Ker sta na strani tožene stranke nastopali dve pravni osebi, sodišče pa je v izreku odločilo, da je k plačilu zavezana tožena stranka, takšen izrek sodbe ni razumljiv.
ZPP (1977) člen 322, 322. ZPP člen 499, 499/2, 499, 499/2.
zamudna sodba - pogoj - tožba
Po določbi 2. odst. 499. člena ZPP/99 se presojajo pogoji za izdajo zamudne sodbe o določbah ZPP/77, če je bila tožba vročena otženi stranki pred uveljavitvijo ZPP/99. V obravnavani zadevi je billa tožba vroena toženi stranki 22.11.1998, zato je za presojo zakonitosti izdane zamudne sodbe treba upoštevati določbo 322. člena ZPP/77. Ker je bial tožena stranak pravilno vabljena na prvi narok za glavno obravnavo, tožbenemu zahtevku ni oporekala, saj odgovora na tožbo ni vložila, utemeljenost navedb pa izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, je sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo.
ZDR člen 34, 35, 36c, 36d, 36e, 36e/1, 36c/4, 124, 125. URS člen 74, 74. ZGD člen 371, 371.
likvidacija - prenehanje delovnega razmerja - odpovedni rok
Ustanovitelji družbe lahko s sklepom skupščine družbo likvidirajo, kot to določa 371. člen ZGD. Ta pravica izhaja iz materialnega zakona, ki ureja pravo družb in ne iz ZDR. ZTPDR in ZDR nimata določb o tem, kako razrešiti status delavcev, zaposlenih v družbi v likvidaciji, zato je to pravno praznino potrebno možno izpolniti z inštitutom "prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji ali pri delodajalcu", določenim v III. poglavju ZDR. Zaradi dejstva, da pravni subjekt preneha, ni možno uporabiti teh določb neposredno, temveč le smiselno. To pomeni, da ni mogoče nuditi zaščite določenim kategorijam delavcev, kot izhaja iz določb 36. c in 36. d člena ZDR. Relevantna je tako predvsem določba 1. odst. 36. e člena ZDR o tem, da delavcem, katerim ni mogoče zagotoviti dela, preneha delovno razmerje po poteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja in določba 36. f člena ZDR.
varstvo lastninske pravice - negatorna tožba - pasivna legitimacija
Čeprav je tožeča stranka tožbeni zahtevek oblikovala kot zahtevek na ugotovitev neobstoja služnosti, je njegovo bistvo v prepovedi vznemirjanja lastnika, torej gre za negatorno tožbo iz 42.čl. ZTLR. Takšen zahtevek je torej tožeča stranka vložila zoper tretjo toženko kot upravljalko državnih cest (16. čl. ZJC) in zoper lastnika nepremičnine, ki sta s svoje nepremičnine odvedla odpadne vode na cesto v zbirni cestni jašek in preko njega na tožničino zemljišče. Iz te opredelitve je razvidno, da tretja tožena stranka utemeljeno ugovarja pomanjkanje pasivne legitimacije kot pomanjkanje zaveze iz materialnopravnega razmerja. Četudi bi bilo res, da tretja toženka ni storila dovolj in bi morala po zakonu opraviti določena dejanja (v za to predvidenem postopku), da bi preprečila nedopustno poseganje prvih dveh tožencev na javno cesto in nato na zemljišče tožnice, to ne daje tožnici pravice zahtevati ustrezno ukrepanje v pravdnem postopku in tudi zahtevek iz 42. čl. ZTLR zoper njo ne more biti utemeljen.
Napačno je pritožbeno stališče tožencev, da izdaja zamudnega sklepa oziroma uporaba določila 318. čl. ZPP ne pride v poštev v posestnih sporih, v katerih se odloča s sklepom.
ZD člen 210, 210/2, 210/2-1, 210/3, 210, 210/2, 210/2-1, 210/3.
napotitev na pravdo - spor o dejstvih - vsebina oporoke - oblika oporoke
Vprašanje, ali nek zapustnikov zapis predstavlja pravnoveljavno oporoko ali ne, je pravno vprašanje, o katerem mora odločiti zapuščinsko sodišče samo. Vprašanje, s katerim premoženjem je zapustnik razpolagal s predmetnim zapisom, pa je dejansko vprašanje, o katerem odloči sodišče v pravdi, seveda le ob predpostavki, da zapis pomeni veljavno oporoko.
Upnikov predlog za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper pravne naslednike dolžnika - pravne osebe, ki je prenehala obstajati, in predlog za drugo izvršilno sredstvo ni nov predlog za izvršbo, zato ni podlage, da bi se sodišče izreklo za krajevno nepristojno.
Zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka, je sicer izražen v denarju, vendar to ne pomeni, da je odškodninski ali obogatitveni, kot to meni tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo podlago uveljavljanega zahtevka - temelji na določilu 39. čl. ZTLR, ki ureja zahtevke lastnika stvari do nedobrovernega posestnika in obratno. Tak zahtevek zastara v treh letih od dneva izročitve stvari (40. čl. ZTLR). Ker toženec nepremičnine še vedno ni izročil lastniku, lastnikov zahtevek zoper njega tudi ni mogel zastarati.
Grajena javna dobra, med katera spadajo tudi javne ceste, nastanejo z aktom pristojnega organa. Lastninska pravica fizičnih in pravnih oseb zasebnega prava na prometnih površinah v smislu ZJC je izključena. Glede na to lastnik parcele, po kateri teče javna pot, ki še ni bila odmerjena in zemljiškoknjižno izvedena, na tem delu parcele nima latninskopravnega varstva.
izvršilni naslov - prisilna poravnava - nadaljevanje postopka
Ker ima sklep o potrditvi prisilne poravnave za terjatve, ugotovljene v tem sklepu, moč izvršilne listine, se učinki iz prvega izvršilnega naslova omejijo v skladu s pogoji iz prisilne poravnave in izvršilni postopek nadaljuje s tem novim naslovom.
ZZZDR člen 57, 57/1, 59. ZPP člen 1, 18, 318, 318/1-3, 318/1-4, 338, 338/5. ZENDMPE člen 2, 5, 61.
civilnopravni spor - sodna pristojnost - kataster stavb - vpis v kataster stavb - pravni interes - zavrženje tožbe - zamudna sodba - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju
Upnik, ki ima pravnomočno prisojeno terjatev do dolžnika, ima pravni interes za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja lastninske pravice dolžnika na stanovanjski hiši in določitev deleža.
Po določbi tretjega odstavka 76. člena ZPP sme namreč pravdno sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku citiranega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. V takih primerih gre v bistvu za podeljeno sposobnost biti stranka, ki velja samo za konkretni spor. Poleg tega pa mora oblika združevanja, ki naj ji sodišče prizna lastnost stranke, izpolnjevati glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, pri čemer ni bistveno, da gre za neko stalno obliko združevanja kot zmotno meni pritožba in tudi ne, da ima premoženje.
Po določbi 95. čl. ZDR se lahko izreče suspenz že ob ogrožanju materialnih sredstev večje vrednosti, kar je širši pojem, kot pa je opredelitev kvalifikatornih okoliščin v 89. čl. ZDR kot podlage za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. 89. čl. ZDR namreč govori o povzročitvi ali možnosti povzročitve večje škode, medtem ko 95. čl. ZDR govori le o ogrožanju materialnih sredstev večje vrednosti (kar avtomobili so). Odgovornost tožnika za nastanek večje materialne škode, kateri v pritožbi tožnik niti ne ugovarja, je stvar ugotavljanja zakonitosti izrečenih disciplinskih ukrepov, na pa stvar presoje zakonitosti suspenza.
Ker je bilo pri toženi stranki zniževanje plač v letu 1992 nezakonito, tožniki pa so v postopku lastninskega preoblikovanja lahko uporabili le sorazmerni del v izdanih listinah - certifikatih priznanih zneskov, so upravičeni do izplačila razlike v gotovini, z zakonitimi zamudnimi obrestm od 15.07.1997 dalje do plačila, saj je imela tožena stranka možnost uporabe certifikatov vse do 14.07.1997, ko je bila podpisana pogodba s Skladom RS za o prenosu in prodaji delnic.
ZDSS člen 19, 19. ZTPDR člen 15. ZIZ člen 232, 272, 272/2, 272/2-2, 232, 272, 272/2, 272/2-2. SKPG člen 15, 15.
delodajalec - preoblikovanje družbe - prenehanje delovnega razmerja
V zvezi z vprašanjem, ali v primeru preoblikovanja pravnih subjektov, pripojitve, spojitve ali razdelitve obstoječih pravnih subjektov ter v primeru prenosa lastninskih upravičenj na tretjega, pride do prenehanja delovnega razmerja, je potrebno upoštevati smernice Sveta Evrope iz leta 1997 in 1998, ki urejata avtomatičen prehod delovnih razmerjih na novega lastnika podjetja, obrata ali dela obrata, ki to postane na podlagi pogodbenega prenosa, združitve ali pripojitve. Upoštevajoč mednarodno ureditev - Direktivo EU o približevanju zakonodaj držav članic glede zaščite delavskih pravic v primeru transfera podjetja ali dela podjetja (Direktivo EU 77/187 - EEC in Direktiva 98/50 EEC - o varstvu pravic zaposlenih v primeru prenosa podjetja) bo nova delovnopravna zakonodaja na novo uredila pravice delavcem v primeru spremembe delodajalca. Če bo prišlo zaradi pravnega prenosa podjetja, izvedenega na podlagi zakona ali drugega predpisa, pravnega posla oz. pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve in pripojitve (statusne spremembe) do spremembe delodajalca, bodo prešle vse pogodbene in druge pravice in obveznosti zaposlenih delavcev na novega delodajalca (73. člen predloga ZDR - pripravljenega za tretje branje).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 127, 131, 134, 127, 131, 134.
