Tožnik je pred sodiščem prve stopnje podal zadostno trditveno podlago, da bi bil upravičen do prikrajšanja pri plači v višini, kot ga je zahteval in mu ga je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo. Še več, njegovih navedb, da se uvršča med najbolj usposobljene delavce, ki opravljajo najtežja in zdravju škodljiva dela, da bi bil najboljše oziroma vsaj povprečno ocenjen delavec in da je vsakomesečno opravil najmanj 50 ur preko polnega delovnega časa, za katere je predlagal izvedbo dokazov (predložitev listin, zaslišanje strank, izvedensko mnenje), toženka niti ni konkretizirano prerekala. Ne glede na navedeno, sodišče prve stopnje tožnikovim navedbam ni sledilo, ampak je sklepalo po dokaznem bremenu in tako izhajalo iz podatkov povprečnega delavca, s čimer tožniku ni prisodilo previsokih zneskov, kot neutemeljeno navaja toženka.
V zvezi s poškodbo bi moral tožnik ustrezno zatrjevati in hkrati izkazati način in potek njenega nastanka, ki bi ob obstoju tudi drugih potrebnih elementov odškodninske obveznosti utemeljeval njegov zahtevek. To pa mu ni uspelo, saj (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) svojemu bremenu (že glede same dinamike poteka škodnih dogodkov) ni zadostil.
Ob neizkazanem poteku škodnega dogodka je presoja ostalih predpostavk civilnega delikta brezpredmetna. Kljub temu je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih okoliščin obeh dogodkov presodilo, da ne gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Neutemeljena je pritožbena trditev, da udarjanje s "težko" palico po ulitkih, ki prihajajo po tekočem traku, predstavlja nevarno dejavnost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Tožnik ni konkretiziral trditev o teži palice, zato pritožbene navedbe o težki palici ni mogoče preizkusiti. Objektivna odškodninska odgovornost je pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Preproste delovne operacije na tekočem traku same po sebi ne morejo pomeniti nevarne dejavnosti. Pri ročnem ločevanju ulitkov s palico gre za enostavno opravilo, katerega nevarnost je običajna. Zato uporaba palice v okoliščinah, kot so bile ugotovljene v tem primeru, ne more pomeniti posebne nevarnosti. Zgolj to, da se delo opravlja ob premikajočem se traku, ki ga posamezen delavec ne more uravnavati drugače, kot je programirano (četudi zahteva zbranost), za objektivno odgovornost toženke ne zadošča. Ker je pojem nevarna dejavnost pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko napolniti, pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika in A. A. o nevarnem delu, ker prihaja do velikih poškodb, česar dokazni postopek ni potrdil.
Pritožbeno sodišče sprejema tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana niti krivdna odgovornost toženke.
ZZ člen 36, 36/1. ZVis člen 33, 33/1, 33/1-a. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 358, 358-5.
javni zavod - direktor javnega zavoda - razpis za delovno mesto - neizpolnjevanje pogojev - stopnja izobrazbe - prijava na prosto delovno mesto
Stališče sodišča prve stopnje, da pojem visokošolska izobrazba ni dovolj natančen, da bi opisal raven oziroma stopnjo izobrazbe v smislu določb ZVis, je napačno. Iz točke a) prvega odstavka 33. člena ZVis jasno izhaja, da so študijski programi za pridobitev strokovne izobrazbe na prvi stopnji, visokošolski programi (prva alineja) in univerzitetni programi (druga alineja). Visokošolska izobrazba je nižje stopnje kot univerzitetna, stališče tožnika, da se je univerzitetna izobrazba po starem nazivu štela za visokošolsko, pa zgrešeno. Tudi po ZVis, ki je veljal do uvedbe bolonjskega sistema, se je dodiplomski študijski program delil na visokošolski strokovni program in na univerzitetni program. Z novelo ZVis-D so se študijski programi začeli deliti na tri stopnje, kot po sedaj veljavnem ZVis, pri čemer se v okviru prve stopnje še vedno ločujeta visokošolski in univerzitetni program.
