ZZ ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik v tožbi, ki jo vloži na podlagi prvega odstavka 39. člena tega zakona. Sodna praksa dopušča tako oblikovalne kot ugotovitvene tožbene zahtevke. V primeru, da bi sodišče v tem sporu tožničinemu oblikovalnemu zahtevku ugodilo, to ne pomeni, da bi bila korporacijskopravno reintegrirana nazaj na funkcijo direktorice toženca. Če je oseba nezakonito razrešena s funkcije direktorja zavoda, nima "reintegracijskega" zahtevka nazaj na to funkcijo, saj tega ne predvideva niti ZZ niti kakšen drug predpis. Posledice takšne nezakonite razrešitve spadajo v sfero statusnega prava in jih, kot pravilno ugotavlja tudi izpodbijana sodba, razen z odškodnino ni mogoče odpraviti.
Glede na obrazloženo bi sodišče prve stopnje v okviru presoje (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa o razrešitvi / odpoklicu moralo raziskati in se opredeliti do tožničinih navedb, s katerimi je ta sklep izpodbijala.
URS člen 22. SPZ člen 92, 92/2, 95, 96, 96/2. OZ člen 190, 346. ZPP člen 13, 206, 339, 339/2, 339/2-8.
prekinitev pravdnega postopka - izročitev in izpraznitev nepremičnine - uporabnina za nepremičnino - nasprotna tožba - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - predhodno vprašanje - reševanje predhodnega vprašanja - ugovor izključne lastnine - sodna poravnava - pogojna poravnava - (ne)izpolnjevanje pogojev - obseg uporabe - uporaba nepremičnine - stanje nepremičnine - začasna uporaba - površina zemljišča - oblikovanje tožbenega zahtevka - restitucijski zahtevek - uporaba SPZ - uporaba OZ - nadomestilo za uporabo nepremičnine - dobroverni posestnik - nedobroverni posestnik - ugovor zastaranja - neupravičena obogatitev - metoda izračuna uporabnine - (ne)zazidano stavbno zemljišče - nacionalizacija stavbnega zemljišča - sodba presenečenja - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna podlaga lastninjenja - podržavljeno stavbno zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - pravica uporabe
Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno.
Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče za presojo utemeljenosti zahtevka, ne glede na to, ali je bil toženec dobroveren ali nedobroveren posestnik, uporabiti tudi SPZ, ne soglaša pa s tem, da SPZ za ta zahtevek določa zastaralni rok. Iz sistematike 95. in 96. člena SPZ namreč izhaja, da zakon v okviru zahtevkov, ki jih imata lastnik in posestnik drug do drugega ob vrnitvi stvari, ločeno obravnava plodove in uporabo. Nadomestila za uporabo, ki ga mora plačati nedobroverni posestnik, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati z določilom drugega odstavka 96. člena SPZ, ki govori o povračilu vrednosti obranih in neobranih plodov, prav tako pa se posledično ni mogoče sklicevati na v njem določen zastaralni rok. Ker SPZ o zastaranju nadomestila za uporabo nima določb, je v tem pogledu treba uporabiti OZ, konkretno 346. člen, saj za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve poseben zastaralni rok ni predpisan.
Dejanska oblast tožene stranke je pogoj za utemeljenost vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme ima lahko namreč za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. S tem pa je nedopustno poseženo v pravico strank do izjave. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.
Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18. ZDR-1 člen 154, 154/1.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - dežurni policist - zamenjava delavca
Tožniku se ni bilo treba obračati na toženko z namenom, da bi mu priznala pravico do odmora. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je bila tožniku zamenjava za čas odmora zagotovljena. Njegov dogovor s sodelavcem je bil potreben le zaradi določitve časa koriščenja odmora oziroma zamenjave, medtem ko je osebo, ki je bila dolžna zamenjati dežurnega policista, toženka določila vnaprej z vsakokratnimi razporedi dela. Takšna ureditev koriščenja odmora oziroma realizacije priznane pravice ne pomeni kršitve pravil, ki jih našteva pritožba.
ZDR-1 člen 61, 61/1, 200. OZ člen 619. ZUTD člen 163, 163/3.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka je bila tožnikov dejanski delodajalec, saj je obstajala trajna potreba po njegovem delu, zato je njena odgovornost enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da je tožnik delo za toženko opravljal kot napoteni delavec, ni ugotavljalo bistvenih dejstev, ki se nanašajo na tožnikov zahtevek v zvezi s prikrajšanjem pri prejemkih iz delovnega razmerja.
