CIVILNO PROCESNO PRAVO - ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - STVARNO PRAVO
VSM00060754
ZEKom-1 člen 2, 2/1, 9, 9/5, 19, 20, 21, 22, 93, 238. ZTel-1 člen 52, 53, 54. ZSZ člen 3, 18, 18/1, 20, 28, 28/1. OZ člen 339, 339/2, 339/3. SPZ člen 37, 99. ZPP člen 337, 337/1. URS člen 33, 69. ZTel člen 1, 2, 2-1, 2-2, 2-5, 2-25, 2-26, 4, 4/2, 7, 7-3. ZEKom člen 77, 78, 79, 80.
razširitev služnosti - služnost v javno korist - priposestvovanje služnosti - odstranitev oddajnika - aktivna legitimacija - res iudicata - gospodarska javna infrastruktura - višina stroškov postopka - vznemirjanje lastninske pravice
V obravnavani zadevi bistveno, ali je bila z namestitvijo oddajnika na antenski stolp že pridobljena služnost razširjena, ali je dejansko po vsebini ostala enaka. Izjemno naravo služnosti v javno korist, ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti, določa njena javnopravna lastnost, to je, da gre pri njej za razlaščujoč poseg (v obravnavani zadevi ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavno pravnimi varovali. Služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, če je za pridobitev le-te obstajala druga zakonsko določena možnost, pa je upravičenec ni izkoristil. Načeloma ni mogoče omejevati služnostne pravice na določeno tehnologijo, saj so vanjo praviloma vključene vse tehnologije, ki se uporabljajo v določenem razvojnem obdobju kot "tehnologije", vendar pod pogojem, da uvajanje novih "tehnologij", ki eventualno po obsegu presegajo dosedanje načine, ne pomenijo prevelike obremenitve služečega zemljišča. V tem primeru je treba lastniku služečega zemljišča priznati, da se brani pred povečano in spremenjeno obremenitvijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00057485
ZEKom-1 člen 93, 93/3, 93/4, 93/5, 93/7, 217, 217/1, 217/1-1, 218, 218/3, 218/4, 218/6, 220a. Direktiva 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti člen 3, 3/5. Direktiva 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti preambula 16, 19. ZPP člen 1. ZUS-1 člen 1, 2, 2/1.
sodna ali upravna pristojnost - stvarna pristojnost agencije - spor med operaterji - elektronska komunikacijska infrastruktura - dostop do omrežja - zavrnitev dostopa do omrežja - ponudba - kontrahirna dolžnost - obligacijsko razmerje - upravna zadeva - jezikovna, sistemska in namenska razlaga - vezanost sodišča na pritožbeni predlog
Za odločitev o tožbenem zahtevku bi sodišče moralo uporabiti določbo petega odstavka 93. člena ZEKom-1 in presojati, ali je podan kateri izmed razlogov za zavrnitev dostopa do fizične infrastrukture infrastrukturnega operaterja. To pa je skladno s sedmim odstavkom omenjenega člena v pristojnosti Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, ki je v zvezi z izvajanjem pristojnosti po 93. členu ZEKom-1 izdala tudi Splošni akt, ki med drugim podrobneje opisuje tudi razloge za zavrnitev prošnje. Agencija glede na navedena odstavka v primeru odločanja o medoperaterskem sporu glede dostopa do obstoječe fizične infrastrukture tako nastopa kot oblastni organ, saj odloča o pogojih za zavrnitev dostopa oziroma določi ceno dostopa. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da gre v primeru določb ZEKom-1 za določbe upravne narave, med strankama pa ni nastalo nikakršno obligacijsko-pravno razmerje, so utemeljene pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za upravno zadevo, ki ne spada pristojnost pravdnega sodišča v skladu s 1. členom ZPP.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00053550
ZEKom-1 člen 24, 24/1, 24/2, 24/3. OZ člen 178, 179.
umik izjave - objava sodbe - odškodninski zahtevek - pravica do ugleda ali dobrega imena - pravica do svobode izražanja - svoboda novinarskega izražanja - osebnostne pravice - interes javnosti - poseg v svobodo izražanja - okrnitev ugleda - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - povprečen bralec - zaničevalni namen - javni uslužbenec - uporaba radiofrekvenčnega spektra - radijska frekvenca - dodelitev radijske frekvence - izsiljevanje
V sporih, v katerih se ena od strank sklicuje na pravico do ugleda, nasprotna stranka pa na svobodo izražanja, je treba upoštevati vse okoliščine, pomembne za uravnoteženje obeh varovanih interesov. Tako mora sodišče ovrednotiti položaj vsake od strani kot nosilcev nasprotnih interesov, vsebino objave ter naravo in strogost sankcije. Pri presoji vsebine izjave je pomembno, - ali je obravnavana tema v interesu javnosti oziroma na kakšen način in v kakšni meri prispeva k razpravi v splošnem interesu, - ali je sporna izjava o dejstvih resnična oziroma ali je bila ustrezno preverjena in objavljena v dobri veri, - ali ima izraženo mnenje oziroma vrednostna sodba dovolj podlage v dejstvih, - kakšen je kontekst sporne izjave, - da sta varovana tudi oblika in slog poročanja.