OZ člen 131, 131/2, 150, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/2, 299, 299/2. Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu (1979) člen 3. URS člen 14, 22, 23. ZVZD-1 člen 5, 12,. ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 45,. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - delo v gozdu - oprostitev objektivne odgovornosti - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - tuja pomoč v času zdravljenja - poškodba delavca pri delu - povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v rs - inflacija
Tožnik se je poškodoval, ko je označeval zložene hlode na skladovnici. Nanj je padel hlod za razmejitev skladovnic, ki ga je njegov sodelavec nameraval pokončno postaviti prečno na zloženo skladovnico z delovnim strojem za nakladanje in razkladanje. Pri tem se je teža hloda, privezanega na vilice grabilca prenesla na skladovnico, zato se je bremenska veriga razrahljala, hlod je zdrsel čez skrajni konec vilic in tožnika zadel v glavo. Sodišče prve stopnje je sledilo stališčem, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, da iz delovanja grabilca izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne in je tudi ob veliki skrbnosti ter spoštovanju varnostnih predpisov ni mogoče vedno odvrniti. Ne le, da je delovni stroj, ki dviguje, prevaža in odlaga hlode, nevarna stvar, kot nevarno dejavnost je opredeliti nevaren način transporta z delovnim strojem, do škodnega dogodka oziroma padca hloda je namreč prišlo med običajno uporabo delovnega stroja, ko se je na njegovem grabilcu v pokončnem položaju prenašal dolg in težek hlod, ki je bil dvignjen od tal. Odgovornost toženke je ustrezno utemeljilo na pravilih objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ v zvezi s 150. členom.
Presojo delne oprostitve objektivne odgovornosti toženke je sodišče prve stopnje zmotno presojalo na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ. Delno oprostitev odgovornosti zaradi soprispevka oškodovanca k nastanku škode, določeno v tretjem odstavku 153. člena OZ, je treba obravnavati kot izjemo. To se odraža tudi v razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena; toženka je tista, na kateri je (bilo) trditveno (in posledično dokazno) breme glede dejstev, ki bi privedla do oprostitve odgovornosti, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je (bilo) ravnanje oškodovanca, tožnika za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano objektivno in abstraktno.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo višino povprečne mesečne plače na dan odločanja, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih. Pritožbeno sklicevanje tožnika na visoko stopnjo inflacije v času sojenja je neutemeljeno.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o višini premoženjske škode iz naslova tuje pomoči. Pri ugotavljanju obsega tuje pomoči, ki jo je tožnik potreboval po nesreči, je izvedenskemu mnenju D. D. utemeljeno pripisalo večjo težo kot izpovedim tožnika in njegove mame ter partnerke, saj je glede na poškodbe in razpoložljivo zdravstveno dokumentacije ocenil, pri katerih opravilih je tožnik potreboval pomoč. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v prvem mesecu po odpustu iz bolnišnice potreboval tujo pomoč v obsegu dveh ur dnevno, v naslednjih mesecih pa nekaj ur tedensko, zato je sodišče prve stopnje višino odškodnine iz tega naslova pravilno prisodilo glede na seštevek ur in ceno urne postavke. Pritožbeno zavzemanje tožnika za višjo odškodnino za premoženjsko škodo je neutemeljeno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078529
ZObr člen 97e. ZSPJS člen 32. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas
Kriterije, kdaj se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je Sodišče EU med drugim pojasnilo v sodbi C‑742/19.
Skladno s sodno prakso gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le, kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšne tveganje za uspeh operacije. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije v mirodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne meje in obvladovanju ilegalnih prehodov in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi in sklepu Pdp 800/2022 z dne 13. 7. 2023, s katero je potrdilo odločitev o reparacijskemu zahtevku do prenehanja delovnega razmerja (in regresih za letni dopust za leta od 2015 do 2018), izhajalo iz plače povprečnega delavca (glede tega sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča ni enotna). Razlogovalo je, čemur pritožbeno sodišče sledi, da se sicer načeloma plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil tožnik upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi tožnik delo opravljal pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. To še toliko bolj velja za čas po prenehanju delovnega razmerja in s tem opravljanja dela.
Neutemeljen je pritožbeni očitek o preuranjenosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni prekinilo postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi tožnika zoper sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 118/2023 z dne 10. 10. 2023 in pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča Pdp 72/2023 z dne 11. 4. 2023. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP (VDSS Pdp 652/2013 in Pdp 654/2016, VSL I Cpg 463/2018 in I Cpg 526/2019). Ustavno sodišče namreč v zvezi z ustavno pritožbo presoja obstoj kršitev ustavnih (človekovih) pravic in svoboščin in ne odloča o zakonitosti odpovedi kot predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP oziroma 21. člena ZDSS-1.
