INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - MEDIJSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VS00063924
ZAvMS člen 39. ZUS-1 člen 32, 32/2.
začasna odredba - televizijska oddaja - javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - svoboda izražanja - zavrnitev izdaje začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče tako sicer pritrjuje pritožnici, da je z odločbo toženke nedvomno prišlo do posega v pravico do svobode izražanja, kar je smiselno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa gre v obravnavani zadevi za poseg, ki ga izrecno predvideva jasna in nedvoumna zakonska določba in pomeni bistvo inšpekcijskega postopka, ki se nanaša prav na medijske vsebine. Zatrjevana škoda je torej v določenem obsegu pravno dopustna, predmet spora – in s tem tudi odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe – pa ni zgolj dovoljenost oziroma zakonitost posega samega po sebi, temveč tudi njegova sorazmernost oziroma uravnoteženost z varovanimi ustavnimi pravicami. Pri tem je prvo ravnoteženje med temi pravicami opravil že zakonodajalec, saj bi v primeru, če bi obravnavani poseg že sam po sebi pomenil kritičen poseg v pravico do svobode izražanja, lahko že z zakonom določil, da ima vložitev tožbe v upravnem sporu zoper takšno odločbo suspenzivni učinek. To pomeni, da bi pritožnica morala navesti, zakaj in v čem konkretni poseg presega pravno dopustno škodo oziroma ali je zavarovana dobrina tudi v času do zaključka upravnega spora prizadeta v nesorazmerju s pravno dopustno škodo. Take navedbe pa so tako v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot v pritožbi povsem izostale. Zgolj pritožničina trditev, da kakršenkoli poseg v pravico do svobode izražanja pomeni težko popravljivo škodo, ne pomeni dejanskega izkazovanja take škode.
Podobno velja tudi za pritožničine navedbe o tem, da naj bi umik spornega dela televizijske oddaje iz medijev pritožnice, kot tudi sprejem smernic in navodil, seznanjanje novinarjev, voditeljev in ostalih zaposlenih, kot tudi gledalcev, vsi skupaj in vsak zase, tudi v primeru morebitnega uspeha v upravnem sporu hromil novinarsko delo, omejeval svobodo izražanja in ustvarjal t. i. zastraševalni učinek (chilling effect). Ker gre v tem primeru smiselno za bodočo škodo, bi morala pritožnica konkretneje navesti okoliščine, s katerimi bi utemeljila, da grozeča škoda pomeni poseg v njeno dejavnost, ki bi jo pomembno prizadel. Kot že rečeno, bi šele s takimi navedbami izkazala, da je grozeča škoda predvidljiva, pričakovana in predvsem težko popravljiva.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK
VS00062831
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/5, 84/6. ZUP člen 9, 144, 144/1, 144/1-4, 146.
mednarodna zaščita - pridržanje v centru za tujce - pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito - osebna varnost - nujni ukrep v javnem interesu - pravica do izjave - izvedenec psihiatrične stroke - zavrnitev pritožbe - zavrnitev izdaje začasne odredbe - zavrženje pritožbe
Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi – tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so navedbe glede zavrnitve predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke neutemeljene.
Sodišču se po tem, ko je na začetku pritožnikovega zaslišanja preverilo pritožnikovo stanje (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 11. 2022 na strani 4, l. št.29) in na podlagi tega, kar izpostavlja v omenjeni točki obrazložitve (da je mirno in zbrano spremljal narok ter smiselno in tekoče odgovarjal na postavljena vprašanja), tudi ni vzpostavil dvom o priitožnikovi procesni sposobnosti.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 46, 46/3. URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/1.
Na določbe Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (Procesna direktiva) in z njo povezano prakso Sodišča EU se je mogoče opreti glede vprašanja, ali so nacionalni procesni standardi dovolj visoki oziroma ali dosegajo standarde iz Procesne direktive, ni pa mogoče z njimi utemeljiti nižanja morebitnih višjih nacionalnih standardov na raven standardov iz Procesne direktive. V obravnavani zadevi to pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalne pravne vire, šele v primeru, če bi ti viri ne dosegali standardov Procesne direktive, pa bi imelo podlago za morebitno presojo neposrednega učinka te direktive.
