Toženec je z odločbo z dne 7. 10. 2016 tožniku odmeril invalidsko pokojnino. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna in je v celoti nadomestila začasno odločbo z dne 5. 5. 2016. To pomeni, da začasna odločba o odmeri invalidske pokojnine ne obstaja več, zato za tožnika nima več nobenih pravnih posledic. Tožnik je pravni interes v tem socialnem sporu izkazoval le do izdaje dokončne odločbe z dne 7. 10. 2016. Od pravnomočnosti te odločbe dalje si svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 7. 10. 2016. Kadar si tožnik s tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati, pravni interes ni podan.
- člen 6, 15, 16, 18, 19, 19/2, 31, 31/2.. ZSV-UPB2 člen 99, 100, 100/1.. ZUP-UPB2 člen 6, 6/2, 7. ZZZDR-UPB1 člen 124.
institucionalno varstvo
V obravnavanem predsodnem upravnem postopku so ostala pravno relevantna dejstva, zaradi katerih je prišlo do zavezanosti občine h kritju razlike do polne vrednosti institucionalnega varstva, nerazčiščena. Plačilna sposobnost zavezanca ni bila ugotavljana, niti ni bilo postopano po 7. členu ZUP, v kolikor bi se izkazali razlogi za njegovo morebitno oprostitev plačila. V ponovljenem upravnem postopku bo zato potrebno postopati v skladu z materialnopravnim stališčem in napotili pritožbenega sodišča.
Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede zaslišanja strank in prič 236. člen ZPP v zvezi z 263. členom istega zakona med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot stranka oziroma priča, poprej navesti, o čem naj izpove. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka oziroma priča zaslišana, ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv. Če pa je predlagano zaslišanje strank ali prič, ki naj bi šele izpovedale o določenih pravno pomembnih dejstvih, pa je takšen dokaz nedovoljen. V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena namreč manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov.
ZPP člen 318, 318/1.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer, v postopku za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanja sodišču ni treba ugotavljati, ampak sodišče vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Tožnik je v tožbi vse očitke, ki mu jih je očitala tožena stranka zanikal in navajal, da so le-ti izmišljeni in prirejeni za potrebe izredne odpovedi. Izpostavil je, da pisne prijave delavca ni nikoli videl, prav tako na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s prijaviteljem ni bil soočen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
premestitev - poslovni razlog - plačilo razlike plače - javni uslužbenec
Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da premestitev tožnice ni bila v skladu s 156. členom ZJU, prav tako naj premestitev ne bila v skladu s 158. členom ZJU, pri čemer drugi odstavek 158. člena ZJU zahteva pogoj, da se uradnika premesti na delovno mesto, če njegovo delo na delovnem mestu, na katerem dela ni več potrebno. Tožnica je bila premeščena skladno z aktom o sistemizaciji delovnih mest, pri čemer so ji bile dejansko določene naloge odvzete, prav tako pa so ji bile določene naloge dodane, pri čemer je tožena stranka zasledovala cilj tako organizacijskega razloga kot tudi javno finančnega razloga, iz razloga, da bodo izhajajoč iz javno finančne situacije za maso plač zagotovljena nižja sredstva. Tožena stranka je opravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov in spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, pri čemer je k reorganizaciji priložila obrazložitev z vsebino ciljev, razlogov za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Tožena stranka je tudi, skladno z določili šestega odstavka 156. člena ZJU, obvestila sindikat in mu omogočila, da je podal svoje mnenje. Res je sicer, da tožena stranka ni dosegla sporazuma s sindikatom, vendar na podlagi določil 156. člena ZJU delodajalec tudi ni dolžan doseči sporazuma s sindikatom.
Smučanje je običajna športna aktivnost, ki je po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi in tveganjem. Ker se odvija v naravnem okolju, s sebi lastnimi zakonitostmi, od upravljalcev smučišč ni mogoče zahtevati priprave smučarskih površin, ki bi nevarnost uporabnikov izključila ali zmanjšala povsem na minimum. Prav tako od njih ni mogoče zahtevati, da nenehno nadzirajo smučarske proge in iz smučišča ustvarjajo umetni poligon z brezhibno zglajeno snežno površino, ki bi bila pripravljena tako, da tudi po več urah obratovanja na njej ne bi nastala nikakršna zdrsana mesta, rebra, vdrtine, grude ali manjše grbine. Takšna mesta so na smučarskih progah nekaj povsem običajnega.
