, 32. ZVOP-1 člen 54, 55.
inšpekcijski postopek - postopek začet po uradni dolžnosti - ustavitev inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi postopka po uradni dolžnosti - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - pomanjkanje pravnega interesa - akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pravni interes je potreben tudi za izpodbijanje procesnih sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Navedena določba, na podlagi katere se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta ustavljen, sicer pove, kateri akti, ki niso upravni akti iz 2. člena ZUS-1, se smejo izpodbijati v upravnem sporu, ne pa tudi, kdo ima za to pravni interes. Tega ima, kot pojasnjeno, le oseba, ki si s tožbo v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj.
Pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora ne more utemeljevati niti z morebitnim prekrškovnim postopkom, ne glede na to, ali bo v njem predmet ugotavljanja prekrškovne odgovornosti dejanje, ki je opredeljeno v obrazložitvi sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka. Zakonske določbe, ki bi vezala prekrškovni organ na dejansko stanje, ki je opisano v obrazložitvi procesnega sklepa, izdanega v upravnem postopku, namreč ni, niti pritožba tega ne trdi.
Ne iz določb ZVOP-1 ali ZIN ne izhaja – tega tudi pritožba ne zatrjuje –, da mora nadzorni organ v primeru, ko oceni, da niso več podane okoliščine, ki bi utemeljevale izrek inšpekcijskega ukrepa z namenom odprave ugotovljenih nepravilnosti oziroma z namenom preprečitve nadaljnjega izvajanja dejanj v nasprotju z zakonom, vseeno izdati odločbo, in sicer odločbo o ugotovljenih kršitvah zakona (čeprav te ne zahtevajo naložitve inšpekcijskih ukrepov).
določitev roka za prostovoljno vrnitev - tožba v upravnem sporu - odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - izvršljivost odločbe po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, ker je v njej predlagal, da se odloži izvršitev odločbe, ki se ne izvršuje po določbah ZUP. Odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v tej zadevi izrecno zahteva pritožnik tako po vsebini kot z navedbo pravne podlage, je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izpodbijana odločba ni takšen upravni akt, saj pritožniku kot tujcu zgolj določa tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Šele v primeru, če tujec države ne zapusti v roku določenem za prostovoljno vrnitev, izda nato policija v skladu z 69. členom Zakona o tujcih odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, na podlagi katere (ko postane izvršljiva) se ga odstrani iz države. Policija torej odstrani tujca iz države šele po tem, ko postane izvršljiva odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev in takšno odločbo je mogoče prisilno izvršiti, ne pa odločbe, s katero je tujcu določen le rok za prostovoljno vrnitev. Že iz tega razloga zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039949
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 27, 27/1, 27/1-2, 36, 36/1, 36/1-4. ZKUASP člen 54, 54/3, 56, 56/1. ZPP člen 73, 73/5.
določitev tarife za uporabo avtorskih del - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - zavrnitev predloga za izločitev uradne osebe - dopustnost upravnega spora - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ni upravni akt - pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Ni ustavne zahteve (ki bi izhajala iz pravice do pravnega sredstva, 25. člen Ustave), da bi zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev morala biti zagotovljena takojšnja pritožba. Ustavno sodišče je namreč kot ustavno skladno ocenilo ureditev (petega odstavka 73. člena ZPP), da zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika ni možna samostojna pritožba, temveč šele v okviru pritožbe zoper končno odločbo. To pomeni, da tudi ureditev ZKUASP ni neustavna že (zgolj) zato, ker ne predvideva samostojnega pravnega sredstva zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev članov Sveta.
