povrnitev vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje – poravnava – pogodba – ničnost poravnave – pomota v izračunu – previsok znesek – vračilo zneska – zavedanje o pomoti – razveljavitev poravnave – opravičljiva zmota – predvidljiva napaka – mehanizmi za preprečitev napak – občina – krajevna skupnost – neupravičena obogatitev
Ničnost (in tudi izpodbojnost) je sankcija za napake v fazi sklenitve pogodbe, zato dogajanje po sklenitvi pogodbe za ničnost ni več pomembno. Če pa bi se v dokaznem postopku izkazalo, da je tožena stranka (oziroma njeni organi) vedela, da ni upravičena do vračila vlaganj v tako visokem znesku, da je prišlo do pomote, in je kljub temu sklenila Poravnavo, bi bilo njeno ravnanje v nasprotju z moralo in Poravnava nična.
TELEKOMUNIKACIJE – VARSTVO KONKURENCE – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081937
OZ člen 443. ZPP člen 181, 181/2. ZEKom člen 1, 2, 9, 19, 23, 27, 27/2, 30, 31.
pravni interes za ugotovitveno tožbo – elektronske komunikacije – storitve zaključevanja govornih klicev – regulator – obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo – cenovna regulacija – cenovni nadzor – predpisana cena – odločba APEK
Odločbo APEK, s katero so bile toženi stranki naložene obveznosti operaterskega dostopa, je tožena stranka dolžna kot kogentna pravila upoštevati.
Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno izhajalo tudi iz namena zakona (ZEKom) in odločb APEK. Namen ZEKom je med ostalim varstvo konkurence na trgu elektronskih komunikacij, v ta okvir pa sodi tudi cenovni nadzor. To pomeni, da je pravilo, da se trg elektronskih komunikacij regulira v skladu z zakonskimi zahtevami v obliki regulative in je nereguliran (prosti) trg izjema. Takšna izjema bi zato morala biti v izreku za odločitev pomembnih odločb APEK posebej zapisana.
Pogodba o medomrežnem povezovanju je sicer res sui generis pogodba, vendar je glede na vsebino blizu prodajni pogodbi. Predmet prodaje so bile namreč v konkretni pogodbi veleprodajne storitve zaključevanja klicev v omrežju tožene stranke, zanje je bila izrecno dogovorjena tudi višina kupnine oziroma cena. Ta cena je bila najkasneje z začasno odločbo APEK predpisana v drugačni višini, kot je bilo dogovorjeno med strankama v pogodbi. To pa pomeni, da višina cene ni bila več v dispoziciji strank, ampak določena s prisilnim predpisom. Zato tožeča stranka dolguje toženi stranki le plačilo storitev po predpisani ceni.
časovna veljavnost zakona - izrek sodbe - vsebina izreka sodbe - nerazumljiv izrek - izrek nasprotuje sam sebi - preizkus sodbe - dokazni postopek - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - pravica do zasebnosti - pravica do zaslišanja - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - obtožba upravičenega tožilca - kršitev kazenskega zakona - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena - pravica do obrambe - prikriti preiskovalni ukrepi - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - pravica do komunikacijske zasebnosti - načelo materialne resnice - hišna preiskava - preiskovalna dejanja - kibernetska kriminaliteta - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov - stroški kazenskega postopka - krivda - denarna kazen - zaporna kazen - odmera kazni - dokazi, pridobljeni v tujini - zakonitost dokazov - sestavni del kazenskega spisa - odgovornost ponudnika storitev - pravna jamstva v kazenskem postopku - branje izpovedbe priče - preiskava elektronske naprave - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - vštevanje pripora v izrečeno kazen - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - izdelovanje ali pridobivanje orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje - pranje denarja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - velika premoženjska škoda - navidezni odkup - enakopravnost strank v postopku - načelo enakost
Sodišče, kadar obdolženčevo kaznivo ravnanje sega v časovno obdobje veljavnosti dveh kazenskih zakonov, vselej uporabi le en zakon za pravno opredelitev kaznivega dejanja in le po enem zakonu izreče kazensko sankcijo. Pri tem opravi na podlagi vseh kriterijev presojo, kateri zakon mora uporabiti.