Meje sprejemljive kritike so v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.
Besede in dejanja javnih uslužbencev sicer niso tako široko izpostavljena očem javnosti, kot to velja za dejanja politikov, a morajo kljub temu v zvezi z opravljanjem svoje službe trpeti večji obseg sprejemljive kritike kot zasebni subjekti.
zahteva za sodno varstvo - nedovoljena pritožba - načelo zakonitosti - odločba o prekršku - zakonski znaki prekrška
Ker je določba 105. člena ZEKom-1 namenjena varstvu konkurence na trgu elektronskih komunikacij, kršitev te določbe pomeni prekršek s področja varstva konkurence, za katerega je po prvem odstavku 232. člena ZEKom-1 za pravno osebo predpisana globa v odstotku skladno z določbo petega odstavka 17. člena ZP-1, ki zakonodajalcu daje pooblastilo za predpisovanje globe v odstotku letnega prometa.
Prekršek po 4. točki prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 je storjen, če pravna oseba ne izpolni naloženih obveznosti, povezanih z dopustitvijo operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe ter s tem krši določbo 105. člena ZEKom-1, tako da oblika krivde ni zakonski znak prekrška in je v izreku odločbe o prekršku ni potrebno posebej navajati.
V tem kontekstu ne drži, da citirana določba ZEKom-1 za toženca ne velja. Slednji v pritožbi pravilno opozarja, da se tudi Splošni pogoji uporabe storitev družb Skupine T. (priloga A7), ki jih je predložila tožnica, v Končnih določbah sklicujejo na drugi odstavek 129. člena ZEKom-1, ki poleg potrošnikov velja tudi za "druge osebe", ki se nanj lahko sklicujejo, če ravnajo v skladu s citirano zakonsko določbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VSC00021350
SPZ člen 220, 222. ZEKom-1 člen 16, 238. ZEKom člen 75, 164.
negativna služnost - služnostna pogodba - bazna postaja za mobilno telefonijo - pogodba o služnosti sklenjena za določen čas - neveljavna pogodba - razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi
Iz pogodbe izhaja, da je možna odstranitev bazne postaje sistema GSM najpozneje v roku treh mesecev po prenehanju opravljanja telekomunikacijske dejavnosti. Zato bi tožeča stranka morala najprej s tožbo doseči, da bi drugopogodbena stranka prenehala opravljati telekomunikacijske dejavnosti, kajti šele nato sledi odstranitev bazne postaje GSM na stroške druge pogodbenice ter vrnitev zemljišč v prvotno stanje. Kot je razvidno iz prej navedene obrazložitve sodišča prve stopnje bazna postaja še vedno obratuje, zato njena odstranitev po tožbenem zahtevku še ni mogoča.
Res je, da je bila s pogodbo z dne 12. 6. 2008 ustanovljena negativna služnost, v 2. členu pa je bilo dogovorjeno tudi, da se prepove podaljšanje obstoječih pogodb, ki bi omogočale oziroma onemogočale vknjižbo izvedbe negativne služnosti. Kljub takšni prepovedi sta toženi stranki nato služnostno pogodbo podaljšali še za 10 let. To sta storili - sklenili na podlagi Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij; pogodba št. MB7321 in sta ugotovili, da je S. d.d. z izjavo z dne 17. 5. 2014 uveljavil pravice iz 9. člena osnovne pogodbe do trajanja pogodbenega razmerja za nadaljnjih 10 let tako, da pogodbeno razmerje določeno z osnovno pogodbo izteče 14. 10. 2024. Glede na tako sklenjeno in tudi v času sojenja sodišča prve stopnje veljavno pogodbo - sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij, je drugotožena stranka nadaljevala in še nadaljuje z opravljanjem svoje dejavnosti, katero je ugotovilo sodišče prve stopnje in ker ta dejavnost še obstaja in se izvaja, tako ni mogoče z zahtevkom kot ga je postavila tožeča stranka zahtevati kar odstranitev te bazne postaje. Da bi tožeča stranka lahko najprej zahtevala prenehanje opravljanja in izvajanja telekomunikacijske dejavnosti, bi morala skladno z določbami OZ, ki urejajo sankcije za neveljavnost pogodb (glej četrti odsek, II. poglavja OZ: členi 86-99) doseči neveljavnost pogodbe, to je sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij sklenjenega med A. Š. in S. d.d., s katero bi dokazala, da je ta pogodba bila sklenjena v nasprotju s pogodbo o ustanovitvi negativne služnosti, ki je bil sklenjena pred 15. 12. 2014 in bi tako morala doseči, da ta pogodba ne bi učinkovala v smislu podaljšanja pogodbenega razmerja, to je podaljšanja obratovanja in delovanja bazne postaje še za 10 let. Takšnega zahtevka tožeča stranka ni postavila, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke z obrazložitvijo v točki 34. obrazložitve zaključilo, da je tožnikova tožba, s katero uveljavlja odstranitev bazne postaje ... že po izteku prvotnih 15 let, preuranjena, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE
VSL00016716
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZEKom-1 člen 129, 129/2, 129/3, 129/4.
