OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00074712
ZPP člen 154, 165. SPZ člen 43, 43/2. OZ člen 15, 18, 20, 33, 435, 528.
obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverni lastniški posestnik - pogodba o prenosu poslovnega deleža - menjalna pogodba - prodajna pogodba - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - soglasje volj za sklenitev pogodbe - bistvene sestavine pogodbe - odplačnost pravnega posla - neodplačnost pravnega posla - nepremično premoženje večje vrednosti - notarska listina - dokazna vrednost javne listine
Tako prenos lastninske pravice na nepremičnini, kot na poslovnem deležu, predstavljata razpolaganje s premoženjem pomembne vrednosti, zato je življenjsko pričakovati, da bodo stranke o poslu dobro premislile in vse dogovore v zvezi z odsvojitvijo jasno dogovorile in zapisale vsaj v zvezi z bistvenimi elementi pogodb glede tega, ali je posel odplačen ali neodplačen.
Ni nepomembno, da ima pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža obliko notarske listine, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ta pa potrjuje, da je bil posel neodplačen. Ta dokaz ima, tako kot zaključuje sodišče prve stopnje, bistveno večjo dokazno vrednost, kot izpovedba tožnika, ki je zainteresiran za uspeh v tem postopku.
predmet pogodbene obveznosti - višina pogodbene obveznosti - zadostna trditvena podlaga - specifikacija opravljenih storitev - nevezanost sodišča na dokazni sklep - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je za višino vtoževane terjatve izostala jasna in konkretizirana trditvena podlaga, zato je ni mogoče preizkusiti in se tožena stranka o njej ni mogla določno izjaviti. Tožeča stranka je namreč ustrezno in jasno pojasnila, pod kakšnimi pogoji se je izvajal zakup oglasnega prostora in na kakšen način se je obračunavala višina mesečne obveznosti tožene stranke in so se izdajali mesečni zbirni računi, katerih osnovo je predstavljal seštevek vseh oglasnih računov tožene stranke, na katerih je v posameznem mesecu potekal zakup, skupna višina zakupa pa je izhajala iz poročil Facebook platforme. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zatrjevan način obračuna skladen s pogodbenimi določili.
V primeru, ko je tožeča stranka navedla in pojasnila pogodbena določila, ki so podlaga za mesečni zbirni račun, in generalne postavke obračuna, se ne pričakuje, da bo v tožbo ali kasnejše vloge vključila tudi celotno besedilo z vso specifikacijo iz poročil in računov Facebook platforme, na katerih temeljijo izdani mesečni računi. Potreben je ugovor tožene stranke, da se ugotavlja, kaj je sploh sporno v posameznem obračunu in se nato razpravljanje, dodatne trditve in dokazovanje omeji na ta sporna dejstva.
ZPP člen 253, 253/1, 286b, 286b/5. OZ člen 639, 639/3.
gradbena dela - odgovornost za stvarne napake - jamčevalni zahtevki glede opravljenih del - grajanje napak opravljenega dela - pravica do znižanja plačila - odprava napak - stroški odprave napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - rušenje hiše - prekluzija dejstev in dokazov - trditvena in dokazna podlaga - dokaz z zaslišanjem prič - pripombe na izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem - pomanjkljiva dokazna ocena - ustno zaslišanje izvedenca - dvostopenjsko odločanje - splošna načela
Primarni način izvedbe dokaza z izvedencem je njegovo ustno zaslišanje. Zato mora sodišče poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja izvedenca praviloma tudi ustno zaslišati.
Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanji pravilnosti in pravočasnosti grajanja napak ter vprašanjem, ali sta toženca dala tožniku možnost, da napake odpravi.
Pravica do znižanja plačila kot eden od jamčevalnih zahtevkov pomeni znižanje plačila tako, da slednje ustreza vrednosti opravljenega posla z napakami; od skupne vrednosti del se torej odšteje cena oziroma vrednost tistih del, ki imajo napako.
