CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00057113
OZ člen 9, 34, 34/1, 34/2, 82, 846, 846/3. ZPP člen 7, 183, 300, 339, 339/1.
nakup plovila - pogodba o posredovanju - provizija - predložitev dokumentacije - registracija - pogodbena zaveza - pogodbena obveznost - uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - načela obligacijskega prava - prosto urejanje obligacijskih razmerij - dolžnost izpolnitve obveznosti - klavzula videno - kupljeno - znižanje provizije - trditveno in dokazno breme - oblikovalni zahtevek - nasprotna tožba - združitev pravd v skupno obravnavanje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje se je glede na sporna dejstva pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kaj je bil predmet zaveze tožeče stranke v razmerju do tožene stranke.
Ugotovilo je, da sta pogodbeni stranki pogodbeno voljo zapisali in da je med njima vsebina zapisanega pogoja za izplačilo drugega dela dogovorjene provizije sporna. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodbe razlagajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih oziroma nejasnih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen sopogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.
Sodišče prve stopnje je skupen namen pogodbenikov glede vprašanja priročnikov v pogodbi o posredovanju, pravilno ugotavljalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke (zakonite zastopnice tožene stranke, ki je pogodbo podpisala, sodišče ni zaslišalo, potem ko se je prepričalo, da s spornimi dejstvi ni bila seznanjena), in priče, ki je za toženo stranko pripravila podlago za posredniško pogodbo.
Pri presoji načel obligacijskega prava za razlago sporne pogodbene določbe o pogojih za pridobitev provizije je sodišče prve stopnje zaključilo, da od posrednika v razmerju med kupcem in prodajalcem, po določbah OZ ni mogoče zahtevati, da posrednik izpolni tiste obveznosti, ki jih ima sicer prodajalec (oziroma proizvajalec). Če proizvajalec ni izdal ustreznega priročnika, to presega zavezo posrednika v poslu. Tudi zato je sledilo razlagi pogodbe, ki jo je zatrjevala tožeča stranka.
V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa je predvsem pomembno, na kar je med postopkom opozorila že tožeča stranka, da tožena stranka sploh ni postavila oblikovalnega zahtevka glede uveljavljanega znižanja plačila provizije po tretjem odstavku 846. člena OZ. Torej, tudi če bi relevantna dejstva navedla, bi imela glede na opozorilo tožeče stranke tudi možnost, da postavi oblikovalni zahtevek, da se dogovorjena višina provizije zniža, česar pa ni storila. Zoper tožečo stranko je sicer vložila nasprotno tožbo, s katero pa je zahtevala odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi neuporabe plovila, ne pa zahtevka za znižanje provizije.
Prav ima pritožnica, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe nepravilno zapisalo, da je tekom obravnavanja postopek razdružilo, saj je pomembna tista odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče sprejelo nazadnje. Če pa bi želela pritožnica s pritožbo uspeti, bi morala v pritožbi še trditi, da je postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju s sprejetim sklepom o združitvi pravd, vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve, česar pa ni trdila. S tem pa se izkaže, da na podlagi njenih pritožbenih trditev bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pri presoji izpodbijane sodbe ni bilo mogoče ugotoviti, na tej podlagi pa tudi ne razveljaviti izpodbijane sodbe in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bo sodišče prve stopnje moralo odločiti še o zahtevku, ki ga je podala tožena stranka zoper tožečo stranko v nasprotni tožbi, ker sodišče prve stopnje v konkretnem primeru po združitvi pravd obeh zadev ni obravnavalo skupaj. Kljub združitvi pravd in izdaji sodbe le o tožbenem zahtevku tožeče stranke, je pravda po nasprotni tožbi zato ohranila samostojnost.
