Abstraktni zakonski znaki morajo biti v opisu dejanja konkretizirani, pri tem pa ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa obtoženčevega dejanja.
Dejstvo, da obtoženec ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo ter da je kasneje isto klet sam kupil, pomeni kršitev civilnopravne obveznosti, ne predstavlja pa konkretizacije objektivnih in subjektivnih znakov obtoženemu očitanega kaznivega dejanja.
Dosedanja sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani je bila, da se po izteku veljavnosti med strankama sklenjene posebne pogodbe o višini nadomestila za predvajanje fonogramov uporabljajo določbe SS 2006 o višini nadomestila. Pritožbeno sodišče se je po ponovno presoji in tehtanju razlogov odločilo, da bo vztrajalo pri svojem stališču.
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec z izselitvijo iz stanovanja, ne glede na dejstvo, da je nekaj njegovih osebnih stvari bilo shranjenih v kleti, posest stanovanja izgubil. Pritožnik poudarja, da iz stanovanja nikoli ni odnesel svojih stvari in da zato njegove vrnitve vanj ni moč šteti za motenje posesti, s čimer pa se ni moč strinjati. Neposredno posest na stanovanju (v katerega sta se vselila in v njem živela) sta pridobila najemnika, za katera (in s tem tudi za spremembo posestnega stanja) je vedel tudi toženec. Morebitno nahajanje njegovih stvari v stanovanju v tem oziru zato ni odločilno.
Izvršba za izterjavo bodočih terjatev preživnine po 106. členu ZIZ in 143. členu ZIZ, in zavarovanje še ne zapadlih zneskov zakonite preživnine s predhodno odredbo po 259. členu ZIZ sta samostojna in medsebojno neodvisna pravna instituta.
Vrste predhodnih odredb so v prvem odstavku 260. člena ZIZ taksativno naštete, zato je smiselna uporaba določb 106. in 143. člena ZIZ glede na določbo 239. člena ZIZ izključena.
Sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je trajanje predlaganega zavarovanja omejilo na 15 dni po zapadlosti vsakega posameznega v bodoče zapadlega preživninskega obroka.
ZD člen 26, 26/1, 27, 28, 34 – 41, 163, 166. ZPP člen 77, 80.
nujni delež – alikvotni del zapuščine – izplačilo v denarju – prikrajšanje nujnega deleža – vrednost zapuščine – obračunska vrednost zapuščine – vrednost daril – skupni nujni delež – razpoložljivi del zapuščine – vračanje daril – zmanjšanje oporočnih razpolaganj – izračun nujnega deleža – zakoniti zastopnik – skrbnik za posebni primer – procesna sposobnost
Oporočiteljevo določilo, naj nujni dedič dobi nujni delež v določenih stvareh, pravicah ali denarju, pomeni določitev načina delitve zapuščine, ki pa pride v poštev samo v primeru, da zapuščina obsega tiste stvari, pravice ali denar, ki jih je oporočitelj namenil nujnim dedičem. Ker v konkretnem primeru zapustnik ob smrti ni imel nobenih premičnih stvari, ne pravic ne denarja, takšno določilo v oporoki ne more obveljati in gre nujnima dedičema alikvotni del zapuščine: del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino.
Zakon določa vrstni red vračanja daril, vendar hkrati določa, da je treba najprej zmanjšati (po potrebi pa tudi odpraviti) oporočna razpolaganja in šele če to ne zadostuje, se po določenem vrstnem redu vračajo v zapuščino tudi darila. V konkretnem primeru je (bilo) prikrajšanje nujnih deležev mogoče odpraviti z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj, zato do vračanja daril, ki jih je zapustnik naklonil dedinji L. G. v skupni vrednosti 17.768,00 EUR (katerega pa nujna dediča tudi nista uveljavljala pravočasno) ni prišlo.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00000284
ZIZ člen 58, 58/2, 272, 272/2.. ZDR-1 člen 113, 215, 215/2.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Po uveljavljani sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ni več mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja.
Smučanje je običajna športna aktivnost, ki je po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi in tveganjem. Ker se odvija v naravnem okolju, s sebi lastnimi zakonitostmi, od upravljalcev smučišč ni mogoče zahtevati priprave smučarskih površin, ki bi nevarnost uporabnikov izključila ali zmanjšala povsem na minimum. Prav tako od njih ni mogoče zahtevati, da nenehno nadzirajo smučarske proge in iz smučišča ustvarjajo umetni poligon z brezhibno zglajeno snežno površino, ki bi bila pripravljena tako, da tudi po več urah obratovanja na njej ne bi nastala nikakršna zdrsana mesta, rebra, vdrtine, grude ali manjše grbine. Takšna mesta so na smučarskih progah nekaj povsem običajnega.