spor majhne vrednosti - elektronske komunikacije - pogodbena kazen - sprememba pogojev - naročnikov odstop od pogodbe - obstoj pogodbe
Po stališču višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki zaračunala strošek predčasne prekinitve aneksov (ki pa ga je kasneje sama stornirala), ni enostransko odstopila od pogodbe. Tega ni storila niti tožena stranka pri prenosu telefonskih številk, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodbena obveznost med strankama obstajala še naprej, pravilen.
Drugi odstavek 129. člena ZEKom-1 res določa, da imajo ob vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, naročniki pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Vendar pogodbena kazen v tej zadevi ni niti predmet spora niti ni del vtoževanega zahtevka tožeče stranke, zato se sodišče prve stopnje do tega pravilno ni opredeljevalo.
STVARNO PRAVO – TELEKOMUNIKACIJE – POGODBENO PRAVO
VSL0081770
ZEKom-1 člen 2, 9, 19, 91. ZPNačrt člen 89. SPZ člen 8, 16. ZIZ člen 174. ZFPPIPP člen 342, 342/1.
lastninska pravica na kabelski infrastrukturi – javno komunikacijsko omrežje – lex specialis – stvarna služnost – stvarna služnost v javno korist – optični kabel – postavitev elektronske komunikacije
Tožeča stranka je dokazala, da je pretežno zgradila infrastrukturo za gospodarsko javno infrastrukturo. Dokončala jo je tožena stranka na podlagi pogodbe z investitorjem, ki je kupil podjetje v stečaju, ki je prvotno začelo graditi stanovanjske objekte za prodajo in s katerim je sklenila pogodbo tožeča stranka. Tožena stranka je dokončala infrastrukturo in izvaja in uporablja javno komunikacijsko omrežje s pripadajočo infrastrukturo. Tožeča stranka ni lastnik komunikacijskega omrežja, ni dokazala obstoja stvarne služnosti in tudi ne takšne služnosti v javno korist, ki bi izključevala toženo stranko iz uporabe omrežja in objektov gospodarske infrastrukture. Zato je neutemeljena negatorna tožba in podredni obogatitveni zahtevek.
OBLIGACIJSKO PRAVO – TELEKOMUNIKACIJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071260
ZVVJTO člen 4, 4/1, 4/2, 6. Odlok o postopku vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju Občine Kostanjevica na Krki člen 8.
vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje – višina vrnjenih sredstev – stroški priključnine in prispevek SIS – ključ delitve končnim upravičencem – višina vložka v javno telekomunikacijsko omrežje – upniška zamuda – zamuda s plačilom – odločitev o stroških postopka – spor majhne vrednosti
Tožena stranka (občina), ki je uveljavila vrnitev v javno telekomunikacijsko omrežje vloženih sredstev, je ta sredstva dolžna razdeliti med končne upravičence. Njena naloga je bila izdelati in na krajevno običajen način objaviti seznam fizičnih oseb, ki nastopajo kot končni upravičenci ter vrnjeni znesek razdeliti končnim upravičencem skladno z njihovim vložkom v javno telekomunikacijsko omrežje. Zakon predvideva sorazmerno delitev, sicer pa načina delitve ne ureja oz. jo determinira le na ta način, da lokalni skupnosti dopušča, da si od vrnjenih sredstev zadrži del, ki je sorazmeren sredstvom, vplačanim iz sredstev samoprispevka.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – VARSTVO KONKURENCE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – TELEKOMUNIKACIJE – PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSL0085843
PES člen 82. ZPOmK člen 10, 44. ZPOmK-1 člen 62, 62/2. ZEKom člen 21, 22, 22/1. OZ člen 131, 132, 168, 169, 419, 419/1. ZPP člen 4, 4/1, 13, 163, 163/4, 185, 190, 190/1, 216, 224, 224/1, 224/4, 253, 253/1, 270, 270/3, 329, 329/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninski zahtevek – protipravnost – prevladujoči položaj – zloraba prevladujočega položaja – prepoved zlorabe prevladujočega položaja – škoda zaradi zlorabe prevladujočega položaja – relevanten trg – trg elektronskih komunikacij – cenovne škarje – neenako obravnavanje – sklepčnost – trditve o obstoju škode – pravno priznana škoda – navadna škoda – izgubljeni dobiček – sprememba vrednosti podjetja – izračun škode – metoda izračuna škode – izbira metode – informativni dokaz – prekoračitev tožbenega zahtevka – odtujitev predmeta spora – relevančna teorija – obvestitev dolžnika – sprememba tožbe – dopustitev spremembe tožbe – vezanost na pravnomočno odločbo – prejudicialen učinek odločb – prejudicialni učinek odločb regulatornih organov – dokazna ocena – javna listina – zavrnitev dokaznih predlogov – zaslišanje izvedenca – pripombe strank – dopolnitev izvedenskega mnenja – načelo neposrednosti – načelo kontradiktornosti – trditvena podlaga – sklep procesnega vodstva – imenovanje izvedenca – poziv na plačilo predujma – posebna pritožba – pravni interes – zavrženje pritožbe – stroški pravdnega postopka – dodelitev drugemu sodniku – odmera nagrade izvedencu iz tujine
Dokler odstopnik terjatve dolžnika ne obvesti o cesiji, je položaj dolžnika enak kot v primeru, kadar se odstopnik in prejemnik izrecno dogovorita, da se naznanitev ne opravi (tiha cesija). V tem primeru je dolžnik še najprej dolžan opraviti izpolnitev cedentu. Zrcalna slika te dolžnosti dolžnika pa je v upravičenju odstopnika terjatve, da še vedno lahko uveljavlja izpolnitev obveznosti na svoj račun.
