dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnica ni uspela izkazati pogoja dejanskega življenja v RS za drugo relevantno petletno obdobje od leta 1997 do 2002 kot pravno relevantno obdobje, za katero bi v njenem primeru moral biti izpolnjen materialno-pravni pogoj dejanskega življenja skladno z določbo 4. odstavka člena 1č ZUSDDD.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Prvi odstavek 1. člena ZUSDDD izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ne pogojuje z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, je pa s 1. alinejo tretjega odstavka 1.č člena navedenega zakona določen kot razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - ustavitev postopka - fikcija umika prošnje - vročanje
Po presoji sodišča je prvostopenjski organ napačno štel, da je tožnik spremenil stalno oziroma začasno prebivališče oziroma naslov. Navedba na pošiljki, da je po izjavi tožnikove mame tožnik odpotoval v Nemčijo, ne pomeni, da je spremenil stalno ali začasno prebivališče. Zgolj navedba, da je nekdo odpotoval, pri čemer ni naveden razlog potovanja, še ne pomeni, da se je preselil v tem smislu, da je spremenil naslov oziroma spremenil stalno ali začasno prebivališče. Iz navedenega razloga prvostopenjski organ ni imel podlage, da pri vročanju uporabi določilo 96. člena ZUP.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - obdobje izbrisa - višina odškodnine
V tožnikovem primeru je obdobje izbrisa šteti od 23. 1. 1993 do 15. 7. 1993 in od 4. 3. 1994 do 24. 1. 1996, kar temelji na podatkih izdanih odločb Ministrstva za notranje zadeve, ki je odločalo o tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS in sodb VS RS. Sodišče se v celoti strinja tudi z obrazložitvijo drugostopenjskega upravnega organa, ki se je skliceval na določbo 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ter razlago 81. člena ZTuj. Gre za določbe, ki v primeru kot je obravnavani določajo, da je prosilec, ki je vlogo po 40. členu ZDRS vložil pravočasno, pa mu je bila ta zavrnjena izenačen s slovenskimi državljani še dva meseca od vročitve zavrnilne in dokončne odločbe.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Posplošene navedbe tožnice, da se je njen mož o vrnitvi v Slovenijo telefonsko pozanimal leta 1997, ko je klical na Veleposlaništvo RS v Sarajevu in spraševal kako bi se družina (z njo tudi tožnica) lahko vrnila v RS, a so mu tam povedali da se ne morejo vrniti, brez navedbe nekih drugih konkretnih ravnanj, da se je poskušala vrniti, so premalo, da bi tožnica z njimi izkazala razlog upravičene odsotnosti za drugo petletno obdobje po obdobju prve petletne upravičene odsotnosti.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - omejitev gibanja - ustna odločba
Na podlagi drugega odstavka 210. člena ZUP je v upravnem postopku odločbo potrebno izdati pisno, izjemoma pa tudi ustno v primerih, ki jih določa zakon (v danem primeru četrti odstavek 51. člena ZMZ). Tudi, če se odločba razglasi ustno, jo je potrebno izdati pisno (četrti odstavek 210. člena ZUP). Pri tem pa se morata ustno izrečena odločba in njen pisni odpravek povsem skladati.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - odjava stalnega prebivališča - načelo zaslišanja stranke
Tožnik je že od samega začetka zanikal, da bi bila njegova družina dne 19. 8. 1991 odjavljena za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in prijavljena v Banja Luki, kjer naj se tožnik tudi ne bi nikoli nahajal. To je izpodbijal tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Iz navedenega razloga bi moral upravni organ v upravnem postopku tožniku dati možnost, da se izjasni o spornem obrazcu glede odjave oziroma prijave novega stalnega prebivališča v tem smislu, da bi njegove trditve in argumente vključil v dokazno oceno.
ZTuj-2 člen 64, 64/1, 65, 65/4, 66, 66/1, 68, 69. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 7, 8.
tujec - odstranitev tujca iz države - odločba o vrnitvi - rok za prostovoljno vrnitev - prepoved vstopa v državo - nevarnost pobega
Prostovoljno vračanje po pravu EU ni prepuščeno diskreciji upravnega organa, ampak je temeljni princip vračanja ta, da mora imeti prostovoljno vračanje prednost pred odstranitvijo.