Iz določb ZKUASP izhaja, da šele pravnomočna odločba Sveta postane del skupnega sporazuma (oziroma ga nadomešča, tretji odstavek 54. člena ZKUASP). To pomeni, da ima tožba v upravnem sporu (zoper končno odločbo) suspenzivni učinek, tako da je učinkovito pravno sredstvo tudi za uveljavljanje kršitev kot jih tožnik zatrjuje v obravnavanem primeru. Ustavno sodišče je namreč sprejelo stališče, da je mogoče upravni spor šteti kot "drugo pravno sredstvo" (v smislu 25. člen Ustave), če se z njim še vedno zagotavlja temeljni namen instančnosti, tj. da je to pravno sredstvo po svoji naravi enako učinkovito kot bi bila pritožba v upravnem postopku. Glede na navedeno ureditev 56. člena ZKUASP, ki ne zagotavlja samostojnega sodnega varstva zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev članov Sveta (temveč šele sodno varstvo v upravnem sporu zoper končno odločbo), ne pomeni nedopustnega posega v 25. člen Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039933
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. URS člen 22. ZUS-1 člen 20, 20/1, 45, 45/1, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 236, 285, 339, 339/2, 339/2-8. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prevod listine - odločanje na podlagi listine v tujem jeziku - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - pravica do izvedbe dokaza - pravica do kontradiktornega postopka - zavrnitev dokaznih predlogov - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Glavna obravnava v upravnem sporu je namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi.
Po navedenem je treba pritožbi ugoditi že zato, ker je sodišče dokazne predloge zavrnilo in odločilo o tožbi, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je po navedenem že zato podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.
V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva ni opravilo. To pomeni, da bi sodišče storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če bi bila njegova ocena o nesubstanciranosti dokaznih predlogov pravilna, saj bi bil pritožnik nezakonito prikrajšan za možnost obravnavanja tožbenih ugovorov pred sodiščem.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00040298
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 46, 46/11. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 77. ZMZ-1 člen 89. ZMZ člen 88.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - samovoljna zapustitev azilnega doma po izdaji odločbe - pomanjkanje pravnega interesa - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - domneva o umiku pravnega sredstva - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da je azilni dom zapustil zaradi strahu pred odvzemom prostosti in morebitno deportacijo, ker je bil priča prihodu policije in prisilni odvedbi prosilca iz Eritreje, prošnja katerega je bila pravnomočno zavrnjena, pa ne pomeni, da pritožnikova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna. Tudi če se sprejme kot dokazano, da je zakonito ravnanje policije, ki je bilo usmerjeno zoper drugega prosilca iz Eritreje, povzročilo strah pri pritožniku pred lastno prisilno odstranitvijo, to očitno ni razlog, ki bi lahko opravičeval pritožnikovo trajno zapustitev azilnega doma. Tudi po navedbah samega pritožnika ta ni zapustil zgolj azilnega doma, temveč tudi Republiko Slovenijo.
Pritožnik pravnega interesa prav tako ne more utemeljiti z vsebinsko pomembnostjo tožbe, niti z zatrjevanim stikom s pooblaščenko, ki naj bi bil relevanten z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravno stik pritožnika s pooblaščenko je omogočal, da ga je slednja lahko opozorila na škodljive posledice trajne zapustitve azilnega doma, pa ga je pritožnik kljub temu samovoljno zapustil.
URS člen 25, 127. ZST-1 člen 1, 1/3. ZUS-1 člen 82, 82/1, 82/2.
plačilo sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodne takse - zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog - dovoljenost pritožbe - pravna podlaga za odločanje o pritožbi - ustavni položaj Vrhovnega sodišča - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Če je o vprašanjih v zvezi s taksami že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Ob tem lahko Vrhovno sodišče glede na okoliščine tega primera tudi doda, da je pravico do pritožbe stranka že imela in jo je tudi izkoristila, saj je o pritožbi že (enkrat) bilo odločeno po višjem sodniku Upravnega sodišča.
ZPP člen 270, 270/1, 270/1-12, 270/2. ZS člen 53a, 53a/4, 53a/5, 54, 54/4.
pristojnost Vrhovnega sodišča - sklep o oprostitvi plačila sodne takse - strokovni sodelavec - ugovor zoper sklep strokovnega sodelavca - pritožba - funkcionalna pristojnost - nepristojnost sodišča - odstop zadeve
Po določbah 4. in 5. odstavka 53 a. člena v zvezi s 4. odstavkom 54. člena Zakona o sodiščih (ZS) je zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, dovoljeno pravno sredstvo, o katerem odloči sodnik istega sodišča (in ne hierarhično višjega sodišča).
Ker torej v konkretnem primeru o pritožbi zoper izpodbijani sklep odloča sodnik sodišča prve stopnje, tj. v upravnem sporu Upravnega sodišča, se je Vrhovno sodišče izreklo za nepristojno in pritožbo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču v Ljubljani.
