Tožniku je bil dopis toženke z dne 17. 3. 2016 preko pooblaščene odvetniške družbe vročen 2. 4. 2016, zato je 15-dnevni rok za vročitev in seznanitev s sklepom pričel teči 4. 4. 2016, ta rok pa se je iztekel 19. 4. 2016. Ker se tožnik ali njegov pooblaščenec nista ravnala po napotilih iz dopisa z dne 17. 3. 2016, je 19. 4. 2016 nastopila fikcija vročitve sklepa o izredni odpovedi. S tem dnem je začel teči tudi 8-dnevni rok za vložitev pritožbe, kot je določeno v 1. odst. 25. člena ZJU.
Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je zoper sklep toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo. Kaj takega ni zatrjeval niti v pritožbi in tudi ne v njeni dopolnitvi. Zaradi tega skladno s 5. odst. 24. člena ZJU nima pravice do sodnega varstva in je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 42. člena ZDSS-1 zakonito izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo zavrglo.
nadomestilo za invalidnost - prijava pri zavodu za zaposlovanje - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Ker gre za spor o pravici do delnega nadomestila za invalidnost, pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja 88. člen ZPIZ-2, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno. Po tej določbi ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30 dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000652
ZDR člen 184, 184/1.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost
Tožnik se ni poškodoval pri nevarni dejavnosti, za katero tožena stranka objektivno odgovarja. Tek vojakov po travnatem nogometnem igrišču, za katera je značilno, da imajo kje kakšno krtino, ne pomeni nevarne dejavnosti, saj gre za sorazmerno enostavno dejavnost, ki ne zahteva posebne usposobljenosti za gibanje. Pri tem ni nepomembno, da je šlo za vojaško urjenje. sodna praksa je v podobnem primeru že zavzela stališče, da je kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj višji, kot bi bil pri presoji podobnih dejavnosti v civilnem življenju, saj so vojaški obvezniki (vojaki in kandidati za vojake) praviloma zdravi moški, ki so telesno sposobnejši v primerjavi z drugo populacijo. Sam zase tek po neravnem terenu ob povprečni skrbnosti tudi sicer ni nevarna dejavnost.
Prvostopenjsko sodišče je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, dasiravno je iz spisovnih podatkov videti, da je šlo pri konkretnem dogodku le za enkratno dejanje oz. je do konflikta med obdolžencem in oškodovanko prišlo le kritičnega večera, ne pa tudi že prej. Sodna praksa se je postavila na stališče, da je mogoče o kaznivem dejanju nasilništva govoriti le v primeru, če izvajanje nasilja obdolženca nad oškodovancem traja daljši čas, oz. je sestavljeno in večkratnih, ponavljajočih se dogodkov, ko obdolženec nad oškodovancem izvaja nasilje samo zaradi nasilja samega. Da je temu tako, je mogoče razbrati tudi iz zakonskega besedila kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ko je zakonodajalec v opisu tega kaznivega dejanja uporabil nedovršno glagolsko obliko, v posledici česar je mogoče z jezikovno razlago te določbe z gotovostjo ugotoviti, da enkraten dogodek, tako, kakor je bilo to v obravnavanem primeru, za obstoj kaznivega dejanja nasilništva ne zadošča.
Dokazni postopek je postregel z gotovo ugotovitvijo, da je oškodovanki poškodbe prizadejal prav obdolženec in to najprej s prerivanjem, zaradi česar je oškodovanka najprej padla na razbito steklovino oz. razbite kozarce in pepelnik, zatem pa še s tem, ko je obdolženec oškodovanki D.Č., ko je slednja hotela vstati, to preprečeval s tem, da jo je še dvakrat porinil na tla, kar je trajalo vse do trenutka, ko sta dva gosta lokala obdolženca odstranila s kraja. Zato je podano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.
delno plačilo za izgubljeni dohodek - nega in varstvo otroka - zapustitev trga dela
Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega in da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v 3. odstavku 79. člena tega zakona. Vprašanje, kdaj oseba zapusti trg dela, je ZSDP-1 razširil tako, da je kot enega od možnih primerov določil, da oseba zapusti trg dela, če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona. Pogoji so določeni alternativno. Če je izpolnjen že en izmed pogojev, določenih v 4. odstavku 83. člena ZSDP-1, se šteje, da je oseba zapustila trg dela, vendar pa je potrebno ugotoviti, ali je trg dela zapustila zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, kot je to določeno v 1. odstavku 83. člena ZSDP-1. Pri tožničini hčeri gre za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona, in če ni več, od kdaj dalje ter zaradi katerega razloga, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 124, 242, 242/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 13.
