financiranje programov založništva v športu - financiranje projekta - omejitev - pogodbena podlaga - sporno pogodbeno določilo - vrednost projekta - prosto urejanje pogodbenih razmerij - neupravičena obogatitev - izpolnitev obveznosti - plačilo neobstoječega dolga - vrnitev prejetega - prikrajšanje in obogatitev - fiktivni računi - privolitev v prikrajšanje - trditvena podlaga - zadostna trditvena podlaga
Pogodbe so lahko podlaga za plačilo le za tiste zneske, ki sodijo v okvir 75 % oz. 40 % dejanske vrednosti programa/tehnologije/publikacije, ne pa tudi za tiste, ki to omejitev morda presegajo. Povedano bolj konkretno: če bi se v dokaznem postopku izkazalo, da določeni stroški, ki jih je uveljavljala toženka, niso nastali ali niso pravno upoštevni, bi bila dejanska vrednost izvedenega programa/tehnologije/publikacije, ki je po trditvah tožnice enaka (priznanim) stroškom, nižja od predvidene, posledično pa sledi zaključek, da je tožnica financiranje izvedla v previsokem %, to razliko, ki presega v pogodbah določen odstotek, pa je toženka prejela, ne da bi za to obstajala podlaga v pogodbi.
JAVNI RAZPISI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00045779
OZ člen 3, 103, 104, 105.
vrnitev prejetih sredstev - kršitev pogodbe - neuresničitev poslovne podlage - pogodba o sofinanciranju novih delovnih mest - ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije - javna agencija - izpolnitev pogodbe - določen rok za izpolnitev obveznosti - rok za izpolnitev - pravočasna izpolnitev pogodbe - pogodbeno razmerje - javni razpisi - sklenitev pogodbe na podlagi javnega razpisa - prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica upravičena zahtevati od toženke vrnitev prejetih sredstev za spodbujanje tujih neposrednih investicij ter da za vložitev tožbe ni potrebovala nobene posebne odobritve ali pooblastila Ministrstva.
Kot pravilno poudarja tožnica, je za presojo, kateri subjekt je upravičen uveljavljati zahtevek na vračilo denarnih sredstev, ki jih je toženka prejela na podlagi Pogodbe o sofinanciranju, ključno, da gre za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. V tem razmerju, četudi pogodba vsebuje določene javnopravne elemente, Ministrstvo ni vključeno, zato ne more biti subjekt vrnitvenega zahtevka iz 8. člena Pogodbe o sofinanciranju v primeru neizpolnitve te pogodbene obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00047182
OZ člen 837. ZGD-1 člen 3, 3/6, 72, 72/1. ZPP člen 318, 339, 339/2, 339/2-14.
postopek v sporu majhne vrednosti - samostojni podjetnik - firma samostojnega podjetnika - posredniška pogodba - vzpostavitev stika - plačilo provizije za posredovanje - nesklepčna tožba - neutemeljen tožbeni zahtevek - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Bistvo posredniške pogodbe je posrednikova zaveza, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se mu zaveže, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (837. člen OZ). Vzpostavitev stika med posrednikom in tretjim, s katerim se bo naročitelj pogajal o sklenitvi pogodbe, je odločilna za presojo, da je posrednik upravičen do dogovorjene provizije.
V primeru, ko stranki sploh nimata pravnoposlovne volje skleniti določen pravni posel, temveč ustvarita le listino, ki ima zunanji videz neke pogodbe, taka navidezna pogodba sploh ne obstaja, je neobstoječa, kar je še večja hiba kot ničnost (nična pogodba je bila sklenjena na podlagi pravnoposlovne volje strank in obstaja, vendar je obremenjena s hudimi hibami, neobstoječa pogodba pa nikoli ni nastala). Ker OZ nima posebnih določb o neobstoječih pogodbah in o tem, kako jih izničiti (»spraviti s sveta«), se v praksi uporablja zahtevek na ugotovitev ničnosti.
OZ v 50. členu ureja dve obliki navidezne pogodbe: prva je tista, kjer navidezna pogodba po volji pogodbenih strank prikriva neko drugo, potencialno veljavno pogodbo (drugi odstavek 50. člena OZ določa: Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.). Druga pa je zgoraj opisana neobstoječa pogodba, pri kateri sploh nikoli ni bilo volje strank za sklenitev (kakršnekoli) pogodbe, temveč navidezna sopogodbenika zasledujeta le cilj, ustvariti nekaj, kar bo v zunanjem svetu ustvarjalo vtis (iluzijo) pogodbe. Le v prvem primeru, ko torej nekakšna pogodba obstaja (vendar ne taka, kot se kaže na zunaj), je mogoče uporabiti pravilo tretjega odstavka tega člena, da navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi.