V primeru, če izda sodišče le sodbo o tožbenem zahtevku, ne gre za delno sodbo, pač pa za končno sodbo o tožbenem zahtevku. To pa pomeni, da za odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe, ki ga sodišče prve stopnje v pravdi ni obravnavalo in o njem tudi še ni izdalo nobene odločbe, toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) ni bilo treba podati zahteve za izdajo dopolnilne sodbe zato, da doseže odločitev o svojem zahtevku, ki ga sodišče prve stopnje še ni obravnavalo. Moralo ga bo obravnavati in o njem izdati še eno sodbo.
Podjemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Bistvena značilnost podjemne pogodbe je, da podjemnik delo opravlja samostojno, saj prevzame tveganje glede uspeha, to je glede rezultata posla, ki se ga je s sklenitvijo podjemne pogodbe zavezal doseči. Podjemnikova obveznost je zato pravilno opravljena le, če ima opravljeni posel (končni rezultat opravljenega posla) lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene.
Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene. Kot okoliščino, ki kaže na to, da bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene, je treba upoštevati tudi položaj ponavljajočih se zamud.
Ker tožena stranka svoje obveznosti po tretjem naročilu ni (niti delno) izpolnila, tožeča stranka zaradi odstopa od pogodbe utemeljeno uveljavlja povračilni zahtevek in zahteva vrnitev tistega, kar je sama vnaprej izpolnila, to je vrnitev avansa, plačanega po tretjem naročilu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056929
ZPP člen 318, 338, 338/2. OZ člen 239, 239/2.
zamudna sodba - afirmativna litiskontestacija - priznanje navedb - pritožbeni razlog - nedovoljen pritožbeni razlog - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - pogodbena odškodninska odgovornost
Eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke, ki se po sistemu afirmativne litiskontestacije, ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Iz navedenega razloga se zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).
Pritožba se v celoti nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je v pritožbi nasprotovala trditvam tožeče stranke glede okoliščin njunega medsebojnega poslovanja. Zato je pritožba nedopustna in se pritožbeno sodišče v njeno vsebinsko presojo ne sme spuščati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00056234
ZPP člen 7, 212. OZ člen 73, 73/2. ZGD-1 člen 32, 32/2.
plačilo računov - dogovor - trditvena podlaga - kršitev razpravnega načela - trditveno in dokazno breme - protispisnost - zastopanje pravne osebe - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - naknadna odobritev pogodbe s konkludentim dejanjem - direktor družbe - statutarna omejitev zastopanja
Pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba (73. člen OZ) zavezuje sopogodbenika (tožečo stranko), če jo neupravičeno zastopani (tožena stranka) pozneje odobri. Tožeča stranka tožene stranke ni nikoli pozvala, naj se izreče, ali pogodbo (dogovor) odobrava (skladno z drugim odstavkom 73. člena OZ). Je pa mogoče iz dejanj oziroma navedb tožene stranke v postopku utemeljeno sklepati, da je tožena stranka dogovor (konkludentno) odobrila, saj se prav sama nanj sklicuje. Ker je torej tožena stranka (neupravičeno zastopana) dogovor odobrila, le-ta velja in zavezuje pravdni stranki.
