Utemeljene so tožbene navedbe o tem, da je toženka zmotno uporabila določbo prve alineje 8. člena ZBPP in da ni pravilno in popolno ugotovila ne obrazložila okoliščin, vsled katerih je mogoče skladno s to določbo dodeliti BPP. Prva alineja 8. člena ZBPP določa, da se BPP po tem zakonu ne dodeli zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. Iz navedene določbe izhaja, da mora prosilec za BPP ne le zatrjevati, pač pa tudi s stopnjo verjetnosti dokazati, da mu je s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve nastala pravno priznana škoda.

Prav tako so utemeljene navedbe tožnice, da imajo vse izpodbijane odločbe zelo skope razloge glede t.i. objektivnega (vsebinskega) pogoja, ki mora biti podan za dodelitev BPP, oziroma teh razlogov sploh nimajo. Ker v nobeni od izpodbijanih odločb toženka ni navedla, kakšno je konkretno protipravno ravnanje, ki se očita obdolžencem, iz njih ni razvidno, na podlagi česa je zaključila, da naj bi šlo v obravnavnih zadevah za razumne zadeve oziroma da ima stranka z interesom v vseh kazenskih zadevah verjetne izglede za uspeh. Iz istega razloga iz izpodbijanih odločb tudi ni razvidno, na kakšni podlagi je toženka zaključila, da je vsaka od zadev pomembna za osebni in socialno-ekonomski položaj stranke z interesom oziroma da je zanjo pričakovani izid zadeve življenjskega pomena.

Sodišče ugotavlja, da je imela tožnica že od vložitve prošnje za dodelitev BPP dalje pooblaščenca in ima tožnica prav, ko meni, da poziv na izjasnitev ni bil pravilno vročen. Po določbi prvega odstavka 88. člena ZUP se namreč v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, pisanja vroča njemu. Sodišče tako sodi, da je bil tožnici poziv za izjasnitev z dne 4. 9. 2024 vročen nepravilno, ker ji ni bil vročen po pooblaščencu; gre za kršitev prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Ker se po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu, tako velja, da poziv za dopolnitev vloge tožnici ni bil vročen in tako ni imela možnosti pojasniti okoliščin in dejanskega stanja v zvezi z njenim neto prihodkom. Glede na navedeno pa organ za BPP tudi ni imel podlage, da o prošnji za dodelitev BPP odloči glede na znane podatke spisa. Iz navedenega razloga sodišče šteje, da tudi v ponovljenem postopku tožnica ni imela veljavne možnosti za izjasnitev o ugotovljenih dejstvih.

Odbitek tujega davka se prizna na zahtevo davčnega zavezanca, ki jo uveljavlja v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, katerega sestavni del so tudi ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Republike Slovenije, zlasti o znesku davka, plačanega v tujini, o osnovi za plačilo davka ter o tem, da je znesek davka, plačan v tujini, dokončen in dejansko plačan. Tožnik tega v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine konkretizirano ni uveljavljal. Četudi bi sodišče štelo, da je takšen ugovor smiselno podal z navedbami, da davek plačuje v Nemčiji, pa za izkaz navedenega ni predložil ustreznih dokazil, ki jih predvideva 273. člen ZDavP-2.

Zgolj navedba, da je določen rok za izpolnitev inšpekcijske odločbe ustrezen glede na zahtevnost del, brez dodatne utemeljitve pravnorelevantnih okoliščin, pri čemer pa v postopku ni prerekano, da je tožnica izpodbijano odločbo prejela v začetku oktobra 2021, da gre za edini vhod v mansardo stanovanja, da stopnice stojijo že desetletje, tožnici pa je bila izrečena tudi še druga inšpekcijska odločba z istim rokom izpolnitve, po presoji sodišča ne zadosti ustrezni obrazloženosti upravne odločbe ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin (obseg potrebnih del, iskanje izvajalcev, letni čas in dejstvo, da sporno stopnišče in vrata predstavljajo edini vhod v mansardo stanovanjske hiše, saj je bilo notranje stopnišče odstranjeno).