Pravica do glavne obravnave sicer ni absolutna, vendar pa Upravno sodišče lahko opusti njeno izvedbo samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavnoskladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da Upravno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni jasno in izrecno ter v skladu z zakonsko prepisanimi izjemami obrazložilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave. Pri tem Vrhovno sodišče posebej poudarja, da to ne pomeni, da v zadevah, kot je obravnavana, ni mogoča zakonita opustitev glavne obravnave, vendar opozarja na ustrezno navedbo razlogov za to.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/2, 40/3, 40/4. ZMZ-1 člen 64. ZUS-1 člen 77.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - pritožba tožene stranke - ugoditev pritožbi - nove okoliščine - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde
Iz stališč Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z naknadno prošnjo (to je slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 poimenoval kot ponovno prošnjo) razvidno, da je zanjo upoštevaje člen 2(q) Direktive 2013/324 (Procesna direktiva) značilno, da je podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na člen 40(2) navedene direktive se v okviru presoje dopustnosti take naknadne prošnje najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Šele če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje na podlagi člena 40(3) iste direktive nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.
ZMZ-1 v tretjem odstavku 64. člena določa, da so lahko novi dokazi ali dejstva obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Glede na navedeno organ po prejemu naknadne (oziroma ponovne) prošnje preveri upoštevnost navedb o novih dejstvih ali predloženih novih dokazih najprej z vidika časa njihovega nastanka, torej, ali so nastali (se pojavili) po izdaji predhodne odločitve, v primeru zgodnejšega obstoja, to je v času prvega postopka, pa še, ali je do opustitve njihovega navajanja ali predlaganja prišlo po prosilčevi krivdi.
To, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbi spregledalo pritožničino stališče o neupravičeni opustitvi navedb, je imelo za posledico, da je izostala (tudi) celovita presoja upoštevnosti predloženih "starih" dokazov, ki naj bi potrdili te navedbe. Tudi zanje je pomembno, ali so za zakasnitev pri njihovi predložitvi obstajali razlogi, ki jih ni mogoče pripisati tožniku, to je dogodkom, na katere ni imel vpliva in mu torej v tej zvezi ni mogoče pripisati krivde. V tem pogledu se kot pomembno kaže vprašanje, ali za nekrivdno ravnanje zadošča tožnikovo prepričanje, katere navedbe in dokazi bodo zadostovali za uspeh v postopku (npr. v prvem postopku predložena tiralica), pa se to prepričanje kasneje ni uresničilo, ter tudi, ali so obstajale kakršnekoli ovire za pošiljanje dokumentov tožniku že v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito in ne šele, ko je prejel zavrnilno odločbo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00062856
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/4, 9/5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - osebni razgovor - trajanje omejitve - delna ugoditev pritožbi - presoja po uradni dolžnosti
Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za pridržanje izpolnjena kumulativno, in sicer ne le ob izreku tega ukrepa, ampak ves čas njegovega učinkovanja (do prenehanja razlogov). Navedeno mora upoštevati tudi sodišče prve stopnje, ko odloča o tožbi zoper sklep o pridržanju, saj se ta nanaša ne samo na odreditev ukrepa, ampak tudi na njegovo trajanje. Kot izhaja iz stališč Sodišča EU, mora sodišče opraviti nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja po uradni dolžnosti, torej tudi če oseba kršitve ne izpostavi. Če se izkaže, da pogoji za zakonitost pridržanja niso bili ali niso več izpolnjeni, mora osebo takoj izpustiti.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - osebni razgovor - trajanje omejitve - begosumnost - delna ugoditev pritožbi - odprava ukrepa po uradni dolžnosti - neprerekana dejstva
Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za omejitev gibanja izpolnjena kumulativno, ves čas, ne le ob izreku tega ukrepa. Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi sodišče po uradni dolžnosti, in ko se izkaže, da pridržanje ni ali ni več zakonito, pridržano osebo takoj izpusti.
