ZUS člen 1, 1/2, 2, 2/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 28, 28/1, 34, 34/1-3, 73.ZPP člen 1.
izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Če akt ni posamičen upravni akt ali drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče tožbo zoper tak akt zavrže. V tem primeru se ne presoja niti pravilnost postopka sprejemanja takega akta. Če tožnik v tožbi ne navede organa, ki je akt, ki ga želi izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, izdal, ne navede številke in datuma takega akta, v zvezi z njim ne postavi tožbenega zahtevka in akta tožbi ne priloži, se taka tožba, če jo tožnik po pravilnem pozivu sodišča prve stopnje ne dopolni, zavrže.
ZAzil člen 1, 1/2, 1/3, 39, 39/2. ZUS člen 67, 67/2, 73.
azil - konkretna utemeljitev razlogov za pridobitev azila - uporaba instituta notranje razselitve
Zgolj priloženi članki o stanju v izvorni državi, brez konkretne utemeljitve razlogov, da instituta notranje razselitve za tožnika ni možno uporabiti, nimajo dokazne vrednosti.
Izpodbijani akt ne posega v tožnikovo pravico ali neposredno na zakon oprto pravno korist, zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je tožbo zavrglo. Z zavrženjem tožbe pa ni bila več podana procesna predpostavka za meritorno odločanje o predlagani začasni odredbi, zato je ta predlog prvostopno sodišče pravilno in zakonito zavrglo.
upravičenci do denacionalizacije - pravica prejšnjega lastnika pridobiti odškodnino od tuje države
Če je imel prejšnji lastnik podržavljenega premoženja za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, pravico dobiti odškodnino od tuje države, ni upravičenec po ZDen. V takem primeru tudi njegovi pravni nasledniki niso upravičenci po 12. členu ZDen. Pri odločanju o tem, ali je imela oseba pravico pridobiti odškodnino od tuje države, se upoštevajo tako mirovne pogodbe kot tudi meddržavni sporazumi in tudi pravice po zakonih tujih držav.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS22722
ZKP člen 39, 39-4a, 41, 41/3.ZPol člen 49, 49/1, 49/2.KZ člen 196, 196/1.
izločitev sodnika višjega sodišča - seznanitev z izjavo osumljenca, dano policiji - prikriti preiskovalni ukrepi - odobritev uporabe ukrepov - razlogi za sum - izzvana kriminalna dejavnost - kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - neupravičena proizvodnja in promet z mamili - protipravnost
V času odločanja sodišča druge stopnje (4.9.2003) je veljal Zakon o kazenskem postopku s spremembami in dopolnitvami (ZKP-E, Uradni list RS, št. 56 z dne 13.6.2003), s katerim je bil predpisan izločitveni razlog iz 4.a točke 39. člena. Po takrat veljavni določbi 3. odstavka 41. člena ZKP je stranka lahko zahtevala izločitev sodnika višjega sodišča v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo. Ker obramba tega ni storila, niti ni bila zahtevana izločitev pred začetkom seje pritožbenega senata, vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati kršitve iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.
Protipravnost je zakonski znak kaznivega dejanja iz 1. odstavka 196. člena KZ in je podana, ko je dejanje storjeno v nasprotju s predpisi (neupravičeno), ki urejajo proizvodnjo, promet in uporabo substanc ali preparatov, ki so razglašena za mamila. V takem primeru je treba ne le ugotoviti, da je bilo storilčevo ravnanje protipravno, temveč tudi, da se je storilec zavedal formalne protipravnosti ali nezakonitosti.
Določba 1. odstavka 49. člena ZPol je za uporabo prikritih ukrepov zahtevala nižji standard verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in sicer razloge za sum. Le-ti predpostavljajo posamezna dejstva, ki vzbujajo tak sum in so podani že v situaciji, ko pride policija do obvestila, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali se izvršuje, pripravlja oziroma organizira njegova izvršitev.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti - sedež sodišča in bivališče tožnice ter pooblaščenca
Okoliščina, da sta tožničin pooblaščenec in tožnica sama iz kraja, kamor se predlaga delegacija, ni razlog za prenos pristojnosti.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - traktor kot nevarna stvar - objektivna odgovornost - odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - deljena odgovornost - huda malomarnost oškodovanca - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - strah
Toženkin traktor v obratovanju s plužno desko je bil v razmerju do obeh delavcev, ki sta med vožnjo stala na deski, da bi jo obtežila, nedvomno nevarna stvar, vendar je ta okoliščina z ugotovitvijo deleža tožnika 30 % in toženke 70 % materialnopravno pravilno upoštevana.
