Pri smiselni uporabi 343.a člena ZPP ter sklicevanju na pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, ki vsebuje tudi očitek o 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, registrsko sodišče lahko odpravi storjeno absolutno bistveno postopkovno kršitev in z drugim sklepom izdela obrazložitev prvega sklepa. Namen zakonodajalca je bil namreč, da se s 343.a členom ZPP da pravna podlaga sodišču prve stopnje, da samo odpravi storjeno napako in s tem zniža število razveljavljenih odločb, kar prispeva tudi k hitrosti postopka, ki je v registrskem postopku še posebej poudarjeno (prvi odstavek 13. člena ZSReg).
Tudi, če je v zakonsko materijo povzdignjena vsebina Statuta v skladu s peto alinejo prvega odstavka 273. člena ZGD-1 in bi lahko bile posledično nične volitve predlagatelja kot člana nadzornega sveta po prvi alineji prvega odstavka 390. člena ZGD-1, pa bi vsebinska presoja primernosti in usposobljenosti predlagatelja presegala dolžnost registrskega sodišča v zvezi z ugotavljanjem morebitne ničnosti sklepa Sveta delavcev, ki je potrdil Oceno volilno nominacijske komisije Sveta delavcev subjekta vpisa o primernosti in usposobljenosti predlagatelja.
Med strankam niso bila sporna dejstva zato, ker sta se predlagatelj in subjekt vpisa razhajala o vprašanju izpolnjevanja pogojev predlagatelja za člana nadzornega sveta. Vsi podatki o izpolnjevanju teh pogojev, ki tvorijo dejansko podlago za materialno pravno presojo po 67. členu ZZavar-1 namreč niso bili sporni. Zato tudi ni bilo nobenega razloga za prekinitev postopka, saj mora registrsko sodišče o predhodnem materialno pravnem vprašanju vselej odločiti.
Odškodninska terjatev po 263. členu ZGD-1 je sui generis korporacijska terjatev.
Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu). V konkretnem primeru gre tako za poslovno odškodninsko obveznost, katere zastaranje se presoja po tretjem odstavku 352. člena OZ. Zastaralni rok znaša pet let in je začel teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.
Določbo 283. člena ZGD-1 je na podlagi jezikovne, kot tudi namenske razlage mogoče tolmačiti le na ta način, da se nanaša zgolj na člane uprave, ko so ti v funkciji in ne na bivše člane uprave. Namen navedenega člena je v preprečitvi kolizije interesov med družbo in članom uprave, ki družbo praviloma zastopa. Med aktualnim članom uprave kot zastopnikom družbe in bivšim članom uprave pa ni kolizije interesov, zaradi katere bi bilo potrebno zastopanje družbe s strani predsednika nadzornega sveta. Iz navedenega sledi, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom obstoječe uprave, ne pa tudi proti bivšim članom uprave, ki jim je mandat že prenehal. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je potrebno upoštevati splošno določbo prvega odstavka 266. člena ZGD-1, ki določa, da uprava zastopa družbo in je tako tudi pooblaščena za izdajo pooblastila za vložitev odškodninske tožbe.
Člani uprave so tisti, ki morajo dokazati, da so ravnali vestno in pošteno. Druge elemente odškodninske odgovornosti pa mora dokazati oškodovanec (škodo ravnanje uprave, škodo in vzročno zvezo med ravnanjem in nastalo škodo).
Če bi tožena stranka redno spremljala izvajanje pogodbe v krajših časovnih terminih, bi tudi takrat že lahko ugotovila, da je vztrajanje pri izpolnjevanju takšne nespremenjene pogodbe očitno negospodarno.
Toženca sta plačevala račune, čeprav v skladu s sklenjeno pogodbo, vendar so zneski očitno večkratno presegali dejansko protivrednost opravljenih storitev nasprotne stranke. Takšno ravnanje ni v dobro družbe in ni v skladu s pravili poslovodne stroke, saj je potrebno za plačane denarne zneske pridobiti predmete ali storitve v ekvivalentni protivrednosti. Toženca pa sta kljub temu, da so jima bili znani podatki, da je bil obseg storitev v letu 2005 kar za 80% manjši od predvidenega, tudi v letu 2006 vztrajala pri nadaljevanju pogodbe pod istimi pogoji in še naprej plačevala dogovorjene pavšalne zneske. V okoliščinah, ko je bila pogodba sklenjena za pavšal le na podlagi predvidevanj in brez konkretne izmere obsega potrebnih storitev nasprotne stranke, predstavlja tudi opustitev sprotnega nadzora nad dejanskim obsegom opravljenih storitev nasprotne stranke, kršitev dolžne skrbnosti.
Ob pravilni uporabi pravila proste podjetniške presoje (business judgment rule) bi toženca tudi morala pridobiti primerne informacije, česar pa nista storila, saj nista zahtevala ustreznih analiz pred sklenitvijo pogodbe, v času izvajanja pogodbe pa njenih učinkov nista spremljala, saj sta kljub zgolj približno 17% realizaciji predvidenega obsega pogodbe, nadaljevala njeno izvajanje brez kakršnihkoli prilagoditev, čeprav je bilo v tisti fazi že jasno, da ni ekvivalentnosti dajatev in se tako tožeči stranki povzroča škoda.