Kadar gre za neobstoječo pogodbo, ko torej pogodbe sploh ni, že pojmovno ni možno, da bi poštena tretja oseba lahko uveljavljala kakršnekoli pravice iz take (neobstoječe) pogodbe. V konkretnem primeru to pomeni, da prva toženka, tudi če bi bila glede pogodbe z dne 12. 11. 1997 poštena tretja oseba v smislu tretjega odstavka 50. člena OZ, ne more na podlagi take neobstoječe pogodbe zahtevati ničesar.
Notarska zapisa nimata (veljavne, obstoječe) pravne podlage, saj ugotavljata (domnevni) obstoj obveznosti, ki je ni. Ker druge kavze notarskih zapisov toženki nista zatrjevali (npr. darila drugotoženke prvotoženki), sta sporna notarska zapisa iz let 2015 in 2016 nična zaradi pomanjkanja dopustne pravne podlage (četrti odstavek 39. člena OZ).
Tožnik ima pravni interes za ugotovitveno tožbo, čeprav ima na voljo izbrisno tožbo. Bistveno je, da tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti lahko učinkovito pripomore k izboljšanju tožnikovega položaja v izvršilnem postopku.
Nesklepčnost pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo stranka uveljavlja (tretji odstavek 318. člena ZPP), sodišče pa lahko tožbeni zahtevek zavrne, ne da bi tožbo vrnilo v popravo, le če je nesklepčnost neodpravljiva.
Ker iz tožbenih trditev izhaja, da je toženec kršil pravice imetnika poslovne skrivnosti že s protipravno prisvojitvijo podatkov, sodišče prve stopnje pa je glede zahtevka na prepoved nadaljnjih kršitev in uničenje protipravno pridobljenih podatkov tožbo vrnilo v popravo, je odločitev o nesklepčnosti tožbenega zahtevka za plačilo civilne kazni materialnopravno napačna. Ob tem pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno enačilo pojme pridobitve, razkritja in uporabe poslovne skrivnosti, pri čemer je tudi prezrlo, da si je toženec podatke prisvojil še preden je bil tožen v pravdnem postopku in zato vsaj za njihovo pridobitev ne more veljati izjema iz 7. člena ZPosS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00046688
OZ člen 599. ZPP člen 458.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - najem garaže - najemno razmerje - veljavna določila pogodbe - plačilo najemnine - imetnik pravice uporabe - lastništvo nepremičnine
Vprašanje lastništva garaže ne vpliva na veljavnost najemne pogodbe oziroma obstoj najemnega razmerja med pravdnima strankama (ob tem, da toženka ni trdila, da bi kdo tretji kot lastnik oziroma imetnik kakšne pravice na garaži uveljavljal svojo pravico do toženke v smislu 580. člena ZOR oziroma 599. člena OZ).
OZ člen 26, 26/1, 28, 28/1, 28/2, 29, 29/2, 29/3, 103.
sklenitev pogodbe - ponudba - sprejem ponudbe - rok za sprejem ponudbe - sklenitev prodajne pogodbe pod pogoji iz podane ponudbe
Upoštevaje ponudbo, ki izhaja iz predračuna, plačila v skupnem znesku 19.000,00 EUR ni mogoče obravnavati kot izjavo o sprejemu. S plačilom zneska 10.000,00 EUR in zneska 9.000,00 EUR niti z njuno vsoto tožeča stranka ni izpolnila ponudbenega pogoja, ki je določal, da ponudba šteje za sprejeto v primeru 20 % ponudbene vrednosti. Glede na ponudbeno vrednost predračuna 136.306,00 EUR, bi namreč tožeča stranka za potrditev naročila oziroma sprejem ponudbe morala plačati znesek 27.261,20 EUR (to predstavlja 20 % ponudbene vrednosti), in sicer do 17. 8. 2016. Ker sta bila tako višina nakazanega zneska kot tudi datum plačila izvršena mimo ponudbenih pogojev, katerih izpolnitev bi lahko predstavljala sprejem ponudbe, pa v konkretnem primeru pogodba (s sestavinami, ki izhajajo iz predračuna) med pravdnima strankama ni bila sklenjena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00046138
OZ člen 132, 168, 168/3, 239, 239/2, 240. ZPP člen 285, 351, 351/1, 358, 358-2, 358-5.