Smisel določb o konkretizaciji stvarnih napak je v tem, da je podjetnik seznanjen z grajanimi napakami, tako da mu je jasno, kaj naročnika moti in kaj je treba popraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00070814
SPZ člen 48, 48/2, 92. SZ-1 člen 98. URS člen 14. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1.
predhodno vprašanje - pravica do spoštovanja doma - najemno razmerje - test sorazmernosti - pogodba o uporabi - predlog za prekinitev postopka - pravica do posesti - povrnitev vlaganj - ustavna pravica do enakosti pred zakonom
V primeru tako imenovanega tržnega najema, ko je najemodajalec zasebni subjekt in mu nasproti stoji izključno zasebno pravni (lastninski) interes, je že znano stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki pri individualni presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma v najemnih razmerjih vztraja le v primerih, ko je najemodajalec (v neprofitnem razmerju) oseba javnega prava (država, občina ali javni stanovanjski sklad). Če je najemodajalec zasebnik (bodisi fizična, bodisi pravna oseba) kot je to v obravnavani zadevi, ko se je tožena stranka v sporni pogodbi tudi zavezala, da bo predala nepremičnine tožeči stranki, če do 31. 12. 2020 ne bo v celoti plačala kupnine, od zahteve po individualni presoji sorazmernosti odstopi. Tako testa sorazmernosti v obravnavani zadevi sodišču prve stopnje ni bilo treba opraviti.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00072051
ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - sodna praksa Sodišča EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - novejša sodna praksa
Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni, vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).
Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja je odvisna od njegove vsebine in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša, ter načina njegove predstavitve. V ta okvir spadata zlasti zahtevi, da potrošnik dobi informacije, potrebne za sprejem informirane odločitve, in da ponudnik opusti agresivne prakse, ki bi lahko vplivale na potrošnikovo odločitev. S tem se potrošniku omogoči, da zaščiti svoje interese in se izogne, da bi vstopil v pogodbeno razmerje, ki bi se mu ob ustreznem informiranju izognil.
Pojasnilna dolžnost je neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Temeljna predpostavka za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja je ugotavljanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, dokazno breme za ugotavljanje tega dejstva pa je na strani tožene stranke (banke). Ugotovitev, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena, je namreč odločilna pri presoji, ali obstaja katera od alternativno določenih predpostavk za nepoštenost spornega pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
societeta - družbena pogodba (societas) - financiranje projekta - gradnja stanovanjskega objekta - trditveno in dokazno breme - nedokazanost - obstoj poslovnih dogodkov - prenehanje družbe - neupravičena obogatitev - ugovor zastaranja - splošni zastaralni rok
Tožnik ni ponudil nobenega oprijemljivega dokaza, iz katerega bi prepričljivo izhajalo, da je v skupni projekt plačal več, kot je bilo dogovorjeno, oz. da bi bile tožene stranke (katerakoli od njih) zaradi njegovih vplačil neupravičeno obogatena. Zmotno, brez podlage, je njegovo prepričanje, da to izhaja že iz tega, ker prva toženka kot nosilka projekta (societete) ni pripravila ustreznega obračuna.
V pravdnem postopku so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ni namen pravdnega postopka, da sodišče sâmo ugotovi, „kaj se je v resnici med strankami dogajalo„, torej da razišče materialno resnico. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, ki ga je stranka zatrjevala, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). To pomeni, da je treba v primeru, ko tožeči stranki ne uspe s stopnjo prepričanja dokazati zatrjevanih dejstev, na katerih je gradila svoj zahtevek, ta tožbeni zahtevek po dokaznem bremenu zavrniti. Stopnja prepričanja pa je dosežena, ko o dokazanih dejstvih ne dvomi noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074709
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1. ZPP člen 338, 355, 355/1, 358. URS člen 33, 67.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - alternativnost pogojev - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - kreditno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja
V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Evropsko pravo vzpostavlja domnevo, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice tistih, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo, to breme pa je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno.
V nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato je zavedanje in zgodovinska izkušnja finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka, nedvomno obstajalo že v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ne šele po dogodkih v letih 2011 in 2013).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071106
OZ člen 88, 88/1. ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - praksa SEU - sodna praksa Ustavnega sodišča - sprememba sodne prakse Vrhovnega sodišča - novejša sodna praksa - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pravice potrošnika
Glede na novejšo sodno prakso povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne omogočajo zaključka o korektno opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke in je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja lahko potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti. Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega (neugodnega) nihanja tečaja in tuje obrestne mere oziroma grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni „reklamirala“ kredite v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, čas za razmislek pred sklenitvijo kreditne pogodbe, možnost konverzije kredita v evrskega in opozorilo notarja na pravne posledice sklenjene pogodbe ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva od ponudnika posojil v tuji valuti.