Tudi delavec je dolžan pri delu skrbeti za svojo varnost, tožnik sam pa je izpovedal, da je vedel, da je tako ravnanje prepovedano in v nasprotju s predpisi.
Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona
Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Ne gre pa za tako kršitev, če jo vložnik uveljavlja s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS22758
URS člen 31.ZKP člen 10, 354, 354/1, 371, 371/-9, 372, 372-3.KZ člen 217, 256.
prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - goljufija - ponarejanje listin - stek - obsodilna sodba - materialna pravnomočnost - identiteta med obtožbo in sodbo
Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari se nanaša tako na meritorne sodne odločbe (obsodilna in oprostilna sodba), kot tudi na nemeritorne - formalne sodne odločbe (zavrnilna sodba, sklep o ustavitvi kazenskega postopka). V primerih oprostilne in zavrnilne sodbe ter ustavitve kazenskega postopka domneva nedolžnosti, ki je ustavna in zakonska pravica in ki velja za vsakogar, preraste v neizpodbojno domnevo, tako da je v teh primerih prepoved ponovnega sojenja absolutna.
Med goljufijo in listinskim deliktom gre za realen stek (razen v primerih, ko je storilec pri ponarejanju listin deloval opustitveno - omisivno).
Materialna pravnomočnost obsodilne sodbe se nanaša na izrek (krivdorek) sodbe, ki obsega v njem označeno kaznivo dejanje in obtoženca. To pomeni, da sodišče o dejstvih, navedenih v obrazložitvi sodbe, lahko ponovno odloča v drugem kazenskem postopku, prav tako pa lahko ponovno odloča tudi o kaznivem dejanju in krivdi osebe, ki je bila udeležena pri storitvi kaznivega dejanja, pa zato še ni bila sojena.
Ker se izrek sodbe o krivdi nanaša izključno na oba obsojenca, je navajanje vloge ostalih udeležencev v opisu kaznivega dejanja namenjeno izključno konkretizaciji zakonskih znakov kaznivih dejanj, ki so očitana obsojencema. Zato ne pomeni prekoračitve obtožbe oziroma prejudiciranje obsodbe glede K.P., kot tudi ne kršitev ustavne in zakonske pravice domneve nedolžnosti ostalih treh udeležencev, saj nihče od njih z izpodbijano sodbo ni bil obsojen.
URS člen 62. EKČP člen 6, 6/3-a, 6/3-d.ZKP člen 8, 8/1, 8/2, 371, 371/1-3, 420, 420/2, 427.
jezik v postopku - pravni pouk o pravici do prevajanja - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Sodišče je dolžno poučiti obdolženca o pravici do uporabe svojega jezika in v zapisnik vpisati celoten pouk in obdolženčevo izjavo pred prvim procesnim dejanjem, pri katerem je obdolženec navzoč in tega kasneje ni dolžno ponavljati.
Odpoved pravici do tolmača ni absolutna: če obdolženec v poznejši fazi postopka spozna, da jezika, v katerem teče postopek, ne pozna v zadostni meri, ima pravico zahtevati, da sodišče zagotovi prevajanje s pomočjo sodnega tolmača. Tudi če sodišče zazna, da obdolženec zaradi pomanjkljivega znanja jezika, v katerem teče postopek, še posebno takrat, ko nima zagovornika, ne more učinkovito sodelovati, je dolžno, tudi brez obdolženčeve zahteve, samo postaviti tolmača.