Ko gre za ugotavljanje relevantnih dejstev, mora sodišče o obstoju le-teh sklepati na podlagi celovite dokazne ocene ob upoštevanju trditvene podlage in ponujenih dokazov s strani pravdnih strank. V okviru te presoje mora sodišče takšnim odločbam in analizam, ki jih je izdal organ v zakonitem postopku na podlagi zakonskih pooblastil, priznati dokazno moč javnih listin. Toženi stranki ni mogoče odvzeti pravice do izpodbijanja dejstev, ki iz tovrstne javne listine izhajajo.
Večja strokovna zahtevnost vprašanj, do katerih se mora opredeliti izvedenec, ki zahteva njegov kompleksen pristop z vidika uporabe specifičnih strokovnih znanj ali metod, sama po sebi terja širšo potrebo po dodatnem zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi. To pravilo terja, da sodišče mora izvesti zaslišanje izvedenca takrat, ko je posamezna stranka tudi po dopolnitvi izvedenskega mnenja podala razumne ugovore in pripombe, ki rušijo prepričljivost izvedenskega mnenja.
Opredelitev, ali gre pri vtoževanih zneskih za pravno priznano škodo (navadna škoda ali izgubljeni dobiček), je materialnopravno vprašanje. Pri tem je odločilna dejanska utemeljitev posameznih kategorij škode in ne pravna kvalifikacija, kako je tožeča stranka posamezne škodne postavke kvalificirala.
Spremembe vrednosti podjetja ni mogoče opredeliti kot škode same tožeče stranke, temveč kvečjemu kot morebitno škodo oseb, ki imajo v tožeči stranki investirano finančno naložbo.
Metodološki preizkus izračuna škode ne sme preseči identitete tožbenega zahtevka, kot ga je opredelila tožeča stranka v svoji trditveni podlagi.
Podajanje novih podatkov v smislu korekcije metodologije za izračun izgubljenega dobička ne pomeni spremembe istovetnosti tožbenega zahtevka oziroma spremembe tožbe.
Zakon določa prejudicialni učinek pravnomočne odločbe upravnega organa na ugotovitev obstoja protipravnosti kot enega od elementov odškodninske odgovornosti, ki jih mora presojati sodišče v odškodninskem sporu.
Sklep o imenovanju izvedenca je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišča v postopku ni vezano, zato ga lahko tekom postopka spremeni.
Ugotovitve regulatornega organa (APEK) v okviru sektorske regulacije, ki izhajajo iz odločb in analiz, na katere se je sklicevala tožeča stranka, so ustrezna osnova za opredelitev prevladujočega položaja in zatrjevanih zlorab tožene stranke na relevantnem trgu. Te analize imajo naravo javnih listin, za katere velja domneva resničnosti dejstev, ki iz njih izhajajo. Dokazno breme za izpodbijanje te domneve je na toženi stranki.
TELEKOMUNIKACIJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0082298
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 362, 362/2. ZVVJTO člen 8, 8/4.
vračilo vlaganj – javno telekomunikacijsko omrežje – vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje – neprerekana dejstva – priznana dejstva – zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem – postopek pri državnem pravobranilcu – prekluzija – nedovoljene pritožbene novote – kabelsko omrežje – prehod v osnovna sredstva – prevzem kabelskega omrežja – vključitev v telekomunikacijsko omrežje – prevzem infrastrukture
Ker gre v tem primeru za predlagalni nepravdni postopek, je navedeno dejstvo podvrženo prekluziji, posebej še, ker izvira iz listinskega gradiva, ki ga je predlagateljica priložila že svojemu predlogu.