Dejstvo, da tožnik po nasprotni tožbi ni toženec v osnovnem postopku, (samo po sebi) ne predstavlja razloga za zavrženje (sedaj samostojne) tožbe. Če toženec vloži nasprotno tožbo, pa sodišče ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP, nasprotne tožbe ne zavrže, ampak jo obravnava kot samostojno tožbo.
Sodišče bi o stroških moralo odločiti na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je bila tožba zoper njega vložena povsem brez njegove krivde in ni dal nobenega povoda za tožbo.
Pritožnik zmotno meni, da bi lahko njegova povprečna valorizirana plača v leta 1990 (538,99 EUR) predstavljala osnovo za odmero izgube na zaslužku v letu 1991 in 1992. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik leta 1991 avto prodal; da je imel v letu 1991 in 1992 „krizo z osnovnim sredstvom“ in zaslužil le za preživetje. V tem obdobju ni zaslužil niti toliko, da bi si plačeval prispevke za zdravstveno in socialno zavarovanje, ki so mu bili kasneje odpisani. Nanizane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožba ne izpodbija) utemeljujejo zaključek, da tožnik ni dokazal, da bi kot taksist kadarkoli zaslužil 1.000,00 EUR mesečno, sploh pa ne v zadnjem letu pred izbrisom, ko je ostal (po lastni krivdi) brez avta. Zaradi navedenega tudi ni mogoče sklepati, kakšen bi bil njegov zaslužek, če do izbrisa ne bi prišlo.
pogodba o štipendiranju – sporna pogodbena določila – razlaga spornih določil – skupna volja – spremenjena volja – namen sopogodbenikov – trajanje zaposlitve – neprekinjeno trajanje – zastaranje – čas izpolnitve – nedoločen rok – začetek teka zastaranja
Pri razlagi je treba poleg pomena uporabljenih izrazov (to je izražene volje) in načel obligacijskega prava, upoštevati (če okoliščine konkretnega primera to omogočajo) tudi namen pogodbenikov (pravo voljo strank). Pri tem bo pravno relevantna le dejanska skupna volja. Ta, če je ugotovljena, namreč kaže, da si je po sklenitvi pogodbe ena od strank premislila in išče oporo za to v uporabi (sporne) določbe tako kot se ta glasi, ali pa kot se lahko razlaga jezikovno in z drugimi razlagami. Spremenjena volja pa ne more biti podlaga za presojo medsebojnih pravic in obveznosti, niti ni skladna s splošnimi načeli obligacijskega prava.
krajevna pristojnost - prenos pristojnosti - obdolženec odvetnik
Morebitni kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, pa ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP, saj predlagateljica izrecno navaja, da ni v nobenem posebnem odnosu z obdolžencem, torej ne navaja okoliščin, ki bi okvire kolegialnih odnosov presegli (tako sklep Vrhovnega sodišča I Kr 32/2006 z dne 4. 7. 2006 in I Kr 38/2006 z dne 4. 7. 2006).
nadomestitev kazni zapora za delom v splošno korist - neizpolnitev posebnega pogoja povrnitve škode oškodovancem - subjektivni odnos storilca do posledic kaznivega dejanja
V obravnavani zadevi so sicer podani formalni pogoji za alternativno prestajanje zaporne kazni na način, kot je to predlagala obsojenčeva zagovornica, vendar obsojenec glede na svoje osebne lastnosti ne more biti deležen zaupanja, potrebnega za nadomestitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist.
spor majhne vrednosti – komunalne storitve – plačilo komunalnih storitev
Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo strošek, ki se nanaša na komunalne storitve, upoštevaje dva člana toženčevega gospodinjstva, je materialnopravno pravilna.
OBLIGACIJSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO
VSL0085133
OZ člen 101, 289, 336, 336/1, 779, 779/1. ZPP člen 7.
mandatna pogodba – razmerje med članom uprave in družbo – trajno pogodbeno razmerje – pravilo sočasne izpolnitve – sočasnost izpolnitve – zastaranje – kdaj začne zastaranje teči – trditveno breme
Trajno pogodbeno razmerje se daljše časovno obdobje kontinuirano izpolnjuje in ne preneha že s posamičnim izpolnitvenim dejanjem. Narava trajnih razmerij zato terja ustrezno prilagoditev pravila o sočasnosti izpolnitve (101. člen OZ) tudi na nasprotni strani.
