vzrok invalidnosti - poškodba pri delu - III. kategorija invalidnosti
Vzrok nastanka invalidnosti pa ne predstavlja pravice iz invalidskega zavarovanja, pač pa zgolj pravno dejstvo, na katero pravo veže določene pravne posledice. Te so različne glede na različno definicijo poškodbe pri delu določene v ZPIZ-1 in v ZPIZ-2.
Za pravno kvalifikacijo posamezne poškodbe, in sicer ali gre za poškodbo pri delu ali za poškodbo izven dela, je pomembno kdaj je nastala in kakšna definicija je po tedaj veljavnih predpisih veljala. Poleg tega je pri ugotavljanju vzroka invalidnosti pomembno, ali je določena poškodba vplivala na nastanek invalidnosti.
V konkretnem primeru je vzrok tožnikovega nastanka invalidnosti poškodba z dne 28. 6. 2012. Tega dne je prišlo do škodnega dogodka, ki predstavlja pravno dejstvo, ki imajo za posledice nastanek tožnikove invalidnosti. Ker je 28. 6. 2012 veljal še ZPIZ-1 in določbe 63. člena, je sodišče prve stopnje utemeljeno takšno poškodbo štelo kot poškodbo pri delu, zaradi katere je pri tožniku prišlo do nastanka III. kategorije invalidnosti.
Pritožba utemeljeno opozarja na načelo menične strogosti, ni pa mogoče soglašati z njenim nadaljnjim stališčem, da je zaradi tega menica nična. Izpolnitev menice za višji znesek od dogovorjenega sama po sebi še ne pomeni ničnosti (celotne) menice. Podane morajo biti še druge okoliščine, ki kažejo, da je pri izpolnitvi menice prišlo do zlorabe in do kršitve načela vestnosti in poštenja. Konkretizirane trditve toženke ne gredo v tej smeri. Ne zatrjujejo se okoliščine v smeri zlorabe menice, ampak (le) njene napačne izpolnitve.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 71, 71/1.
invalidnost - sprememba invalidnosti - zaključeno zdravljenje - smrt zavarovanca
Po že ustaljeni novejši sodni praksi dediči po smrti zavarovanca zaradi pravne narave nepodedljivih pravic iz invalidskega zavarovanja ne morejo nadaljevati sodnega postopa. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v socialnem sporu. Ker se toženec zoper sodbo ni pritožil, podana kršitev ne more biti razlog za razveljavitev sodbe in ustavitev postopka.
Invalidnost se ugotavlja šele, ko je zdravljenje končano, torej sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Ker zdravljenje sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi lahko pomenile novo oziroma spremenjeno invalidnost, ni bilo zaključeno, temveč komaj začeto, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil pokojni zavarovanec invalid I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/2, 52/4.
izvedenec – stroški izvedenca – nagrada izvedenca – navzočnost na naroku – kilometrina – splošno znano dejstvo – razdalja do sedeža sodišča – nasprotovanje izvedenskemu mnenju
Za ustno podajanje izvida in mnenja izvedencu pripada za vsake začete pol ure 35,00 EUR (drugi odstavek 52. člena Pravilnika), za navzočnost na sodišču med narokom pa za vsake začete pol ure čakanja 10 EUR (tretji odstavek 52. člena Pravilnika).
Razdalja do sedeža sodišča in višina kilometrine sta splošno znani dejstvi, ki ju ni treba posebej dokazovati.
Očitno je, da tožnica z izidom dokazovanja ni zadovoljna, vendar bo svoje nasprotovanje izvedenskemu mnenju lahko uveljavljala v pritožbi zoper sodbo, če je razlogi sodišča prve stopnje ne bodo prepričali.
Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh ugotovitev izvedenca medicinske stroke kot tudi ne izpovedbe priče K.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče Kurija, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, ki jo je potrebno gledati kot celoto, zato je očitno zagovornik te razloge prezrl. Sicer pa so razlogi napadene sodbe tudi jasni in konkretni, iz njih pa tudi izhaja, na podlagi katerih dokazov sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano. Očitno pa je, da pritožnik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer pa graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.
