dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - prekluzija dejstev in dokazov
Kljub temu, da toženka po začasni zastopnici ni bila obveščena o naroku za glavno obravnavo, ji je bila vročitev vabila na glavno obravnavo v skladu z določbo tretjega odstavka 138. člena ZPP, pravilno opravljena.
Toženec je z odločbo z dne 7. 10. 2016 tožniku odmeril invalidsko pokojnino. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna in je v celoti nadomestila začasno odločbo z dne 5. 5. 2016. To pomeni, da začasna odločba o odmeri invalidske pokojnine ne obstaja več, zato za tožnika nima več nobenih pravnih posledic. Tožnik je pravni interes v tem socialnem sporu izkazoval le do izdaje dokončne odločbe z dne 7. 10. 2016. Od pravnomočnosti te odločbe dalje si svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 7. 10. 2016. Kadar si tožnik s tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati, pravni interes ni podan.
- člen 6, 15, 16, 18, 19, 19/2, 31, 31/2.. ZSV-UPB2 člen 99, 100, 100/1.. ZUP-UPB2 člen 6, 6/2, 7. ZZZDR-UPB1 člen 124.
institucionalno varstvo
V obravnavanem predsodnem upravnem postopku so ostala pravno relevantna dejstva, zaradi katerih je prišlo do zavezanosti občine h kritju razlike do polne vrednosti institucionalnega varstva, nerazčiščena. Plačilna sposobnost zavezanca ni bila ugotavljana, niti ni bilo postopano po 7. členu ZUP, v kolikor bi se izkazali razlogi za njegovo morebitno oprostitev plačila. V ponovljenem upravnem postopku bo zato potrebno postopati v skladu z materialnopravnim stališčem in napotili pritožbenega sodišča.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.
premestitev - poslovni razlog - plačilo razlike plače - javni uslužbenec
Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da premestitev tožnice ni bila v skladu s 156. členom ZJU, prav tako naj premestitev ne bila v skladu s 158. členom ZJU, pri čemer drugi odstavek 158. člena ZJU zahteva pogoj, da se uradnika premesti na delovno mesto, če njegovo delo na delovnem mestu, na katerem dela ni več potrebno. Tožnica je bila premeščena skladno z aktom o sistemizaciji delovnih mest, pri čemer so ji bile dejansko določene naloge odvzete, prav tako pa so ji bile določene naloge dodane, pri čemer je tožena stranka zasledovala cilj tako organizacijskega razloga kot tudi javno finančnega razloga, iz razloga, da bodo izhajajoč iz javno finančne situacije za maso plač zagotovljena nižja sredstva. Tožena stranka je opravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov in spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, pri čemer je k reorganizaciji priložila obrazložitev z vsebino ciljev, razlogov za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Tožena stranka je tudi, skladno z določili šestega odstavka 156. člena ZJU, obvestila sindikat in mu omogočila, da je podal svoje mnenje. Res je sicer, da tožena stranka ni dosegla sporazuma s sindikatom, vendar na podlagi določil 156. člena ZJU delodajalec tudi ni dolžan doseči sporazuma s sindikatom.
pogodba o štipendiranju – sporna pogodbena določila – razlaga spornih določil – skupna volja – spremenjena volja – namen sopogodbenikov – trajanje zaposlitve – neprekinjeno trajanje – zastaranje – čas izpolnitve – nedoločen rok – začetek teka zastaranja
Pri razlagi je treba poleg pomena uporabljenih izrazov (to je izražene volje) in načel obligacijskega prava, upoštevati (če okoliščine konkretnega primera to omogočajo) tudi namen pogodbenikov (pravo voljo strank). Pri tem bo pravno relevantna le dejanska skupna volja. Ta, če je ugotovljena, namreč kaže, da si je po sklenitvi pogodbe ena od strank premislila in išče oporo za to v uporabi (sporne) določbe tako kot se ta glasi, ali pa kot se lahko razlaga jezikovno in z drugimi razlagami. Spremenjena volja pa ne more biti podlaga za presojo medsebojnih pravic in obveznosti, niti ni skladna s splošnimi načeli obligacijskega prava.
Pritožnik zmotno meni, da bi lahko njegova povprečna valorizirana plača v leta 1990 (538,99 EUR) predstavljala osnovo za odmero izgube na zaslužku v letu 1991 in 1992. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik leta 1991 avto prodal; da je imel v letu 1991 in 1992 „krizo z osnovnim sredstvom“ in zaslužil le za preživetje. V tem obdobju ni zaslužil niti toliko, da bi si plačeval prispevke za zdravstveno in socialno zavarovanje, ki so mu bili kasneje odpisani. Nanizane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožba ne izpodbija) utemeljujejo zaključek, da tožnik ni dokazal, da bi kot taksist kadarkoli zaslužil 1.000,00 EUR mesečno, sploh pa ne v zadnjem letu pred izbrisom, ko je ostal (po lastni krivdi) brez avta. Zaradi navedenega tudi ni mogoče sklepati, kakšen bi bil njegov zaslužek, če do izbrisa ne bi prišlo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0081735
ZPP člen 7, 212. OZ člen 131, 239, 239/2. ZNVP člen 47.
kreditna pogodba - lombardni kredit - zastava delnic - pogodbena odškodninska odgovornost - protipravnost ravnanja - razpravno načelo
Ravnanje
tožnika kaže na to, da si je aktivno prizadeval ohraniti pogodbeno razmerje in da ni soglašal s (predčasno) prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev. Toženki tako ni mogoče očitati neskrbnosti, saj se je s tožnikom dogovarjala o poplačilu dolga na način, ki bi bil zanj najustreznejši.
poravnava - poravnava o odškodnini - predmet poravnave - povrnitev nepremoženjske škode - nova škoda - bodoča škoda
Ker s pogodbo o poravnavi stranki uredita določeno razmerje in na tak način odpravita spor oziroma negotovost o vseh elementih, obstoječih in predvidljivih v času njenega sklepanja, je med strankama sklenjen dogovor o poravnavi škode treba razlagati tako, da se nanaša na vso že nastalo (nepremoženjsko) škodo in na vse tiste posledice oziroma bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno.