Toženka je kršila načelo vestnosti in poštenja (dobro vero v postopkovnem smislu), kar pomeni, da je sporni pogoj nepošten. Brez njega nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, kar vodi k materialnopravnemu zaključku, da je zaradi nepoštenega pogoja kreditna pogodba v celoti nična.
prodaja vozila - sklenitev kupoprodajne pogodbe - sklenitev pogodbe po pooblaščencu - pooblastilo za sklenitev pogodbe - pooblastilo po zaposlitvi - izpolnitev obveznosti iz pogodbe - neizpolnjena dvostranska pogodba - vabilo na narok - razpravno načelo - načelo kontradiktornosti - načelo obojestranskega zaslišanja - neizvedba predlaganih dokazov - dokazni predlog za zaslišanje priče - nesubstanciran dokazni predlog
Sodišče je zakonitemu zastopniku tožene stranke dalo priložnost, da ga zasliši na naroku za glavno obravnavo, ki je zakoniti zastopnik tožene stranke ni izkoristil. Zato pritožbena trditev, da je sodišče kršilo načelo obojestranskega zaslišanja, ne vzdrži pritožbene presoje.
Tožnik je svoje obveznosti po sklenjeni kupoprodajni pogodbi v celoti izpolnil, zato je svojo obveznost dolžna izpolniti tudi tožena stranka in tožniku plačati kupnino v višini, ki sledi iz sklenjene kupoprodajne pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074708
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-3. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/1-2. ZPP člen 165, 165/3, 358, 358-5.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - izbrisna tožba - neveljavnost vknjižbe hipoteke - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - skladnost s pravnim redom EU - jasnost pogodbenih določil - nepošten pogodbeni pogoj - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - zmotna uporaba materialnega prava
V skladu s sodno prakso SEU je za zadostitev zahtevi, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, treba v pogodbi pregledno pojasniti delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znane ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Zato mora biti posojilojemalec jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe prevzema nase tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema prejemke, morda težko nosil. Banka mora pojasniti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti.
Po novejši sodni praksi ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti, da razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Ključno je, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. V primeru kreditne pogodbe v tuji valuti gre predvsem za potencialno povečanje kreditne obveznosti zaradi spremembe tečaja. Kreditodajalec mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike apreciacije tuje valute in povečanja obrestnih mer na obroke za odplačilo kredite.
Produciranje dodatnih finančnih obveznosti partnerja kot pogodbene stranke pod plaščem zanjo zavezujočih smernic, bi po presoji pritožbenega sodišča pomenila kršitev enega temeljnih načel v obligacijskih razmerjih - to je načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), ki pomeni, da nobenemu udeležencu obligacijskih razmerij ni dopustno zagotoviti več pravic ali boljšega izhodiščnega položaja pri urejanju obligacijskih razmerij. S širitvijo pogodbenih obveznosti tožene stranke z enostransko sprejetimi smernicami je bilo kršeno prav to načelo.
Pravilno je zato sklepanje prvostopenjskega sodišča, da za spremembo pogodbenih obveznosti tožene stranke ne zadostuje sklicevanje na enostransko sprejete smernice, pač pa navedena sprememba terja natančno opredelitev pogodbenih obveznosti tožene stranke glede kadrovskih zadev. Vsekakor pa je v zvezi s tako spremembo potrebno nedvoumno soglasje volj obeh pogodbenih strank.
