identiteta med obtožbo in sodbo - odločilna dejstva in okoliščine - kraj storitve kaznivega dejanja - kolektivno kaznivo dejanje - ena sodna odločba
Obtoženčev zagovornik nima prav, ko trdi, da je bila kršena identiteta med obtožbo in obsodbo s tem, ko je v opisu dejanja pod točko 1 obtožbe navedeno, da je obtoženec konopljo gojil v B. št. xx, v izreku izpodbijane sodbe pa, da jo je gojil v B. št. xy. Mikrolokacija storitve kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja. Zagovornik nima prav, ko nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je dejanje pod točko 2 obtožbe, za katero je ugotovilo, da ni dokazano, le izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe, in meni, da bi bilo v tem delu potrebno izreči oprostilno sodbo. Ker gre pri obravnavanem kolektivnem kaznivem dejanju za eno kaznivo dejanje, hkrati ni mogoče izreči obsodilne in oprostilne sodbe.
zavarovalna pogodba - ugovor neizpolnjene pogodbe - pravilo sočasne izpolnitve
Z zavarovalno pogodbo se je tožnik zavezal plačati premijo, toženka pa se je zavezala, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da Pravila o sočasni izpolnitvi zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Obveznost tožene zavarovalnice je namreč odvisna od nastopa bodočega, negotovega dogodka, tožnikova obveznost plačila zavarovalne premije pa obstaja ne glede na to, ali do zavarovalnega primera sploh pride.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek
Do nesreče pri delu je prišlo, ko je bilo tožniku s strani delodajalca naloženo, da prešteje "jumbo" vreče, ki so bile zložene v boksih. Če je hotel tožnik te vreče prešteti, je moral splezati na steno boksa, od koder je imel pregled nad celotno vsebino boksa. Pri sestopu s stene boksa se je spornega dne z nogo zataknil v zanko ene od vreč in padel v sosednji boks na tla ter utrpel poškodbe. Delavec je sicer tudi sam dolžan skrbeti za to, da varno opravlja svoje delo, vendar je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega tožnikovega soprispevka utemeljeno dalo večjo težo dejstvu, da tožnik ni imel na razpolago sredstev za varno delo, pa tudi, da mu tožnikov delodajalec za opravljanje spornega dela ni dal ustreznih navodil. S tem je ravnal v nasprotju z 5., 6. in 15. členom ZVZD, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znašal tožnikov soprispevek k nastali škodi 10 %, pravilna.
Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku: otrokove potrebe - preživninske zmožnosti matere - preživninske zmožnosti očeta. Pri ugotovitvah o vseh treh dejavnikih (in pri samem uravnoteženju) je prišlo v postopku pred sodiščem prve stopnje do nekaterih materialnopravnih in tudi procesnih napak.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001548
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2.. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost delodajalca - izvedensko mnenje - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - nezgoda pri delu
V skladu z določbami ZPP morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Pri tem mora sodišče navesti vsebinske razloge za zavrnitev, saj le na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da se seznani z razlogi, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo in je v obrazložitvi izpodbijane sodbe razlog za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca klinične psihologije navedlo le pavšalno, je podana s pritožbo uveljavljana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pravilna uporaba teorije o adekvatni vzročnosti ne daje podlage za zmanjšanje ali izključitev odškodninske obveznosti za nepremoženjsko škodo, kadar je neobičajno večja škoda posledica osebnega stanja oškodovanca. Odločitev o sorazmernem zmanjšanju odškodninske odgovornosti je utemeljena le, kadar je oškodovanec prispeval k nastanku škode oziroma povzročil, da je škoda večja, pri čemer se njegovo osebno stanje ne more šteti kot "prispevek" k nastali škodi.
Ugotovitev izvedenca pa pritožniki argumentirano tudi ne izpodbijajo, temveč zgolj posplošeno zatrjujejo, da mnenje izvedenca ni zanesljivo. Sicer drži, da je izvedenec svoje ugotovitve podal na nivoju verjetnosti, vendar je ob tem potrebno upoštevati njegovo pojasnilo na glavni obravnavi, da stopnja verjetnosti predstavlja približno 70% zanesljivosti. Upoštevajoč njegovo celotno mnenje in konkretna pojasnila pri analizi posameznega podpisa to seveda ne pomeni, da že izvedenec izraža dvom v vprašljivost svojih ugotovitev, pač pa le poudarja, da je stopnja zanesljivosti nižja zaradi slabšega gradiva. Gotovo je, da kolikor bi bilo gradivo tako pomanjkljivo ali slabo, da ne bi dopuščalo kakršnihkoli ugotovitev, bi izvedenec to že sam napisal in mnenja ne bi mogel podati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sprememba akta o sistemizaciji in formalna ukinitev delovnega mesta ne predstavljata nujnega pogoja za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi v primeru, če tožena stranka spremembe pravilnika ne bi sprejela. Za obstoj organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bistveno le, da je bilo delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v resnici ukinjeno (in da ukinitev ni bila le navidezna), kar je sodišče prve stopnje ugotovilo. Ker ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog ukinjenega delovnega mesta med druge delavce pomeni obstoj organizacijskega razloga v smislu prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, pritožba utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.
invalidska pokojnina - poškodba pri delu - poslabšanje zdravstvenega stanja - nova invalidnost
Pri tožniku po 2. 7. 2013 dalje ni prišlo do takšnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, da bi se že ugotovljena invalidnost poslabšala ali da bi nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, kar je pogoj za pridobitev novih pravic iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja po prvem odstavku 93. člena ZPIZ-2.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086798
OZ člen 435.
prodajna pogodba – dejansko stanje – dokazna ocena
Tožniku ni uspelo izkazati, da je toženka z njim sklenila kupoprodajno pogodbo. Glede na celoten sklop okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje skrbno ugotovilo in ovrednotilo, ni moč govoriti o pomanjkanju toženkine skrbnosti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo argumentiralo svojo ugotovitev, da toženka ni mogla vedeti, da B. Č. pri dogovorih nastopa kot pooblaščenec tožnika.