Kontinuirano dalj časa trajajoče izpolnjevanje zaporednih ali delnih obveznosti ene stranke terja upoštevanje enakih principov pri načinu izpolnitve nasprotne stranke, ki postane enako kontinuirano in se odrazi v bolj ali manj sprotnem plačilu (za nazaj ali za naprej).
Ni v skladu z načelom vzajemnosti in tudi ni običajno, da bi stranka, ki svojo izpolnitev kontinuirano opravlja dalj časa, v konkretnem primeru več let, pridobila pravico do nasprotne izpolnitve šele po koncu pogodbenega razmerja.
Zmotno je zato stališče tožeče stranke in tudi sodišča prve stopnje, da je imel tožnik pravico terjati plačo šele potem, ko mu je prenehal mandat. To ne drži, plačo za opravljanje funkcije predsednika člana uprave je imel pravico terjati s prvim dnem naslednjega meseca za pretekli mesec.
začasna odredba – denarna terjatev – pogoji za izdajo začasne odredbe – neznatna škoda – opustitev izvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem tožene stranke – listinski dokazi
Glede na vsebino posojilnih pogodb in trditveno podlago pravdnih strank ni nobenega dvoma, da terjatev tožnika dokazana s (z visoko) stopnjo verjetnosti, ugovorni razlogi se zato izkažejo kot povsem neutemeljeni. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožencev, ker izvedba tega dokaza ne bi mogla s stopnjo verjetnosti spremeniti ugotovitev sodišča prve stopnje, tudi če bi toženci izpovedovali natančno tako, kot zatrjujejo v ugovoru.
V takšnih primerih, ko je jasno, da tožeča stranka lahko uspe s svojim tožbenim zahtevkom zgolj zoper eno od toženk, gre taka previdnost lahko le na njen lastni stroškovni rizik, kar velja tudi v primeru umika tožbe.
ZPP člen 124, 242, 242/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 13.
priča - nadomestilo plače - zahteva za povrnitev - narok
Priča ni zahtevala povrnitve stroškov izgubljenega zaslužka oziroma nadomestila plače takoj po zaslišanju, zato je to pravico izgubila po drugem odstavku 242. člena ZPP. Delodajalec ne more, namesto pri njem zaposlene priče, uveljavljati povrnitev izplačanega nadomestila plače, ker je priča A.A. na naroku izrecno izjavila, da stroškov ne priglaša. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da bi morala priča že na naroku zahtevati povrnitev nadomestila plače. Ker tega ni zahtevala, je to pravico izgubila in s tem je posledično izgubil to pravico tudi delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek delodajalca utemeljeno zavrnilo.
stiki – rejništvo – sprememba stikov – sporne dejanske okoliščine – zdravljenje pri psihiatru – stiki pod nadzorom – rejništvo
Potreba po spremembi stikov bo po mnenju izvedenca nastopila z otrokovim odraščanjem, kar pa bo treba storiti postopoma, s tem, da se bo skrbno ugotavljalo, v kakšnem obsegu je sprememba stikov v korist otroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0081735
ZPP člen 7, 212. OZ člen 131, 239, 239/2. ZNVP člen 47.
kreditna pogodba - lombardni kredit - zastava delnic - pogodbena odškodninska odgovornost - protipravnost ravnanja - razpravno načelo
Ravnanje
tožnika kaže na to, da si je aktivno prizadeval ohraniti pogodbeno razmerje in da ni soglašal s (predčasno) prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev. Toženki tako ni mogoče očitati neskrbnosti, saj se je s tožnikom dogovarjala o poplačilu dolga na način, ki bi bil zanj najustreznejši.
poravnava - poravnava o odškodnini - predmet poravnave - povrnitev nepremoženjske škode - nova škoda - bodoča škoda
Ker s pogodbo o poravnavi stranki uredita določeno razmerje in na tak način odpravita spor oziroma negotovost o vseh elementih, obstoječih in predvidljivih v času njenega sklepanja, je med strankama sklenjen dogovor o poravnavi škode treba razlagati tako, da se nanaša na vso že nastalo (nepremoženjsko) škodo in na vse tiste posledice oziroma bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno.