OZ člen 131, 131/1, 921, 922, 922/1, 944. ZPP člen 212.
zavarovalna pogodba - nastanek zavarovalnega primera - simulirana prometna nesreča - dokazno breme
Ker se tožnik sklicuje na nesrečo dveh motornih vozil, mora dokazati, da je prišlo do nje, da je v njej nastala vsa zatrjevana škoda, pa tudi vzročno zvezo med nesrečo in škodo. Toženka mora dokazati, da tožnikove trditve ne držijo, da gre za nameščeno nesrečo ter prikazovanje poškodb.
I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu - dovoljenost dokazov - zakonito odrejena hišna in osebna preiskava - preiskava obdolženčevega osebnega računalnika in telefona - preiskava spominske kartice telefona - vabljenje obdolženca kot ukrep za zagotovitev navzočnosti v kazenskem postopku - vabljenje obdolženca kot pogoj za uresničitev pravice do obrambe pri posameznem preiskovalnem dejanju - pogojna obsodba - presoja pravilnosti odločbe o kazenski sankciji
Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.
nadomestilo za invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Na podlagi odločbe, s katero je bilo odločeno, da se nadomestilo za invalidnost ustavi z dnem 8. 6. 2015, je podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 21. 10. 2010, odpadla 8. 6. 2015. Tako, da tožnik ni upravičen do izplačevanja nadomestila za invalidnost od tega dne dalje, torej od 8. 6. 2015 dalje in za naprej.
Toženec v času, ko je tožnica vložila tožbo in tudi v času, ko mu je bila tožba poslana v odgovor, ni prebival na naslovu, kamor mu je bila tožba poslana, zato fikcija vročitve ni nastopila in tožba tožencu v odgovor ni bila vročena. S tem ko je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Delničarji morajo družbi vrniti le tista plačila, ki so jih prejeli v nasprotju z določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni - ker npr. ti prejemki nimajo pravne podlage v veljavnem skupščinskem sklepu o uporabi bilančnega dobička (prvi odstavek 233. člena ZGD-1). V konkretnem primeru delničar družbi ni ničesar dal (posojila ali kaj drugega, kar gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila), zato v konkretnem primeru nikakor ne pride v poštev uporaba določbe 498. in 499. člena v zvezi z 227. členom ZGD-1. Sporni sklep skupščine o razdelitvi bilančnega dobička med delničarje je tudi še vedno veljaven skupščinski sklep (ni razveljavljen ali ugotovljen za ničnega - relevantno letno poročilo ni bilo razglašeno za nično po 390. do 401. členu ZGD-1, prav tako pa ni bil sprožen postopek izredne revizije po 322. členu ZGD-1). Tega sklepa skupščina s sprejetjem kasnejšega sklepa tudi ni kakorkoli spremenila ali razveljavila. Zato izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je v konkretnem primeru iztoževana obligacijska pravica tožnika prenehala.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik s sklenitvijo sporazuma veljavno odpovedal pravici do vtoževanja neizplačanih nadur ter da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v navedeni odločbi (tj. da se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu), se nanaša tudi na obravnavani individualni delovni spor. Ustavno sodišče RS se je v tej zadevi sicer ukvarjalo z vprašanjem odpravnine iz 36.f člena ZDR/90, vendar se po prepričanju pritožbenega sodišča zavzeto stališče nanaša tudi na vse druge pravice iz delovnega razmerja (tj. plača, regres, odpravnina), ki jih delavcu zagotavljajo zakonski predpisi.
Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil prejem plačila iz tega naslova. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo opravljenih nadur, bi ob upoštevanju stališča tožene stranke, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi obravnavanega sporazuma ni mogoče zaključiti, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur.
zavarovalna pogodba - ugovor neizpolnjene pogodbe - pravilo sočasne izpolnitve
Z zavarovalno pogodbo se je tožnik zavezal plačati premijo, toženka pa se je zavezala, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da Pravila o sočasni izpolnitvi zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Obveznost tožene zavarovalnice je namreč odvisna od nastopa bodočega, negotovega dogodka, tožnikova obveznost plačila zavarovalne premije pa obstaja ne glede na to, ali do zavarovalnega primera sploh pride.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00016787
ZKP-UPB8 člen 371, 371/1-11, 371/2.. KZ-1-UPB2 člen 228, 228/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv opis - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - poslovna goljufija - zakonski znaki - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga obrambe
Ni pomemben predlagani dokaz z izvedencem finančno računovodske stroke, da je družba P. d.o.o. imela dovolj sredstev na razpolago za plačilo spornih terjatev obeh oškodovancev. Če bi bilo to res, bi namreč obtoženca to lahko izkazala z izpolnitvijo svoje obveznosti do obeh oškodovancev, predvsem pa njunega dejanja ne omaja bilančni prikaz stanja.