- Okoliščina, da sodišče prve stopnje v izrek sodbe iz obtožnice ni prepisalo očitkov in podatkov v zvezi s kaznivimi ravnanji storilcev M.L., D.G., A.B. in F.C.R. ter J.J.B.R., temveč se je, očitno zaradi boljše preglednosti in koncentriranosti na izvršitvena ravnanja nudenja pomoči obdolženca slednjim, zgolj s poudarjenim tiskom na opise njihovih kaznivih dejanj v obtožnici in dejstva v zvezi z njimi sklicevalo, izreka ne dela nerazumljivega in iz tega razloga izrek tudi ne more biti sam s seboj v nasprotju.
- Uporabljena tehnična rešitev, ko se izrek sodbe v opisih kaznivih dejanj sklicuje na opis ravnanj soobdolžencev oziroma podatke v zvezi s storilci kaznivih dejanj v obtožnici, preizkusa sodbe ne onemogoča.
- Gre za dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni neodvisno od naše države in zakonodaje, torej ne da bi za pridobivanje dokazov naša država zaprosila tujo državo, zaradi česar ni mogoče presojati zakonitosti zbiranja dokazov po naših predpisih. Kadar je dokaz zbran neodvisno od sodelovanja naše države, za potrebe tujega postopka (kot v obravnavanem primeru, kjer je bila v ZDA zoper obdolženega M.Š. prav tako vložena obtožnica), se presoja le, ali je bil dokaz pridobljen v skladu z našimi ustavnimi zahtevami.
- Tuje države za potrebe svojega postopka zbirajo dokaze skladno z njihovo zakonodajo, zato ni mogoče pričakovati, da bo zbiranje dokazov izvedeno povsem enako, kot je določeno v našem zakonu.
- Opisano ravnanje organov pregona v ZDA, namenjeno preprečitvi izvrševanja kaznivih dejanj in zagotavljanju varnosti ljudi in države, ne more kršiti pravice do zasebnosti, ker oglaševanje prodaje zlonamernega programa na spletnem forumu ne pomeni zasebne komunikacije. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi pravilno pojasnilo, da se ne more sklicevati na zasebnost komunikacije tisti, ki na javno dostopni spletni strani reklamira prodajo zlonamerne programske opreme in na spletu objavi svoj spletni naslov z namenom, da z nedoločenim številom kupcev po svetu vzpostavi stik in takšno opremo proda, pa se nato odkrije njegova identiteta.
- V sodbo sodišče ni dolžno prepisovati vsebine zakonskih določb, ki jih je uporabilo. Zakoni držav so javno objavljeni in dostopni (tudi na uradnih spletnih straneh držav), javni pa postanejo z razglasitvijo, tako tudi Zakonik Združenih držav Amerike.
- Sodišče v sodbi ni dolžno pojasnjevati, ali je citirani zakon veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je to očitno, sicer ne bi bil uporabljen.
- Sestavni del kazenskega spisa ni zakonodaja, ki jo sodišče uporabi, zakoni so javno objavljeni in s tem je z njimi seznanjena javnost, zato se nihče ne more sklicevati na to, da se ni mogel seznaniti z vsebino predpisa in da bi ga moralo sodišče v tiskani obliki (ob dostopnosti predpisov na svetovnem spletu) priložiti spisu. Glede zahteve obrambe po vključitvi izvedencev za tuje pravo v postopek pa se pritožbeno sodišče strinja s pojasnilom sodišča prve stopnje, da za to (tudi iz prej navedenega razloga) ni bilo nobene potrebe.
- Zakonitost zbiranja dokazov v tujini ne more biti presojana po predpisih naše države, kadar jih zbirajo organi tuje države za potrebe svojega postopka, in zato ni mogoče trditi, da so bili dokazi v tujini pridobljeni zakonito le, če glede tega, kdo je odredil zbiranje in ali so bili časovno omejeni, ustrezajo zahtevam iz naših predpisov.
- Tožilec tuje države ni presojal procesnih predpostavk po zakonodaji Republike Slovenije, temveč so bila preiskovana kazniva dejanja, ki so bila nato opredeljena po predpisih ZDA, zato zakonitost pridobivanja dokazov v tujini ne more biti odvisna od pri nas predpisane kazenske sankcije za kazniva dejanja. Dejstvo, da navedeno kaznivo dejanje pri nas ni kataloško kaznivo dejanje, ne pomeni, da so bili dokazi pridobljeni nezakonito in jih zaradi tega v našem postopku ne bi bilo dovoljeno uporabiti.
- Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so za razjasnitev dejanskega stanja nepomembna, pa tudi ne za vsak predlagan dokaz posebej pojasnjevati, zakaj ga ni bilo potrebno izvesti oziroma zakaj za razjasnitev dejanskega stanja ni pomemben.
