Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.
ZPP člen 8, 154, 165, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZJU člen 33, 33/1. ZODPol člen 2, 17. ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo izredne odpovedi - pisni zagovor - izostanek z zagovora - pravica delavca do zagovora - policija - izguba zaupanja
Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je 29. 3. 2023 prejel vabilo na zagovor za dne 19. 4. 2023. Tožnik je imel na razpolago razumen rok, tj. več kot tri delovne dni. Tožena stranka kljub temu, da ni ugodila tožnikovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ni bistveno kršila samega postopka izvedbe zagovora, še predvsem, ker je tožnik podal pisni zagovor. Tožnik je res prosil za preložitev zagovora, a tožena stranka zaradi kratkih rokov izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna zagovora preložiti. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih, ki jih nanj naslavlja delodajalec, in da pojasni svoje videnje očitanih mu ravnanj in to možnost je tožnik tudi izkoristil, saj je podal pisni zagovor. Ni pa dolžan delodajalec zagovor preložiti, saj ga veže rok 30 dni za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilno dejstvo, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji, ki določajo deset dnevni rok) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil generalni direktor dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj je bil seznanjen predstojnik (prim. sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Sicer pa tudi iz Pravil o obveščanju in poročanju v Policiji izhaja, da se v primeru, da je policist osumljen kaznivega dejanja, obvešča Službo generalnega direktorja Policije, ne pa osebno generalnega direktorja. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da je generalni direktor Policije z očitano kršitvijo tožnika bil seznanjen 10. 3. 2023 oziroma 13. 3. 2023 in dne 15. 3. 2023 za izrečeno prepoved približevanja in da je zato odpoved tožniku prepozna. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se je generalni direktor z vsemi okoliščinami ravnanj tožnika seznanil 23. 3. 2023, kar je datum, od katerega lahko teče 30-dnevni rok in je zato izredna odpoved z dne 20. 4. 2023 podana pravočasno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079997
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - vojak - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas
Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določba 46. člena KPJS se glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS je tako potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas).
Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravnomočna ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 7. 2019 ter dolžnost toženke, da tožnika pozove nazaj na delo, kar je 1. 2. 2024 že storila. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo 19. 8. 2019, zato je na podlagi ugotovitev o nezakonitosti poslovnega modela pravilna odločitev, da med tožnikom in toženko od vključno 20. 8. 2019 do ponovnega nastopa dela 1. 2. 2024 obstaja delovno razmerje. Toženka sicer v pritožbi vztraja, da je materialnopravno zmotna odločitev, da šteje za tožnikovo (dejansko) delodajalko, in da gre za odstop od ustaljene sodne prakse (svetovalnega mnenja) in poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo (74. člen URS), a neutemeljeno.
Glede na to, da so v tej zadevi (in številnih pravno identičnih zadevah drugih delavcev) sodišča vseh instanc podrobno pojasnila, zakaj je bil toženkin poslovni model nezakonit, toženka pa temu ponovno nasprotuje s ponavljanjem argumentov, na katere je bilo že odgovorjeno (tudi z argumentom o posegu v ustavne pravice), sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženke do izjave in do pritožbe niti ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bil omogočen vsebinsko poln dialog s sodišči, tudi v obravnavani zadevi pa je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Materialnopravno nestrinjanje s temi stališči oziroma oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pa sta druga pritožbena razloga in ne zatrjevana kršitev določb postopka ter določb URS.
ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 47/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 355, 355/1.
diskriminacija - odškodnina - poseg v osebnostno pravico - osebna integriteta - pravica do osebnega dostojanstva
V četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je za obstoj trpinčenja zahtevano, da morajo biti ravnanja, ki ga tvorijo, ponavljajoča. Vprašanje ponavljajočega se ravnanja se presoja glede na okoliščine posameznega primera, za ugotovitev obstoja trpinčenja pa je ključna presoja teh ravnanj kot celote. Obdobje, v katerem je bil odnos med tožnikom in nadrejeno A. A. obremenjen z opisano komunikacijo, je sodišče prve stopnje ocenilo kot kratko, saj je bil vmes odsoten z dela zaradi bolniškega staleža. Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko odgovornost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju ni mogoče govoriti, za kar pa v obravnavanem primeru, glede na zgoraj povzete prvostopenjske ugotovitve, ni šlo.
