Ker o vtoževani presoji prvostopenjske upravne odločbe z dne 5. 1. 2015 z izrekom sodbe ni razsojeno, je potrebno pritožbo v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000571
OZ člen 179, 270, 270/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - pravična odškodnina - odmera višine odškodnine - odbitna franšiza - sosporništvo - zakonske zamudne obresti
Dogovor o odbitni franšizi je dogovor o lastni udeležbi prvo tožene kot zavarovanca zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko. Iz police za zavarovanje odgovornosti in dodatka k tej polici izhaja, da je zavarovanec pri škodi udeležen v višini 10 % od sestavin dajatve, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je odbitno franšizo napačno upoštevalo od prisojenega zneska odškodnine, to je od zneska 6.026,28 EUR, namesto od celotnega zneska odškodnine - 11.950,00 EUR, kar pomeni, da odbitna franšiza (10 %) znaša 1.195,00 EUR.
Drugotožena stranka utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi, da je drugo tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.755,00 EUR, ki tečejo od 22. 1. 2015 dalje do plačila, ni upoštevalo, da je drugotožena stranka glavnico v višini 1.755,00 EUR v celoti plačala 27. 1. 2016. V skladu z 2. odstavkom 270. člena OZ s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo stranske pravice, torej tudi zakonske zamudne obresti. Zato pritožba pravilno navaja, da je potrebno tek zakonskih zamudnih obresti v zvezi s plačanim zneskom 1.755,00 EUR omejiti z 27. 1. 2016.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 200, 200/3.. ZPP člen 181, 181/2.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - odločba ZPIZ - invalidnost
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti predmetni postopek za čas do izdaje odločbe ZPIZ o tožnikovi delazmožnosti. Taka odločba ZPIZ namreč ne vpliva na tožnikov položaj oziroma na pravice in obveznosti za nazaj, kar je razvidno tudi iz odločbe ZPIZ z dne 19. 10. 2016, ki jo je tožena stranka posredovala sodišču. S to odločbo je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in ima pravico do invalidske pokojnine od 1. 9. 2016 dalje. Tožba v predmetnem postopku, s katero tožnik zahteva ugotovitev, da je bila ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna glede na njegovo preostalo delovno zmožnost in posledično ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi s ponudbo nove, pa je bila vložena že 9. 4. 2015. Možnost vložitve tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitve določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1, kar pomeni, da se pravni interes v konkretnem primeru predpostavlja (drugi odstavek 181. člena ZPP).
Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih v sporih glede zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga že pojasnilo, da ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če sodišče ugodi reintegracijskemu zahtevku in strankama v sporu prepusti, da po vrnitvi delavca na delo sami rešujeta vprašanja v zvezi z nadaljnjo zaposlitvijo delavca pri delodajalcu. Kot izhaja iz odločbe ZPIZ z dne 21. 9. 2016, ima tožnik od 1. 9. 2016 dalje pravico do invalidske pokojnine (ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja). Zato bodo pri izvršitvi izpodbijane prvostopenjske sodbe odpadla vsa tovrstna vprašanja glede nadaljnje zaposlitve tožnika pri toženi stranki.
Stranski intervenient je upravičen do povračila kilometrine za prihod njegovega pooblaščenca na narok za glavno obravnavo, ki bi moral biti opravljen določenega dne. Iz potrdila, ki ga je stranski intervenient priložil pritožbi, namreč izhaja, da ga sodišče prve stopnje o preklicu naroka ni pravočasno obvestilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tožena stranka očitala tožeči stranki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi spornega dne v predprostoru oddelka, v umivalnici, kričala in za ušesa povlekla otroka. Priča, ki naj bi edina videla dogodek, spornega dogodka s svojo izpovedjo ni potrdila. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnici očitana kršitev ni dokazana oziroma obstoj krivdnega odpovednega razloga ni dokazan. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
plačilo uporabnine - neupravičena obogatitev - nezakonita uporaba/zasedanje stanovanja - predhodno vprašanje - zastaranje zahtevka za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino - tržna najemnina
Potem ko je zastarala pravica tožencev zahtevati sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, tožena stranka nezakonito zaseda tožničino stanovanje. Zato je tožena stranka od nastopa zastaranja njenega zahtevka dolžna plačati tožnici uporabnino v višini tržne (profitne) najemnine. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so za obdobje od zastaranja zahtevka tožene stranke za sklenitev navedene najemne pogodbe izpolnjene vse predpostavke tožničinega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.
