pokojninska doba - poklicna rehabilitacija - podiplomski študij
Tožnikovega podiplomskega šolanja, na katerega ga je napotil delodajalec, ni mogoče okvalificirati kot poklicno rehabilitacijo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožniku iz naslova poklicne rehabilitacije prizna obdobje podiplomskega študija.
nadomestitev plačila globe z opravo naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugodilo storilčevemu predlogu za nadomestitev plačila globe z opravo naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti v nasprotju z v času prekrška veljavno določbo 19. člena Zakona o prekrških. Po navedeni določbi lahko storilec predlaga, da se plačilo globe nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, če zaradi premoženjskega stanja ali svojih možnosti za plačilo globe ne more plačati globe, s tem, da zakon možnosti nadomestitve globe z opravo določenih nalog v splošno korist ali korist samoupravne skupnosti v postopku o prekršku o katerem je bilo odločeno s plačilnim nalogom (tako kot v obravnavanem primeru), ni predvideval. V obravnavani zadevi pa, kot je razvidno v zahtevi za sodno varstvo, podrejenega predloga sodišču za nadomestitev globe, ki ga je podal storilec, niti ne izhaja, da globe ne more plačati, pač pa je navedel, da je podredno pripravljen opraviti delo v korist skupnosti, v kolikor tega prekrška ne more več pravno izpodbiti preko sodišča. To pa ni zakonsko dopusten razlog za ugoditev predlogu storilca.
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo. Za uporabo tega instituta morajo biti izpolnjene določene predpostavke. Ena izmed teh predpostavk je tudi obnovitveni razlog, in sicer eden izmed razlogov, ki so navedeni v 260. členu ZUP. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podan noben obnovitveni razlog, določen v 260. členu ZUP.
Ravnanje pritožbenega organa, ko dve pritožbi ni združil v eno odločanje, ne pomeni take nepravilnosti, da bi zaradi tega bila sama odločba nična. Po 6. točki 279. člena ZUP se namreč za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pritožba ne navaja, v čem bi imelo ravnanje tožene stranke znake prisiljenja, izsiljevanja in drugega, kakor to določa 5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP, niti ne priloži obsodilne sodbe, ki bila potrebna za obstoj 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni kršitvi načela kontradiktornosti zaradi neizvedenega dokaznega predloga o zaslišanju priče P. P.. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženci sami v svojih izpovedbah niso potrdili trditev o tem, da je tožnik že leta 2015 opustil vožnje in s tem posest poti na parc. št. 29/2 in parc. št. 32/1, k. o. ... in da naj bi pred motilnim dejanjem opravil le enkratno vožnjo, po presoji pritožbenega sodišča izpovedba še priče P. P. ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka o teh dejstvih. Dokazovanje s pričami namreč ni potrebno v primeru, ko pravdna stranka, zaslišana kot stranka, v svoji izpovedbi potrdi pravno relevantne trditve nasprotne stranke, oziroma ne potrdi pravno relevantnih svojih trditev.
ZIZ člen 16, 16-3, 38, 38/5. ZPP člen 163, 163/1. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 39, 50, 115.
izvršilni naslov – izpraznitev in izročitev nepremičnine – stroga formalna legaliteta – sprememba upnika – stroški izvršitelja – potrebni stroški – vročitev obvestila o naroku za deložacijo
Izvršilno sodišče je vezano na izvršilni naslov in ga dolžno izvršiti tako, kot se glasi (načelo formalne legalitete). Materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na temelju katerega je bila v konkretni zadevi predlagana in dovoljena ter nato tudi opravljena izvršba, ni upravičeno presojati.
Res je, da je sodišče prve stopnje o upnikovem zahtevku za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov, vloženem že 18. 2. 2015, odločilo šele po skoraj dveh letih od vložene zahteve, vendar to na vsebino odločitve ne more vplivati.
Izvršitelj sme obvestilo o naroku za deložacijo strankam tudi osebno izročiti po pravilih ZPP o navadnem vročanju na predpisanem obrazcu (ki ga je tudi uporabil v konkretni zadevi in ne gre za „nerazumljiv letak“, kot to neutemeljeno navajajo pritožniki), vendar pa je upnik upravičen do povrnitve stroškov le, če je izkazano, da je bil tak način vročanja potreben za izvršbo.