Tožnica določena osnovna življenjska opravila, čeprav s težavo, še vedno opravlja samostojno. Zato zaenkrat še niso izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku (to je za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kot so naštete v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2).
višina izgubljene koristi - metoda ovrednotenja izgubljene koristi
Pri ugotavljanju hipotetične koristi, ki bi jo pridobil upravičenec iz denacionalizacije, je treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne za dokazovanje načina uporabe zemljišča.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00000722
ZDDO člen 34, 41.
odsotnost z dela - pravica do nadomestila plače - športna dejavnost
Tožnikovo udeležbo na vseslovenskem taboru za otroke s cerebralno paralizo je mogoče šteti za podobno aktivnost (ZDDO opredeljuje športne, kulturne in druge dejavnosti), ko ima delavec pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače (tožnik je opravljal vlogo športnega inštruktorja na vseslovenskem taboru za otroke s cerebralno paralizo).
URS člen 2. OZ člen 352, 353, 353/1. ZOZP člen 18, 18/1. ZPIZ-2 člen 199a, 193, 193/2.
povrnitev škode iz naslova izplačanih dajatev ZPIZ - sprememba zakonodaje - načelo pravne države - načelo zaupanja v pravo - prilagajanje prava družbenim spremembam - prepoved retroaktivne veljave - zastaranje s kaznivim dejanjem povzročene odškodninske terjatve
Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države, posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
Toženec v času, ko je tožnica vložila tožbo in tudi v času, ko mu je bila tožba poslana v odgovor, ni prebival na naslovu, kamor mu je bila tožba poslana, zato fikcija vročitve ni nastopila in tožba tožencu v odgovor ni bila vročena. S tem ko je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 54, 56, 142.. ZEPDSV člen 19, 19/1.. - člen 61.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadurno delo - efektivni delovni čas - delovni čas
Zatrjevani razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (začasno povečan obseg dela) ni bil podan, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost pogodbe o zaposltivi.
V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZEPDSV mora delodajalec za vsakega delavca voditi evidenco o izrabi delovnega časa, česar tožena stranka glede tožnice ni predložila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo tožničino evidenco ur, iz katere izhaja, da je tožnica v spornem obdobju delala šest dni zapored, zato delo na šesti dan, zaradi dogovorjenega 5-dnevnega delovnika, predstavlja nadurno delo.
Delničarji morajo družbi vrniti le tista plačila, ki so jih prejeli v nasprotju z določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni - ker npr. ti prejemki nimajo pravne podlage v veljavnem skupščinskem sklepu o uporabi bilančnega dobička (prvi odstavek 233. člena ZGD-1). V konkretnem primeru delničar družbi ni ničesar dal (posojila ali kaj drugega, kar gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila), zato v konkretnem primeru nikakor ne pride v poštev uporaba določbe 498. in 499. člena v zvezi z 227. členom ZGD-1. Sporni sklep skupščine o razdelitvi bilančnega dobička med delničarje je tudi še vedno veljaven skupščinski sklep (ni razveljavljen ali ugotovljen za ničnega - relevantno letno poročilo ni bilo razglašeno za nično po 390. do 401. členu ZGD-1, prav tako pa ni bil sprožen postopek izredne revizije po 322. členu ZGD-1). Tega sklepa skupščina s sprejetjem kasnejšega sklepa tudi ni kakorkoli spremenila ali razveljavila. Zato izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je v konkretnem primeru iztoževana obligacijska pravica tožnika prenehala.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik s sklenitvijo sporazuma veljavno odpovedal pravici do vtoževanja neizplačanih nadur ter da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v navedeni odločbi (tj. da se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu), se nanaša tudi na obravnavani individualni delovni spor. Ustavno sodišče RS se je v tej zadevi sicer ukvarjalo z vprašanjem odpravnine iz 36.f člena ZDR/90, vendar se po prepričanju pritožbenega sodišča zavzeto stališče nanaša tudi na vse druge pravice iz delovnega razmerja (tj. plača, regres, odpravnina), ki jih delavcu zagotavljajo zakonski predpisi.
Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil prejem plačila iz tega naslova. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo opravljenih nadur, bi ob upoštevanju stališča tožene stranke, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi obravnavanega sporazuma ni mogoče zaključiti, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur.
prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin – začasna odredba – zavarovanje z začasno odredbo – skupno premoženje zakoncev – delež na skupnem premoženju – skupna lastnina – solastninska pravica
Tožnica je z verjetnostjo izkazala, da nepremičnine sodijo v skupno premoženje, pa tudi polovični delež na njem. Zavarovanja njene terjatve zato ni mogoče omejiti le na polovico, saj nepremičnine še vedno sodijo v skupno premoženje, obe stranki pa imata do nje celotno pravico oz. sta v razmerju do nje v skupnosti.