- Osvetljevanje okoliščin delovanja tujih agentov, kot je predlagala obramba, ni bilo potrebno in sodišče prve stopnje je predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo ter s tem ni kršilo pravico obrambe do zaslišanja obremenilnih prič. Za takšno kršitev gre namreč takrat, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na njihove izjave. V obravnavani zadevi je priča J.C. pojasnil okoliščine, ki so jih ugotovili pri raziskavi spletnega kriminala, kdo in na kakšni pravni podlagi je v ZDA deloval z namenom preprečitve izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj, kaj je bilo ugotovljeno, preden je sam prevzel postopek raziskovanja v zadevi I., izpovedba navedene priče in zbrani podatki iz tajne operacije v ZDA pa niso edini dokazi, na podlagi katerih temelji sodba.
- Ne le, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v verodostojnost teh podatkov, ki jih potrjujejo drugi izvedeni dokazi (izpovedbe prič in soobdolžencev), za dokaze, ki izvirajo iz forenzične kopije trdega diska računalnika, tudi sicer ni mogoče trditi, da so nezakoniti zato, ker forenzična kopija ni bila narejena takoj po zasegu računalnika. Tudi če bi bili dokazi tako zbrani pri nas in bi se presojali po naših predpisih, dokazov ne bi bilo potrebno izločiti iz spisa, saj ZKP določa, da sodišče svoje odločbe ne sme opreti na zapisnik o preiskavi in na tako pridobljene podatke, kadar je bila preiskava elektronske naprave opravljena brez odredbe sodišča ali v nasprotju z njo ali brez pisne privolitve iz drugega odstavka 219.a člena ZKP (enajsti odstavek 219.b člena ZKP), torej ne v primeru, ki ga navaja pritožba zagovornika.
- Po 8. členu ZEPT mora policija pridobiti odredbo sodišča takrat, ko gre za odkrivanje in preprečevanje kaznivih dejanj, ne pa takrat, ko je bilo, kot v obravnavanem primeru, kaznivo dejanje že odkrito in že poteka preiskava izvršenega kaznivega dejanja. Takrat se, kot določa 8. člen ZEPT, uporabi področni zakon, to je ZKP in v obravnavanem primeru so policisti zakonito opravili poizvedbe pri ponudniku storitev na podlagi 148. člena ZKP, saj je bil pogoj, to je obstoj utemeljenega razloga za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, podan (prvi odstavek 148. člena ZKP).
- Pritožbeno sodišče glede ureditve tega področja v ZKP in ZEPT pojasnjuje, da daje tretji odstavek 149. člena ZKP policiji, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, oziroma da se pripravlja kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, pooblastilo, da od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke. Policija lahko torej sama pridobi te podatke od operaterja ne le v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, temveč tudi, če se kaznivo dejanje pripravlja (preventivno ravnanje policije). Kadar želi pridobiti podatke od ponudnika storitev, pa mora, kadar gre za odkrivanje in preprečevanje kaznivih dejanj, dobiti odredbo sodišča (8. člen ZEPT), torej takrat, ko še niso podani razlogi za sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, medtem ko lahko (po 8. členu ZEPT) brez odredbe sodišča od ponudnika storitev zahteva podatke, če tako določa področni zakon. Kadar je bilo torej kaznivo dejanje že storjeno (podani razlogi za sum, da je bilo storjeno), kot v obravnavanem primeru, ravna policija po ZKP, zato odredbe sodišča za poizvedbo pri S. techu ni potrebovala.
- Tako Telekom Slovenije kot Telemach sta operaterja, od operaterja pa lahko policija zahteva te podatke na podlagi tretjega odstavka 149.b člena ZKP (tako v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, kot v primeru, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kot je že bilo obrazloženo).
- Elektronske naprave niso dokazi v kazenskem postopku, temveč so to podatki, ki iz njih izvirajo, dokazi pa so zaseženi takrat, ko so z elektronskih naprav prekopirani.
- Istovetna kopija celotnega nosilca podatkov je le prostor, v katerem so shranjeni vsi elektronski podatki iz trdega diska računalnika, tudi tisti, ki niso namenjeni za dokazovanje v kazenskem postopku in s kaznivimi dejanji niti niso povezani. Obdolžencu pa je bil pregled dokazov, torej tistih podatkov, ki se nanašajo na očitana kazniva dejanja, in ki so bili prenešeni iz istovetnih kopij na zgoščenke, ki so priložene spisu, omogočen.