Razpis naroka za tožečo stranko ni bil zaključen (zato kasneje tudi ni bila obveščena o njegovem preklicu), ker vabilo še ni bilo odposlano, zaradi česar je potrebno šteti, da je umik tožbe prispel na sodišče pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Nastala je situacija, ki jo določa ZST-1 v točki 2312 pod točko 1, da se v primeru, če se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo, taksa po tarifni številki 2311 zniža na 0,7.
ODŠKODNINSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081738
OZ člen 131, 179, 182. ZOdvT tarifna številka 2200. ZPP člen 7, 212.
deljena vzročnost – določitev obsega škode – dva škodna dogodka – istovrstnost škodnih posledic – izostanek dokaznega predloga – nova škoda – stroški postopka – odškodninski zahtevek pred pravdo – predpravdni zahtevek
Toženka v vlogah in v trditveni podlagi pred sodiščem prve stopnje ni substancirano navedla odločilnih dejstev (obsega, intenzitete in vrste škode iz škodnega dogodka iz leta 2012 ter ni opredeljeno navedla istovrstnosti škodnih posledic zaradi škodnega dogodka iz leta 2006 v primerjavi s škodnimi posledicami iz prometne nesreče iz leta 2012), s katerimi bi utemeljevala deljeno vzročnost, ni pa tudi dala dokaznih predlogov.
Izvedenec je pojasnil, da bo tožnica telesne bolečine povezane z novo škodo imela tudi v bodoče, kar pomeni, da je sodišče tožnici pravilno priznalo tudi odškodnino za bodoče telesne bolečine, vendar le za tiste bodoče bolečine, ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom iz leta 2006.
Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo v okviru odvetniškega zastopanja tudi stroške nagrade za posel iz tar. št. 2200 OT, ki predstavlja nagrado za vloženi odškodninski zahtevek pred pravdo, kar je tudi v skladu s sodno prakso.
ZVEtL člen 17, 23, 23a. Pravilnik o vpisih v kataster stavb člen 22, 22/2. ZPP člen 11, 109.
vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL – prekinitev postopka – žaljenje nasprotne stranke – denarna kazen
ZVEtL ne predvideva prekinitve postopka (17. člen).
Ker stavba (garaža) ni vpisana v kataster stavb, iz zapisnika obravnave pa ne izhaja soglasje solastnikov, lahko vpis, v skladu z določbami 23. in 23.a člena ZVEtL „pomaga“ oziroma po uradni dolžnosti doseže sodišče (v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL).
OBLIGACIJSKO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086792
ZASP člen 28, 59, 147, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 132, 190, 190/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1.
avtorsko nadomestilo – materialna pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami – pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja – izključne avtorske pravice – male avtorske pravice – javna priobčitev glasbenih del – nadomestilo DDV – neupravičena obogatitev – dokazno breme – civilna kazen
Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Sodišče prve stopnje je štelo, da je pravni temelj za zahtevek v neopravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena OZ). Od prisojenega zneska - škode, ki ji je nastala v obsegu razlike v premoženju, do katere je prišlo zaradi neupravičene obogatitve tožene stranke, tožeči stranki ne bo potrebno plačati DDV (prvi odstavek 3. člena ZDDV-1).Tudi, če bi šteli, da je zahtevek civilne deliktne narave in je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo (132. člen OZ), ki ji je nastala, ker tožena stranka ni plačevala nadomestila prostovoljno, tožeči stranki od odškodnine ne bi bilo treba plačati DDV. Tudi odškodnina za civilni delikt namreč ni nadomestilo za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1. Poleg tega ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta pa ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.
verzijski zahtevek – plačilo uporabnine – zastaranje – odmera pravdnih stroškov – načelo uspeha – ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini
V konkretnem primeru ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini). Tak način sodna praksa izjemoma dopušča v odškodninskih sporih in še to le v primerih, ko so zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni pravdni stroški (npr. ogled, postavitev izvedenca).
OBLIGACIJSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO
VSL0085133
OZ člen 101, 289, 336, 336/1, 779, 779/1. ZPP člen 7.
mandatna pogodba – razmerje med članom uprave in družbo – trajno pogodbeno razmerje – pravilo sočasne izpolnitve – sočasnost izpolnitve – zastaranje – kdaj začne zastaranje teči – trditveno breme
Trajno pogodbeno razmerje se daljše časovno obdobje kontinuirano izpolnjuje in ne preneha že s posamičnim izpolnitvenim dejanjem. Narava trajnih razmerij zato terja ustrezno prilagoditev pravila o sočasnosti izpolnitve (101. člen OZ) tudi na nasprotni strani.
Kontinuirano dalj časa trajajoče izpolnjevanje zaporednih ali delnih obveznosti ene stranke terja upoštevanje enakih principov pri načinu izpolnitve nasprotne stranke, ki postane enako kontinuirano in se odrazi v bolj ali manj sprotnem plačilu (za nazaj ali za naprej).
Ni v skladu z načelom vzajemnosti in tudi ni običajno, da bi stranka, ki svojo izpolnitev kontinuirano opravlja dalj časa, v konkretnem primeru več let, pridobila pravico do nasprotne izpolnitve šele po koncu pogodbenega razmerja.
Zmotno je zato stališče tožeče stranke in tudi sodišča prve stopnje, da je imel tožnik pravico terjati plačo šele potem, ko mu je prenehal mandat. To ne drži, plačo za opravljanje funkcije predsednika člana uprave je imel pravico terjati s prvim dnem naslednjega meseca za pretekli mesec.
Dejstvo, da tožnik po nasprotni tožbi ni toženec v osnovnem postopku, (samo po sebi) ne predstavlja razloga za zavrženje (sedaj samostojne) tožbe. Če toženec vloži nasprotno tožbo, pa sodišče ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP, nasprotne tožbe ne zavrže, ampak jo obravnava kot samostojno tožbo.
Sodišče bi o stroških moralo odločiti na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je bila tožba zoper njega vložena povsem brez njegove krivde in ni dal nobenega povoda za tožbo.
nadomestitev kazni zapora za delom v splošno korist - neizpolnitev posebnega pogoja povrnitve škode oškodovancem - subjektivni odnos storilca do posledic kaznivega dejanja
V obravnavani zadevi so sicer podani formalni pogoji za alternativno prestajanje zaporne kazni na način, kot je to predlagala obsojenčeva zagovornica, vendar obsojenec glede na svoje osebne lastnosti ne more biti deležen zaupanja, potrebnega za nadomestitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist.
ZIZ člen 59, 60, 65. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-7, 48, 481, 481/1, 481/1-1.
spor o pristojnosti – gospodarski spor – nedopustnost izvršbe – izločitvena tožba tretjega – opredelitev spora – spor o pravici na premičnini – sodna praksa
V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe gre glede na tožbeni zahtevek za obligacijsko pravni spor (in ne za stvarno pravni spor), zato je, kadar sta pravdni stranki gospodarski družbi, za sojenje pristojno okrožno sodišče po pravilih gospodarskega spora.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - zbornica - plačilo članarine
V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Zbornica namreč ni našteta med pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost), navedenimi v tej določbi. Prav tako ne gre za spor iz medsebojnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP.
Iz navedb v dopolnitvi tožbe izhaja, da tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo članarine. Takšne vrste spor zato ni gospodarski spor niti po 482. členu ZPP, niti zanj ne veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih po 483. členu ZPP.
plačilo uporabnine - neupravičena obogatitev - nezakonita uporaba/zasedanje stanovanja - predhodno vprašanje - zastaranje zahtevka za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino - tržna najemnina
Potem ko je zastarala pravica tožencev zahtevati sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, tožena stranka nezakonito zaseda tožničino stanovanje. Zato je tožena stranka od nastopa zastaranja njenega zahtevka dolžna plačati tožnici uporabnino v višini tržne (profitne) najemnine. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so za obdobje od zastaranja zahtevka tožene stranke za sklenitev navedene najemne pogodbe izpolnjene vse predpostavke tožničinega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.
izvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke – predujem – založitev predujma – prekluzivni rok – sodni rok – podljšljiv rok – popravni sklep – nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Ker je tožnik predlog/prošnjo (za podaljšanje roka za založitev predujma potrebnega za izvedbo dokaza z izvedencem) podal prepozno (oziroma po poteku roka za založitev predujma), je izgubil možnost oprave takšnega procesnega dejanja. Zato je njegova založitev predujma po poteku danega roka (procesno) brez učinka.
Tretja oseba, ki ji je priznana pravna korist za uveljavljanje ničnosti pogodbe, lahko ničnost uveljavlja iz tistih razlogov, ki imajo določene posledice na njo, ne pa kot varuh interesa javnosti.
Tretji odstavek 259. člena OZ ne določa, da je izpodbojen posel, s katerim tretji korist, pridobljeno z izpodbijanim razpolaganjem odtuji, pač pa le, da se v takem primeru tožba zaradi izpodbijanja pravnega dejanja upnikovega dolžnika vloži zoper pridobitelja koristi. Pridobitelj koristi je tisti, na katerega tretji s pravnim poslom odtuji korist, pridobljeno z izpodbijanim razpolaganjem. Zoper novega pridobitelja koristi lahko upnik le zahteva, da je on dolžan dopustiti upniku poplačilo njegove terjatve do dolžnika iz premoženja, ki ga je pridobil od tretjega, česar pa tožeča stranka ni zahtevala. Ker je tožbeni zahtevek v tem delu neodpravljivo nesklepčen, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.
Dolžnik ima prav, da dogovor strank ni pogoj veljavne predčasne izpolnitve obveznosti po 290. členu OZ, vendar pri tem zanemari, da je za predčasno izpolnitev (izpolnitev pred zapadlostjo obveznosti) bistveno, da je s strani izpolnitelja jasno izražena volja, da plačuje v naprej in kaj plačuje v naprej. Iz izvedenega dokaznega postopka pa takšna volja ne izhaja. Dolžnik je redno v daljšem časovnem obdobju vsak mesec preplačeval svojo preživninsko obveznost, (kar ni pritožbeno izpodbijano), ne pa, kot je zatrjeval, s preplačilom prejšnjega meseca poplačeval še ne zapadlo obveznost. Če bi bila resnična volja dolžnika, da opravi vnaprejšnje plačilo v mesecu, ki bi sledil mesecu preplačila, ne bi opravil ponovnega preplačila, ampak bi plačal le še preostanek obveznosti, ki s preplačilom ne bi bil krit. Dolžnik je po pojasnjenem izhajal iz zmotnega stališča, da samo preplačilo obveznosti že pomeni vnaprejšnje plačilo druge še ne zapadle obveznosti, kar pa ne drži. Preplačilo je praviloma pravno kvalificirano kot plačilo brez podlage, ki se ga presoja po pravilih neupravičene obogatitve (190. člen OZ).
pogodba o štipendiranju – sporna pogodbena določila – razlaga spornih določil – skupna volja – spremenjena volja – namen sopogodbenikov – trajanje zaposlitve – neprekinjeno trajanje – zastaranje – čas izpolnitve – nedoločen rok – začetek teka zastaranja
Pri razlagi je treba poleg pomena uporabljenih izrazov (to je izražene volje) in načel obligacijskega prava, upoštevati (če okoliščine konkretnega primera to omogočajo) tudi namen pogodbenikov (pravo voljo strank). Pri tem bo pravno relevantna le dejanska skupna volja. Ta, če je ugotovljena, namreč kaže, da si je po sklenitvi pogodbe ena od strank premislila in išče oporo za to v uporabi (sporne) določbe tako kot se ta glasi, ali pa kot se lahko razlaga jezikovno in z drugimi razlagami. Spremenjena volja pa ne more biti podlaga za presojo medsebojnih pravic in obveznosti, niti ni skladna s splošnimi načeli obligacijskega prava.