V primeru nepopolnih podatkov o vključitvi vlagatelja zahtevka v javno telekomunikacijsko omrežje, o vrsti in obsegu vlaganj ter o takrat nastalem in priključenem omrežju je posebej predvideno sodelovanje sodnega izvedenca in po potrebi cenilca, tako glede dokazovanja obstoja pravice do vračila kot višine vračila.
NEPRAVDNO PRAVO – TELEKOMUNIKACIJE – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0082211
ZVVJTO člen 7, 7/1, 8, 8/3, 8a.
vlaganja v telekomunikacijsko omrežje – vračilo vlaganj – odškodnina iz naslova vlaganj – dokazovanje vlaganj – finančne kartice – postopek pri državnem pravobranilcu
Sprememba ZVVJTO je omogočila, da je vračilo vlaganj možno zahtevati tudi v primeru, ko upravičenci ne razpolagajo z dokazili o sklenjenem pravnem poslu, ker je mogoče obstoj pravno poslovnega razmerja in pravice do vlaganj dokazovati tudi z računi in drugimi verodostojnimi listinami, če pa vlagatelj zahtevka ne razpolaga z listinami ali dokumenti, pa lahko predloži notarsko overjeno izjavo o vrsti in obsegu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje.
USTAVNO PRAVO – TELEKOMUNIKACIJE – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0060935
ZUstS člen 23. ZVVJTO člen 2, 4, 4/1, 6.
vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje – pravica do vračila sorazmernega dela vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje – zahteva za oceno ustavnosti zakona – zahteva za oceno ustavnosti podzakonskega akta
Ker je Pravilnik (oziroma njegove spremembe) podzakonski akt in ne zakon, sodišče prve stopnje utemeljeno ni vložilo zahteve za oceno njegove ustavnosti oziroma zakonitosti (primerjaj 23. člen ZustS).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074782
URS člen 26. ZOR člen 155, 189, 189/3. ZPP člen 216, 216/1.
odškodninska odgovornost države - škoda - izgubljeni dobiček – normalen tek stvari - posebne okoliščine - hipotetično sklepanje o obstoju izgubljenega dobička - mejni prag verjetnosti - poslovanje z dobičkom - prosta konkurenca - odprt trg - poslovni rezultati primerljivih družb - neizračunljivost izgubljenega dobička - pravica do odškodnine - prosta presoja
Izgubljeni dobiček kot oblika škode temelji na sklepanju o premoženjskopravnem položaju, v katerem naj bi bil oškodovanec, v kolikor ne bi bilo škodnega dejanja, v primerjavi z njegovim položajem, ki je sledil škodnemu ravnanju povzročitelja škode. Takšno sklepanje je zgolj hipotetično, zato takšne oblike škode ni mogoče dokazati z dokaznim standardom gotovosti, zato v tem primeru zadostuje doseganje mejnega praga verjetnosti, ki presega 50 %.
Materialnopravno zmotno je sklepanje sodišča prve stopnje, ki je na pravico tožeče stranke do priznanja odškodnine zaradi izgubljenega dobička sklepalo že iz ugotovljene okoliščine, da je tožeča stranka zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke izgubila vsako možnost, da se po svoje izkaže na trgu GSM telefonije in si pridobi kakršenkoli dobiček. Takšno sklepanje bi imelo podlago zgolj ob predpostavki, da bi vsako podjetniško udejstvovanje na trgu rezultiralo z ustvarjenim dobičkom.
Odškodnina, ki bi bila tožeči stranki priznana izključno v posledici protipravnega ravnanja tožene stranke, ne da bi bil ugotovljen izgubljeni dobiček, bi imela izključno kaznovalni namen, za kar pa ni podlage v splošnih določbah odškodninskega prava niti v ZOR niti v sedaj veljavnem OZ.
Vprašanje prisoje odškodnine brez ugotovljenega dobička je potrebno ločiti od vprašanja odmere odškodnine na podlagi prostega preudarka iz 1. odstavka 216. člena ZPP. Pooblastilo sodišča v smislu proste presoje je v tem primeru podano zgolj glede odmere višine zneska odškodnine, ki bi jo bilo sicer nemogoče ali z nesorazmernimi težavami ugotoviti. Predpostavka za takšno odmero odškodnine pa je, da je izkazan temelj za odškodnino, torej bi morala, preslikano na konkretni primer, tožeča stranka predhodno dokazati, da bi v spornem obdobju poslovala z dobičkom.