Zagovornica sodišču prve stopnje očita, da se v konkretnem opisu dejanskega stanja mešajo znaki dveh izvršitvenih oblik in sicer „ali preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali bodo mogle biti izpolnjene“. Pritožbeno sodišče v opisu dejanskega stanja kaznivega dejanja ne vidi nobenega nasprotja, ki bi zahtevalo poseg v izrečeno sodbo.
določitev preživnine – odmera preživnine – preživninske potrebe otroka – strošek rojstnodnevnih zabav – standard staršev – preživninske zmožnosti staršev
Sodišče je med priznanimi stroški upoštevalo tudi strošek za dečkove počitnice, vendar v taki višini, kot pred razpadom zakonske skupnosti. Standard, ki ga je imel deček glede preživljanja počitnic, je s tako odmero ohranjen. Pri določanju preživnine ne predstavlja nikakršnega kriterija primerjava med tem, koliko v regiji, kjer deček živi, porabijo za preživljanje počitnic ostale družine.
Ob ugotovitvi, da se otrok rojstnodnevnih zabav z darili udeležuje, strošek pa starša zmoreta, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ga je priznalo.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00000722
ZDDO člen 34, 41.
odsotnost z dela - pravica do nadomestila plače - športna dejavnost
Tožnikovo udeležbo na vseslovenskem taboru za otroke s cerebralno paralizo je mogoče šteti za podobno aktivnost (ZDDO opredeljuje športne, kulturne in druge dejavnosti), ko ima delavec pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače (tožnik je opravljal vlogo športnega inštruktorja na vseslovenskem taboru za otroke s cerebralno paralizo).
začasna nezmožnost za delo - sodni izvedenec - dokazna ocena
Zaradi zaključka sodnega izvedenca, ki je sam s seboj v nasprotju, v kolikor ocenjuje, da začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015 iz zdravstvenih razlogov ni indicirana, hkrati pa dopušča možnost, da bi bila ta morda umestna od 21. 8. 2015 dalje, je sodišče prve stopnje utemeljeno pridobilo dodatna pojasnila lečečega specialista psihiatra. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da je bil tožnik od 21. 8. 2015 do 31. 8. 2015 iz zdravstvenih razlogov začasno nezmožen za delo, in v tem obsegu utemeljeno odpravilo izpodbijana upravna akta.
ukinitev stikov – pravica do stikov – otrokova korist – otrokova dolgoročna korist – izvedenec
Sodišče prve stopnje ni imelo dovolj podlage za sklep, da prav vsakršni stiki, npr. tudi občasni, omejeni in pod nadzorom ali pa na drugačen način, kot preko osebnih srečanj, otroku niso v korist, pač pa nasprotno.
URS člen 2. OZ člen 352, 353, 353/1. ZOZP člen 18, 18/1. ZPIZ-2 člen 199a, 193, 193/2.
povrnitev škode iz naslova izplačanih dajatev ZPIZ - sprememba zakonodaje - načelo pravne države - načelo zaupanja v pravo - prilagajanje prava družbenim spremembam - prepoved retroaktivne veljave - zastaranje s kaznivim dejanjem povzročene odškodninske terjatve
Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države, posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
odgovornost imetnika živali - konj - ravnanje tretjega - vzročna zveza
Za škodo, ki jo povzroči domača žival (v konkretnem primeru konj brez nadzora), je odgovoren njen imetnik (v konkretnem primeru toženka kot lastnica pobeglega konja), razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.
institut skrbništva – skrbnik za posebni primer – pogoji za postavitev pod skrbništvo
Postavitev pod skrbništvo predstavlja hudo omejitev človekovih pravic, saj toženki onemogoča, da bi sama odločala o svojih pravicah in koristih ter samostojno oblikovala svojo voljo. Zato je treba ta institut uporabiti skrajno previdno in restriktivno ter le v primerih, ko so izpolnjeni zakonski pogoji in je podan celoten sklop okoliščin, ki takšen ukrep upravičujejo.
ZDR-1 člen 54, 56, 142.. ZEPDSV člen 19, 19/1.. - člen 61.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadurno delo - efektivni delovni čas - delovni čas
Zatrjevani razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (začasno povečan obseg dela) ni bil podan, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost pogodbe o zaposltivi.
V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZEPDSV mora delodajalec za vsakega delavca voditi evidenco o izrabi delovnega časa, česar tožena stranka glede tožnice ni predložila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo tožničino evidenco ur, iz katere izhaja, da je tožnica v spornem obdobju delala šest dni zapored, zato delo na šesti dan, zaradi dogovorjenega 5-dnevnega delovnika, predstavlja nadurno delo.