- Ob zavrnitvi dokaznih predlogov v sodbi ni potrebno pojasnjevati za vsakega posebej, zakaj ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja.
vlaganja v telekomunikacijsko omrežje – vrnitev vlaganj – upravičenci do povrnitve vlaganj – civilnopravna zadeva
Upravičenci do vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje so med drugim tudi lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki Telekom Slovenije, d. d., in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet.
Pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje ne gre za upravno zadevo pač pa za urejanje civilnopravnih razmerij.
povračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje – dokazilo o sklenjenem pravnem poslu – dokazovanje
Namen ZVVJTO-C je bil razširiti podlago za dokazovanje obstoja pravice do vračila vlaganj in pogodbene vrednosti, saj se je izkazalo, da marsikateri subjekt ne more predložiti pogodbe kot podlage za dokazovanje obstoja pravice do vračila vlaganj.
Četudi pogodba o graditvi ni bila sklenjena preliminarno, je do pravnoposlovnega odnosa zagotovo prišlo ob prevzemu zgrajenega omrežja v uporabo, saj nasprotna udeleženka izgradnje in uporabe telekomunikacijskega omrežja ne zanika.
vračilo vlaganj v telekomunikacijsko omrežje – seznam upravičencev – vloga lokalne skupnosti – seznam končnih upravičencev – upravni postopek – neupravičena pridobitev
Sestava končnega seznama upravičencev je izraz vloge tožene stranke (občine), ki je v postopku vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje nastopila kot upravičenka v imenu dejanskih končnih upravičencev in da ne gre za ravnanje toženke kot oblastvenega organa oziroma organa v izvajanju javnih pooblastil.
pravica do vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje – upravičenost do povrnitve vloženih sredstev – notarsko overjena izjava – dokazovanje
ZVVJTO-C je omogočil poenostavitev dokazovanja upravičenosti do povrnitve vloženih sredstev in vračilo tudi v primerih, ko potencialni upravičenci ne razpolagajo z dokazili o sklenjenem pravnem poslu.
ZNP člen 26. ZVVJTO člen 7, 8. dokument : VSL0061654.
določitev odškodnine za vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje – prepozen zahtevek - več pisnih poravnav
S podpisom poravnav je stranka pristala na njihovo vsebino, kar pomeni, da sklenjene poravnave vežejo obe udeleženki postopka. Poleg tega se je predlagateljica v poravnavah izrecno odrekla uveljavljanju morebitnih nadaljnjih zahtevkov iz istega naslova. S sklenitvijo poravnav z dne 10. 10. 2008 je bilo torej med udeleženkama postopka že doseženo soglasje glede zahtevanega vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje.
V resnici je zaradi sklenjenih poravnav šlo za nedopustno razširitev zahtevka oziroma za nov, dodatni zahtevek, ki pa je bil glede na predpisani rok iz 9. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje očitno prepozen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VSL0068575
ZEKom člen 2, 2/1, 102, 102/2, 102/3, 103.
odgovornost operaterja - zagotavljanje varnosti omrežja oziroma storitev - zloraba prek spletnega klicalnika - dolžnost operaterja preprečiti zlorabe preko spletnih klicalnikov - dolžnost operaterja obvestiti uporabnike o nevarnosti zlorab - skrbnost dobrega strokovnjaka
Pri obveščanju se od operaterja fiksnega omrežja zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka, saj gre za njegovo obveznost iz poklicne dejavnosti. Glede na to, da je z naročniki redno mesečno komuniciral najmanj ob pošiljanju računov, bi obveščevalni dolžnosti operater fiksnega omrežja zadostil, če bi naročnike glede grozeče nevarnosti zlorabe opozoril skupaj z računi in ne zadostuje objava sporočil v različnih medijih.
OBLIGACIJSKO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VSL0065799
ZVVJTO člen 8.
vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje
Pogodba o vlaganjih v javno telekomunikacijsko omrežje ni edino sredstvo dokazovanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje oz. pravice do vračila teh vlaganj.
vlaganje v javno telekomunikacijsko omrežje – vračila vlaganj – upravičenci – poravnava – spor majhne vrednosti – omejeni pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje je ZVVJTO uporabilo pravilno. Sprejem predpisa, ki ureja postopek razdelitve sredstev med končne upravičence, je po zakonu obligatoren, poravnava med toženo stranko in državo glede na jasne zakonske določbe ne more predstavljati neposredne podlage za izplačilo vlaganj končnim upravičencem.