Otežen položaj tožeče stranke pri dokazovanju višine škode je potrebno pripisati predvsem dejstvu, da vsi primerljivi podatki družbe M. temeljijo na tržnem položaju, ki ji ga je brez pravne podlage omogočila tožena stranka. Sama neizračunljivost izgubljenega dobička zato ne bi smela iti v škodo tožeči stranki ob predpostavki, da bi s stopnjo verjetnosti, ki presega mejni prag 50 %, uspela dokazati, da bi uspela z realizacijo načrtovanega projekta. V kolikor bi tožeča stranka tako uspela dokazati svojo pravico do odškodnine, bi sodišče moralo o sami višini odškodnine sklepati po prosti presoji v smislu 1. odstavka 216. člena ZPP. Pri tem sklepanju bi moralo sodišče svojo odločitev opreti na vse razpoložljive podatke, med drugim tudi ocene izvedenca o vplivu medsebojnega konkurenčnega vpliva več udeležencev na trgu teh storitev.
spor majhne vrednosti – vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje – upravičenci – lokalne skupnosti kot upravičenci – višina vračila
Pritožba tožene stranke utemeljeno izpostavlja, da je sodišče v nasprotju z določilom 4. člena ZVVJTO, ki v 2. odstavku izrecno nalaga, kako se določi višina vračila, ni upoštevalo, da je povprečen znesek priključnine in prispevka SIS za območje Krajevne skupnosti znašal 526,00 EUR.
povrnitev vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje – poravnava – pogodba – ničnost poravnave – pomota v izračunu – previsok znesek – vračilo zneska – zavedanje o pomoti – razveljavitev poravnave – opravičljiva zmota – predvidljiva napaka – mehanizmi za preprečitev napak – občina – krajevna skupnost – neupravičena obogatitev
Ničnost (in tudi izpodbojnost) je sankcija za napake v fazi sklenitve pogodbe, zato dogajanje po sklenitvi pogodbe za ničnost ni več pomembno. Če pa bi se v dokaznem postopku izkazalo, da je tožena stranka (oziroma njeni organi) vedela, da ni upravičena do vračila vlaganj v tako visokem znesku, da je prišlo do pomote, in je kljub temu sklenila Poravnavo, bi bilo njeno ravnanje v nasprotju z moralo in Poravnava nična.
TELEKOMUNIKACIJE – VARSTVO KONKURENCE – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081937
OZ člen 443. ZPP člen 181, 181/2. ZEKom člen 1, 2, 9, 19, 23, 27, 27/2, 30, 31.
pravni interes za ugotovitveno tožbo – elektronske komunikacije – storitve zaključevanja govornih klicev – regulator – obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo – cenovna regulacija – cenovni nadzor – predpisana cena – odločba APEK
Odločbo APEK, s katero so bile toženi stranki naložene obveznosti operaterskega dostopa, je tožena stranka dolžna kot kogentna pravila upoštevati.
Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno izhajalo tudi iz namena zakona (ZEKom) in odločb APEK. Namen ZEKom je med ostalim varstvo konkurence na trgu elektronskih komunikacij, v ta okvir pa sodi tudi cenovni nadzor. To pomeni, da je pravilo, da se trg elektronskih komunikacij regulira v skladu z zakonskimi zahtevami v obliki regulative in je nereguliran (prosti) trg izjema. Takšna izjema bi zato morala biti v izreku za odločitev pomembnih odločb APEK posebej zapisana.
Pogodba o medomrežnem povezovanju je sicer res sui generis pogodba, vendar je glede na vsebino blizu prodajni pogodbi. Predmet prodaje so bile namreč v konkretni pogodbi veleprodajne storitve zaključevanja klicev v omrežju tožene stranke, zanje je bila izrecno dogovorjena tudi višina kupnine oziroma cena. Ta cena je bila najkasneje z začasno odločbo APEK predpisana v drugačni višini, kot je bilo dogovorjeno med strankama v pogodbi. To pa pomeni, da višina cene ni bila več v dispoziciji strank, ampak določena s prisilnim predpisom. Zato tožeča stranka dolguje toženi stranki le plačilo storitev po predpisani ceni.
časovna veljavnost zakona - izrek sodbe - vsebina izreka sodbe - nerazumljiv izrek - izrek nasprotuje sam sebi - preizkus sodbe - dokazni postopek - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - pravica do zasebnosti - pravica do zaslišanja - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - obtožba upravičenega tožilca - kršitev kazenskega zakona - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena - pravica do obrambe - prikriti preiskovalni ukrepi - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - pravica do komunikacijske zasebnosti - načelo materialne resnice - hišna preiskava - preiskovalna dejanja - kibernetska kriminaliteta - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov - stroški kazenskega postopka - krivda - denarna kazen - zaporna kazen - odmera kazni - dokazi, pridobljeni v tujini - zakonitost dokazov - sestavni del kazenskega spisa - odgovornost ponudnika storitev - pravna jamstva v kazenskem postopku - branje izpovedbe priče - preiskava elektronske naprave - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - vštevanje pripora v izrečeno kazen - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - izdelovanje ali pridobivanje orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje - pranje denarja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - velika premoženjska škoda - navidezni odkup - enakopravnost strank v postopku - načelo enakost
Sodišče, kadar obdolženčevo kaznivo ravnanje sega v časovno obdobje veljavnosti dveh kazenskih zakonov, vselej uporabi le en zakon za pravno opredelitev kaznivega dejanja in le po enem zakonu izreče kazensko sankcijo. Pri tem opravi na podlagi vseh kriterijev presojo, kateri zakon mora uporabiti.