ZPP člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2.14, 350, 350/2, 353. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 167. ZDR-1 člen 118, 118/2,. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 2, 22, 25, 74.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - prikrajšanje
Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke, ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A., d. o. o., samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od tožene stranke. Da to ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženo stranko družba A., d. o. o., tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da družba A., d. o. o., ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Družba A., d. o. o., bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces, kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A., d. o. o., dolžan opravljati delo KV LTD viličarist, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, saj je le pri njej lahko opravljal navedeno delo.
sprememba tožbe - nedovoljena sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnica s postavitvijo zahtevka za plačilo zneska 5.714,95 EUR iz naslova nadomestila plače za čas čakanja na delo v času epidemije ni spremenila tožbe, ker naj bi tožbeni zahtevek že ves čas postopka zajemal tudi navedena nadomestila. Tožnica je namreč s tožbo zahtevala plačilo določenih denarnih zneskov iz naslovov premalo izplačane plače za mesec avgust 2021, denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust in dodatka za nočno delo ter nadure. V pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2022 je (poleg navedenega) zahtevala še plačilo določenih denarnih zneskov iz naslovov regresa za letni dopust, napitnin, dela med vikendi in prazniki. Res je tožnica v tej vlogi tudi navedla, da ji toženka v času ukrepov med epidemijo ni izplačevala nadomestil plač za čas čakanja na delo v predpisani višini. Vendar pa s tem v zvezi ni postavila tožbenega zahtevka.
ZDR-1 člen 49, 49/4, 54, 54/1, 54/1-3, 89, 89/1, 89/1-2, 89/6,. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 14, 22, 23, 25.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - rok za podajo redne odpovedi - mirovanje pogodbe o zaposlitvi - zamuda roka
Mirovanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas je pomenilo, da je hkrati mirovala tudi tožničina obveznost imenovanja v ustrezen naziv, ki je bila vezana na opravljanje dela, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi tega ji v obdobju mirovanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas te ni bilo mogoče odpovedati iz razloga nesposobnosti, torej z dnem 27. 7. 2022 tudi ni mogel začeti teči odpovedni rok. Tožničine pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas so zopet oživele z iztekom mirovanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je odpovedni rok pričel teči (oziroma da je odpovedni razlog nastal) 1. 5. 2023, ko je toženka preverila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas in ugotovila, da jih ne.
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52a. KPJS člen 45, 45/1. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-5. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 253, 286, 286/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,.
referenčno obdobje - nadure - dodatek za nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - splošni akt delodajalca - kolektivni delovni spor - koriščenje ur
Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v tem sporu ni odločalo o zahtevku, o katerem bi bilo (pravnomočno) odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Tožnica ni uveljavljala zahtevka, da se ugotovi neskladnost splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (organizacijsko navodilo), sodišče prve stopnje pa je ob pravilni presoji, da ta posega v prisilne predpise, v sporu odločilo na podlagi zakonskih določb.