stroški
Ker v R Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja, saj je bilo to celo prekinjeno zaradi nadaljnje diagnostične obravnave v tujini, niso izpolnjen pogoji po 134. niti po 127. in 131. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini.
ZDR člen 36f. ZPP člen 13, 206, 13, 206. SKPG člen 17, 17.
odpravnina trajno presežnega delavca - zamuda
1. Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odpravnine po 36. f členu ZDR vprašanje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni predhodno vprašanje, zato sodišče iz tega razloga ne more prekiniti postopka. 2. Delodajalec je dolžan izplačati odpravnino v trenutku, ko delavcu preneha delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Po zadnjem odstavku 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97) pa morajo biti odpravnine preseženim delavcem izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka. Zato je delodajalec, če ne izplača odpravnine, v zamudi z izplačilom odpravnine trajno presežnim delavcem od izteka odpovednega roka oz. od dneva prenehanja delovnega razmerja in delavcu od tega dne pripadajo tudi zakonite zamudne obresti. V primeru, da pa odpade pravna podlaga, na podlagi katere je prišlo do izplačila odpravnine, lahko delodajalec zahteva vračilo že plačane odpravnine, vendar šele po pravnomočni odločitvi sodišča o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve v skladu s 4. odst. 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ Št. 29/78 - 57/89).
ZIL člen 34, 94, 94/1, 34, 94, 94/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272, 272/2.
blagovna znamka - začasna odredba - težko nadomestljiva škoda
Trženje z blagom, ki je označeno s ponarejeno blagovno znamko in ki po kvaliteti odstopa od enako označenih upnikovih proizvodov, je lahko vzrok "težko nadomestljivi škodi".
Ureditev sodnega varstva pravic v zadevah intelektualne lastnine je urejeno najprej v poglavju V. - Ničnost pravic in razveljavitev znamke, nato pa še v poglavju VI. - Sodno varstvo od točke 1 - Varstvo pravic do točke 3 - Spor za priznanje avtorstva. Tožbo na ničnost pravic lahko vložijo vse osebe, navedene v prvem odst. 87. čl. ZIL, ki za vložitev takšne tožbe izkažejo pravni interes. Ureditev varstva po 87. čl. ZIL je splošnejša od ureditve izpodbijanja pravice do patenta, modela, vzorca in znamke v 99. in naslednjih členih. Ker je ureditev sodnega varstva v 100. čl. ZIL urejena posebej, mora stranka, ki želi doseči ugodno odločitev sodišča, izpolniti vse z zakonom predpisane abstraktne zakonske stanove, v nasprotnem primeru namreč v tem postopku ne bo uspela. Zakonski dejanski stan iz 100. čl. ZIL predpisuje abstraktno dejansko stanje, ko pravna ali fizična oseba že uporablja znak v gospodarskem prometu za označevanju svojega blaga oziroma storitev, katerega pa še ni predlagala pri Uradu v zaščito kot svojo blagovno znamko. Ker pa obstojajo vsi pogoji, da bi lahko svoj znak zaščitila kot blagovno znamko, je zakonodajalec predpisal, da jo v tem primeru sodišče razglasi za nosilca znamke. Če pa je že nosilec blagovne znamke, ki jo nekdo drug v gospodarskem prometu uporablja za zaznamovanje svojega blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste, pa ni nobene podlage za to, da bi sodišče že registrirano blagovno znamko, ki uživa vso pravno zaščito, še enkrat že zaščiteni znak z blagovno znamko zaščitilo kot blagovno znamko s sodno odločbo, s katero bi sodišče razglasilo tožnika za nosilca blagovne znamke. O tem, da tožeči stranki kot nosilcu kršene blagovne znamke ne bo treba sprožati novih postopkov, s katerimi bi zahteval prepoved uporabe (sedaj znaka), ki bi ga še naprej v gospodarskem prometu uporabljala tožena stranka.