pogodba o zastopanju - podjemna pogodba - vsebina pogodbe - pogodba kot materialno pravo - mesečni pavšal - obseg dela - odstop od pogodbe - odpovedni rok - prenehanje pogodbe - ugovor neizpolnitve obveznosti - plačilo storitev - prosto urejanje obligacijskih razmerij
Odločitev sodišče prve stopnje, da je tožnik v skladu s pogodbenimi dogovori upravičen do plačila dogovorjenega mesečnega pavšalnega zneska vse do dneva prenehanja pogodbe, je pravilna. Na to nima vpliva ugovor toženke, da v tem času zanjo ni opravil nobene storitve. Ta ugovor bi bil relevanten le, če bi stranki plačilo pavšala izključili, če storitev, ki jih pavšalno plačilo zajema, toženka ne koristi, pa ga nista. Bistveno zato je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je toženka v tem obdobju imela možnost, da dogovorjene storitve koristi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00057512
ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24. ZPotK člen 7, 7/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 4/2. OZ člen 8.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - spremembe valutnih tečajev - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeni pogoji - nejasni pogodbeni pogoji - valutna klavzula - valutno tveganje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost - obseg pojasnilne dolžnosti - dobra vera - konverzija
Utemeljitev prvostopnega sodišča, da je konverzija zadostna zaščita pred “bodočim” tveganjem, je ustrezna in se pravzaprav sklada s pritožbenim naziranjem, da ta obenem ne nudi zaščite pred tveganjem, ki se je že udejanjilo (pretekla sprememba tečaja). Drži, da posledično kreditojemalcu ne nudi popolne zaščite, a mu hkrati omogoča, da se lahko razbremeni bodočega tveganja. Če kreditno razmerje dovoljuje konverzijo, je valutno tveganje zgolj hipotetično neomejeno, saj lahko kreditojemalec kadarkoli po svoji svobodni presoji to tveganje zameji, kar sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja kot pomemben vidik pri presoji ravnotežja pravic in obveznosti pravdnih strank. Nenazadnje tožnika v pritožbi sama izpostavljata, da je glede na prakso SEU pomemben vidik, kako težko je potrošniku preprečiti nadaljnjo (bodočo) uporabo pogodbenega pogoja.
Določen razkorak v infomiranosti je torej obstajal, glede na konkretne okoliščine primera pa ni mogoče zaključiti, da je bilo informacijsko neravnotežje tolikšno (znatno), da je bilo pogodbeno razmerje že od samega začetka (ab initio) nepošteno (nično) in brez sleherne pravne eksistence. Pri napolnjevanju pravnih standardov (znatnega neravnotežja) je treba upoštevati tudi sankcijo, ki je posledica subsumcije (ujemanja) dejanskega in pravne norme. Ničnost je skrajna pravna kategorija in je kot sankcija pridržana za najhujše kršitve na obligacijskopravnem področju. Tudi zato ZVPot za ničnost predpostavlja znatno oz. t. i. kvalificirano neravnotežje med pogodbenima strankama v trenutku sklenitve pogodbe. Pojasnila toženke so bila res pomanjkljiva, niso pa bila zavajajoča, lahkomiselna ali povsem nezadostna. Zato ugotovljeni razkorak v razumevanju splošnih valutnih tveganj med pravdnima strankama ne ustreza standardu kvalificiranega, znatnega, “signifikantnega” oz. “nepravičnega” neravnotežja v stopnji informiranosti.
Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditna pogodba pa posledično ni nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056914
OZ člen 100, 340, 352, 463, 637, 638, 639, 639/3, 660, 662, 662/1, 662/3, 662/4, 663, 663/3. ZPP člen 214, 214/2, 313, 313/1, 313/2, 347, 347/4, 347/5, 350, 350/2. ZGO-1 člen 2, 2-4.1, 54, 54/1, 74, 74/2.
sončna elektrarna - zamakanje strehe - gradbena pogodba - napaka v solidnosti gradbe - sanacija napak - projektant - napaka projekta - naročnik in izvajalec - podizvajalec - odgovornost izvajalca za napake gradbe - vzrok za napako - odprava napak na lastne stroške - jamčevalni rok - obvestilo o napaki - ugovor zastaranja - višina tožbenega zahtevka - konkretizirano prerekanje dejstev - domneva priznanja dejstev - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - izostanek paricijskega roka v izreku
Za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, odgovarja izvajalec, pa tudi projektant, če napaka gradbe izvira iz kakšne napake v načrtu. Za dela, ki jih izvajalec izvede zaradi odprave napake, OZ niti v poglavju o podjemni pogodbi niti v poglavju o gradbeni pogodbi, ne določa posebnih pravil za položaj, ki nastane, ko se pozneje izkaže, da ta dela napake niso odpravila oziroma da so opravljena z napako. Zato je za ta položaj treba smiselno uporabiti 463. člen OZ (v zvezi s 100. členom OZ). To pomeni, da za ta dela (dela, na katerih naj bi bila napaka odpravljena, in dela, ki so bila izvedena zaradi odprave napake), z njihovo izročitvijo naročniku pri napaki v solidnosti gradnje začne znova teči desetletni jamčevalni rok iz prvega odstavka 662. člena OZ. Posledično v poštev ponovno pridejo tudi vsi jamčevalni zahtevki. Vendar mora biti za uporabo omenjenih pravil najprej vzpostavljena odgovornost tožene stranke (kot izvajalca ali projektanta) za prvotno izvedbo gradbe z napakami, ki so bile grajane in so se nato (skušale) odpraviti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060541
ZOR člen 364, 371, 383, 387. OZ člen 360, 1060. ZZK člen 1. ZZK-1 člen 1. SPZ člen 1.