Upoštevaje, da s strani toženke določena (nefiksna) referenčna obdobja niso zakonita, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je tožnica glede na ta referenčna obdobja presežne ure izrabila, kot je zatrjevala toženka, saj to za odločitev ni bistveno. V izpodbijani sodbi je pravilno opredelilo, kaj je bistveno - ali je tožnica presežne ure izrabila znotraj ali po koncu (fiksnega) referenčnega obdobja (gre za ure, ki presegajo mesečno delovno obveznost), pri čemer je, glede na to, da toženka pravilnosti navedb na plačilnih listah ni ugovarjala, po nepotrebnem ugotavljalo, kdaj je posamezna presežna ura nastala in kdaj jo je tožnica izrabila. To izhaja že iz samih navedb neizrabljenih ur na plačilnih listah zadnjega meseca referenčnega obdobja.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 1110/1-8. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 230.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - nespoštovanje navodil zdravnika - rok za podajo izredne odpovedi
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved v delu, ki se nanaša na prvo očitano kršitev podana prepozno (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1), v delu ki se nanaša na nespoštovanje navodil zdravnika pa sicer podana pravočasno, vendar iz neutemeljenega odpovednega razloga (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času od 7. 6. 2022 do 25. 8. 2022 zmožen za delo, saj v tem času ni imel bolniškega staleža. Slednje med strankama ni sporno. Dne 29. 7. 2022 se je tožnik sestal z direktorjem tožene stranke in mu povedal, da potrebuje 300,00 EUR za pot na Kosovo. Direktor tožene stranke je vedel, da tožnik odhaja na Kosovo, s tem namenom mu je izročil tudi denar, vedel pa je tudi, da tožniku bolniški stalež za čas od 7. 6. 2022 dalje ni bil podaljšan.
ZSSloV člen 59, 59/3, 59/4, 65, 65/1, 65/3,. ZObr člen 93, 93/6. ZSPJS člen 5, 5/1, 21, 22d, 22e. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3a. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
odpravnina - vojaška oseba - odmerna osnova - plača
Pritožba ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je bila toženka dolžna izplačati tožniku odpravnino iz šestega odstavka 93. člena ZObr in enkratni znesek na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZSSloV. Nasprotuje pa prvostopenjski presoji o osnovi za odmero teh denarnih terjatev. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je treba za izračun osnove za odpravnino upoštevati le tožnikovo osnovno plačo za polno delovno obveznost, povečano za dodatka za delovno dobo in stalnost (postavka plačilne liste Z104). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da šesti odstavek 93. člena ZObr pri definiranju osnove za odpravnino uporablja pojem povprečna plača vojaške osebe. Pri razlagi tega pojma je pravilno tolmačilo zakonske določbe. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Glede na prvi odstavek 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da morajo biti v izračun povprečne plače tožnika v zadnjih šestih mesecih zaposlitve zajeti zneski, ki so mu bili v tem obdobju izplačani iz naslova osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in vseh dodatkov. Pravilno je prvostopenjsko razlogovanje, da bi moral zakonodajalec v primeru, če bi menil, da se izplačana delovna uspešnost in (določeni) dodatki ne vštevajo v osnovo za odmero odpravnine iz 93. člena ZObr, to v zakonu izrecno določiti, pa ni.
ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 155. ZObr člen 97f.
vojak - misija - dnevni počitek - odškodnina - dejansko opravljanje dela
Kot je razvidno iz povzetega, je tožnik sicer res navedel določene naloge, ki jih je opravljal posamezni pripadnik v pripravljenosti, in jih časovno opredelil, kar pa ne zadošča za ugotavljanje, da je sam, ko je bil v pripravljenosti (določen dan) opravil določeno (konkretno) nalogo v opredeljenem trajanju. Njegove navedbe niso ostale neprerekane, kot prikazuje v pritožbi (in si neutemeljeno prizadeva, da bi se štele kot ugotovljene na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080061
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
določen tožbeni zahtevek - poziv na popravo tožbe - zavrženje tožbe
Tožnik ni postavil določnega tožbenega zahtevka kljub pozivu sodišča prve stopnje v sklepu z dne 10. 1. 2024, da mora tožbo v roku 15 dni popraviti tako, da bo ta vsebovala določen tožbeni zahtevek, sicer bo sodišče tožbo zavrglo (skladno z določili 108. člena ZPP in 273. členom ZPP). Ker torej tožnik določnega tožbenega zahtevka ni postavil niti po pozivu sodišča prve stopnje, tožba ni (bila) sposobna za obravnavanje, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (četrti odstavek 108. člena ZPP). Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je imel tožnik tožbo možnost dopolniti vse do konca glavne obravnave. Tožba, ki ni popolna, ki torej nima vseh sestavin iz 180. člena ZPP (med katerimi je tudi določen tožbeni zahtevek), se toženi stranki sploh ne vroča v odgovor (prvi odstavek 276. člena ZPP).