priča - nadomestilo plače - zahteva za povrnitev - narok
Priča ni zahtevala povrnitve stroškov izgubljenega zaslužka oziroma nadomestila plače takoj po zaslišanju, zato je to pravico izgubila po drugem odstavku 242. člena ZPP. Delodajalec ne more, namesto pri njem zaposlene priče, uveljavljati povrnitev izplačanega nadomestila plače, ker je priča A.A. na naroku izrecno izjavila, da stroškov ne priglaša. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da bi morala priča že na naroku zahtevati povrnitev nadomestila plače. Ker tega ni zahtevala, je to pravico izgubila in s tem je posledično izgubil to pravico tudi delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek delodajalca utemeljeno zavrnilo.
pogodba o štipendiranju – sporna pogodbena določila – razlaga spornih določil – skupna volja – spremenjena volja – namen sopogodbenikov – trajanje zaposlitve – neprekinjeno trajanje – zastaranje – čas izpolnitve – nedoločen rok – začetek teka zastaranja
Pri razlagi je treba poleg pomena uporabljenih izrazov (to je izražene volje) in načel obligacijskega prava, upoštevati (če okoliščine konkretnega primera to omogočajo) tudi namen pogodbenikov (pravo voljo strank). Pri tem bo pravno relevantna le dejanska skupna volja. Ta, če je ugotovljena, namreč kaže, da si je po sklenitvi pogodbe ena od strank premislila in išče oporo za to v uporabi (sporne) določbe tako kot se ta glasi, ali pa kot se lahko razlaga jezikovno in z drugimi razlagami. Spremenjena volja pa ne more biti podlaga za presojo medsebojnih pravic in obveznosti, niti ni skladna s splošnimi načeli obligacijskega prava.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0081735
ZPP člen 7, 212. OZ člen 131, 239, 239/2. ZNVP člen 47.
kreditna pogodba - lombardni kredit - zastava delnic - pogodbena odškodninska odgovornost - protipravnost ravnanja - razpravno načelo
Ravnanje
tožnika kaže na to, da si je aktivno prizadeval ohraniti pogodbeno razmerje in da ni soglašal s (predčasno) prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev. Toženki tako ni mogoče očitati neskrbnosti, saj se je s tožnikom dogovarjala o poplačilu dolga na način, ki bi bil zanj najustreznejši.
poravnava - poravnava o odškodnini - predmet poravnave - povrnitev nepremoženjske škode - nova škoda - bodoča škoda
Ker s pogodbo o poravnavi stranki uredita določeno razmerje in na tak način odpravita spor oziroma negotovost o vseh elementih, obstoječih in predvidljivih v času njenega sklepanja, je med strankama sklenjen dogovor o poravnavi škode treba razlagati tako, da se nanaša na vso že nastalo (nepremoženjsko) škodo in na vse tiste posledice oziroma bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno.
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec z izselitvijo iz stanovanja, ne glede na dejstvo, da je nekaj njegovih osebnih stvari bilo shranjenih v kleti, posest stanovanja izgubil. Pritožnik poudarja, da iz stanovanja nikoli ni odnesel svojih stvari in da zato njegove vrnitve vanj ni moč šteti za motenje posesti, s čimer pa se ni moč strinjati. Neposredno posest na stanovanju (v katerega sta se vselila in v njem živela) sta pridobila najemnika, za katera (in s tem tudi za spremembo posestnega stanja) je vedel tudi toženec. Morebitno nahajanje njegovih stvari v stanovanju v tem oziru zato ni odločilno.