Ker je bil ukrep pridržanja odrejen z namenom, da se s pritožnikom opravi osebni razgovor za ugotovitev potrebnih dejstev, osebni razgovor pa je že bil opravljen, po presoji Vrhovnega sodišča ni več pogoja, ki ga zakon predpisuje za zakonito pridržanje. Toženka je namreč pasivna in ne navaja niti, da dejstva, zaradi katerih je bil potreben razgovor, na tem razgovoru niso bila ugotovljena, niti, da bi bilo treba za ugotovitev relevantnih dejstev opraviti še kakšno procesno dejanje, pri katerem je nujna pritožnikova navzočnost. Pridržanje namreč pomeni grob poseg poseg v svobodo gibanja, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/1, 4/2. ZMZ-1 člen 48, 84, 84/1, 84/1-2, 84a, 84a-2.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - osebni razgovor - begosumnost - zavrnitev pritožbe
Za odreditev ukrepa omejitve gibanja opustitev oprave takojšnjega osebnega razgovora neposredno po pridržanju ne more biti odločilno. Ker ne obstoji niti dolžnost organa, da nemudoma po izreku pridržanja že tudi opravi dejanje v postopku, potrebno za ugotovitev okoliščin, na katerih temelji prošnja in katerih vir oziroma sredstvo je begosumni prosilec za mednarodno zaščito, pa to v pritožnikovi zadevi ne more imeti vpliva niti na odločitev, da pridržanje traja do prenehanja razlogov. Način vodenja postopka odločanja o prošnji je lahko pomemben za presojo dovolj skrbnega ravnanja organa, da se pridržanje omeji na nujno potrebni čas za opravo dejanj v postopku, s čimer preneha razlog za nadaljnje izvrševanje ukrepa. Vendar pa samo to, da s prosilcem ni opravljen osebni razgovor takoj po pridržanju, samo zase še ne kaže na opustitev dolžnega ravnanja odločevalca po vodenju hitrega in koncentriranega postopka, ki le na tak način zadosti tudi zakonski zahtevi po prednostni obravnavi prošenj pridržanega prosilca iz 48. člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84/6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3, 75/3.
mednarodna zaščita - pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito - begosumnost - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - ugoditev pritožbi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nejasni razlogi sodbe - samovoljna zapustitev azilnega doma
Izpodbijana sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, saj razlogi o odločilnem dejstvu (tj. tožnikovi begosumnosti) niso jasni, nejasnost razlogov izpodbijane sodbe glede begosumnosti pa pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu izključena.
ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 87/4. ZUS-1 člen 23, 23/1, 28, 28/1.
prepozna tožba - fikcija vročitve - tek roka
V primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, se šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje. Dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen in je drugačno pritožbeno stališče neutemeljeno.
ZUS-1 člen 1, 2, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. ZUreP-2 člen 194, 194/2, 194/3.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ugotovitev javnega interesa - razlastitev - sklepi občine - zavrnitev pritožbe
Sklepa, s katerima je Občinski svet potrdil razlastitveni elaborat in ugotovil obstoj javnega interesa za uvedbo razlastitvenega postopka, nista upravna akta v smislu 2. člena ZUS-1, saj ne vsebujeta odločitve o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak bo na njuni podlagi tožena stranka kot razlastitvena upravičenka šele predlagala uvedbo razlastitvenega postopka, v katerem bo pristojna upravna enota odločila o utemeljenosti predloga (obstoju javne koristi, nujnosti razlastitve in sorazmernostjo med javno koristjo in posegom v lastninsko pravico).
Izpodbijana sklepa tudi nista akta v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ej na tej podlagi Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 89.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - neizkazane in pavšalne trditve
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je utemeljena domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00062841
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/4,9/5. URS člen 19, 32.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - osebni razgovor - trajanje omejitve - delna ugoditev pritožbi - presoja po uradni dolžnosti
Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za pridržanje izpolnjena kumulativno, in sicer ne le ob izreku tega ukrepa, ampak ves čas njegovega učinkovanja (do prenehanja razlogov). Navedeno mora upoštevati tudi sodišče prve stopnje, ko odloča o tožbi zoper sklep o pridržanju, saj se ta nanaša ne samo na odreditev ukrepa, ampak tudi na njegovo trajanje. Kot izhaja iz stališč Sodišča EU, mora sodišče opraviti nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja po uradni dolžnosti, torej tudi če oseba kršitve ne izpostavi. Če se izkaže, da pogoji za zakonitost pridržanja niso bili ali niso več izpolnjeni, mora osebo takoj izpustiti.