ZSPJS člen 5, 5/1, 31. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2018) člen 4, 4/1. ZPP člen 8, 358, 358-5.
odpravnina ob upokojitvi - osnovna plača - osnova za odmero odpravnine - izplačana plača - dodatki k plači
Glede na uveljavljeno sodno prakso, da so dodatki sestavni del plače in da je treba v osnovo za izračun odpravnine ob upokojitvi upoštevati vse dodatke, vendar le, če so bili ti del plače za zadnji mesec dela, oziroma da je osnova za izračun odpravnine zadnja plača tožnika, ki zajema njegovo osnovno plačo, del plače za delovno uspešnost in dodatke, ki so bili del plače za zadnji mesec tožnikovega dela, je toženka tožniku odpravnino pravilno izračunala ob upoštevanju osnovne plače, dodatkov za delovno dobo in stalnost za mesec julij 2021 in dela plače za delovno uspešnost za isti mesec.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079888
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - straža - varovanje državne meje - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen deloma glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov) ugodilo. Presodilo je, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079943
ZPP člen 7, 7/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - epidemija - COVID-19
Nebojno delovanje sicer lahko predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede, vendar le, če so podane tudi druge okoliščine, ki neizogibno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo 2003/88/ES).
Na presojo sodišča prve stopnje, da niti v zvezi s stražo niti varovanjem državne meje niso podane izjeme za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, ne more vplivati pritožbeno sklicevanje toženke na poseben režim dela v času obvladovanja epidemije Covid‑19 med marcem 2020 in aprilom 2022. Epidemije Covid-19 ni mogoče šteti kot izredni dogodek v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19. Čeprav je bil režim dela v tem času drugačen kot sicer, nalog v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni mogoče šteti kot odziv na epidemiološke razmere. Z ukrepi za omejitev širjenja okužb Slovenska vojska ni delovala v smislu njenega vojaškega poslanstva.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 110, 110/1, 110/1-8, 118, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - navodila osebnega zdravnika - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožba navaja, da je nesprejemljivo morebitno kasnejše spreminjanje navodil (osebna zdravnica naj bi o režimu bolniškega staleža izpovedala drugače, kot je zapisala v dokumentih, namenjenih toženki), pomeni pa tudi poseg v pravno varnost delodajalca (in delavca). Pritožbeni navedbi nista utemeljeni. Za ta spor je ključna prvostopenjska ugotovitev, da tožnik z očitanimi ravnanji ni kršil navodil osebne zdravnice, ki mu jih je dala v zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022. Tudi v primeru, če toženki, ki se v odpovedi sklicuje le na zdravničino pojasnilo z dne 13. 7. 2022 in izpolnjen obrazec z dne 20. 6. 2022, katerokoli dejstvo iz zdravniškega potrdila z dne 23. 5. 2022 ne bi bilo znano, to za ta spor ne bi moglo biti odločilno. Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 374/2009 (tč. 11), je sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga dolžno upoštevati vse ugotovljene okoliščine, ki bi tožnika lahko razbremenile storitve očitanih mu kršitev, in v tem okviru tudi okoliščine, za katere tožena stranka ob podaji odpovedi ni vedela.