Abstraktni zakonski znaki morajo biti v opisu dejanja konkretizirani, pri tem pa ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa obtoženčevega dejanja.
Dejstvo, da obtoženec ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo ter da je kasneje isto klet sam kupil, pomeni kršitev civilnopravne obveznosti, ne predstavlja pa konkretizacije objektivnih in subjektivnih znakov obtoženemu očitanega kaznivega dejanja.
Pritožnik zmotno meni, da bi lahko njegova povprečna valorizirana plača v leta 1990 (538,99 EUR) predstavljala osnovo za odmero izgube na zaslužku v letu 1991 in 1992. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik leta 1991 avto prodal; da je imel v letu 1991 in 1992 „krizo z osnovnim sredstvom“ in zaslužil le za preživetje. V tem obdobju ni zaslužil niti toliko, da bi si plačeval prispevke za zdravstveno in socialno zavarovanje, ki so mu bili kasneje odpisani. Nanizane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožba ne izpodbija) utemeljujejo zaključek, da tožnik ni dokazal, da bi kot taksist kadarkoli zaslužil 1.000,00 EUR mesečno, sploh pa ne v zadnjem letu pred izbrisom, ko je ostal (po lastni krivdi) brez avta. Zaradi navedenega tudi ni mogoče sklepati, kakšen bi bil njegov zaslužek, če do izbrisa ne bi prišlo.
pogodba o štipendiranju – sporna pogodbena določila – razlaga spornih določil – skupna volja – spremenjena volja – namen sopogodbenikov – trajanje zaposlitve – neprekinjeno trajanje – zastaranje – čas izpolnitve – nedoločen rok – začetek teka zastaranja
Pri razlagi je treba poleg pomena uporabljenih izrazov (to je izražene volje) in načel obligacijskega prava, upoštevati (če okoliščine konkretnega primera to omogočajo) tudi namen pogodbenikov (pravo voljo strank). Pri tem bo pravno relevantna le dejanska skupna volja. Ta, če je ugotovljena, namreč kaže, da si je po sklenitvi pogodbe ena od strank premislila in išče oporo za to v uporabi (sporne) določbe tako kot se ta glasi, ali pa kot se lahko razlaga jezikovno in z drugimi razlagami. Spremenjena volja pa ne more biti podlaga za presojo medsebojnih pravic in obveznosti, niti ni skladna s splošnimi načeli obligacijskega prava.
krajevna pristojnost - prenos pristojnosti - obdolženec odvetnik
Morebitni kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, pa ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP, saj predlagateljica izrecno navaja, da ni v nobenem posebnem odnosu z obdolžencem, torej ne navaja okoliščin, ki bi okvire kolegialnih odnosov presegli (tako sklep Vrhovnega sodišča I Kr 32/2006 z dne 4. 7. 2006 in I Kr 38/2006 z dne 4. 7. 2006).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023450
ZIKS-1 člen 12. KZ-1 člen 86. ZKP člen 129a.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni z zaporom ob koncu tedna - predkaznovanost - ponavljanje kaznivih dejanj - presoja okoliščin - smotrnost izreka nadomestne izvršitve kazni
Teža in vrsta kaznivega dejanja ter stopnja krivde obsojenca je takšna, da ob obsojenčevi izdatni predkaznovanosti predlagan način izvršitve kazni ni primeren.
Izvršba za izterjavo bodočih terjatev preživnine po 106. členu ZIZ in 143. členu ZIZ, in zavarovanje še ne zapadlih zneskov zakonite preživnine s predhodno odredbo po 259. členu ZIZ sta samostojna in medsebojno neodvisna pravna instituta.