Povzete pritožbene navedbe, vključno z ostalimi navedbami v pritožbi pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa nikakor ne morejo omajati. Kot je prvostopno sodišče jasno navedlo v izpodbijanem sklepu, v obravnavani zadevi niso bile izpolnjene formalne procesne predpostavke za obravnavanje vloge A. A. kot obtožnega predloga. Kljub pozivom vlagateljica v danem roku svojega predloga ni dopolnila oziroma popravila tako, da bi ga lahko sodišče obravnavalo, zaradi česar je vlogo A. A. tudi utemeljeno zavrglo.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/6, 12a, 12a/2. ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8, 8/1, 27, 27/1. ZUPJS člen 12, 12/1, 17, 17/1, 17/1-6.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca - finančno stanje prosilca - dohodek, ki se upošteva - denarna sredstva na bančnem računu - prihranki prosilca - posojilo - pravni pouk o pritožbi - napačen pravni pouk - dovoljenost pritožbe zoper sklep o predlogu za oprostitev plačila sodne takse
Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, znesek 6.155,11 EUR predstavlja sredstva na računu drugega tožnika. Pri tem pa ZUPJS niti ZSVarPre ne določata nobene izjeme, da se tak znesek (tudi če ga je nakazala na račun mati taksnega zavezanca) ne bi upošteval kot premoženje taksnega zavezanca.
ZFPPIPP člen 299, 299/1, 330, 330/1, 330/2, 330/3, 383, 383/1. OZ člen 435, 435/1.
prodaja premoženja stečajnega dolžnika - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - začetek prodaje - sklep o prodaji - dolžnik vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo - ovira za prodajo premoženja - izločitvena pravica - prijava izločitvenih pravic - pravočasna prijava izločitvene pravice - rok za prijavo izločitvene pravice - prepozna prijava izločitvene pravice
Ovira za prodajo je (le) pravočasno prijavljena izločitvena pravica (tretji odstavek 330. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP), torej prijavljena v trimesečnem roku za prijavo izločitvene pravice (prvi odstavek 299. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP). Ker upnik izločitvene pravice na predmetu prodaje v tem roku ni prijavil, se neupravičeno upira prodaji dolžnikovega premoženja. Nobena zakonska ovira iz 330. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP za prodajo namreč ne obstaja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066461
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 371, 371/2.
kaznivo dejanje grožnje - resna grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo - zavrnitev dokaznih predlogov - dejansko stanje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženec kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, tehtno utemeljilo ne samo na podlagi izpovedbe zaslišane oškodovanke B. B. (katere izpovedbo zagovornik neutemeljeno ocenjuje kot neverodostojno) in izpovedbe priče C. C., sina obdolženca in oškodovanke, temveč tudi izpisa SMS sporočil, ki sta si jih inkriminiranega dne pošiljala obdolženec in njegov sin.
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda procesnega dejanja - napaka pri vročanju sodnega pisanja - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vročilnica kot javna listina - domneva resničnosti javne listine - sistem afirmativne litiskontestacije - domneva priznanja dejstev - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje je pravilna že iz razloga, ker trditev tožene stranke, da ji v postopku ni bila vročena tožba, ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje je namreč institut, ki ga je mogoče uporabiti, če stranka zamudi narok ali rok za opravo kakšnega dejanja, zaradi dogodka, ki stranki prepreči opravo takega dejanja. Razlogi za vrnitev v prejšnje stanje so torej podani, če razlog za zamudo nastane na strani stranke in ne na strani sodišča. Po stališču teorije in v skladu z ustaljeno sodno prakso nepravilno vročanje ne more biti upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč lahko stranka to kršitev uveljavlja v okviru pritožbe, revizije ali obnove postopka.
Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost in z višjim dokaznim standardom, ki ga mora doseči tisti, ki tej listini nasprotuje. Za kaj takšnega ne zadošča, da tožena stranka v pritožbi zgolj zatrdi, da ni prejela ne tožbe ne obvestila, v katerem roku lahko prevzame sodno pošiljko.
izstop družbenika - ocenjena vrednost poslovnega deleža ob izstopu - izračun vrednosti poslovnega deleža - tržna vrednost poslovnega deleža - plačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža - akontacija - bodoči stroški - neupravičena obogatitev
Tožnik z dopisi, s katerimi je svoj poslovni delež ponudil v prevzem drugim družbenikom v skladu s 13. členom družbene pogodbe, ni izpolnil svoje dolžnosti iz 14. člena pogodbe, po katerem je bil dolžan družbi sporočiti izbrano metodo vrednotenja poslovnega deleža do dneva izstopa.