poslovna odškodninska odgovornost - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - navadna škoda in izgubljeni dobiček - izračun izgubljenega dobička - prihodki - stroški - navadna škoda - zmanjšanje premoženja - dokazilo o plačilu - zmotna uporaba materialnega prava - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - trditveno in dokazno breme - sprememba izpodbijane sodbe
OZ v tretjem odstavku 168. člena določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Sodna praksa je pri ugotavljanju izgubljenega dobička jasna: izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški). Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov, kot tudi obstoja posebnih okoliščin, je na tožeči stranki.
Tožničino utemeljevanje utesnjenega zahtevka zgolj kot znižanje prvotnega (ki ga je brez podrobnejše razčlenitve postavila v višini računa za predmetno blago, izstavljenega njenemu končnemu kupcu) za razliko med dobropisom ob vračilu zadevnega blaga dobavitelju in zaračunanimi ji stroški vračila tega blaga ne ustreza zgornji opredelitvi izgubljenega dobička. Dobropis ob vračilu blaga dobavitelju ne predstavlja prihodka, ki bi ga tožnica imela v primeru toženkine izpolnitve pogodbe in ne odhodka v zvezi s takim prihodkom, niti tovrstnih odhodkov ne predstavljajo zaračunani stroški vračila blaga, konkretnih navedb o strošku nabave zadevnega blaga pa tožnica ni podala. Tožnica tako svoj zahtevek materialnopravno zmotno utemeljuje na razliki med pričakovanim prihodkom ob prodaji zadevnega blaga končnemu kupcu in izposlovanim prihodkom ob vračilu tega blaga dobavitelju ter ne na podlagi zgoraj izpostavljenih pravo relevantnih spremenljivkah, ki (kot sistemska celota) opredeljujejo pravno priznano izgubo dobička.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00045492
ZZZDR člen 12, 52, 56, 56/1, 56/2. ZPP člen 8, 458, 458/1. OZ člen 239, 378. URS člen 33.
izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - odgovornost za dolgove - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - nerazdelna odgovornost - posebno in skupno premoženje - posojilo - soglasje drugega zakonca - konkludentna izjava volje - skupna vlaganja - prosta dokazna ocena - spor majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog - obveznosti zakoncev - dokazna ocena - prosta dokazna presoja - pravica do zasebne lastnine
ZZZDR daje podlago, da zakonec v okviru svoje avtonomnosti v času trajanja zakonske zveze napravi osebne dolgove za svoje potrebe ali skupni dolg v zvezi s skupnim premoženjem. Avtonomija zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev glede upravljanja s skupnim in posebnim premoženjem je tako kljub kogentnosti določb še vedno podana v zadostni meri. Takšna ureditev je skladna s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS.
Kadar eden od zakoncev izvaja posle povezane z upravljanjem skupnega premoženja, mora imeti soglasje drugega zakonca, vendar je to soglasje lahko dano tudi konkludentno. Kot konkludentna privolitev se praviloma šteje tudi molk zakonca, oziroma toleriranje, če zakonec za nameravani ukrep upravljanja ve.
Morebitno negospodarno ali neustrezno ravnanje zakonca, ki je sklenil pravni posel, ali njegova prekoračitev dogovora med zakoncema, je nato predmet njunega notranjega razmerja in drugemu zakoncu ne daje možnosti, da se razbremeni nerazdelne obveznosti do upnika. Toženka bi bila tako zavezana povrniti dolg tožniku tudi v kolikor sama ne bi sodelovala pri dogovoru, pa bi takšen dogovor sklenil njen zunajzakonski partner sam.
spor majhne vrednosti - dopusten pritožbeni razlog - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje - pogodbeni dogovor - posojilo
Sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti se ne sme izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.
preklic darila - kasneje odpadel nagib - vračilo nepremičnine v naravi - adaptacija objekta - nova stvar - nastanek nove stvari - skupna gradnja - pravna narava sklenjene pogodbe - dogovor o skupni gradnji - investicijsko vlaganje - sprememba identitete nepremičnine - izvirna pridobitev lastninske pravice
Za opredelitev pravne narave pogodbe je odločilna njena vsebina, ne pa naslov pogodbe. Čeprav je v pogodbi navedeno, da darovalca darujeta in odstopata obdarjencema svojo polovico na nepremičninah, je iz nadaljnjih določil pogodbe nedvomno razvidno, da pogodbene stranke skupaj gradijo stanovanjsko hišo, ki je na dan sklenitve pogodbe pod streho (torej v tretji gradbeni fazi), da jo bodo skupaj dogradile in postale njeni solastniki ter se v hišo tudi skupaj vselile, kar je bilo v celoti realizirano.