Tožnik v tožbi ni postavil odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo, zato se do nje ni bilo dolžno opredeljevati. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni protipravnega ravnanja, drugih elementov odškodninske odgovornosti (krivde, vzročne zveze in nepremoženjske škode) ni ugotavljalo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90. ZPP člen 337, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - navidezni odpovedni razlog - ukinitev delovnega mesta
Pravnomočna odločitev v prejšnjem sporu je temeljila na presoji, da ukinitev delovnega mesta in odpoved nista bili posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela, pri čemer je sodišče upoštevalo, da dva meseca pred odpovedjo še ni bilo te potrebe oziroma da je nastopila šele po tožnikovemu opozorilu na morebitne nepravilnosti v zvezi s sestavo nadzornega sveta, da vodja informatike s predvideno ukinitvijo delovnega mesta ni bil seznanjen, tožnik je bil kot njegova "desna roka" polno zaseden, sam po dodelitvi nalog ukinjenega delovnega mesta svojega dela ni mogel pravočasno opravljati; da je toženka sama navedla, da bo delo prerazporedila med zaposlene, dejansko pa ga je na vodjo informatike in zunanje izvajalce. Dejstva, ugotovljena v tem sporu, so drugačna. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je toženka delovni proces dejansko reorganizirala. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da pri odpovedih ni šlo za isti razlog, se spor razlikuje od spora, v katerem je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 931/2016 z dne 13. 4. 2017, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi.
ZPP dopušča pritožbo le zoper sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 333. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožnica je s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, katero je pritožbeno sodišče zavrnilo s sklepom Pdp 519/2023 z dne 14. 2. 2024, izčrpala redna pravna sredstva. Ponovna pritožba ni več dopustna, prav tako ne pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je zato pritožbo tožnice pravilno zavrglo kot nedovoljeno na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00078388
Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Slovenije (2017) člen 3, 3/2, 3/3, 3/4. ZPP člen 274, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 22.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede - zdravnik specialist - zavrženje tožbe
Pritožba sicer logično izpostavlja, da tožnici ne gre a priori odrekati pravnega interesa, saj sta odločitev neposredne vodje in sklep komisije, ki ju izpodbija, imela vpliv na njen delovnopravni status, to je glede njenega izpolnjevanja pogojev za razporeditev na delovno mesto višjega zdravnika specialista že v letu 2018 (za nazaj). Vendar to ne zadostuje za zaključek o možnosti oziroma dopustnosti njune presoje v sodnem sporu, zato je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev o zavrženju tožbe pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o zavrženju tožbe upoštevati, da zoper takšno odločitev delodajalca, ki jo tožnica izpodbija v tem postopku, delavec nima sodnega varstva in zato postavljeni zahtevek iz tega razloga ni dopusten (274. člen ZPP). Po zgoraj citiranih določbah Aneksa, ki se v zvezi s postopkom razporeditve2 na višje vrednoteno delovno mesto edine uporabljajo, namreč ni predvideno sodno varstvo zoper odločitev o (ne)izpolnjevanju pogojev za zasedbo delovnega mesta višjih zdravnikov specialistov. Taka odločitev ostaja v diskreciji delodajalca (neposrednega vodje in strokovnega kolegija oziroma strokovnega vodje, ki morajo podati soglasje k razporeditvi). Ti sprejmejo dokončno odločitev o razporeditvi na višje vrednoteno delovno mesto višji zdravnik specialist in s tem o (morebitni) ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (četrti odstavek 3. člena Aneksa).