ZFPPIPP-G člen 34, 34/5. ZFPPIPP člen 128, 128/2, 224, 224/2, 389, 400, 400/8, 400/8-2.
odpust obveznosti - skrajšanje preizkusnega obdobja - prehodne določbe ZFPPIPP-G - ugovor upravitelja
Če bi želel upravitelj z ugovorom za skrajšanje preizkusnega obdobja uspeti, bi ga moral utemeljiti z relevantnimi dejstvi, ki bi tudi upnike prepričala o njegovi prognozi, da se stečajna masa v preizkusnem obdobju, ki je določeno dolžniku, ne bo povečala.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086765
OZ člen 82, 82/2, 110.
pogodba o štipendiranju – izpolnitev pogodbene obveznosti – razlaga pogodbe
Pogodba je bila pripravljena s strani tožeče stranke v skladu s pogoji javnega razpisa in se stranki o njeni vsebini nista pogajali, zato glede sporne določbe tudi nista iskali skupnega namena. Ker je tožeča stranka s to določbo zasledovala cilj, da se znanje, ki ga je štipendist pridobil s pomočjo javnih sredstev, vrne v RS, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razumna in logična razlaga, da v takšnem primeru za dosego cilja ni bistveno, da je obveznost zaposlitve izvršena v neprekinjenem obdobju, temveč da je izpolnjena v določenem razumnem obdobju.
Abstraktni zakonski znaki morajo biti v opisu dejanja konkretizirani, pri tem pa ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa obtoženčevega dejanja.
Dejstvo, da obtoženec ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo ter da je kasneje isto klet sam kupil, pomeni kršitev civilnopravne obveznosti, ne predstavlja pa konkretizacije objektivnih in subjektivnih znakov obtoženemu očitanega kaznivega dejanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086792
ZASP člen 28, 59, 147, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 132, 190, 190/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1.
avtorsko nadomestilo – materialna pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami – pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja – izključne avtorske pravice – male avtorske pravice – javna priobčitev glasbenih del – nadomestilo DDV – neupravičena obogatitev – dokazno breme – civilna kazen
Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Sodišče prve stopnje je štelo, da je pravni temelj za zahtevek v neopravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena OZ). Od prisojenega zneska - škode, ki ji je nastala v obsegu razlike v premoženju, do katere je prišlo zaradi neupravičene obogatitve tožene stranke, tožeči stranki ne bo potrebno plačati DDV (prvi odstavek 3. člena ZDDV-1).Tudi, če bi šteli, da je zahtevek civilne deliktne narave in je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo (132. člen OZ), ki ji je nastala, ker tožena stranka ni plačevala nadomestila prostovoljno, tožeči stranki od odškodnine ne bi bilo treba plačati DDV. Tudi odškodnina za civilni delikt namreč ni nadomestilo za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1. Poleg tega ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta pa ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.
krajevna pristojnost - prenos pristojnosti - obdolženec odvetnik
Morebitni kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, pa ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP, saj predlagateljica izrecno navaja, da ni v nobenem posebnem odnosu z obdolžencem, torej ne navaja okoliščin, ki bi okvire kolegialnih odnosov presegli (tako sklep Vrhovnega sodišča I Kr 32/2006 z dne 4. 7. 2006 in I Kr 38/2006 z dne 4. 7. 2006).
Dolžnik ima prav, da dogovor strank ni pogoj veljavne predčasne izpolnitve obveznosti po 290. členu OZ, vendar pri tem zanemari, da je za predčasno izpolnitev (izpolnitev pred zapadlostjo obveznosti) bistveno, da je s strani izpolnitelja jasno izražena volja, da plačuje v naprej in kaj plačuje v naprej. Iz izvedenega dokaznega postopka pa takšna volja ne izhaja. Dolžnik je redno v daljšem časovnem obdobju vsak mesec preplačeval svojo preživninsko obveznost, (kar ni pritožbeno izpodbijano), ne pa, kot je zatrjeval, s preplačilom prejšnjega meseca poplačeval še ne zapadlo obveznost. Če bi bila resnična volja dolžnika, da opravi vnaprejšnje plačilo v mesecu, ki bi sledil mesecu preplačila, ne bi opravil ponovnega preplačila, ampak bi plačal le še preostanek obveznosti, ki s preplačilom ne bi bil krit. Dolžnik je po pojasnjenem izhajal iz zmotnega stališča, da samo preplačilo obveznosti že pomeni vnaprejšnje plačilo druge še ne zapadle obveznosti, kar pa ne drži. Preplačilo je praviloma pravno kvalificirano kot plačilo brez podlage, ki se ga presoja po pravilih neupravičene obogatitve (190. člen OZ).
Izvršba za izterjavo bodočih terjatev preživnine po 106. členu ZIZ in 143. členu ZIZ, in zavarovanje še ne zapadlih zneskov zakonite preživnine s predhodno odredbo po 259. členu ZIZ sta samostojna in medsebojno neodvisna pravna instituta.
Vrste predhodnih odredb so v prvem odstavku 260. člena ZIZ taksativno naštete, zato je smiselna uporaba določb 106. in 143. člena ZIZ glede na določbo 239. člena ZIZ izključena.
Sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je trajanje predlaganega zavarovanja omejilo na 15 dni po zapadlosti vsakega posameznega v bodoče zapadlega preživninskega obroka.