Z dokončanjem stanovanjske hiše v času trajanja zakonske zveze prve tožnice in toženca je bila izdelana nova stvar, zato vračilo nepremičnine v naravi ni več mogoče. Pravni standard nove stvari je izpolnjen, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Če gre samo za obsežna prenovitvena dela (npr. za povečanje hiše, drugačno razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer, pri čemer hiša ohranja prvotni namen) ne gre za novo stvar. Če gre pa za spremembo namembnosti zgradbe (če npr. iz zemljišča z golimi zidovi nastane stanovanjska hiša, primerna za bivanje, in se torej spremeni njena namembnost/uporabnost) pa vsekakor gre za novo stvar oziroma spremenjeno identiteto zgradbe.
Ker je bila pogodba o sklenitvi delovnega razmerja (pogodba o zaposlitvi) med pravdnima strankama sklenjena, ni materialno pravne podlage za uveljavljani povrnitveni zahtevek po določbi 4. točke pogodbe o sofinanciranju, ki povrnitev stroškov veže za primer, da ne pride do sklenitve delovnega razmerja med pogodbenima strankama, ne pa na nastop delovnega razmerja in z nastopom delovnega razmerja povezanim uresničevanjem pravic in obveznosti na podlagi opravljenega dela.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - zavrnitev zahtevka - razveza kupne pogodbe - razveza pogodbe po samem zakonu - poziv na plačilo - neplačilo kupnine - pritožbena novota - ugovor zastaranja (šele) v pritožbi - pravica do odstopa od pogodbe - plačilo najemnine
Pravilen je materialnopravni zaključek, da je bila kupna pogodba po poteku dodatnega roka in neplačilu kupnine razvezana po samem zakonu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek toženca po nasprotni tožbi, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je lastnik stanovanja in da mu tožeča stranka izstavi zemljiškoknjižno dovolilo.
Toženec v pritožbi prvič nedopustno navaja, da je zastarala tožničina pravica do odstopa od pogodbe. Tudi ugovor zastaranja v smeri, kot ga uveljavlja v pritožbi, bi moral toženec praviloma podati že do vključno prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP) oziroma pod pogojem nekrivde tudi kasneje, toženec pa ne navaja nobenega utemeljenega razloga, zakaj ga podaja šele v pritožbi.
Vsak ugovor zastaranja mora biti tudi ustrezno substanciran in le v tej smeri ga sodišče nato presoja.
Pravica do odstopa od pogodbe predstavlja oblikovalno upravičenje, za katerega ZOR oziroma OZ tudi sicer ne predpisujeta nobenega zastaralnega roka oziroma prekluzivnega roka za njegovo uveljavljanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00044602
ZPP člen 2, 2/1, 188, 188/2, 337, 337/1, 458, 458/1. OZ člen 239, 239/1, 299, 299/1, 375, 375/1, 378, 378/1, 381, 619.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - dokazni predlog nasprotne stranke - procesne obresti - prepoved obrestovanja obresti - pritožbene novote - delni umik tožbe
Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).
Tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neizvedene dokaze nasprotne stranke. Vsaka stranka mora namreč za svoje trditve ponuditi svoje dokaze.