- Okoliščina, da sodišče prve stopnje v izrek sodbe iz obtožnice ni prepisalo očitkov in podatkov v zvezi s kaznivimi ravnanji storilcev M.L., D.G., A.B. in F.C.R. ter J.J.B.R., temveč se je, očitno zaradi boljše preglednosti in koncentriranosti na izvršitvena ravnanja nudenja pomoči obdolženca slednjim, zgolj s poudarjenim tiskom na opise njihovih kaznivih dejanj v obtožnici in dejstva v zvezi z njimi sklicevalo, izreka ne dela nerazumljivega in iz tega razloga izrek tudi ne more biti sam s seboj v nasprotju.
- Uporabljena tehnična rešitev, ko se izrek sodbe v opisih kaznivih dejanj sklicuje na opis ravnanj soobdolžencev oziroma podatke v zvezi s storilci kaznivih dejanj v obtožnici, preizkusa sodbe ne onemogoča.
- Gre za dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni neodvisno od naše države in zakonodaje, torej ne da bi za pridobivanje dokazov naša država zaprosila tujo državo, zaradi česar ni mogoče presojati zakonitosti zbiranja dokazov po naših predpisih. Kadar je dokaz zbran neodvisno od sodelovanja naše države, za potrebe tujega postopka (kot v obravnavanem primeru, kjer je bila v ZDA zoper obdolženega M.Š. prav tako vložena obtožnica), se presoja le, ali je bil dokaz pridobljen v skladu z našimi ustavnimi zahtevami.
- Tuje države za potrebe svojega postopka zbirajo dokaze skladno z njihovo zakonodajo, zato ni mogoče pričakovati, da bo zbiranje dokazov izvedeno povsem enako, kot je določeno v našem zakonu.
- Opisano ravnanje organov pregona v ZDA, namenjeno preprečitvi izvrševanja kaznivih dejanj in zagotavljanju varnosti ljudi in države, ne more kršiti pravice do zasebnosti, ker oglaševanje prodaje zlonamernega programa na spletnem forumu ne pomeni zasebne komunikacije. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi pravilno pojasnilo, da se ne more sklicevati na zasebnost komunikacije tisti, ki na javno dostopni spletni strani reklamira prodajo zlonamerne programske opreme in na spletu objavi svoj spletni naslov z namenom, da z nedoločenim številom kupcev po svetu vzpostavi stik in takšno opremo proda, pa se nato odkrije njegova identiteta.
- V sodbo sodišče ni dolžno prepisovati vsebine zakonskih določb, ki jih je uporabilo. Zakoni držav so javno objavljeni in dostopni (tudi na uradnih spletnih straneh držav), javni pa postanejo z razglasitvijo, tako tudi Zakonik Združenih držav Amerike.
- Sodišče v sodbi ni dolžno pojasnjevati, ali je citirani zakon veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je to očitno, sicer ne bi bil uporabljen.
- Sestavni del kazenskega spisa ni zakonodaja, ki jo sodišče uporabi, zakoni so javno objavljeni in s tem je z njimi seznanjena javnost, zato se nihče ne more sklicevati na to, da se ni mogel seznaniti z vsebino predpisa in da bi ga moralo sodišče v tiskani obliki (ob dostopnosti predpisov na svetovnem spletu) priložiti spisu. Glede zahteve obrambe po vključitvi izvedencev za tuje pravo v postopek pa se pritožbeno sodišče strinja s pojasnilom sodišča prve stopnje, da za to (tudi iz prej navedenega razloga) ni bilo nobene potrebe.
- Zakonitost zbiranja dokazov v tujini ne more biti presojana po predpisih naše države, kadar jih zbirajo organi tuje države za potrebe svojega postopka, in zato ni mogoče trditi, da so bili dokazi v tujini pridobljeni zakonito le, če glede tega, kdo je odredil zbiranje in ali so bili časovno omejeni, ustrezajo zahtevam iz naših predpisov.
- Tožilec tuje države ni presojal procesnih predpostavk po zakonodaji Republike Slovenije, temveč so bila preiskovana kazniva dejanja, ki so bila nato opredeljena po predpisih ZDA, zato zakonitost pridobivanja dokazov v tujini ne more biti odvisna od pri nas predpisane kazenske sankcije za kazniva dejanja. Dejstvo, da navedeno kaznivo dejanje pri nas ni kataloško kaznivo dejanje, ne pomeni, da so bili dokazi pridobljeni nezakonito in jih zaradi tega v našem postopku ne bi bilo dovoljeno uporabiti.
- Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so za razjasnitev dejanskega stanja nepomembna, pa tudi ne za vsak predlagan dokaz posebej pojasnjevati, zakaj ga ni bilo potrebno izvesti oziroma zakaj za razjasnitev dejanskega stanja ni pomemben.