Plačilu storitve zagotavljanja določenega števila delavcev se tožena stranka ne more izogniti s pavšalnim sklicevanjem na nekvalitetno opravljeno delo, saj razmerje med pravdnima strankama nima pravne narave podjemne pogodbe med izvajalcem in naročnikom. Da bi tožeča stranka kršila kakšno drugo pogodbeno dogovorjeno obveznost tožena stranka ni trdila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00071000
ZNPosr člen 3, 6. OZ člen 165, 179, 243, 243/1, 299, 299/2, 850, 965, 965/1.
nepremičninsko posredovanje - zavarovalna pogodba - zavarovanje poklicne odgovornosti - obvezno zavarovanje - vrsta škode - splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti - izključitev zavarovalnega jamstva - nepremoženjska škoda - pogodbena odškodninska odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - plazenje tal - strah - provizija za nepremičninsko posredovanje - izguba pravice do plačila provizije - premoženjska škoda - povrnitev premoženjske škode - škoda zaradi zaupanja - stroški kredita - povračilo stroškov najema kredita - predvidljivost škode - zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - datum vložitve tožbe
ZNPosr ne omejuje vrste škod, za katere mora biti sklenjeno zavarovanje, nasprotno, določa obveznost zavarovanja odgovornosti za vsakršno škodo, ki bi utegnila nastati naročitelju ali tretji osebi s kršitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami na ozemlju Republike Slovenije. 17. točka prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev, ki izključuje odgovornost zavarovalnice za nepremoženjsko škodo, nasprotuje namenu zakonsko predpisanega obveznega zavarovanja odgovornosti za škodo, ki bi utegnila nastati naročitelju ali tretji osebi s kršitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami na ozemlju RS (6. člen ZNPosr), zato je ni mogoče upoštevati.
Trditve druge toženke, da pri pogodbeni odškodninski odgovornosti nepremoženjska škoda ni pričakovana škoda, niso utemeljene. Mnenja, ali je ob kršitvi pogodbe treba dopustiti zahtevke za povrnitev nepremoženjske škode, so v teoriji sicer deljena. Pritožbeno sodišče meni, da je treba takšne zahtevke dopustiti, saj je v sodobnem življenju sklepanje pogodb, katerih bistveni element je nepremoženjska škoda ali dobrina, čedalje pogostejše. V obravnavanem primeru je tožnica pogodbo o nepremičninskem posredovanju sklenila z namenom nakupa nepremičnine. Ker jo je kupila z namenom, da bo v njej živela in bo predstavljala njen dom, je bil bistveni element te pogodbe tudi nepremoženjska dobrina. Ob kršitvi pogodbe je prva tožena stranka lahko predvidela tudi nastop nepremoženjske škode (strahu) kot možno posledico kršitve pogodbe (prvi odstavek 243. člena OZ).
Ne gre pa tožnici odškodnina za sekundarni strah, za katerega je sodišče prve stopnje tožnici prav tako priznalo odškodnino. Če se je tožnica odločila še naprej bivati v takšni hiši, ki je poškodovana zaradi plazu, je s tem privolila tudi v posledice takšnega bivanja. Gotovo pa morebiten strah ob tem ne more biti strah za življenje, saj sicer tožnica v takšni hiši ne bi živela. Posledice takšne odločitve tožnice pa ni dolžan trpeti prvi toženec, saj je njegova odgovornost omejena na objektivno predvidljiv obseg škode.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00071699
ZJN-3 člen 67, 67/4, 95, 95/1, 95/1-3, 95/5. OZ člen 82, 643, 654, 659, 766.
javni razpis - svetovalni inženiring - nadzornik gradbenih del - mandatna pogodba - trajanje pogodbe - rok ali pogoj - splošni pogoji FIDIC - pogodbena cena - določitev cene - fiksna cena - sprememba pogodbe - aneks - nepredvidena dela
Razlaga sodišča prve stopnje, da je rok, kot je opredeljen, popolnoma nedoločen, je zmotna; kot predpostavka prenehanja trajanja Pogodbe je namreč določen razvezni pogoj in ne končni rok.
Predmet tožbenega zahtevka niso take izredne storitve, kot jih razume OZ oziroma ZJN-3 in ki so bile predmet aneksa 6 (čeprav jih tako poimenujejo Splošni pogoji Bele knjige), pač pa le povečani stroški iz naslova podaljšanja roka izvajalcu gradnje. Tožnica se namreč kot na podlago svojega zahtevka sklicuje zgolj na zmanjšanje planirane hitrosti opravljanja svojih storitev glede na čas, za katerega je sama predvidela, da jih bo opravljala. Z zahtevo po dodatnem plačilu za pogodbene storitve, opravljene po poteku časa, ki ga je vkalkulirala pri oblikovanju ponudbene cene, pa s sklicevanjem na določila 26. v zvezi z 28. členom Bele knjige dejansko zahteva še dodatno plačilo za spremenjeno časovno enoto dela. To pa je v nasprotju z v Pogodbi dogovorjeno fiksno ceno.