Pritožnik zmotno meni, da bi lahko njegova povprečna valorizirana plača v leta 1990 (538,99 EUR) predstavljala osnovo za odmero izgube na zaslužku v letu 1991 in 1992. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik leta 1991 avto prodal; da je imel v letu 1991 in 1992 „krizo z osnovnim sredstvom“ in zaslužil le za preživetje. V tem obdobju ni zaslužil niti toliko, da bi si plačeval prispevke za zdravstveno in socialno zavarovanje, ki so mu bili kasneje odpisani. Nanizane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožba ne izpodbija) utemeljujejo zaključek, da tožnik ni dokazal, da bi kot taksist kadarkoli zaslužil 1.000,00 EUR mesečno, sploh pa ne v zadnjem letu pred izbrisom, ko je ostal (po lastni krivdi) brez avta. Zaradi navedenega tudi ni mogoče sklepati, kakšen bi bil njegov zaslužek, če do izbrisa ne bi prišlo.
dodatni sklep o dedovanju – dopolnilni sklep o dedovanju – terjatev – zapuščinska obravnava – vezanost na pravnomočen sklep o dedovanju
V konkretnem primeru je sodišče naknadno ugotovilo, da v zapuščino spada tudi terjatev zapustnika, ki je predmet izvršilnega postopka. Predmet dodatnega (dopolnilnega) sklepa je samo navedena terjatev, vse ostale okoliščine, ki jih navaja pritožnik (zahteva po izločitvi terjatve in izbris hipoteke), ne morejo biti predmet obravnave v postopku izdaje dopolnilnega sklepa.
Pravnomočno odločitev o obstoju terjatve je treba šteti za neizpodbitno resnično (pozitivni učinek materialne pravnomočnosti). Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb, nasprotni dokaz ni dopusten.
ODŠKODNINSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081738
OZ člen 131, 179, 182. ZOdvT tarifna številka 2200. ZPP člen 7, 212.
deljena vzročnost – določitev obsega škode – dva škodna dogodka – istovrstnost škodnih posledic – izostanek dokaznega predloga – nova škoda – stroški postopka – odškodninski zahtevek pred pravdo – predpravdni zahtevek
Toženka v vlogah in v trditveni podlagi pred sodiščem prve stopnje ni substancirano navedla odločilnih dejstev (obsega, intenzitete in vrste škode iz škodnega dogodka iz leta 2012 ter ni opredeljeno navedla istovrstnosti škodnih posledic zaradi škodnega dogodka iz leta 2006 v primerjavi s škodnimi posledicami iz prometne nesreče iz leta 2012), s katerimi bi utemeljevala deljeno vzročnost, ni pa tudi dala dokaznih predlogov.
Izvedenec je pojasnil, da bo tožnica telesne bolečine povezane z novo škodo imela tudi v bodoče, kar pomeni, da je sodišče tožnici pravilno priznalo tudi odškodnino za bodoče telesne bolečine, vendar le za tiste bodoče bolečine, ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom iz leta 2006.
Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo v okviru odvetniškega zastopanja tudi stroške nagrade za posel iz tar. št. 2200 OT, ki predstavlja nagrado za vloženi odškodninski zahtevek pred pravdo, kar je tudi v skladu s sodno prakso.
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec z izselitvijo iz stanovanja, ne glede na dejstvo, da je nekaj njegovih osebnih stvari bilo shranjenih v kleti, posest stanovanja izgubil. Pritožnik poudarja, da iz stanovanja nikoli ni odnesel svojih stvari in da zato njegove vrnitve vanj ni moč šteti za motenje posesti, s čimer pa se ni moč strinjati. Neposredno posest na stanovanju (v katerega sta se vselila in v njem živela) sta pridobila najemnika, za katera (in s tem tudi za spremembo posestnega stanja) je vedel tudi toženec. Morebitno nahajanje njegovih stvari v stanovanju v tem oziru zato ni odločilno.
Dejstvo, da tožnik po nasprotni tožbi ni toženec v osnovnem postopku, (samo po sebi) ne predstavlja razloga za zavrženje (sedaj samostojne) tožbe. Če toženec vloži nasprotno tožbo, pa sodišče ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP, nasprotne tožbe ne zavrže, ampak jo obravnava kot samostojno tožbo.
Sodišče bi o stroških moralo odločiti na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je bila tožba zoper njega vložena povsem brez njegove krivde in ni dal nobenega povoda za tožbo.
krajevna pristojnost - prenos pristojnosti - obdolženec odvetnik
Morebitni kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, pa ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP, saj predlagateljica izrecno navaja, da ni v nobenem posebnem odnosu z obdolžencem, torej ne navaja okoliščin, ki bi okvire kolegialnih odnosov presegli (tako sklep Vrhovnega sodišča I Kr 32/2006 z dne 4. 7. 2006 in I Kr 38/2006 z dne 4. 7. 2006).