Tožnik lahko spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo za prepoved nadaljevanja dejanja v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovani položaj drugih strank upravnega spora.
Sodišče prve stopnje je dolžno pozvati stranko, da odpravi formalne pomanjkljivosti tožbe (nepopolnost, nejasnost). Ni pa dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka.
Sodno varstvo v upravnem sporu ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti, ki bi morda šele lahko posegla v posameznikov pravni položaj, ampak je v skladu z ustavo in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo le zoper kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastvenega delovanja že povzročili.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi je toženka odločitev, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da ga bo predala Hrvaški, sprejela na podlagi pritožnikovih izjav in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Pritožnikove navedbe o slabih izkušnjah na Hrvaškem same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi azilnega postopka na Hrvaškem, niti ne kažejo na resno ogrožanje človekovih pravic izven azilnega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, pritožnik navaja izključno osebne slabe izkušnje v konkretni policijski obravnavi, ki sicer lahko vplivajo na presojo navedenih dejstev, vendar pa same zase ne pomenijo odločilnega dokaza o sistemskem ravnanju hrvaških organov pri obravnavanju prosilcev za mednarodno zaščito ali izven tega postopka.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00062515
ZMZ-1 člen 20, 28, 31, 49, 52, 61, 62, 62/1-2.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - zavrnitev pritožbe - ekonomski interes
Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni našel zaposlitve in da obstaja tveganje, da bo zaradi pomanjkanja prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, kot bistvenih elementov dostojnega življenja, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa njegovim razlogom po vsebini ne nasprotuje, je prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - določitev roka za prostovoljno zapustitev države
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
prepozna tožba - sodne počitnice / poletno poslovanje - nujne zadeve - razrešitev odvetnika določenega za izvajanje brezplačne pravne pomoči - neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč
Ker se po četrtem odstavku 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v upravnem sporu zadeve po ZBPP obravnavajo kot nujne, po drugem odstavku v zvezi z 9. točko tretjega odstavka Zakona o sodiščih (ZS) procesni rok za vložitev tožbe teče tudi v času poletnega poslovanja sodišča (sodnih počitnic).
ZMZ-1 člen 84, 84/1-2. URS člen 22. ZUS-1 člen 80, 80/3-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - osebni razgovor - trajanje omejitve - begosumnost - delna ugoditev pritožbi - odprava ukrepa po uradni dolžnosti
Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za omejitev gibanja izpolnjena kumulativno, ves čas, ne le ob izreku tega ukrepa. Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi sodišče po uradni dolžnosti, in ko se izkaže, da pridržanje ni ali ni več zakonito, pridržano osebo takoj izpusti. Pridržanje namreč pomeni grob poseg poseg v svobodo gibanja, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno razlagalo materialno pravo s tem, ko je zavzelo stališče, da je treba navzočnost prosilca zagotoviti dokler ni izdana odločba o prošnji za mednarodno zaščito.
Za ugotovitev dejstev je bilo potrebno opraviti razgovor s pritožnikom. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo izpolnjevanja obeh pogojev za trajanje odrejenega ukrepa po tem, ko je bil ta razgovor opravljen.
ZKZ člen 21, 21/3, 22. ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-1, 36, 36/1, 36/1-6.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - uspeh stranke - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - sprememba zahtevka - neocenljiva zadeva
O pravnem interesu je mogoče govoriti samo tedaj, če morebitni uspeh s tožbo pomeni za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanje njegovega pravnega položaja. V obravnavani zadevi pa vsebinska obravnava tožbe, v kateri je pritožnik predlagal odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, podrejeno odpravo odločbe, tega cilja ne more doseči, saj pritožnik ob ponovnem odločanju o njegovi zahtevi ne bi mogel dobiti (še) več, kot je zahteval. S tem ko si je glede na določbo tretjega odstavka 21. člena ZKZ2 s predlogom za odobritev pravnega posla prizadeval doseči izpolnitev odložnega pogoja za veljavnost in pravno učinkovanje sklenjene pogodbe, mu je z izdajo odločbe toženke to tudi uspelo.