ZTel-1, v 1. odstavku 113. člena sicer določa pristojnost upravnega organa, to je ATRP, za reševanje sporov med udeleženci v telekomunikacijskih dejavnosti, vendar pa je pristojnost ATRP po izrecni določbi zakona omejena na spore, ki jih določa sam ZTel-1. Med temi spori ni sporov premoženjskopravne narave v zvezi z neupravičeno obogatitvijo enega od udeležencev v telekomunikacijskih dejavnostih.
naročniško razmerje za telefon - zavrnitev računa - odgovornost operaterja - zagotavljanje varnosti omrežja oziroma storitev - zloraba prek spletnega klicalnika - klicni program (avtodeal) - dolžnost operaterja preprečiti zlorabe preko spletnih klicalnikov
Tožeča stranka ni zagotovila varnosti svojega omrežja, kot ji to nalaga 102. člena ZEKom, predvsem pa ni pravilno obvestila svojih uporabnikov o možnih zlorabah, kar je bila njena dolžnost, saj je vedela za problem zlorab preko spletnih klicalnikov. Tožeča stranka je ravnala neskrbno, saj je vedela za možnost zlorab preko klicnih programov, vendar ni storila zadostnih ukrepov, da bi takšne zlorabe preprečila, saj takšen program deluje prav preko omrežja tožeče stranke, s katerim tožeča stranka nastopa na trgu kot ponudnik.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VSL0057070
ZOR člen 214, 219, 360, 369, 372. OZ člen 347, 580. SPZ člen 271, 271/2, 271/4. ZEKom člen 8, 164.
posodbena pogodba – stavbna pravica – dogovor o rabi tuje nepremičnine – prekoračitev dogovorjenega obsega rabe – uporabnina – nadomestilo za doseženo korist – zakonske zamudne obresti – zastaranje obrestnega zahtevka
S tem, ko je toženka na RTV pretvornik brez soglasja tožnikov namestila sistem M., je prekoračila v letu 1992 s strani tožnikov dovoljeno rabo njunega zemljišča. RTV pretvornik je sicer toženkina last, vendar pa stoji na zemljišču tožnikov, zato je toženka v tem obsegu brez pravne podlage uporabila nepremičnino tožnikov v svojo korist, saj za to oddajanje dela pretvornika prejema najemnino. Zato imata tožnika pravico do nadomestila za doseženo korist.
Obresti so stranske terjatve, ki delijo usodo glavne terjatve. Veljavnost stranske terjatve je odvisna od veljavnosti glavne terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VSL0058457
URS člen 25, 26. ZOR člen 18, 18/2. ZPP člen 13, 13/1. ZUP člen 263, 263/1, 263/2, 269, 269/1. ZSZve člen 2, 7, 32.
odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - razveljavitev po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega zakona - napačna odločitev državnega organa - napačna odločitev upravnega organa - možnost sanacije s pravnimi sredstvi - nezakonitost odvzema radijskih dovoljenj - pravnomočna upravna odločba - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno upravno odločbo - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno sodno odločbo - poseg v dokončno upravno razmerje - protipravnost ravnanja upravnega organa - pravila skrbnosti in stroke - arbitrarnost in samovolja pri izvrševanju oblasti
Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je vprašanje protipravnosti ravnanja tožene stranke vprašanje o nezakonitosti odvzema radijskih dovoljenj, ki je že pravnomočno rešeno v upravnem sporu, sodišče pa je na to odločitev vezano. To pravno naziranje tožeče stranke pa ne zdrži pravne presoje. Protipravnost ravnanja upravnega organa je ena od predpostavk splošnega civilnega delikta. Že zato vprašanje protipravnosti ni predhodno vprašanje v odškodninskem sporu in zanj v tem sporu ne velja načelo vezanosti sodišča na pravnomočno sodno odločbo v smislu 1. odstavka 13. člena ZPP.
Sam obstoj napak v postopku, pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, še ne zadostuje za ugotovitev protipravnosti. Vendar pa to velja le pod pogojem, da jih je moč sanirati v postopku s pravnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da so bile napake v postopku izdaje odločb po nadzorstveni pravici z odločitvijo v upravnem sporu, da se sporne odločbe odpravijo, sanirane. To stališče pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. S sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 148/98, z dne 18. 11. 1998 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 986/96, z dne 10. 9. 1998 so bile odpravljene le pravne posledice spornih odločb – razveljavitve po nadzorstveni pravici. S tem so bile napake v postopku izdaje odločb po nadzorstveni pravici le sankcionirane, ne pa nujno tudi sanirane. Sankcioniranje napak pa v okoliščinah konkretnega primera ne izključuje odgovornosti za škodo, če ta izvira iz neposrednih učinkov nezakonite odločbe.