darilna pogodba - sklenitev darilne pogodbe - intabulacijska klavzula - zemljiškoknjižno dovolilo - ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo - tožba za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - zastaranje - ugovor zastaranja - tek zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - pretrganje zastaranja - desetletni zastaralni rok - uporaba materialnega zakona
Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi ZZK, ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi ZZK-1, ki je bil uveljavljen 16. 9. 2003. Šele tedaj – torej od 1. 1. 2003 oziroma od 16. 9. 2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. člen ZOR in 360. člen OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16. 9. 2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056648
OZ člen 9, 46, 46/1, 94, 99. ZPP člen 7, 14, 100, 208, 212. ZIZ člen 24.
pogodba o preužitku - razveljavitev pogodbe - razveza pogodbe - (ne)izvrševanje pogodbe - dejansko stanje - dokazna ocena - dokazi in dokazovanje - vložitev kazenske ovadbe - zavrženje kazenske ovadbe - vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku - napake volje - bistvena zmota - pomanjkljivi razlogi sodbe - razveljavitev sodbe - smrt stranke, ki ima pooblaščenca - vstop v pravdo
Dejstvo, da poleg prevzemnika za preužitkarja skrbi še kdo drug (ki nima tovrstne pogodbene obveznosti), še ne omogoča avtomatičnega zaključka, da preužitkar svojih obveznosti ne izvršuje ustrezno. Če bi se izkazalo, da prevzemnik določene konkretne obveznosti ali naloge v zvezi s skrbjo za preužitkarja ni mogel opraviti, ker ga je nekdo »prehitel«, to še ne pomeni, da prevzemnik svojih obveznosti ni izvrševal. Še posebej, če se izkaže, da je bil tisti, ki je namesto prevzemnika opravil to obveznost, motiviran ne toliko s skrbjo za preužitkarja, temveč bolj z izidom pravde.
pravni posel - kreditna pogodba - izpodbojna pogodba - rok za izpodbijanje pogodbe - grožnja - sila - prisila - utemeljen strah - nedopustna grožnja - prekluzivni rok - fizično nasilje - subjektivni rok
Neutemeljeno skuša toženec prikazati, da je navedena grožnja pravzaprav permanentno ustvarjeno stanje sile. Grožnja pri njenem naslovniku ustvari strah, ki lahko povzroči, da ta ravna zoper svojo siceršnjo voljo. O pogodbi, sklenjeni zaradi grožnje, govorimo, če je pogodbene stranka ali tretja oseba z nedopustno grožnjo povzročila pri drugi pogodbeni stranki utemeljen strah, da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Vendar tak strah še ni sila v smislu določila 99. člena OZ, saj bi bilo slednje v tem primeru nesmiselno. Čim bi naslovnik zatrdil, da se je zaradi grožnje pojavil strah, in da je bil ta trajne narave, mu ne bi bilo treba ukrepati v enem letu od grožnje, ki je ta strah ustvarila. Tudi kadar grožnjo predstavlja uporaba fizično nasilne komunikacije, je treba ukrepati v zakonsko določenem prekluzivnem roku.
neupravičena obogatitev - uporabnina - najemna pogodba - prenos lastninske pravice na nepremičnini - pogodba v korist tretjega - aneks k pogodbi - relativnost obligacijskih razmerij - vstop v pravni položaj prednika - vstop v pravice najemodajalca
Aneks k pogodbi deli usodo glavne pogodbe. Zato uporabljena dikcija, da aneks velja do konca leta 2022, nedvomno pomeni, da sta stranki podaljšali trajanje najemne pogodbe.