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je dokazni postopek pokazal, da je zavarovanec toženke opustil ukrepe, ki bi zagotavljali varno hojo po tleh, saj mastne hrane ni pravočasno pobrisal, kar je privedlo do obravnavanega škodnega dogodka.
zunajzakonska skupnost – izvenzakonska skupnost – fant in dekle – pravni standard
Tožnica ni dokazala, da bi bila s tožencem v zunajzakonski skupnosti. Šlo je za razmerje fanta in dekleta, ki ni imelo elementov, ki jih je sodna praksa napolnila pri pravnem standardu „dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske“.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - zbornica - plačilo članarine
V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Zbornica namreč ni našteta med pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost), navedenimi v tej določbi. Prav tako ne gre za spor iz medsebojnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP.
Iz navedb v dopolnitvi tožbe izhaja, da tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo članarine. Takšne vrste spor zato ni gospodarski spor niti po 482. členu ZPP, niti zanj ne veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih po 483. členu ZPP.
ZIZ člen 59, 60, 65. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-7, 48, 481, 481/1, 481/1-1.
spor o pristojnosti – gospodarski spor – nedopustnost izvršbe – izločitvena tožba tretjega – opredelitev spora – spor o pravici na premičnini – sodna praksa
V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe gre glede na tožbeni zahtevek za obligacijsko pravni spor (in ne za stvarno pravni spor), zato je, kadar sta pravdni stranki gospodarski družbi, za sojenje pristojno okrožno sodišče po pravilih gospodarskega spora.
V takšnih primerih, ko je jasno, da tožeča stranka lahko uspe s svojim tožbenim zahtevkom zgolj zoper eno od toženk, gre taka previdnost lahko le na njen lastni stroškovni rizik, kar velja tudi v primeru umika tožbe.
Dokazilo o opravljeni vročitvi je vročilnica. Katera oseba v stanovanju bi lahko namesto tožencev kot nepooblaščena oseba podpisala vročilnico, pritožnika nista navedla. Nobenih drugih razlogov pa tudi ni za sklepanje, da vročevalec sodbe ni nikomur vročil.
SPZ člen 19, 44, 44/1. ZTLR člen 29. ZPP člen 315.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – priposestvovanje – javno dobro – prepoved priposestvovanja javnega dobra – podatki katastra – vmesna sodba – pogoji za izdajo vmesne sodbe – stvarnopravni zahtevek
Na dobrinah v splošni rabi (sedaj javno dobro) ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sporna nepremičnina v zemljiški knjigi že ves čas vpisana kot javno dobro in že od nastanka zemljiške knjige, ter je vpisana v seznam 1, kamor so se vpisovale ceste v javni rabi. Glede na tako ugotovljeno zemljiškoknjižno stanje tožnika ne moreta uveljavljati na sporni nepremičnini lastninske pravice s priposestvovanjem in so materialnopravno napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je na spornem zemljišču možno priposestvovanje zaradi drugačnega katastrskega stanja.
ZD člen 26, 26/1, 27, 28, 34 – 41, 163, 166. ZPP člen 77, 80.
nujni delež – alikvotni del zapuščine – izplačilo v denarju – prikrajšanje nujnega deleža – vrednost zapuščine – obračunska vrednost zapuščine – vrednost daril – skupni nujni delež – razpoložljivi del zapuščine – vračanje daril – zmanjšanje oporočnih razpolaganj – izračun nujnega deleža – zakoniti zastopnik – skrbnik za posebni primer – procesna sposobnost
Oporočiteljevo določilo, naj nujni dedič dobi nujni delež v določenih stvareh, pravicah ali denarju, pomeni določitev načina delitve zapuščine, ki pa pride v poštev samo v primeru, da zapuščina obsega tiste stvari, pravice ali denar, ki jih je oporočitelj namenil nujnim dedičem. Ker v konkretnem primeru zapustnik ob smrti ni imel nobenih premičnih stvari, ne pravic ne denarja, takšno določilo v oporoki ne more obveljati in gre nujnima dedičema alikvotni del zapuščine: del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino.
Zakon določa vrstni red vračanja daril, vendar hkrati določa, da je treba najprej zmanjšati (po potrebi pa tudi odpraviti) oporočna razpolaganja in šele če to ne zadostuje, se po določenem vrstnem redu vračajo v zapuščino tudi darila. V konkretnem primeru je (bilo) prikrajšanje nujnih deležev mogoče odpraviti z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj, zato do vračanja daril, ki jih je zapustnik naklonil dedinji L. G. v skupni vrednosti 17.768,00 EUR (katerega pa nujna dediča tudi nista uveljavljala pravočasno) ni prišlo.