Vrste predhodnih odredb so v prvem odstavku 260. člena ZIZ taksativno naštete, zato je smiselna uporaba določb 106. in 143. člena ZIZ glede na določbo 239. člena ZIZ izključena.
Sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je trajanje predlaganega zavarovanja omejilo na 15 dni po zapadlosti vsakega posameznega v bodoče zapadlega preživninskega obroka.
obnova postopka - nova dejstva in dokazi - predhodno kaznivo dejanje - prekinitev postopka
Okoliščina, da se obsojeni nahaja na prestajanju zaporne kazni po pravnomočni sodbi, ni razlog za prekinitev postopka v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, kot to navaja pritožba, saj je predhodno kaznivo dejanje bilo ugotovljeno po objektivnem kriteriju in se zoper njega še vodi odprt kazenski postopek, pri čemer zagovorniki v pritožbi neutemeljeno in brez vsakršne podlage kalkulirajo, kakšen bo njegov izid in na ta izid vežejo v pritožbi navajane posledice.
Pravnomočno odločitev o obstoju terjatve je treba šteti za neizpodbitno resnično (pozitivni učinek materialne pravnomočnosti). Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb, nasprotni dokaz ni dopusten.
dodatni sklep o dedovanju – dopolnilni sklep o dedovanju – terjatev – zapuščinska obravnava – vezanost na pravnomočen sklep o dedovanju
V konkretnem primeru je sodišče naknadno ugotovilo, da v zapuščino spada tudi terjatev zapustnika, ki je predmet izvršilnega postopka. Predmet dodatnega (dopolnilnega) sklepa je samo navedena terjatev, vse ostale okoliščine, ki jih navaja pritožnik (zahteva po izločitvi terjatve in izbris hipoteke), ne morejo biti predmet obravnave v postopku izdaje dopolnilnega sklepa.
ZIZ člen 59, 60, 65. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-7, 48, 481, 481/1, 481/1-1.
spor o pristojnosti – gospodarski spor – nedopustnost izvršbe – izločitvena tožba tretjega – opredelitev spora – spor o pravici na premičnini – sodna praksa
V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe gre glede na tožbeni zahtevek za obligacijsko pravni spor (in ne za stvarno pravni spor), zato je, kadar sta pravdni stranki gospodarski družbi, za sojenje pristojno okrožno sodišče po pravilih gospodarskega spora.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - zbornica - plačilo članarine
V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Zbornica namreč ni našteta med pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost), navedenimi v tej določbi. Prav tako ne gre za spor iz medsebojnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP.
Iz navedb v dopolnitvi tožbe izhaja, da tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo članarine. Takšne vrste spor zato ni gospodarski spor niti po 482. členu ZPP, niti zanj ne veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih po 483. členu ZPP.
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec z izselitvijo iz stanovanja, ne glede na dejstvo, da je nekaj njegovih osebnih stvari bilo shranjenih v kleti, posest stanovanja izgubil. Pritožnik poudarja, da iz stanovanja nikoli ni odnesel svojih stvari in da zato njegove vrnitve vanj ni moč šteti za motenje posesti, s čimer pa se ni moč strinjati. Neposredno posest na stanovanju (v katerega sta se vselila in v njem živela) sta pridobila najemnika, za katera (in s tem tudi za spremembo posestnega stanja) je vedel tudi toženec. Morebitno nahajanje njegovih stvari v stanovanju v tem oziru zato ni odločilno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0086787
ZBPP člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 254, 254/2. OZ člen 179, 181.
vračilo sredstev brezplačne pravne pomoči – stroški postopka – izvedenina – oprostitev plačila stroškov sodnega postopka – plačilo stroškov v korist proračuna – uspeh v postopku – enotna odškodnina – preveritev izvedenskega mnenja
Ker je bila tožnica oproščena stroškov sodnega postopka, je bila izvedenina plačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Te stroške mora nasprotna stranka – namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči – povrniti v korist proračuna RS.
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je dokazni postopek pokazal, da je zavarovanec toženke opustil ukrepe, ki bi zagotavljali varno hojo po tleh, saj mastne hrane ni pravočasno pobrisal, kar je privedlo do obravnavanega škodnega dogodka.