Ministrstvo za promet in zveze je s tem, ko je v postopku po nadzorstveni pravici razveljavilo radijska dovoljenja tožeče stranke, poseglo v dokončno urejeno upravno razmerje, na katero se je tožeča stranka upravičeno zanesla. Poseg v dokončno upravno razmerje v postopku po nadzorstveni pravici je v skladu z določbami ZUP sicer dopusten, vendar le, če je bil postopek izveden tako, kot ga predpisuje zakon, in če so bili izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. Izhodišče za presojo, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je zato iskati v pravilih stroke, to je v pravilih za opravljanje službe oziroma dejavnosti državnega organa, ki določajo tako naravo dela kot tudi potrebno skrbnost, ki se zahteva od državnega organa.
Razveljavitev po nadzorstveni pravici je dopustna le v primeru očitne kršitve materialnega zakona. O očitni kršitvi materialnega zakona pa je mogoče govoriti le, če je zakon v svoji formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati in razumeti le v enem smislu, uporabil pa se je v nasprotju s tem smislom oziroma če je organ na pravno razmerje uporabil napačen zakon.
MPZ je v postopku odločanja po nadzorstveni pravici grobo kršilo tako postopkovna, kot tudi materialnopravna pravila, kar je oboje imelo za posledico vsebinsko napačno odločitev, da se razveljavijo dokončna radijska dovoljenja. MPZ pri odločanju po nadzorstveni pravici zato ni ravnalo v skladu s pravili stroke in zato tudi ne s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, celo več: po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tožeča stranka utemeljeno očita toženi stranki ravnanje, ki kaže na arbitrarnost in samovoljo pri izvrševanju oblasti. Ker torej MPZ ni ravnalo tako, kot je dopustno, je njegovo ravnanje protipravno.
Za odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno, ni odločilnega pomena, da na podlagi razpisa z dne 21. 11. 1997 ni podelila dveh kocesij, temveč samo eno, saj si je to pravico v razpisu pridržala (in se v takšnem primeru obvezala razpis ponoviti), temveč dejstvo, da zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo med razpisnim postopkom, več kot ene koncesije sploh ni mogla podeliti (in zato tudi ne ponoviti razpisa).
Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da bi morala tožena stranka z možnostjo podelitve koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel računati že pri pripravi javnega razpisa. Zaradi jasnosti pa k tem razlogom še dodaja, da bi upoštevanje navedene možnosti narekovalo razpis samo ene koncesije. Ker pa sta bili razpisani dve koncesiji, je tožena stranka s tem, ko je med razpisnim postopkom (še preden je z odločbo z dne 11. 6. 1998 eno od razpisanih koncesij podelila družbi A., d. d.) eno od teh dveh koncesij, na drugi podlagi sicer, oddala tretjemu, dejansko spremenila razpisne pogoje in vnaprej izločila enega od udeležencev razpisa oziroma mu povzročila nepotrebne stroške.
Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene navedbe, da ob pripravi razpisa ni bilo profesionalno neskrbno razpisati dveh koncesij, ker da takrat še ni bilo ustrezne prijave za pridobitev koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel. Ravno zato, ker še ni bilo prijav, rok zanje pa takrat še ni potekel, je namreč toženi stranki mogoče očitati neskrbno ravnanje. Ker je Uredba o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM (Ur. list RS, št. 49/97) začela veljati dne 23. 8. 1997, je 90-dnevni rok iz petega odstavka 67. člena ZTel v zvezi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-180/97 potekel dne 21. 11. 1997 opolnoči. Tega dne pa je bil objavljen tudi javni razpis za podelitev dveh koncesij. Tako je istega dne, ko je bil objavljen javni razpis, še vedno obstajala realna možnost, da družba M., d. d. vloži ustrezno prijavo.
Sodišče druge stopnje se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka s tem, ko je pred odpiranjem ponudb podpisala izjavo, da bo nosila vse stroške v zvezi s ponudbo in da se vnaprej odreka vsaki pravici do povračila stroškov, ni odpovedala tudi pravici do povračila škode, ki bi ji nastala zaradi deliktnega ravnanja tožene stranke. Izjava bi bila lahko upoštevna le v primeru, če bi se podelitev razpisanih koncesij opravila v skladu z razpisnimi pogoji.