JAVNI ZAVODI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00039773
URS člen 22, 23, 39, 39/1. ZUS-1 člen 17, 28, 32, 32/2, 32/3, 36, 64, 64/2, 75, 75/3, 77. ZRTVS-1 člen 1, 2. ZPP člen 191, 191/2, 339, 339/2, 339/2-14.
predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda RTV - odložitvena začasna odredba - pridružitev novega tožnika - pravočasnost tožbe - standard obrazložitve sklepa - pogoj verjetnosti nastanka težko popravljive škode - izkazana težko popravljiva škoda - načelo sorazmernosti - prizadetost javne koristi - prizadetost javnega interesa - svoboda izražanja - učinkovito sodno varstvo - pravni interes za izdajo začasne odredbe - delna ugoditev pritožbi
Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je zagotovljeno močnejše sodno varstvo razrešenih oseb, ki izvajajo nekatere funkcije v javnem sektorju, kadar je to potrebno zaradi varovanja ustavnih in sistemskih zahtev. Tako iz ustavne in zakonske avtonomije javne radiotelevizije, ki vključuje tudi institucionalno in organizacijsko samostojnost, izhaja zahteva za varstvo pred nezakonitim posegom oblasti v sestavo njenih organov. V obravnavanem primeru zato izdaja začasne odredbe varuje javni interes zagotavljanja avtonomije RTV Slovenija, saj se z njeno izdajo lahko varuje člana nadzornega sveta pred (zatrjevano) nezakonito razrešitvijo s strani Vlade kot nosilke politične oblasti.
Začasne odredbe ni mogoče izdati v zvezi z razrešitvijo C. C. (prve stranke z interesom) in mimo oziroma proti njeni volji, saj tožbe in začasne odredbe ni vložila. Zato lahko eden od treh novo imenovanih članov v času veljave izdane začasne odredbe izvršuje svoj mandat namesto članice, katere razrešitev ni zadržana. Vendar iz izpodbijanega sklepa Vlade ne izhaja, kateri izmed njih (kateri izmed treh novo imenovanih članov). Ker tega ne more določiti Vrhovno sodišče ob izdaji začasne odredbe, saj niti v predpisih, ki urejajo delovanje Nadzornega sveta za to ni vsebinske podlage, mora o tem odločiti tisti, ki je pristojen za imenovanje teh članov Nadzornega sveta, torej tožena stranka (Vlada). Vrhovno sodišče je zato Vladi v začasni odredbi dalo pooblastilo, da določi, kateri izmed treh novoimenovanih članov iz izpodbijanega sklepa Vlade v času veljavnosti te začasne odredbe opravlja funkcijo člana Nadzornega sveta RTVS namesto C. C.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR
VS00039123
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 18, 19, 19/1, 19/2, 52, 52/1. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/1, 3, 3-2, 6, 6/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 6, 6/1, 6/3, 6/4, 8, 8/1, 8/2, 9, 9/1. ZUS-1 člen 2, 2/1, 4, 20, 20/1, 20/2, 40, 40/1, 74, 74/1, 75, 75/3. ZPP člen 7, 8, 215, 285, 286b, 286b/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZMZ-1 člen 35, 36, 36/1.
varstvo človekovih pravic - postopek odstranitve tujca iz države - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - prepoved mučenja - resna nevarnost - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - nezakonito prebivanje - dokazno breme - prosta presoja dokazov - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus sodbe ni mogoč - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - nepopolna oziroma nejasna obrazložitev
Sodba je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, ker se toženki v izreku kot nezakonito očita ravnanje izročitve tožnika organom Republike Hrvaške 16. 8. 2019, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da so bila nezakonita že ravnanja pred tem datumom.
Ni mogoče nedvoumno ugotoviti niti, ali je sodišče prve stopnje tožnika obravnavalo kot prosilca za mednarodno zaščito (torej kot osebo, ki je podala prošnjo za to zaščito v smislu izražene namere, pa njena prošnja ni bila evidentirana, niti ji nato ni bilo omogočeno, da to prošnjo formalno vloži) ali kot osebo, za katero bi se lahko štelo, da želi podati prošnjo za mednarodno zaščito, pa o tej možnosti podaje prošnje v Republiki Sloveniji ni bila informirana (to je v smislu prvega odstavka 8. člena Procesne direktive), ali kot tujca, za katerega je treba uporabiti Direktivo 2008/115 (v nadaljevanju tudi Direktiva o vračanju), na katero se prav tako sklicuje izpodbijana sodba.