Po prenosu lastninske pravice na predmetu najema, nov lastnik vstopi v položaj najemodajalca. Sklenitev novega aneksa med prejšnjim lastnikom oz. najemodajalcem in najemnikom, ki je bil sklenjen nekaj mesecev po prenosu lastninske pravice, in s katerim sta stranki določili, da prekinjata uporabo zadevne nepremičnine, nima narave pogodbe v korist tretjega (novega lastnika). Ima le relativni učinek med strankama aneksa. Iz aneksa je razvidno, da sta stranki uredili razmerje za nazaj, saj tožena stranka še vedno uporablja določene nepremičnine tožeče stranke.
Sodišče je ugotovilo, da sta drugotožena in prvotožeča stranka 31. 12. 2007 sklenili najemno pogodbo, ki vsebuje med drugim ugotovitveno določbo, da je drugotoženka postala solastnica dela poslovnih prostorov na podlagi prodajne pogodbe z dne 14. 12. 2007, kar po oceni prvostopenjskega sodišča kaže na to, da pogodba z dne 14. 12. 2007 ni bila sklenjena z namenom, da se tožnika(e) oškoduje, temveč prav nasprotno, da je bila sklenjena v dogovoru s tožečimi strankami oziroma njihovim pravnim prednikom.
Ničnost je posledica napak v sklenitveni fazi pogodbe, zato morajo razlogi za ničnost pogodbe obstajati v času sklenitve. Ničnosti pogodbe ni mogoče uveljavljati zaradi ravnanj sopogodbenikov v poznejših fazah izvrševanja pogodbenega razmerja.
ZD člen 8, 28, 46, 103, 132, 145. OZ člen 548, 548/1, 548/2.
upravitelj zapuščine - vrednostni papirji - denarna sredstva - sprememba oblike premoženja - prehod zapuščine na dediča - trenutek prehoda zapuščine - izročilna pogodba - vsebina pogodbe - razlaga pogodbenega določila - oporoka - enostranski pravni posel - nedovoljeno razpolaganje - razpolaganje z zapuščino - izročitev in razdelitev premoženja za časa življenja - trenutek sklenitve pogodbe - obstoj premoženja - dedovanje na podlagi zakona - dedna odpravljenost - darila - vrednost darila - pomanjkljiva trditvena podlaga
Premoženje zapustnika preide na dediče s smrtjo zapustnika in se obseg premoženja, ki ga dediči dedujejo, ugotovi po stanju na dan smrti. Kasnejše spremembe glede vrste in obsega premoženja na to ne vplivajo, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zapuščino spadajo vrednostni papirji (ne pa denarna sredstva), pravilna.
Oporoka je enostranski pravni posel, sporno določilo pa je sestavni del dvostranskega pravnega posla, pri čemer so bile pogodbene stranke v 8. točki notarskega zapisa opozorjene na pravne posledice sklenjenega pravnega posla (glede izročilne pogodbe ter odpovedi neuvedenemu dedovanju, posebej glede določila, da lahko potomec, ki se ni strinjal s prednikovo izročitvijo premoženja oziroma ni dal svoje privolitve, po smrti zahteva svoj nujni dedni delež), nakar so stranke soglasno izjavile, da je besedilo zapisa skladno z njihovo pravo pogodbeno voljo. Nedvomno je torej, da je šlo za pogodbo in ne enostranski pravni posel. V skladu z drugim odstavkom 548. člena OZ je v izročilni pogodbi neveljavno določilo o razdelitvi premoženja, ki bo v zapuščini, saj se s takšno pogodbo razdeli le izročiteljevo premoženje v trenutku izročitve pogodbe (vse ali del, prvi odstavek 548. člena OZ). Tudi ob drugačni razlagi pogodbe po vsebini (preužitek, dosmrtno preživljanje) bi morale stvari, ki so predmet pogodbe, obstajati v trenutku sklenitve pogodbe. Razpolaganje z zapuščino s pravnim poslom ni dopustno. Dovoljeno je le z oporoko kot enostranskim pravnim poslom ali sporazumom prednika in potomca o odpovedi neuvedenemu dedovanju, pri čemer pa se D. D. dedovanju ni odpovedal. Pri oporočnem razpolaganju je namreč oporočitelj svoboden in lahko oporoko kot enostranski pravni posel vselej prekliče. Konkretnega pogodbenega določila kot sestavnega dela dvostranskega pravnega posla tako ni mogoče šteti kot oporoke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056204
OZ člen 122. ZTFI člen 159, 159/3.