Obresti so po svojem nastanku stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, če je pripisana h glavnici. Tako kapitalizirane zapadle obresti, pripisane h glavnici, niso neka nova glavnica, od katere bi lahko tekle zakonske zamudne obresti, še preden je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (prvi odstavek 375. člena v zvezi s 381. členom OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063076
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24. OZ člen 39, 86, 87, 112, 119. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/2.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - ničnost pogodbe - nedopustna pravna podlaga - oderuška pogodba - kršitev pojasnilne dolžnosti - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - aleatorna pogodba - posledice ničnosti pogodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izjave v postopku - pritožbena obravnava
Po 22. členu ZVPot morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, nepošteni pogodbeni pogoji so nični, kar predstavlja implementacijo Direktive v domači pravni red, zato je treba pri njihovi razlagi upoštevati tudi njene določbe. Po 1. točki tretjega člena Direktive za nedovoljenega velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Iz presoje poštenosti pogojev sta izvzeta glavni predmet pogodbe, kakor tudi presoja ustreznosti med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, vendar le, če sta zapisana v jasnem in razumljivem jeziku. SEU je v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 20178 sprejelo stališče, da pogodbeno določilo o valuti vračila v kreditni pogodbi predstavlja glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Presoji poštenosti je lahko podvrženo samo, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti, ki pa je izpolnjena le, če je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Namen predpogodbene pojasnilne dolžnosti banke je v zaščiti potrošnikov pred tveganji na način, da se jim omogoči, da ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejmejo racionalno oziroma preudarno odločitev. V zvezi z vsebino bankine pojasnilne dolžnosti je Sodišče EU že sprejelo stališče, da je bila banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. Banka je dolžna potrošniku posredovati vsaj informacijo, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. V skladu z navedenim stališčem mora biti potrošnik jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Če potrošnik ne prejema dohodkov v valuti kredita, je banka dolžna navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti.
Če te zahteve iz prakse SEU in VS RS primerjamo z informacijami, ki jih je tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe dal uslužbenec tožene stranke, lahko ugotovimo, da z njegove strani podane informacije tožnikoma niso omogočale, da bi sprejela racionalno oziroma preudarno odločitev. Informacije, ki jima jih je posredoval, so zelo splošne, iz njih nista izvedela nič drugega, kar je bilo razvidno iz pogodbe ali informaciji, ki jih imajo banke na spletu. Po drugi strani pa jima ni ponudil za sprejem preudarne odločitve pomembnih informacij.
Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je ravnanje tožene stranke tudi v nasprotju z načelom dobre vere. Iz izpovedbe obeh tožnikov je razvidno, da je bil njun namen, da skleneta kreditno pogodbo, da s kreditom financirata nakup stanovanja, oba sta tudi pojasnila, da sta bila zadovoljna, da sta sploh dobila kredit in da nista potrošnika, ki bi tvegala. Kot sta prepričljivo izpovedala, bi v primeru, da bi jima tožena stranka predstavila kakšno je tveganje, ki ga prevzemata, in da lahko obrok kredita v CHF, ki sta ga bila glede na njune plače zmožna odplačevati, dvigne tudi na višino obroka, kot bi bil pri kreditu v EUR, ki pa ga nista mogla odplačevati, resno razmislila in se za kredit v CHF ne bi odločila. Tožnica je ob tem še izpovedala, da bi v tem primeru raje iskala druge možnosti, npr. poskusila bi si sposoditi denar pri sorodnikih, ali pa stanovanja tudi ne bi kupila. Tožena stranka je v 16. točki obrazložitve navedene informacije v času pogajanj s tožnikoma poznala, pa jima jih ni posredovala, pri čemer to sodišče dvomi, da bi razumen potrošnik, katerega namen bi bil zgolj nakup stanovanja in ki ne bi tvegal, ki bi mu bile te informacije ustrezno predstavljene, v okviru individualnih pogajanj sprejel takšne pogodbene pogoje. Tožena stranka zato ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob razkritju vseh potrebnih informacij v okviru individualnih pogajanj sprejela pogodbene pogoje, ki jih je vsebovala sporna kreditna pogodba. Sodna praksa se je že izrekla, da gre v takem primeru za ravnanje v nasprotju z dobro vero. Še zlasti, če je bilo (kljub poznavanju dolgoletnega trenda rasti tečaja CHF in dejstva, da gre za stanovanjski kredit, ki se običajno odplačuje daljše obdobje – v konkretnem primeru 15 let) tožnikoma predstavljeno, da se bo obrok lahko le minimalno spreminjal (kar izhaja iz njunih izpovedb, kateri pa potrjuje letak na prilogi). V zvezi z letakom je potrebno pojasniti, da ga banka tožnikoma sicer ni ponudila kot promocijsko gradivo, a bi bila banka vendarle dolžna računati na učinek, ki ga je imel - zavajajoče prepričanje varčevalcev, da je trdnost CHF zanje ugodna, da povzroča relativno stabilnost obrokov ipd.