Direktiva o vračanju se ne more uporabljati za prosilce za mednarodno zaščito do zaključka obravnave njihove prošnje. To pa pomeni, da pravilna uporaba materialnega prava, na katero pritožbeno sodišče prav tako pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in na katero je sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo odločitev, v tej zadevi narekuje ugotavljanje, ali je tožnik, kot zatrjuje, v Sloveniji izrazil namero (željo) za mednarodno zaščito in s tem pridobil status prosilca. Dokazno breme o tej okoliščini je na njem, ali ga pritožnica zmore uspešno izpodbiti s svojimi navedbami in dokazi, pa lahko pokaže le celovito izveden postopek ugotavljanja dejanskega stanja, vključno s presojo vseh izvedenih dokazov na način iz 8. člena ZPP.
Sodišče lahko po lastni odločitvi izvaja le dokaze za potrditev ali ovrženje strankinih navedb in ne sme prevzemati njenega trditvenega bremena. V nobenem primeru pa sodišče ne more nadomeščati izražene volje in tožbenih zahtevkov stranke, torej ne sme samo oblikovati zahtevkov oziroma jih spreminjati ali dopolnjevati.
UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00041032
URS člen 74, 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 4/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZZVZZ člen 63, 63/2, 65, 65/1. ZUP člen 2, 2/1.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - javni razpis - pogodba o izvajanju zdravstvenih storitev - sklep upravnega odbora - arbitraža - izpodbijanje sklepa o neizbiri - tožba v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Sklep UO ni bil izdan v upravnopravnem razmerju, prav tako nima narave akta, izdanega v upravni zadevi v smislu določbe 2. člena ZUP. Gre za postopek zbiranja ponudb za sklenitev pogodbe za opravljanje programov zdravstvenih storitev z izbranimi ponudniki, zato zatrjevanje pritožnice, da naj bi bilo z izdajo Sklepa UO poseženo v njen pravni in premoženjski položaj nima zakonske podlage. S Sklepom UO ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnice, ki bi izhajala iz materialnega prava, niti ne gre za posamičen akt, ki bi imel značaj upravnega akta, zato ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
ZZVZZ niti kakšen drug zakon ne določajo, da bi arbitraža (v primerih iz 65. člena ZZVZZ) odločala kot upravni organ, vodila upravni postopek, izdala upravno odločbo, prav tako to ne izhaja iz narave stvari, zato odločitve arbitraže ni mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00039124
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 77. ZBPP člen 30, 30/10.
brezplačna pravna pomoč - predlog za razrešitev postavljenega odvetnika - razrešitev odvetnika - ni pravnega interesa - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka
V skladu z desetim odstavkom 30. člena ZBPP lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Postavljeni odvetnik ni dolžan predlagati svoje razrešitve, ampak mu ta zakonska določba zgolj daje možnost, da sme zahtevati razrešitev, če sam meni, da ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo razrešila pritožnika na podlagi njegovega predloga, pritožnik pa zatrjuje, da takšnega predloga ni podal (niti ga ni bil dolžan podati), mu torej pravnega interesa za tožbo zoper navedeno odločbo o razrešitvi ni mogoče odreči.
Za priznanje pravnega interesa ni pravno odločilno, ali je porušeno medsebojno zaupanje med tožnikom kot izvajalcem brezplačne pravne pomoči in upravičencem do nje, kar je sodišče prve stopnje brez potrebe ugotavljalo z natančno in poglobljeno analizo okoliščin konkretnega primera in navedb strank. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da mora biti okoliščina odsotnosti pravnega interesa iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 očitna, kar pomeni, da mora biti spoznavna na prvi pogled in brez poglobljene analize.
zavrženje tožbe kot prepozne - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog za zamudo roka - opravičljiv vzrok za zamudo - nezakrivljena zamuda - komunikacija med odvetnikom in stranko - verjetna izkazanost okoliščin - okoliščine niso izkazane - zavrnitev pritožbe
Trditveno breme glede okoliščin zamude je bilo na pritožniku, ki tega bremena ni izpolnil, zato je bil njegov predlog utemeljeno zavrnjen. Za odločitev o tej pritožbi je zato nepomembno, ali upravni organ pritožniku ni mogel vročiti odločbe. Tudi sicer je ob teh navedbah v celoti spregledano, da odvetnik in oblastni organ s pritožnikom nista v vsebinsko enakem razmerju, zato težave organa pri vročanju odločbe same po sebi še ne utemeljujejo težav v komunikaciji med pritožnikom in njegovim pooblaščencem.
Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in njenega odvetnika ni opravičen vzrok za zamudo.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - JAVNI RAZPISI - TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR
VS00039929
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZEKom-1 člen 34, 34/2, 36, 36/3, 38, 47, 47/1. ZUP člen 135, 135/4.
javni razpis za dodelitev radijske frekvence - sklep o uvedbi javnega razpisa - postopek začet po uradni dolžnosti - akt o razveljavitvi javnega razpisa - ustavitev upravnega postopka - ustavitev postopka po uradni dolžnosti - sklep o ustavitvi - ni pravnega interesa - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnica v bistvenem nasprotuje razveljavitvi javnega razpisa, pri čemer s takimi ugovori ne more uspeti, saj to ni predmet izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka. S temi pritožbenimi navedbami pritožnica zato ne more uspeti tudi v pritožbenem postopku zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je pravilno presodilo, da za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pritožnica nima pravnega interesa.
Z ustavitvijo postopka, ki se je začel in ustavil po uradni dolžnosti, namreč ni bilo poseženo v nobeno njeno pravico ali pravno korist, njen pravni položaj pa je enak kot pred ustavitvijo postopka.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 2, 2/1, 2/2. ZJF člen 80.
stvarno premoženje države - prodaja državnega premoženja - nakazilo kupnine - akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja - zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - ni upravna zadeva - acta iure gestionis - zavrnitev pritožbe
Sklep, s katerim je toženka pritožnici naložila nakazilo prejete kupnine za prodano nepremičnine, ni upravni akt iz 2. členu ZUS-1, saj ne izpolnjuje materialnega pogoja za opredelitev takega akta. V upravnem sporu se lahko izpodbijajo tisti akti, ki vsebujejo meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Upravni akti po ZUS-1 torej niso akti, ki ne vsebujejo vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.
Pritožnici ni bila naložena javnopravna obveznost, ki bi bila iztožljiva na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato naložena obveznost vzpostavlja zgolj obligacijsko razmerje. Zahteva toženke pritožnici o nakazilu prejete kupnine za prodano nepremičnino ne predstavlja odločanja v upravni zadevi v smislu 2. člena ZUP. Gre namreč za postopek v zvezi z upravljanjem javnega premoženja, ki pa ne pomeni oblastnega ravnanja (ex iure imperii), temveč ravnanje organa kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis).
zavrženje pritožbe - nepopolna pritožba - obvezne sestavine pritožbe - lastnoročen podpis - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev - zavrnitev pritožbe
V skladu z jasno določbo 336. člena ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Na to dejstvo je stranka opozorjena v pravnem pouku o pritožbi, v katerem je opozorjena na obvezne sestavine pritožbe (tudi na podpis pritožnika) in tudi na to, da bo pritožba zavržena, če bo vložena brez teh obveznih sestavin. Zato se pritožbe, ki ni v skladu s temi zahtevami (na nepoznavanje katerih se stranka ne more sklicevati), ne vrača v dopolnitev, saj je dovolj, da je bila stranka enkrat opozorjena na obvezne sestavine. Če tega ni upoštevala in je kljub izrecnemu pravnemu pouku vložila pritožbo brez nujnih sestavin, mora nositi posledice (zavrženje pritožbe) ter jih pripisati svoji neskrbnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039125
URS člen 25, 125. ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1.
postulacijska sposobnost - postulacijska sposobnost za pritožbo - laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - pravica do pravnega sredstva - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Sodniki so pri odločanju vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Zato nikomur ne smejo dati več pravic, kot mu jih dajeta Ustava RS in zakon. Torej tudi pritožbe, ki jo pritožnik vloži sam in ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, sodišče ne sme obravnavati kot dovoljene, temveč jo mora zavreči. S tem pa ni kršena pravica stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.