prenos pogodbe - dokaz z izvedencem - dopolnitev izvedenskega mnenja - pasivna legitimacija - borzno posredniška družba - prenehanje opravljanja dejavnosti - dividenda - zagotavljanje zajamčene donosnosti - pogodba o upravljanju sredstev
Sklicevanje na letno kapitalizacijo oz. obrestno obrestovanje zajamčenega donosa ni utemeljeno. V obravnavanem primeru gre namreč za upravljanje sredstev z investiranjem v vrednostne papirje, ki lahko dajejo le donose (npr. dividende ali prodaja po višji ceni) in ne moremo govoriti o obrestovanju denarnega vložka, ker pri tem ne gre denarne depozite na banki, ki bi dajali obresti, niti za obresti kot nadomestilo za uporabo tujega denarnega zneska (pri posojilu ali kreditu). Ker gre pri zajamčenem donosu le za računsko kategorijo in s tem za abstraktni donos, ni podlage za to, da bi se kot tak pripisoval denarnemu vložku in se dalje obrestoval, saj bi vse to le fiktivno povečevalo denarni vložek tožeče stranke.
Izvedenka je v tretji dopolnitvi povedala, da v izvirnem mnenju pri izračunu zajamčenega donosa izplačil dividend ni upoštevala kot zmanjšanja glavnice in meni, da je tak način pravilnejši. Iz prvostopenjske sodbe ne izhaja zakaj sodišče mnenja izvedenke v tem delu ni upoštevalo. Iz povedanega namreč izhaja, da po mnenju izvedenke izplačil dividend ni mogoče upoštevati kot odbitne postavke pri izračunu zajamčenega donosa. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo in sodba o tem ne vsebuje razlogov, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izplačilo dividend ne more zmanjševati vrednosti vplačane glavnice, saj dividende v bistvu predstavljajo le plod, ki ne more zmanjševati vrednosti "glavne stvari" (tj. delnic oz. denarnega vložka).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056231
ZPP člen 258, 261. OZ člen 83.
zaslišanje strank - vabilo za zaslišanje - vročanje po pooblaščencu - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - razlaga pogodbe - sporna pogodbena določila - neizpolnitev pogodbene obveznosti - odstop od pogodbe - spreminjanje navedb
Če je stranka pravilno povabljena na zaslišanje in se vabilu ne odzove, je sodišču ni treba zaslišati (258. člen ZPP). Glede na vse navedeno je bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in je odločilo zgolj na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056889
ZPP člen 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - volja za sklenitev pogodbe - izjava volje - vsebina izjave - nedovoljen pritožbeni razlog - dejansko vprašanje - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi
Vsebina izjave volje strank in vprašanje, ali je bila ta dana, je dejansko vprašanje. Zato je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženka podala tožnici naročilo za opravo spornih storitev v svojem imenu in za svoj račun.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00055757
ZPotK-2 člen 23. ZPP člen 318.
tožbeni zahtevek - oblikovanje tožbenega zahtevka - jasno oblikovan tožbeni zahtevek - določno opredeljen tožbeni zahtevek - banka - potrošniški kredit - predlog za izvršbo - prodaja terjatve - poziv na dopolnitev vloge - dopolnitev tožbe - pravno varstvo - trditvena podlaga tožbe
Sodišče ni dolžno iz nejasnih trditev in predlogov iskati bistvo spora in samo oblikovati tožbeni zahtevek, ki bo sposoben za obravnavo. Oblikovanje tožbenega zahtevka je pravica in dolžnost stranke.