Navedena ponudba družbenikom ni mogla ustvariti nobenih pravnih učinkov za družbo v smislu 14. člena družbene pogodbe, saj nanjo ni bila naslovljena (in se tudi po vsebini ni nanašala na družbo). Družba je bila dolžna tožniku izplačati njegov poslovni delež, pri čemer je bila višina izplačila oz. metoda vrednotenja poslovnega deleža odvisna od pravočasne izbire izstopajočega družbenika, o čemer je bil družbenik družbo dolžan obvestiti do dneva izstopa.
poslovanje sodišč v slovenskem jeziku - prevod listin v slovenski jezik - zavrnitev dokaznih predlogov - predložitev naslovov prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - ustrezno zdravniško potrdilo - opravičljiv razlog za odsotnost z naroka - dokazna ocena izpovedbe strank in priče
Ker kljub pozivu sodišča toženec ni sporočil naslova, kamor bi sodišče lahko pričo uspešno vabilo, je opustitev izvedbe tega dokaza utemeljena.
Dejstvo, da je družba v stečajnem postopku, ni opravičljiv razlog za nepredložitev izpiskov, saj bi zanje stečajnega upravitelja lahko zaprosil toženčev pooblaščenec.
izvršba - odločba o stikih - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - največja korist otroka
V konkretnem primeru je šlo za enkratno 45 minutno zamudo zaradi udeležbe mld. otroka na podelitvi medalj v okviru zaključka smučarske šole v naravi. Upnik je bil o navedenem predhodno obveščen tako s strani šole, kot s strani dolžnice preko SMS sporočila. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve, se morejo stiki izvajati tako, da so v otrokovo največjo korist in v kolikor pride do situacije, kot je konkretna (smučarski tečaj), staršem ne sme biti vodilo togo vztrajanje do minute natančno pri določenih stikih, ampak maksimalna korist otroka.
ZFPPIPP člen 299, 299/1, 299/4, 299/5, 330, 330/1, 330/3.
stečajni postopek nad pravno osebo - sklep o prodaji - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - ovira za prodajo premoženja - prijava izločitvene pravice - pravočasna prijava izločitvene pravice - sodna praksa
Zakon omogoča upniku uveljavitev izločitvene pravice do določene faze stečajnega postopka (prodaja premoženja) na način, da doseže izročitev predmeta, na katerem uveljavlja izločitveno pravico, v kasnejših fazah postopka pa mu omogoča, da pridobi pravico do izplačila denarnega zneska, doseženega s prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. Sodna praksa tretji odstavek 330. člena ZFPPIPP v zvezi z 299. členom ZFPPIPP v zvezi s pravočasnostjo prijave izločitvene pravice, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, enotno in ustaljeno razlaga tako, da se kot pravočasna prijava, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, šteje prijava izločitvene pravice pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji.
V predsodnem postopku je prišlo do kršitve 6. točke 2. odst. 237. člena ZUP, ker je v postopku na drugi stopnji sodelovala oseba, katere pisno mnenje je bilo upoštevano pri izdaji prvostopenjske upravne odločbe. V zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ker je pri odločitvi o pritožbi sodelovala oseba, ki bi zaradi upoštevanja njenega pisnega mnenja pri izdaji prvostopenjske odločbe morala biti izločena. Izpodbijana drugostopenjska upravna odločba ni zakonita zaradi bistvene kršitve upravnega postopka, zato bi jo že sodišče prve stopnje po ZDSS-1 moralo odpraviti.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - objektivna sprememba tožbe - kumulacija tožbenih zahtevkov - pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe - zavrženje tožbe - razdelitev skupnega premoženja - obstoj zunajzakonske skupnosti - skupno bivanje izvenzakonskih partnerjev - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje
Ob ugotovitvi, da je šlo za skupno premoženje, v katerega so se prelivala sredstva posebnega premoženje toženca, se je dokazno breme o višini teh sredstev prevalilo nanj.