Neizvedba dokaza lahko pomeni bodisi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja bodisi kršitev pravice do izjave; na nobenega od teh pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, zato morata biti v pritožbi izrecno in konkretizirano uveljavljana. Stranka, ki zatrjuje, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče, mora v pritožbi določno povedati, zakaj meni, da bi bilo zaslišanje te priče potrebno oziroma kaj bi ta priča vedela povedati relevantnega za zadevo. Kadar sodišče prve stopnje navede vsebinske razloge, zakaj določenega dokaza ni izvedlo, lahko to odločitev pritožba uspešno izpodbije le z vsebinsko kritiko tozadevnih razlogov izpodbijane prvostopenjske odločitve. Obravnavana pritožba tem kriterijem ne zadosti, saj le posplošeno navaja, da naj bi sodišče ne izvedlo predlaganih dokazov.
Toženec je najel kredit, od katerega je izročil (posodil) tožnici 10.000 EUR, preostali del kredita pa je očitno porabil zase; ker je tožnica za poplačilo toženčevega kredita zastavila svojo družinsko hišo, je, da bi preprečila njeno prodajo v izvršilnem postopku, imela pravni interes, da hipotekarni dolg poplača, zato je skladno z 275. členom OZ hipotekarna terjatev že po samem zakonu prešla nanjo (zakonita subrogacija).
Vsaka pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato mora stranka v pritožbi jasno in določno navesti pritožbene razloge, s katerimi izpodbija napadeno odločbo. Sklicevanje na navedbe v drugih vlogah ni upoštevno.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00071282
OZ člen 50, 512. ZPP člen 8. ZKZ člen 17a.
darilna pogodba - navidezna darilna pogodba - dokazi in dokazovanje - razveljavitev darilne pogodbe - dokazna ocena - izpovedba priče - trditveno in dokazno breme - prikrita pogodba
Pri zahtevku na ugotovitev navideznosti darilne pogodbe gre za vmesni ugotovitveni zahtevek, od katerega je odvisna(o) nadaljnja(e) odločitev (obravnavanje) dodatnih tožbenih zahtevkov. Pravna podlaga prvega zahtevka je v 50. členu OZ. Trditveno in dokazno (čeprav težko) breme o tem, ali sta toženca sklenila navidezno darilno pogodbo, ki prikriva prodajno, je primarno na tistemu, ki to zatrjuje, torej tožniku. Pritožba neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s presojo neugotovitve navideznosti in prikritosti darilne pogodbe, sklenjene med tožencema.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071239
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 6. ZPotK člen 7, 7/1. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1-1.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - dobra vera - slaba vera banke - novejša sodna praksa
Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni, vendar pa lahko neustrezno opravljena pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Banka, ki ima profesionalno znanje in izkušnje glede prevzema pogodbenih tveganj, je namreč v razmerju do potrošnika v izrazi informacijski premoči. Enakopravnost med njima je treba vzpostaviti s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo banke (dobra vera v postopkovnem pogledu). Tedaj v trenutku sklenitve pogodbe ni informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00074700
ZMZPP člen 23. ZPP člen 8, 286, 286/3, 286b, 339, 339/2, 339/2-15.
prodaja nepremičnine - neodplačno razpolaganje - nepremičnina v tujini - zmotna uporaba materialnega prava - uporaba tujega materialnega prava - hrvaško pravo - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - prekluzija dokazov - dolžnost takojšnjega grajanja procesnih kršitev - pravilna dokazna ocena - posredni ali indicijski dokazi - ocena listinskih dokazov
Glede na lego stanovanja, ki je bilo predmet kupne pogodbe, bi bilo najbrž treba uporabiti hrvaško pravo (23. člen ZMZPP) in ne slovenskega OZ. Kljub temu navedena pomanjkljivost sodbe ni vplivala na njeno zakonitost, saj je splošno znano, da so za to pravdo relevantna pravna pravila (da je pogodbo treba izpolniti in da kupec mora plačati dogovorjeno kupnino) enaka v obeh pravnih redih.