OZ člen 3, 82, 82/1, 82/2, 83, 240, 247, 250, 251, 251/4.
pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca - sofinanciranje doktorskega študija - državna pomoč - obligacija prizadevanja - obligacija rezultata - sporno pogodbeno določilo - razlaga pogodbe - (ne)jasno pogodbeno določilo - jezikovna razlaga pogodbe - pravočasna izpolnitev pogodbe - pogodbena avtonomija - načelo vestnosti in poštenja - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - pogodbena kazen - nepravilna izpolnitev pogodbe - odgovornost za nepravilno izpolnitev - poslovna odškodninska odgovornost - breme tveganj - zmotna uporaba materialnega prava
Po ustaljeni sodni praksi za spornost pogodbenega določila ni dovolj, da si razlagi pravdnih strank nasprotujeta, temveč mora stranka, ki se na spornost sklicuje, z ustreznim trditvenim gradivom “zasejati dvom” v jasnost pogodbenih določil.
Pridobitev doktorata v naravnem (stvarnem) pogledu ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo prevzela jamstvo, da bo pravočasno doktoriral.
Dogovor, po katerem pogodbena stranka prevzame del tveganja za ravnanje tretjega, ki ga v stvarnosti ne more v polnosti kontrolirati, ne krni načeli vestnosti in poštenja ter ekvivalence dajatev.
Treba je upoštevati, da se pogodbena odgovornost za nepravilno izpolnitev približuje objektivni odgovornosti. Ni dovolj, da je pogodbena stranka skrbna, temveč mora biti vzrok za neizpolnitev izven njene notranje (vplivne) sfere.
Osebne okoliščine na strani mladega raziskovalca, zaradi katerih ni pravočasno doktoriral, spadajo v sfero toženke oziroma predstavljajo vzrok na njeni strani. Razlogi na strani mladega raziskovalca, zaradi katerih je prišlo do zamude (menjava delodajalca, rojstvo otroka in ločitev), nimajo narave višje sile oz. zunanjega vzroka, marveč gre za razloge, ki ne opravičujejo zamude.
Če upnik iztožuje pogodbeno kazen zaradi zamude, hkrati pa ne odstopi od pogodbe (konkludentno vztraja pri izpolnitvi), ima pogodbena kazen enak učinek, kot če bi upnik kumulativno iztoževal še izpolnitev obveznosti. Mogoče je (tudi) samostojno uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude, če je glede na okoliščine primera očitno, da upnik vztraja pri izpolnitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VDS00056299
ZPP člen 70, 70-6, 247, 247/1, 356.. OZ člen 149, 150.
izločitev sodnega izvedenca - odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - vzročna zveza - mejni prag zadostne verjetnosti - pripombe na izvedensko mnenje - kršitev pravice do izjave - delna razveljavitev sodbe - trditveno in dokazno breme
Člen 149 OZ določa (izpodbojno) zakonito domnevo, da je bila nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo. Vendar pa je tudi v takem primeru tožnik dolžan zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo). Dolžan je zatrjevati in dokazati dejstva, ki so podlaga za obstoj vzročne zveze med nevarno dejavnostjo in nastalo škodo (prim. II Ips 630/2008 in II Ips 352/2017). Tožena stranka pa mora izpodbiti domnevo vzročne zveze tako, da (trdi in) dokaže, da nevarna dejavnost ni vzrok za nastalo škodo. Ovreči mora domnevo, da škoda izvira iz te dejavnosti (prim. II Ips 902/2009).