Pritožnik zmotno meni, da bi lahko njegova povprečna valorizirana plača v leta 1990 (538,99 EUR) predstavljala osnovo za odmero izgube na zaslužku v letu 1991 in 1992. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik leta 1991 avto prodal; da je imel v letu 1991 in 1992 „krizo z osnovnim sredstvom“ in zaslužil le za preživetje. V tem obdobju ni zaslužil niti toliko, da bi si plačeval prispevke za zdravstveno in socialno zavarovanje, ki so mu bili kasneje odpisani. Nanizane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožba ne izpodbija) utemeljujejo zaključek, da tožnik ni dokazal, da bi kot taksist kadarkoli zaslužil 1.000,00 EUR mesečno, sploh pa ne v zadnjem letu pred izbrisom, ko je ostal (po lastni krivdi) brez avta. Zaradi navedenega tudi ni mogoče sklepati, kakšen bi bil njegov zaslužek, če do izbrisa ne bi prišlo.
zamuda na narok – varnostni ukrepi ob vstopu na sodišče – izvedba naroka v nenavzočnosti – pravica do izjave
Pavšalno navržena trditev, da je zakonitega zastopnika tožene stranke „varnostnik v sodni stavbi deset minut neopravičeno zadrževal“, ne zadošča za ugotovitev kršitve pravice do izjave.
Postopki za zagotavljanje varnosti so v sedanjem času običajni, zato dejstvo, da se v zvezi z zagotavljanjem varnosti na sodiščih izvajajo določeni postopki pri vstopu obiskovalcev v sodno zgradbo, samo po sebi ne predstavlja neupravičenega, neustreznega oziroma nezakonitega ravnanja sodišča, temveč se od vsakega udeleženca v sodnem postopku pričakuje ustrezno skrbnost, torej pravočasen prihod na sodišče, da si ti postopki lahko izvedejo še pred začetkom naroka za glavno obravnavo.
ZJU člen 4, 34, 149, 149/1, 149/1-3, 150, 150/2. ZDR-1 člen 6, 6/6.
premestitev – javni uslužbenec - diskriminacija
Načeloma je odločitvi delodajalca prepuščeno, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja v določenem državnem organu, ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, premesti javnega uslužbenca v ta organ. Če je več javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za premestitev na ustrezno delovno mesto in so ga sposobni opravljati, ter je izkazana delovna potreba po premeščanju le za enega, posebni kriteriji za izbiro uslužbenca, ki mu bo izdan sklep o premestitvi, niso predpisani. Delodajalec lahko izbere javnega uslužbenca po svoji presoji, ki pa ne sme biti diskriminatorna.
Ob trditvi tožnika, da ga je tožena stranka med uslužbenci B. izbrala in ga premestila zato, ker je bil član sindikata ter je aktivno sodeloval v organu sindikata, je bila tožena stranka glede na dokazno breme iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1 dolžna dokazati, da ta okoliščina ni bila razlog za izbiro oziroma izbiro upravičiti na drugih kriterijih. Glede na obrnjeno dokazno breme bi morala tožena stranka dokazati, da je bila izbira med tremi javnimi uslužbenci B. dejansko opravljena in da je bila objektivna. Ker dokaznemu bremenu glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje ni zadostila, je treba šteti tožnikovo zatrjevanje o diskriminatornem razlogu za resnično. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila trajna premestitev tožnika iz enega v drug organ nezakonita.
verzijski zahtevek – plačilo uporabnine – zastaranje – odmera pravdnih stroškov – načelo uspeha – ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini
V konkretnem primeru ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini). Tak način sodna praksa izjemoma dopušča v odškodninskih sporih in še to le v primerih, ko so zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni pravdni stroški (npr. ogled, postavitev izvedenca).
Dolžnik ima prav, da dogovor strank ni pogoj veljavne predčasne izpolnitve obveznosti po 290. členu OZ, vendar pri tem zanemari, da je za predčasno izpolnitev (izpolnitev pred zapadlostjo obveznosti) bistveno, da je s strani izpolnitelja jasno izražena volja, da plačuje v naprej in kaj plačuje v naprej. Iz izvedenega dokaznega postopka pa takšna volja ne izhaja. Dolžnik je redno v daljšem časovnem obdobju vsak mesec preplačeval svojo preživninsko obveznost, (kar ni pritožbeno izpodbijano), ne pa, kot je zatrjeval, s preplačilom prejšnjega meseca poplačeval še ne zapadlo obveznost. Če bi bila resnična volja dolžnika, da opravi vnaprejšnje plačilo v mesecu, ki bi sledil mesecu preplačila, ne bi opravil ponovnega preplačila, ampak bi plačal le še preostanek obveznosti, ki s preplačilom ne bi bil krit. Dolžnik je po pojasnjenem izhajal iz zmotnega stališča, da samo preplačilo obveznosti že pomeni vnaprejšnje plačilo druge še ne zapadle obveznosti, kar pa ne drži. Preplačilo je praviloma pravno kvalificirano kot plačilo brez podlage, ki se ga presoja po pravilih neupravičene obogatitve (190. člen OZ).
ODŠKODNINSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081738
OZ člen 131, 179, 182. ZOdvT tarifna številka 2200. ZPP člen 7, 212.
deljena vzročnost – določitev obsega škode – dva škodna dogodka – istovrstnost škodnih posledic – izostanek dokaznega predloga – nova škoda – stroški postopka – odškodninski zahtevek pred pravdo – predpravdni zahtevek
Toženka v vlogah in v trditveni podlagi pred sodiščem prve stopnje ni substancirano navedla odločilnih dejstev (obsega, intenzitete in vrste škode iz škodnega dogodka iz leta 2012 ter ni opredeljeno navedla istovrstnosti škodnih posledic zaradi škodnega dogodka iz leta 2006 v primerjavi s škodnimi posledicami iz prometne nesreče iz leta 2012), s katerimi bi utemeljevala deljeno vzročnost, ni pa tudi dala dokaznih predlogov.
Izvedenec je pojasnil, da bo tožnica telesne bolečine povezane z novo škodo imela tudi v bodoče, kar pomeni, da je sodišče tožnici pravilno priznalo tudi odškodnino za bodoče telesne bolečine, vendar le za tiste bodoče bolečine, ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom iz leta 2006.
Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo v okviru odvetniškega zastopanja tudi stroške nagrade za posel iz tar. št. 2200 OT, ki predstavlja nagrado za vloženi odškodninski zahtevek pred pravdo, kar je tudi v skladu s sodno prakso.
Obdarjenec, v korist katerega je dolžnik razpolagal v škodo upnikov, je dolžan dopustiti poplačilo upnikove terjatve iz stvari, ki jo je z darilno pogodbo prejel.
OBLIGACIJSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO
VSL0085133
OZ člen 101, 289, 336, 336/1, 779, 779/1. ZPP člen 7.
mandatna pogodba – razmerje med članom uprave in družbo – trajno pogodbeno razmerje – pravilo sočasne izpolnitve – sočasnost izpolnitve – zastaranje – kdaj začne zastaranje teči – trditveno breme
Trajno pogodbeno razmerje se daljše časovno obdobje kontinuirano izpolnjuje in ne preneha že s posamičnim izpolnitvenim dejanjem. Narava trajnih razmerij zato terja ustrezno prilagoditev pravila o sočasnosti izpolnitve (101. člen OZ) tudi na nasprotni strani.
Kontinuirano dalj časa trajajoče izpolnjevanje zaporednih ali delnih obveznosti ene stranke terja upoštevanje enakih principov pri načinu izpolnitve nasprotne stranke, ki postane enako kontinuirano in se odrazi v bolj ali manj sprotnem plačilu (za nazaj ali za naprej).
Ni v skladu z načelom vzajemnosti in tudi ni običajno, da bi stranka, ki svojo izpolnitev kontinuirano opravlja dalj časa, v konkretnem primeru več let, pridobila pravico do nasprotne izpolnitve šele po koncu pogodbenega razmerja.
Zmotno je zato stališče tožeče stranke in tudi sodišča prve stopnje, da je imel tožnik pravico terjati plačo šele potem, ko mu je prenehal mandat. To ne drži, plačo za opravljanje funkcije predsednika člana uprave je imel pravico terjati s prvim dnem naslednjega meseca za pretekli mesec.
Pravnomočno odločitev o obstoju terjatve je treba šteti za neizpodbitno resnično (pozitivni učinek materialne pravnomočnosti). Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb, nasprotni dokaz ni dopusten.
dodatni sklep o dedovanju – dopolnilni sklep o dedovanju – terjatev – zapuščinska obravnava – vezanost na pravnomočen sklep o dedovanju
V konkretnem primeru je sodišče naknadno ugotovilo, da v zapuščino spada tudi terjatev zapustnika, ki je predmet izvršilnega postopka. Predmet dodatnega (dopolnilnega) sklepa je samo navedena terjatev, vse ostale okoliščine, ki jih navaja pritožnik (zahteva po izločitvi terjatve in izbris hipoteke), ne morejo biti predmet obravnave v postopku izdaje dopolnilnega sklepa.