- Osvetljevanje okoliščin delovanja tujih agentov, kot je predlagala obramba, ni bilo potrebno in sodišče prve stopnje je predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo ter s tem ni kršilo pravico obrambe do zaslišanja obremenilnih prič. Za takšno kršitev gre namreč takrat, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na njihove izjave. V obravnavani zadevi je priča J.C. pojasnil okoliščine, ki so jih ugotovili pri raziskavi spletnega kriminala, kdo in na kakšni pravni podlagi je v ZDA deloval z namenom preprečitve izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj, kaj je bilo ugotovljeno, preden je sam prevzel postopek raziskovanja v zadevi I., izpovedba navedene priče in zbrani podatki iz tajne operacije v ZDA pa niso edini dokazi, na podlagi katerih temelji sodba.
- Ne le, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v verodostojnost teh podatkov, ki jih potrjujejo drugi izvedeni dokazi (izpovedbe prič in soobdolžencev), za dokaze, ki izvirajo iz forenzične kopije trdega diska računalnika, tudi sicer ni mogoče trditi, da so nezakoniti zato, ker forenzična kopija ni bila narejena takoj po zasegu računalnika. Tudi če bi bili dokazi tako zbrani pri nas in bi se presojali po naših predpisih, dokazov ne bi bilo potrebno izločiti iz spisa, saj ZKP določa, da sodišče svoje odločbe ne sme opreti na zapisnik o preiskavi in na tako pridobljene podatke, kadar je bila preiskava elektronske naprave opravljena brez odredbe sodišča ali v nasprotju z njo ali brez pisne privolitve iz drugega odstavka 219.a člena ZKP (enajsti odstavek 219.b člena ZKP), torej ne v primeru, ki ga navaja pritožba zagovornika.
- Po 8. členu ZEPT mora policija pridobiti odredbo sodišča takrat, ko gre za odkrivanje in preprečevanje kaznivih dejanj, ne pa takrat, ko je bilo, kot v obravnavanem primeru, kaznivo dejanje že odkrito in že poteka preiskava izvršenega kaznivega dejanja. Takrat se, kot določa 8. člen ZEPT, uporabi področni zakon, to je ZKP in v obravnavanem primeru so policisti zakonito opravili poizvedbe pri ponudniku storitev na podlagi 148. člena ZKP, saj je bil pogoj, to je obstoj utemeljenega razloga za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, podan (prvi odstavek 148. člena ZKP).
- Pritožbeno sodišče glede ureditve tega področja v ZKP in ZEPT pojasnjuje, da daje tretji odstavek 149. člena ZKP policiji, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, oziroma da se pripravlja kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, pooblastilo, da od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke. Policija lahko torej sama pridobi te podatke od operaterja ne le v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, temveč tudi, če se kaznivo dejanje pripravlja (preventivno ravnanje policije). Kadar želi pridobiti podatke od ponudnika storitev, pa mora, kadar gre za odkrivanje in preprečevanje kaznivih dejanj, dobiti odredbo sodišča (8. člen ZEPT), torej takrat, ko še niso podani razlogi za sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, medtem ko lahko (po 8. členu ZEPT) brez odredbe sodišča od ponudnika storitev zahteva podatke, če tako določa področni zakon. Kadar je bilo torej kaznivo dejanje že storjeno (podani razlogi za sum, da je bilo storjeno), kot v obravnavanem primeru, ravna policija po ZKP, zato odredbe sodišča za poizvedbo pri S. techu ni potrebovala.
- Tako Telekom Slovenije kot Telemach sta operaterja, od operaterja pa lahko policija zahteva te podatke na podlagi tretjega odstavka 149.b člena ZKP (tako v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, kot v primeru, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kot je že bilo obrazloženo).
- Elektronske naprave niso dokazi v kazenskem postopku, temveč so to podatki, ki iz njih izvirajo, dokazi pa so zaseženi takrat, ko so z elektronskih naprav prekopirani.
- Istovetna kopija celotnega nosilca podatkov je le prostor, v katerem so shranjeni vsi elektronski podatki iz trdega diska računalnika, tudi tisti, ki niso namenjeni za dokazovanje v kazenskem postopku in s kaznivimi dejanji niti niso povezani. Obdolžencu pa je bil pregled dokazov, torej tistih podatkov, ki se nanašajo na očitana kazniva dejanja, in ki so bili prenešeni iz istovetnih kopij na zgoščenke, ki so priložene spisu, omogočen.
- Ob zavrnitvi dokaznih predlogov v sodbi ni potrebno pojasnjevati za vsakega posebej, zakaj ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja.
vlaganja v telekomunikacijsko omrežje – vrnitev vlaganj – upravičenci do povrnitve vlaganj – civilnopravna zadeva
Upravičenci do vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje so med drugim tudi lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki Telekom Slovenije, d. d., in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet.
Pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje ne gre za upravno zadevo pač pa za urejanje civilnopravnih razmerij.