Nedvomno predstavlja opustitev zavarovanja hruške s strani toženke protipravno ravnanje, ki bi utemeljevalo njeno odškodninsko odgovornost nasproti tretjim. Vendar pa mora zavarovalnica za uspeh s svojim regresnim zahtevkom trditi in dokazati, da je toženka vozila vozilo, ki ni bilo tehnično brezhibno. Dejansko stanje v obravnavanem pa se po presoji višjega sodišča ne sklada z zakonskim besedilom. Tehnična neustreznost vozila mora biti njegova lastnost sama po sebi in ne more takšno postati zaradi opustitve varnostnih ukrepov voznika. Položaj, ki bi utemeljeval uporabo navedene zakonske določbe, bi bil podan npr., če vozilo v času nesreče ne bi imelo opravljenega tehničnega pregleda ali če bi voznik vedoma vozil vozilo z neustreznimi ali pokvarjenimi deli (npr. zavorami), tudi če bi imelo opravljen tehnični pregled.
Višje sodišče ocenjuje, da kazensko sodišče nima materialne podlage iz katere bi lahko sklepalo, da se je obdolženec izognil plačilu davčnih obveznosti, dohodnine ali davkov v primeru, če ne obstoji obremenilna davčna odločba. Takšno stališče višje sodišče opira tudi na strokovni članek dr. Mihe Šepca Tax Fin Lex, maj 2018, številka 16, ko natančneje opredeljuje vezanost biti kaznivega dejanja davčne zatajitve na davčni postopek.
ZPP člen 311, 311/1, 337, 337/1. OZ člen 288, 312, 312/2. Posebne gradbene uzance (1977) člen 22, 32.
pritožbene novote - gradbena pogodba - končna situacija - končni obračun - enotna cena - dodatna dela - nepredvidena dela - zadržanje sredstev - bančna garancija za odpravo napak - pobot terjatev - vračunavanje
Ne glede na to, da obe pravdni stranki obe situaciji imenujeta "končna situacija", je iz obravnavane zadeve očitno, da vsebinsko predstavlja končni obračun, torej obračun vseh opravljenih del, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, zmanjšan za zahtevke tožene stranke.
Tako v pogodbi kot v splošnih določilih se je tožeča stranka zavezala, da enotne cene vsebujejo vse, da bo izdelek služil svojemu namenu, torej vsa nepredvidena, spremenjena in dodatna dela. Da nekaj predstavlja dodatno delo ob tako določenih enotnih cenah, pa mora predstavljati tudi nepredvidljivo delo, kar pa za konstrukcijo, na katero bo pritrjen mavčno kartonski strop, ne more veljati.
Ker je pravico do zadržanja sredstev tožena stranka uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, o tem pa se je tudi nadalje razpravljalo, ne gre za nedovoljene pritožbene novote.
Namen bančne oziroma zavarovalniške garancije iz pogodbe dovolj jasno izhaja, tudi sicer pa je pri gradbenih delih običajen dogovor za izstavitev (predvsem) bančne garancije, ki se uporabi za odpravo skritih napak, torej napak, ki se pojavijo v garancijski dobi in ki jih izvajalec ne odpravi. Dejstva, da nobene od teh garancij ni mogla predložiti zaradi okoliščin na strani tožene stranke, tožeča stranka ni dokazala.
Ta znesek terjatve tožeče stranke sploh še ni zapadel v plačilo. Tega zneska tako (še) ni mogoče toženi stranki naložiti v plačilo, zato v tej višini terjatev tožeče stranke (še) ne obstaja.
Višje sodišče pri plačilih ne more upoštevati pravil o vračunavanju iz 288. člena OZ, saj bi s tem odločilo v škodo tožene stranke, ki se je edina pritožila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00066895
ZGJS člen 68, 72, 72/1, 76. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 286, 286/3, 360, 360/1. ZVO člen 26.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - družbena lastnina - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - dejavnost posebnega družbenega pomena - gospodarska javna služba - komunalna dejavnost - infrastrukturni objekt - ugovor prekluzije - upoštevanje pripravljalne vloge - pravočasnost navedb in dokazov - priposestvovanje nepremičnine - priposestvovalna doba - dobra vera - odpoved lastninski pravici - pravni interes - lastništvo tretjega - učinek pravnomočne sodne odločbe - razmerje inter partes
Na nepremičninah so že v letu 1993 stali infrastrukturni objekti oziroma naprave, ki so bile namenjene izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, to je komunalni dejavnosti. Ravno s tem namenom so bile v upravljanje prenesene toženki kot izvajalki komunalne dejavnosti. Ker gre za takšne objekte in nepremičnine, je leta 1993 njihova lastnica na podlagi ZGJS postala tožnica kot občina.