ZDR-1 člen 34, 34/1, 36, 36/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZJU člen 100, 100/2. ZIntPK člen 37. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (2001) člen 15, 15/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - opredelitev kršitve
V sklepih o odpovedi toženka ni navedla in časovno opredelila konkretnih ravnanj, ki zanjo predstavljajo kršitev 100. člena ZJU, kodeksa, 37. člena ZIntPK in 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jih tožnik storil s tem, da toženke ni seznanil oziroma od nje ni pridobil soglasja za opravljanje dejavnosti in zastopanje investitorjev E. pred Upravno enoto F. v upravnih postopkih za pridobitev gradbenih dovoljenj ter pridobivanje mnenj vodovodnega in elektro podjetja. Sodišče v prvem postopku tako niti ni moglo presoditi pravočasnosti odpovedi v razmerju do konkretnih ravnanj tožnika ter ali so ta v konfliktu z interesi toženke oziroma vplivajo na percepcijo o nepristranskem in objektivnem opravljanju javnih nalog. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik za navedena investitorja kot zadnje dejanje njunega zastopanja v upravnem postopku 21. 5. 2021 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker je to storil več kot eno leto pred podano odpovedjo (sklep z dne 5. 5. 2022), bi bila odpoved zaradi tega ravnanja in vseh časovno starejših (če bi jih toženka v izredni odpovedi konkretno opredelila) prepozna in že zato nezakonita. Toženka pa v izredni odpovedi v ničemer ni opredelila, kako naj bi to sodelovanje vplivalo na tožnikovo kasnejše delo pri toženki (v povezavi z izdajanjem lokacijskih informacij ali drugim delom) v času 6 mesecev pred podano izredno odpovedjo.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o sodni razvezi utemeljilo le z argumentom, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnikovo delo zaradi dokazanih kršitev (ki pa, kot že rečeno, v tem individualnem delovnem sporu niso bile dokazane), ni pa se opredelilo do ostalih navedb toženke v zvezi s predlagano sodno razvezo in tožnikovih ugovorov glede tega. Tudi sicer so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi za sodno razvezo nejasni. Glede na to tožnik utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato s strani tožnika izpodbijani zavrnilni del sodbe razveljavilo. Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi toženke, ki se nanaša na pravilnost odmere denarnega povračila, in tožnikovi pritožbi zoper odločitev o datumu sodne razveze, odmeri denarnega povračila in o stroških postopka ter tudi v tem delu sodbo razveljaviti.
ZPP člen 286b, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 270, 270/1.
odškodninska odgovornost delavca - huda malomarnost delavca - elementi odškodninskega delikta - voznik tovornega vozila - tovor
Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je toženec ravnal hudo malomarno, ko je potrdil prevzem tovora, ne da bi se prepričal o ujemanju podatkov o tovoru in prevoznih listin, ki so mu bili posredovani preko CVS komunikacije, oziroma ko je nato potrdil prevzem ene pošiljke manj od naročenih, ne da bi o tem obvestil disponentko in dobil njeno privolitev. Neresnična je pritožbena navedba, da naj bi toženec jasno in prepričljivo izpovedal, da mu špediter ni želel izpolniti in podpisati tovornega lista, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni prerekal trditve tožeče stranke, da bi moral o manjkajočem tovoru obvestiti pisarno. Izpovedal je le, da so eno paleto vzeli nazaj dol, rekoč, da gre za B., in je nato to javil disponentki po telefonu. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec ni dokazal, da bi disponentka potrdila spremembo tovora oziroma prevzema in nakladanja štirih palet. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta poleg hudo malomarnega ravnanja podana druga elementa odškodninskega delikta (vzročna zveza in škoda v vrednosti izgubljene pošiljke, ki jo je tožeča stranka konkretizirala v dopolnitvi tožbe z dne 25. 3. 2021). Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni utemeljila, za kakšno škodo gre, in da je tožbeni zahtevek nesklepčen.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118. ZPP člen 8, 339, 339/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - grožnja - izguba medsebojnega zaupanja - fizično nasilje
Vsakršno fizično nasilje je nedopustno in predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ravnanje tožnice, grožnja z udarcem in met ključa v obraz sodelavca, je bilo lahko storjeno le naklepno. Tožnica se je zavedala kaj počne in je to tudi želela storiti oziroma je v to vsaj privolila. Okoliščina, da je bila morebiti razburjena zaradi izjave sodelavca in je reagirala hipno, na to ne vpliva. Fizični obračun z metanjem stvari v obraz zaradi izrečenih besed, ki v tem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bile neprimerne, se ne more obravnavati kot obramba. Toženka je dokazala tudi, da je zaradi ravnanja tožnice izgubila zaupanje vanjo, zato delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški postopka - uspeh strank v postopku
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 z dne 12. 5. 2022, izdane v istovrstnem sporu (ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022 z dne 12. 10. 2022). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja v pritožbi), da način obračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen ZVis. Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom.
Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju izdalo sodbo Pd 410/2009 z dne 20. 4. 2016, o stroških je izdalo dopolnilni sklep z isto opravilno številko z dne 19. 5. 2016, ki je ob izostanku pritožb postal pravnomočen. Z izpodbijanim delom sodbe je tako neutemeljeno ponovno strankama priznalo stroške prvega sojenja (gre za nagrado za narok, nagrado za postopek in pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev po ZOdvT, vse skupaj z davkom na dodano vrednost v višini 1.674,45 EUR, ki jih je neutemeljeno strankama priznalo sodišče prve stopnje). Poleg tega je zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Ni upoštevalo, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017 v novem sojenju tožbo delno umaknila, zahtevala je še plačilo 25.563,93 EUR in kapitalizirane zakonske zamudne obresti v znesku 6.184,32 EUR, skupaj 31.748,25 EUR (glavnica). S tem zahtevkom je uspela v celoti, kar pomeni, da je upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh stroškov (obeh ponovljenih sojenj; tudi stroškov za sodnega izvedenca; skupaj 8.825,38 EUR, kar je razlika med 10.499,83 EUR, priznanih s strani sodišča prve stopnje, in 1.674,45 EUR prvega sojenja), pri čemer je pritožbeno sodišče enako kot v istovrstnih zadevah upoštevalo stroške, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, saj jih stranki v pritožbah ne izpodbijata.
ZDSS-1 člen 35. URS člen 23. ZPP člen 12, 72, 72/2, 72/6, 86, 86/3, 86/4.
predlog za obnovo postopka - pooblaščenec odvetnik - zavrženje predloga za obnovo postopka
Tožnik je 8. 2. 2024 podal predlog za obnovo postopka, ki ga je predsednik senata, ker pravdno dejanje ni bilo opravljeno po pooblaščencu, ki je odvetnik (niti tožnik nima pravniškega državnega izpita - četrti odstavek 86. člena ZPP), z izpodbijanim sklepom z dne 21. 2. 2024 pravilno zavrgel. Obvezno odvetniško zastopanje (ali po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata oziroma združenja delodajalcev, ki je zaposlen za zastopanje svojih članov in ima pravniški državni izpit - 35. člen ZDSS-1) je v tretjem odstavku 86. člena ZPP predpisano za vsa izredna pravna sredstva, vključno z obnovo postopka. Takšna je na podlagi navedene določbe ZPP ustaljena (in obsežna) praksa vseh višjih sodišč.
Tožnik s pritožbenimi navedbami razlogom za zavrženje predloga za obnovo postopka niti ne oporeka. Ker je bil predlog zavržen, je njegova vsebinska presoja utemeljeno izostala. Glede na navedeno so nebistvene njegove pritožbene navedbe glede upoštevanja prilog.
ZJU člen 5, 5/1, 24. ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZPP člen 151, 155, 339, 339/2, 339/2-14.
stroški predsodnega postopka - stroški potrebni za pravdo
Izpodbijani odločbi toženke in vtoževani denarni znesek se nanašajo na stroške odvetniškega zastopanja tožnika v postopku pred delodajalcem na podlagi 24. člena ZJU zaradi plačila dodatka za stalno pripravljenost. Toženka je tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ugodila, zavrnila pa je njegov zahtevek za plačilo odvetniških stroškov za sestavo zahtevka, z obrazložitvijo, da za priznanje teh stroškov ni pravne podlage.
Izpodbijani odločbi toženke sta pravilni. Toženka je o tožnikovi zahtevi in kasnejši pritožbi odločala na podlagi določil ZJU in ZUP, v katerih ni podlage za odločitev, da je delodajalec dolžan javnemu uslužbencu povrniti odvetniške stroške za pravno varstvo njegovih pravic iz delovnega razmerja (tudi če s svojim zahtevkom uspe). ZJU določil o stroških postopka niti ne vsebuje, medtem ko gredo skladno s prvim odstavkom 113. člena ZUP stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (med katerimi so tudi stroški za pravno zastopanje), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, torej v breme tožnika.
