lastninska pravica - negatorna tožba - odvzem predmetov - meja
1.Opisana ravnanja tožene stranke ne pomenijo odvzema posesti nepremičnine, pač pa le vznemirjanje lastninske pravice. Odvzem stvari je podan, če je lastniku preprečeno izvajati posest stvari kot neposredno dejansko oblast nad stvarjo. V takšnem primeru lahko lastnik zahteva vrnitev stvari in posest na podlagi določb 37.čl. ZTLR. S hojo, vožnjo in parkiranjem ter odlaganjem kamenja na kup pa toženki nista tožnici preprečili dejanske oblasti nad nepremičnino.
2.Pri varstvu lastninske pravice sodišče mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja.
Dobrovernost posesti se domneva, zato bi morali tožniki domnevo dobrovernosti izpodbiti, česar pa niso storili. Sodišče prve stopnje je pri presoji dobrovernosti tožene stranke pravilno upoštevalo tudi, da je bila prodajna pogodba sklenjena v obdobju, ko je zaradi delne nacionalizacije stavb prihajalo do nenatančnih vpisov deleža lastnine glede na celotno stavbo, na skupnih delih, prostorih in napravah in funkcionalnem zemljišču, in sicer tako pri delih stavb, ki so bili nacionalizirani, kot pri tistih delih stavb, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije in zato ni mogoče graditi slabe vere tožene stranke zgolj na neujemanju zemljiškoknjižnih podatkov glede velikosti solastninskega deleža, ki naj bi ga predstavljalo prvo stanovanje, ki je bilo prodano in velikosti solastninskega deleža, ki naj bi ga predstavljalo drugo stanovanje, s podatki o solastninskih deležih posameznih solastnikov na prvem nadstropju hiše.
ZST člen 18, 18/2, 24, 18, 18/2, 24. ZPP člen 44, 44/2, 44, 44/2.
vrednost spornega predmeta
Če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Tako pravo vrednost za plačilo takse lahko sodišče določi tudi na ugovor druge stranke. V predmetni zadevi pa ne gre za tak primer, kajti sodišče prve stopnje ni ugotavljalo drugačne vrednosti spornega predmeta, kot ga je navedla tožeča stranka v tožbi in je bila 3.000.000,00 SIT, ampak je upoštevalo samo to, da je tožena stranka vrednost spornega predmeta sama zvišala, česar pa ne more.
Od plačanega nespornega dela odškodnine se ne odštevajo zamudne
obresti v skladu z določbo 313. čl. ZOR, ker se denarna odškodnina za
nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan sodne odločbe, zato
pravilo o vračunanju po 313. členu ZOR ne pride v poštev, saj sodišče
denarne odškodnine še ni odmerilo.
Za zvin vratne hrbtenice in udarec v prsni koš gre 39. letnemu
tožniku odškodnina v znesku 475.000,00 SIT za telesne bolečine in
nevšečnosti, 50.000,00 SIT za strah in 675.000,00 SIT za zmanjšanje
življenjskih aktivnosti, skupaj 1,200.000,00 SIT odškodnine.