Pritožba zmotno navaja, da bi na izboljšanje zdravstvenega stanja tožnika lahko vplivali kvečjemu sprehodi v naravi, za kar pa očitanih izhodov ni mogoče šteti. V zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022 mu namreč niso bili dovoljeni izključno sprehodi, temveč izhodi (kar je širši pojem), ki tudi niso bili omejeni izključno na zadrževanje v naravi. Takšna razlaga je nenazadnje skladna tudi z dokumentoma osebne zdravnice, ki sta bila namenjena toženki. V obrazcu, ki ji ga je detektiv predložil 20. 6. 2022, je namreč kot dopustno postopanje označila obe postavki: tako izhode v kraju bivanja kot tudi sprehode. Tudi v pojasnilu z dne 13. 7. 2022 neomejenega gibanja tožnika ni omejila na zadrževanje v naravi.
Neuspešno je pritožbeno zavzemanje tožnika za sodno razvezo z dnem odločitve sodišča prve stopnje (14. 2. 2024) in za priznanje delovnega razmerja do tega dne. Pogodbo o zaposlitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno razvezalo s 30. 9. 2023, saj je tožnik od 1. 10. 2023 dalje za polni delovni čas (in nedoločen čas) zaposlen pri drugem delodajalcu. Pravilno je obrazložilo, da mu zato pri toženki za čas po 1. 10. 2023 ni mogoče priznati delovnega razmerja in iz njega izhajajočih pravic. Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na nenadomestljivo škodo, ker zaradi prvostopenjske odločitve z naknadnim odškodninskim zahtevkom ne bo mogel uveljavljati prikrajšanja za čas od 1. 10. 2023 do 14. 2. 2024.
ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 358, 358-3, 358-5.
višina nadomestila plače - bolniška odsotnost delavca - reparacija za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja - denarno povračilo namesto reintegracije - mesečna plača
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da tožnici pripada nadomestilo take plače, kot bi jo prejela, če bi ves čas delala, čemur pa sodišče prve stopnje z upoštevanjem obračunanih plač za meseca april in maj 2023 (ko je bila tožnica po prvostopenjski ugotovitvi z dela odsotna zaradi bolniških staležev) ni sledilo.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/4, 134, 134/2,. OZ člen 299, 299/1. ZPP člen 8, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353. KZ-1 člen 314.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - reorganizacija - obveznosti delavca - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - podredni zahtevek - zakonske zamudne obresti - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - primarni zahtevek
Skladno s sodno prakso je delodajalec dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje presojalo tudi, če ravnanje, kot je bilo očitano tožniku, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1.
Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do nadomestila za 16 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da mora na podlagi 44. člena Podjetniške kolektivne pogodbe in Aneksa št. 9 k Podjetniški kolektivni pogodbi, delavec v koledarskem letu izrabiti letni dopust tako, da v naslednje leto prenese največ pet dni dopusta, ter da bi tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo 9. 11. 2022, lahko izkoristil neizrabljeni letni dopust do konca leta tako, da bi prenesel v naslednje koledarsko leto omejeno število dni, kot določa kolektivna pogodba. Zato sklicevanje pritožbe na omejitev iz kolektivne pogodbe ni utemeljeno.
V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kljub delni ugoditvi primarnemu tožbenemu zahtevku nedopustno odločalo tudi o podrednem zahtevku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločitev sodišča, da je odpoved nezakonita, da je delovno razmerje trajalo do zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu, ko se pogodba o zaposlitvi razveže, ter posledično priznanje denarnega povračila, ne pomeni pravnega položaja, ko bi sodišče delno ugodilo primarnemu zahtevku (torej kot je mogoče razumeti pritožbo, da je izredna odpoved nezakonita in da se tožniku prizna delovno razmerje ter reparacija do zaposlitve pri novem delodajalcu), zatem pa nedopustno odločalo o podrednem tožbenem zahtevku za sodno razvezo po četrtem odstavku 118. člena ZDR-1. Glede na zakonski tekst, ko sodišče mora ugotoviti nezakonitost odpovedi, da sploh lahko odloča o predlogu za sodno razvezo in priznanju denarnega povračila, takšnega predloga ni mogoče šteti za podredni zahtevek, o katerem sodišče ne bi smelo odločati, če bi (delno) ugodilo primarnemu zahtevku.