Izvršba za izterjavo bodočih terjatev preživnine po 106. členu ZIZ in 143. členu ZIZ, in zavarovanje še ne zapadlih zneskov zakonite preživnine s predhodno odredbo po 259. členu ZIZ sta samostojna in medsebojno neodvisna pravna instituta.
Vrste predhodnih odredb so v prvem odstavku 260. člena ZIZ taksativno naštete, zato je smiselna uporaba določb 106. in 143. člena ZIZ glede na določbo 239. člena ZIZ izključena.
Sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je trajanje predlaganega zavarovanja omejilo na 15 dni po zapadlosti vsakega posameznega v bodoče zapadlega preživninskega obroka.
dodatni sklep o dedovanju – dopolnilni sklep o dedovanju – terjatev – zapuščinska obravnava – vezanost na pravnomočen sklep o dedovanju
V konkretnem primeru je sodišče naknadno ugotovilo, da v zapuščino spada tudi terjatev zapustnika, ki je predmet izvršilnega postopka. Predmet dodatnega (dopolnilnega) sklepa je samo navedena terjatev, vse ostale okoliščine, ki jih navaja pritožnik (zahteva po izločitvi terjatve in izbris hipoteke), ne morejo biti predmet obravnave v postopku izdaje dopolnilnega sklepa.
Pravnomočno odločitev o obstoju terjatve je treba šteti za neizpodbitno resnično (pozitivni učinek materialne pravnomočnosti). Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb, nasprotni dokaz ni dopusten.
Dejstvo, da tožnik po nasprotni tožbi ni toženec v osnovnem postopku, (samo po sebi) ne predstavlja razloga za zavrženje (sedaj samostojne) tožbe. Če toženec vloži nasprotno tožbo, pa sodišče ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP, nasprotne tožbe ne zavrže, ampak jo obravnava kot samostojno tožbo.
Sodišče bi o stroških moralo odločiti na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je bila tožba zoper njega vložena povsem brez njegove krivde in ni dal nobenega povoda za tožbo.
plačilo uporabnine - neupravičena obogatitev - nezakonita uporaba/zasedanje stanovanja - predhodno vprašanje - zastaranje zahtevka za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino - tržna najemnina
Potem ko je zastarala pravica tožencev zahtevati sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, tožena stranka nezakonito zaseda tožničino stanovanje. Zato je tožena stranka od nastopa zastaranja njenega zahtevka dolžna plačati tožnici uporabnino v višini tržne (profitne) najemnine. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so za obdobje od zastaranja zahtevka tožene stranke za sklenitev navedene najemne pogodbe izpolnjene vse predpostavke tožničinega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.
krajevna pristojnost - prenos pristojnosti - obdolženec odvetnik
Morebitni kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, pa ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP, saj predlagateljica izrecno navaja, da ni v nobenem posebnem odnosu z obdolžencem, torej ne navaja okoliščin, ki bi okvire kolegialnih odnosov presegli (tako sklep Vrhovnega sodišča I Kr 32/2006 z dne 4. 7. 2006 in I Kr 38/2006 z dne 4. 7. 2006).
verzijski zahtevek – plačilo uporabnine – zastaranje – odmera pravdnih stroškov – načelo uspeha – ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini
V konkretnem primeru ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini). Tak način sodna praksa izjemoma dopušča v odškodninskih sporih in še to le v primerih, ko so zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni pravdni stroški (npr. ogled, postavitev izvedenca).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0086787
ZBPP člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 254, 254/2. OZ člen 179, 181.
vračilo sredstev brezplačne pravne pomoči – stroški postopka – izvedenina – oprostitev plačila stroškov sodnega postopka – plačilo stroškov v korist proračuna – uspeh v postopku – enotna odškodnina – preveritev izvedenskega mnenja
Ker je bila tožnica oproščena stroškov sodnega postopka, je bila izvedenina plačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Te stroške mora nasprotna stranka – namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči – povrniti v korist proračuna RS.
zunajzakonska skupnost – izvenzakonska skupnost – fant in dekle – pravni standard
Tožnica ni dokazala, da bi bila s tožencem v zunajzakonski skupnosti. Šlo je za razmerje fanta in dekleta, ki ni imelo elementov, ki jih je sodna praksa napolnila pri pravnem standardu „dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske“.
Abstraktni zakonski znaki morajo biti v opisu dejanja konkretizirani, pri tem pa ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa obtoženčevega dejanja.
Dejstvo, da obtoženec ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo ter da je kasneje isto klet sam kupil, pomeni kršitev civilnopravne obveznosti, ne predstavlja pa konkretizacije objektivnih in subjektivnih znakov obtoženemu očitanega kaznivega dejanja.
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je dokazni postopek pokazal, da je zavarovanec toženke opustil ukrepe, ki bi zagotavljali varno hojo po tleh, saj mastne hrane ni pravočasno pobrisal, kar je privedlo do obravnavanega škodnega dogodka.