ZFPPIPP člen 386, 386/1, 386/1-1. ZPP člen 80, 81.
poslovna sposobnost - pravdna sposobnost - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika
Stečajni dolžnik ne more opravljati pravnih dejanj samostojno, brez soglasja stečajnega upravitelja, saj je njegova poslovna sposobnost omejena, omejitev poslovne sposobnosti pa vpliva na njegovo pravdno sposobnost. Tudi pravdna sposobnost stečajnega dolžnika je zato omejena, če lahko s pravdnimi dejanji negativno vpliva na obseg stečajne mase. Presoja o vplivu na stečajno maso je na stečajnem upravitelju.
spor majhne vrednosti – komunalne storitve – plačilo komunalnih storitev
Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo strošek, ki se nanaša na komunalne storitve, upoštevaje dva člana toženčevega gospodinjstva, je materialnopravno pravilna.
Dolžnik ima prav, da dogovor strank ni pogoj veljavne predčasne izpolnitve obveznosti po 290. členu OZ, vendar pri tem zanemari, da je za predčasno izpolnitev (izpolnitev pred zapadlostjo obveznosti) bistveno, da je s strani izpolnitelja jasno izražena volja, da plačuje v naprej in kaj plačuje v naprej. Iz izvedenega dokaznega postopka pa takšna volja ne izhaja. Dolžnik je redno v daljšem časovnem obdobju vsak mesec preplačeval svojo preživninsko obveznost, (kar ni pritožbeno izpodbijano), ne pa, kot je zatrjeval, s preplačilom prejšnjega meseca poplačeval še ne zapadlo obveznost. Če bi bila resnična volja dolžnika, da opravi vnaprejšnje plačilo v mesecu, ki bi sledil mesecu preplačila, ne bi opravil ponovnega preplačila, ampak bi plačal le še preostanek obveznosti, ki s preplačilom ne bi bil krit. Dolžnik je po pojasnjenem izhajal iz zmotnega stališča, da samo preplačilo obveznosti že pomeni vnaprejšnje plačilo druge še ne zapadle obveznosti, kar pa ne drži. Preplačilo je praviloma pravno kvalificirano kot plačilo brez podlage, ki se ga presoja po pravilih neupravičene obogatitve (190. člen OZ).
stvarna pristojnost - gospodarski spor - fizična oseba - nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji
Tožeča stranka ni gospodarski subjekt, pač pa je fizična oseba – nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji, zato konkretni spor ne izpolnjuje kriterija za gospodarske spore.
Abstraktni zakonski znaki morajo biti v opisu dejanja konkretizirani, pri tem pa ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa obtoženčevega dejanja.
Dejstvo, da obtoženec ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo ter da je kasneje isto klet sam kupil, pomeni kršitev civilnopravne obveznosti, ne predstavlja pa konkretizacije objektivnih in subjektivnih znakov obtoženemu očitanega kaznivega dejanja.
ZVEtL člen 17, 23, 23a. Pravilnik o vpisih v kataster stavb člen 22, 22/2. ZPP člen 11, 109.
vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL – prekinitev postopka – žaljenje nasprotne stranke – denarna kazen
ZVEtL ne predvideva prekinitve postopka (17. člen).
Ker stavba (garaža) ni vpisana v kataster stavb, iz zapisnika obravnave pa ne izhaja soglasje solastnikov, lahko vpis, v skladu z določbami 23. in 23.a člena ZVEtL „pomaga“ oziroma po uradni dolžnosti doseže sodišče (v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL).
ZJU člen 4, 34, 149, 149/1, 149/1-3, 150, 150/2. ZDR-1 člen 6, 6/6.
premestitev – javni uslužbenec - diskriminacija
Načeloma je odločitvi delodajalca prepuščeno, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja v določenem državnem organu, ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, premesti javnega uslužbenca v ta organ. Če je več javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za premestitev na ustrezno delovno mesto in so ga sposobni opravljati, ter je izkazana delovna potreba po premeščanju le za enega, posebni kriteriji za izbiro uslužbenca, ki mu bo izdan sklep o premestitvi, niso predpisani. Delodajalec lahko izbere javnega uslužbenca po svoji presoji, ki pa ne sme biti diskriminatorna.
Ob trditvi tožnika, da ga je tožena stranka med uslužbenci B. izbrala in ga premestila zato, ker je bil član sindikata ter je aktivno sodeloval v organu sindikata, je bila tožena stranka glede na dokazno breme iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1 dolžna dokazati, da ta okoliščina ni bila razlog za izbiro oziroma izbiro upravičiti na drugih kriterijih. Glede na obrnjeno dokazno breme bi morala tožena stranka dokazati, da je bila izbira med tremi javnimi uslužbenci B. dejansko opravljena in da je bila objektivna. Ker dokaznemu bremenu glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje ni zadostila, je treba šteti tožnikovo zatrjevanje o diskriminatornem razlogu za resnično. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila trajna premestitev tožnika iz enega v drug organ nezakonita.