Zakonodajalec v ZTuj-2 ni predvidel posebne odločbe za odstranitev, ki bi sledila odločbi o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev (69. člen ZTuj-2). Temu odgovarja tudi izrek izpodbijane odločbe, ki vsebuje odločitev o odstranitvi.
Ker je tožena stranka zmotno in izrazito selektivno presodila okoliščine glede begosumnosti tožnika, je odločitev o neodobritvi roka za prostovoljno vrnitev nezakonita in bo tožena stranka v ponovnem postopku morala upoštevati materialno-pravno razlago določila 68. člena ZTuj-2 in bistveno dopolniti ugotovitveni postopek ali pa tožniku dati rok za prostovoljno vrnitev.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - razlog za zapustitev Republike Slovenije
Tožnik ni zapustil Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. alineja tretjega odstavka 3.č člena ZUSDDD), čeprav je bil izbrisan. Za ta razlog mora biti podana vzročno posledična povezava med izbrisom in zapustitvijo Republike Slovenije, tožnik pa je Republiko Slovenijo zapustil, ker je izgubil zaposlitev.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - ugotavljanje prosilčeve istovetnosti - dvom v identiteto prosilca
V konkretnem primeru zgolj dejstvo, da tožnik nima osebnega dokumenta, še ne pomeni, da je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Zgolj domneva, da je tožnik v resnici potni list odvrgel namerno zato, da bi lažje prikril svojo identiteto in izvorno državo, ne zadostuje za dvom v identiteto tožnika.
Dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito bi na primer v zadevi lahko obstajal obstajal, če bi prosilec med postopkom spreminjal svoje osebne podatke (datum rojstva, kraj rojstva, ime).
dovoljenje za stalno prebivanje - izdaja posebne odločbe po uradni dolžnosti - odjava iz registra stalnega prebivalstva
Iz podatkov v spisu izhaja, da tožnica dne 26. 2. 1992 ni bila izbrisana, temveč je bila z dokončnostjo odločbe Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana z dne 7. 7. 1993 in na njeni podlagi ter na podlagi 8. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, odjavljena iz registra stalnega prebivalstva, ker je bilo v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, uvedenega po uradni dolžnosti, ugotovljeno, da tožnica ne prebiva (več) na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Navedeno pa daje podlago za zaključek, da v konkretnem primeru za izdajo posebne odločbe po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 1. člena ZUSDDD, niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji.
ZTuj-2 člen 60, 60/2, 64, 67. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
tujec - nezakonito prebivanje tujca v Republiki Sloveniji - odločba o vrnitvi - zavrnitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje
Pravnomočne odločitve o tem, da se tožniku dovoljenje za začasno prebivanje ne podaljša, ni dopustno spremeniti, vanjo posegati ali interpretirati drugače, kot je bila sprejeta. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožniku dovoljenje za začasno prebivanje prenehalo veljati in je zato utemeljen njen zaključek, da vse od takrat dalje tožnik nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, kar je bila tudi podlaga za izdajo odločbe o vrnitvi.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost - otrok
Zgolj dejstvo, da tožnica po polnoletnosti ni oddala vloge za začasno prebivanje v RS, niti ne vloge za sprejem v državljanstvo RS, ne zadostuje za presojo, da tožnica ni izkazala poskusov vračanja. Posebej še ob dejstvu, da je bila tožnica do dne 7. 4. 2003 mladoletna in da sta v času njene mladoletnosti njen status urejala starša kot njena zakonita zastopnika. V času tožničine mladoletnosti pa je bila njena prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v RS zavrnjena, česar prvostopenjski organ ni upošteval. Tožničina starša, v postopku zaslišana kot priči, sta tudi skladno izpovedala, da sta si oba, predvsem pa oče, ki je živel v Sloveniji, ves čas zelo prizadevala za to, da bi se družina vrnila v Slovenijo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnik je zapustil RS v mesecu juliju 1991 kot oficir JLA, njegova zapustitev države pa ni povezana z nobenim od razlogov, ki so navedeni v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD. Prav tako ni zapustil Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik vse do meseca avgusta 2013, ko je prišel na obisk kot turist, se ni nikoli več vrnil v Republiko Slovenijo, niti se ni poskušal vrniti. Poleg tega pa je središče njegovih življenjskih interesov od julija 1991 dalje ves čas osredotočeno na tujino, med tožnikom in Republiko Slovenijo ne obstajajo dejanske in trajne povezave. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji tako ni izpolnjen, tudi ne gre za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Tožnica je izkazala upravičen razlog odsotnosti iz 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Vendar je v tej zvezi kot prvo obdobje tožničine (sicer upravičene) odsotnosti organ nepravilno štel za relevantno obdobje od jeseni leta 1997 do jeseni leta 2002, namesto pravilno od izbrisa dne 26. 2. 1992 do 26. 2. 1997, zato tudi ni pravilno sklepal, da tožnica ni izkazala poskusov vračanja v nadaljnjem relevantnem petletnem obdobju po prvem obdobju upravičene odsotnosti, ker je zmotno zaključil, da bi morala izkazati poskuse vračanja v RS v obdobju, štetem od jeseni leta 2002 do jeseni leta 2007. Dejstvo, da tožnica po polnoletnosti ni oddala vloge za začasno prebivanje v RS, niti ne vloge za sprejem v državljanstvo RS ne zadostuje za presojo, da tožnica ne bi izkazala poskusov vračanja. Drugostopenjski organ spregleda dejstvo, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992. Zato je naredil (vsaj) preuranjeni zaključek, da tožnica v postopku ni izkazala nobenega od, v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, določenih upravičenih razlogov odsotnosti.