Ker tožena stranka ob sklepanju pogodbe ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, je glede pogodbenega pogoja, ki se nanaša na valuto vračila v kreditni pogodbi, podano znatno neravnotežje v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive. To pa pomeni, da je kreditna pogodba nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00046734
OZ člen 239, 239/1. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo storitev - javne službe čiščenje javnih površin - komunalna dejavnost - dejavnost splošnega pomena - odredba - dajanje navodil izvajalcu - zmanjšan obseg dela - pritožbene novote - dokaz v informativne namene
Brez vnaprejšnjega jasnega in konkretnega dogovora s toženo stranko, tožeča ni mogla kar opustiti (ali zmanjšati) čiščenja posameznih površin iz svoje domene. Tožeča stranka se je s pogodbama zavezala, da bo skrbela za površine, navedene v seznamu v prilogi, ter da bo prevzeta dela (ki predstavljajo del obvezne gospodarske javne službe) opravljala kakovostno in v rokih, upoštevajoč normative in standarde, ki urejajo tovrstno izvedbo del. V nasprotnem primeru bi odgovarjala (vsaj) toženi stranki. Tako bi se izpostavila tveganju ne le izgube referenc, temveč tudi unovčenja bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, odpovedi pogodbe ter odškodninske odgovornosti, na kar je tožeča stranka prav tako opozorila v svojih vlogah. Takšnemu realnemu riziku zaradi nejasnega in nedorečenega odstopa od s pogodbenim seznamom določene delitve del pa se po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka vsekakor ni bila dolžna izpostaviti. Tožeča stranka je torej v danih okoliščinah utemeljeno nadaljevala z ročnim čiščenjem javnih površin v polnem pogodbenem obsegu ter je zato v celoti upravičena do dogovorjenega plačila zanj (prvi odstavek 239. člena OZ.
OZ člen 18, 18/1, 54, 54/2, 58, 72, 72/1, 86, 86/1, 190, 642, 642/3.
sprememba dogovora o ceni del - konkludentna izjava volje - obseg pooblastila - potrditev obračuna del - neupravičena pridobitev - realizacija dogovora - oblika spremembe pogodbe - pisna oblika
Po presoji višjega sodišča potrditev toženčevih obračunov v višini, ki jo je obračunal toženec, s strani osebe, ki je bila v Okvirnem sporazumu izrecno navedena kot predstavnik tožeče stranke, ki skrbi za obračun stroškov in ki je v zvezi s toženčevim delom ves čas komunicirala s tožencem, nedvomno pomeni ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da je obstajala volja tožeče stranke, da sprejme višino postavk v toženčevem obračunu.
gospodarski spor majhne vrednosti - razstavljanje na sejmu - najem poslovnih prostorov - naknadna nemožnost izpolnitve - delna nemožnost izpolnitve - sorazmerno znižanje cene - odpadla pravna podlaga - neupravičena pridobitev - kondikcijski zahtevek - COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Tožeča stranka je imela sklenjeno pogodbo s toženo stranko in je predhodno plačala za najem razstavnega prostora na sejmu za 5 dni. Sejem je bil zaradi odredbe Ministrstva za zdravje, povezane s preprečevanjem širjenja novega koronavirusa, skrajšan za en dan. Za ta dan je prišlo do delne naknadne nemožnosti izpolnitve pogodbe, za katero ni odgovorna nobena stranka. Tožena stranka, ki je že prejela plačilo, kot da bo sejem trajal 5 dni, mora zato tožeči stranki vrniti petino plačanega zneska, ker je bila v tem delu neupravičeno obogatena.
najemna pogodba - poslovni prostor - spor majhne vrednosti - dejansko stanje - dovoljeni pritožbeni razlogi - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - dokazni predlog - ogled - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - protispisnost
Iz dokaznega sklepa v izpodbijani sodbi izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza res na kratko zavrnilo kot nepotrebno. Vendar je s tem, glede na to, da ni bil oprt na konkretne razloge za izvedbo dokaza, na tožničin dokazni predlog zadostno odgovorilo.
Ugotovitvene sodbe kot takšne ne morejo biti predmet prisilne izvršbe oziroma izvršitve, saj so pravno učinkovite že s samo pravnomočnostjo. Njene pravne posledice se bodo odrazile v upravnem postopku, kjer bodo denacionalizacijskim upravičencem zagotovile možnost, da bodo svoje pravice glede oblike denacionalizacije lahko uveljavili v denacionalizacijskem postopku in v skladu s pravili ZDen.
Z 88. členom ZDen je bilo tako s prepovedjo razpolaganja premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa.
Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je tako prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen absolutna in velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje sukcesivne pridobitelje