denarno povračilo namesto odpovednega roka - veljavnost dogovora - datum prenehanja delovnega razmerja - bolniški stalež
Člen 96 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka, ta dogovor pa mora biti v pisni obliki. Tožnica in toženka sta tak sporazum sklenili 17. 11. 2022 in se v njem dogovorili, da se odpovedni rok skrajša, da se veljavna pogodba o zaposlitvi razveže 18. 11. 2022, da se s tem dnem tožnico odjavi iz obveznih socialnih zavarovanj ter da ji pripada nadomestilo za skrajšanje odpovednega roka v višini preveč izplačanega regresa za letni dopust za leto 2022 ter se ti terjatvi pobotata. Za veljavnost tega sporazuma, sklenjenega v času trajanja odpovednega roka, sta izpolnjena pogoja pisnosti in dogovora o ustreznem denarnem povračilu namesto dela odpovednega roka. Stranki ne zatrjujeta neveljavnosti sporazuma.
Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zmotno štelo, da se ne glede na sklenjeni sporazum določba tretjega odstavka 116. člena ZDR-1 upošteva tako, da tožnici delovno razmerje ne preneha skladno s sporazumom 18. 11. 2022, temveč z dnem zaključka bolniškega staleža. Ni namreč upoštevalo, da je tožnica sklenila sporazum o skrajšanju odpovednega roka na dan, ko je že bila v bolniškem staležu, da je torej kljub temu soglašala s skrajšanjem odpovednega roka tako, da se je ta končal 18. 11. 2022. V primeru, da je delavec v času odpovednega roka začasno nezmožen za delo in mu je zato odobren bolniški stalež, pa vseeno sklene z delodajalcem sporazum o skrajšanju odpovednega roka, s tem izrazi voljo, da kljub začasni nezmožnosti za delo želi, da mu preneha delovno razmerje skladno s sporazumom. Zahteva po upoštevanju določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR-1, po kateri bi delavcu prenehalo delovno razmerje šele po zaključku bolniškega staleža (ali najkasneje s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka), bi v takem primeru izničila namen sklenjenega sporazuma, še posebej, če delodajalec v času sklepanja sporazuma z bolniškim staležem sploh ni seznanjen (tako kot v tej zadevi).
ZPIZ-2 člen 413, 413/1. ZDR-1 člen 142. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5.
voznik avtobusa - poklicno zavarovanje - prispevki - delovni čas
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, šteje delovno mesto voznik tovornjaka z nosilnostjo pet ali več ton. Pogoja, da voznik prebije na takšnih delih najmanj 80 odstotkov vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 odstotkov letnega fonda ur dela, ampak v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, vključno z nalogami, ki niso vožnja, kar enako velja za voznike avtobusov, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in se sklicevalo na relevatno sodno prakso. V zvezi z vozniki tovornjakov z nosilnostjo pet ton ali več je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 182/2023 z dne 19. 9. 2023.
ZDR-1 člen 126. URS člen 14, 14/2, 22, 50. ZPP člen 3, 3/3, 355.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - novinar - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - dejansko delo na drugem delovnem mestu - ugotavljanje dejanskega stanja
Izhajajoč iz odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up-200/22 z dne 18. 3. 2024 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 odpovedal (četrta točka 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, zavrnilni del sodbe in posledično stroškovni izrek razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
Tako bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju presoditi, ali je tožnik v obdobju od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 dejansko opravljal delo novinarja specialista, izvesti vse potrebne dokaze, ki jih zaradi materialnopravno zmotnega stališča ni izvedlo, in odločiti o utemeljenosti zahtevka. Ugotavljanje dejanskega stanja je v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078531
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/14.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Sodišče prve stopnje je naloge v okviru A. (A. skupine) in B. (B.) ter vojaško urjenje, vaje in usposabljanje zmotno vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Ta izjema se nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene s področja uporabe Direktive 2003/88, kadar so te dejavnosti tako specifične, da neizogibno in trajno nasprotujejo vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma spoštovanju zahtev, naloženih s to direktivo. To velja za dejavnosti, ki jih opravljajo pripadniki oboroženih sil, ki jih zaradi njihove visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, ki so jim dodeljene, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije, ki bi omogočal, da se hkrati zagotovita spoštovanje maksimalnega delovnega časa in časa počitka, določenih z Direktivo 2003/88, ter dobro izpolnjevanje bistvenih nalog, ki so jim zaupane (75. in 76. točka obrazložitve; 20. točka obrazložitve VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024).