ZTuj-2 člen 33, 37, 55, 55/1, 55/1-5, 55/1-6, 86, 86/2.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - nevarnost za javni red in varnost
Za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici, niti v njegovi izvorni državi, še posebej, če v slednji skozi daljše časovno obdobje sploh ni živel.
ZTuj-2 člen 33, 55, 55/1, 55/1-5. ZUP člen 42, 43, 43/1, 43/2.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenja za začasno prebivanje iz razlogov zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - stranski udeleženec - delodajalec
Drugi tožnik premalo pozna samo podjetje, v katerem naj bi opravljal delo, saj ni vedel ne imena podjetja, niti ni vedel naziva delovnega mesta, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, poleg tega pa tudi ni vedel, da je sam tožnik lastnik 100% lastniškega deleža, ampak je navedel, da je njegov poslovni delež v navedenem podjetju zgolj 51%. Navedeno že samo po sebi daje zadostno podlago za ugotovitev, da obstajajo zadostni razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.
Nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, je tujec, ki je glede na stvarno legitimacijo, ki mu jo daje materialni predpis, po povedanem edini lahko stranka postopka v skladu z 42. členom ZUP. Obenem navedeno hkrati tudi pomeni, da na podlagi argumenta „a contrario“ o nasprotnem razlogovanju položaja stranke v postopku ne more imeti njegov delodajalec, ki ima glede na individualne konkretne okoliščine posameznega primera kvečjemu lahko položaj stranskega udeleženca v smislu določil 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP. S tem stališčem sodišče spreminja dosedanje stališče, da delodajalec tujca ne more imeti v postopku niti položaja stranskega udeleženca.
tujEC - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - pravnomočna obsodba
Sodišče poudarja, da upoštevaje peto alineo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zadostuje za zavrnitev dovoljenja za prebivanje obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tak razlog pa je gotovo pravnomočna obsodba sodišča za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po petem odstavku 108. člena KZ-1, pri čemer sodišče izpostavlja, da je bil predmet kaznivega dejanja organiziranje nezakonitega preseljevanja tujca s preslepitvijo pristojnih organov glede pravnega namena vstopa na ozemlje Republike Slovenije.
ZUSDDD člen 1, 1č. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. ZUP člen 8, 10, 214.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - poskus vrnitve
Po široki razlagi bi bil že, na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnica morala vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazala zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD.
dovoljenje za začasno prebivanje - prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu - družinski član slovenskega državljana - rok za vložitev prošnje - zavrženje prošnje
Glede na določbo 127. člena ZTuj-2 je rok, ki je določen za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana, materialni rok. To pomeni, da ima zamuda tega roka za posledico prenehanje pravice. Gre torej za prekluzivni rok, ki ga upravni organi ne morejo ne spregledati in ne podaljševati. Toženka je tako v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja, ki jo je vložil dne 27. 1. 2015, vložil po poteku 90-ih dni, šteto od vstopa na območje Republike Slovenije, t.j. v konkretnem primeru od 11. 4. 2008, zato je njegovo prošnjo kot prepozno pravilno zavrgla.