Določba 427. člena ZKP daje Vrhovnemu sodišču ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti pooblastilo, da poseže v pravnomočno sodbo, ne morejo pa takega predloga podati stranke, saj to po vsebini pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.
pravica do povračila škode - gmotna škoda - izgubljeni dobiček - odgovornost države za škodo, ki jo povzroči njen organ - protipravno ravnanje občinskega upravnega organa - nedovoljeno izkoriščanje pristojnosti pri izdaji odloka - zastaranje odškodninske terjatve
Na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Le s pravnomočnim uveljavljanjem odškodnine za škodo, ki je zaradi izgubljenega dobička nastala že v letu 1980, zaradi podražitve gradnje pa očitno še prej, bi tožnica lahko uveljavljala tudi povrnitev v naslednjih letih nastajajoče škode. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja.
zagovornik - uradni zagovornik na zahtevo obdolženca - glavna obravnava - branje izvedenskega mnenja
Zakon ne določa, da je treba obdolženca poučiti, da ima na podlagi 3. odstavka 12. člena in 1. odstavka 71. člena ZKP pravico, da mu zagovornika postavi sodišče na stroške države, če si ga sam zaradi slabih gmotnih razmer ne more zagotoviti.
Trditev zahteve, da bi sodišče moralo posebej obrazložiti odločitev, da izvedenke ne zasliši, ampak prebere (v soglasju s strankama) njeno izvedensko mnenje, ni utemeljena. Zakon tega ne zahteva in ker ne gre za obrazložitev odločilnega dejstva, ne gre za kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.
glavna obravnava - zaslišanje priče - začasna odstranitev obtoženca iz sodne dvorane
Ker je bilo zaslišanje oškodovanke v nenavzočnosti obsojenca opravljeno v skladu z določbami 327. člena ZKP, obsojenčeva pravica do poštenega sojenja ni bila kršena.
Čeprav je odgovornost zavarovanca tožene stranke objektivna, se lahko deloma oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo, oziroma če je deloma prispeval k nastanku škode (3. odstavek 177.
člena ZOR). Sodišči sta ugotovili, da je k nesreči pomembno prispeval tudi tožnik sam. Cesto je namreč prečkal pri rdeči luči na semaforju za pešce. Ta njegov prispevek sta pravilno pravno ovrednotili. Čeprav njegov pomen zmanjšuje zavarovančeva alkoholiziranost, ni mogoče mimo dejstva, da je bil pod vplivom alkohola tudi tožnik (2,96 promila alkohola v krvi). S tem, ko sta sodišči prve in druge stopnje nesrečo pripisali tudi tožnikovemu ravnanju (prečkanje ceste pri rdeči luči in pod močnim vplivom alkohola) in zavarovanca tožene stranke (in s tem toženo stranko) oprostili odgovornosti za 40 %, sta pravilno uporabili materialno pravo (3. odstavek 177. člena ZOR).
izločitev sodnika - seznanitev z izjavo osumljenca, dano policiji
V času, ko je sodnik v obravnavani kazenski zadevi začel soditi, bi lahko stranke zahtevale njegovo izločitev zaradi t.i. "okuženosti" kot razloga iz 6. točke 39. člena ZKP.
izločitev sodnika višjega sodišča - dvom v nepristranskost sodnika
Sodničino vnaprej zavzeto stališče glede vprašanja, ki je v tej zadevi odločilnega pomena, bi lahko vzbujalo dvom v njeno nepristranskost (nikakor pa ne tudi v nepristranskost ostalih sodnikov višjega sodišča, ki se o tem vprašanju niso vnaprej izrekli).
zahteva za varstvo zakonitosti - izpodbijanje odločbe o kazni - enakost pred zakonom
Kršitev po 5. točki 372. člena ZKP je podana, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.
Ko vložnik zatrjuje, da sodišče ne bi smelo obsojenčeve vinjenosti ovrednotiti kot obteževalne okoliščine, ker je ugotovilo, da gre za kršitev, ki je v vzročni zvezi s prometno nezgodo, mu ni mogoče pritrditi, saj je bila dovoljena meja vsebnosti alkohola v krvi večkratno presežena.
Odločilno okoliščino za obstoj kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ predstavlja obsojenčevo lažne zatrjevanje, da bo najeto vozilo vrnil do določenega datuma, čeprav že takrat namena vrnitve vozila ni imel. S takšnimi neresničnimi navedbami je obsojenec predstavnika oškodovanca preslepil, da mu je izročil vozilo, česar pa ne bi storil, če bi vedel, da obsojenec vozila ne namerava vrniti. Zato dejstvo, da je obsojenec ob najemu vozila navajal, da ga rabi za poroko, ni odločilno za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja goljufije, čeprav je tudi s takšnimi navedbami predstavnika oškodovanca prepričeval v resnost najema vozila in s tem utrjeval njegovo zmoto.