SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015331
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska osnova - nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotju v izreku - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju plač iz naslova nadurnega dela na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bil o isti stvari že voden upravni postopek in je bila tožniku že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sicer pritrdilo dejanskim in pravnim razlogom tožene stranke o procesnem zavrženju zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine. Z istimi dejanskimi in pravnimi razlogi je tudi samo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe in sklepa tožene stranke. Čeprav v predsodnem postopku ni bilo vsebinskega odločanja o zahtevi, pa je v nadaljevanju o istovrstni stvari razsojalo meritorno. Vsebinsko je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek za odmero višje starostne pokojnine ob upoštevanju osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 do 1985 ter plačilo razlike med že izplačano in novo odmerjeno starostno pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta del zavrnilne sodbe pa ni obrazložen. Navedeno pomeni, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, v kolikor je z njim zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo procesnih upravnih aktov in sočasno meritorno razsojano o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju tudi osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 105a.
sodna taksa - oprostitev plačila - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je na podlagi izjave o premoženjskem stanju tožeče stranke zaključilo, da tožeča stranka nima sredstev za plačilo celotne sodne takse za pritožbo in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Zato je tožečo stranko delno oprostilo plačila sodne takse in ji omogočilo plačilo preostale sodne takse v dveh obrokih. V skladu s 105.a členom ZPP se šteje pritožba za umaknjeno, če stranka ne plača takse. Pritožbeno sodišče je zato delno spremenilo izpodbijani sklep in toženi stranki naložilo, da takso plača v dveh zaporednih mesečnih obrokih, in sicer prvi obrok v roku 30 dni po vročitvi tega sklepa, drugi obrok v 60 dneh po vročitvi tega sklepa.
kolektivni delovni spor - regres za letni dopust - interventni ukrepi - višina regresa
Kot izhaja iz obrazložitve predloga novele ZDIU12-A, ki je bila sprejeta v juniju 2012, je bil namen novele oziroma novega 5.a člena ZDIU12, glede na potrebne dodatne ukrepe, ki se odražajo v znižanih prejemkih iz delovnega razmerja javnim uslužbencem v javnem sektorju, v zakonski ureditvi enotne višine regresa za letni dopust za zaposlene v nefinančnih in finančnih družbah, v katerih je država ali občina več kot 25-odstotni lastnik premoženja v javnem sektorju, kot velja za javne uslužbence v javnem sektorju (regres za letni dopust je bil po ZDIU12 za javni sektor določen v znesku, ki je nižji od minimalne plače!). Razlog za omejitve na področju prejemkov zaposlenih v teh družbah je v tem, da imajo javna podjetja in gospodarske družbe, ki opravljajo gospodarske javne službe, zagotovljen trg in nimajo konkurence ter so v primerjavi z javnim sektorjem privilegirane, ker imajo „prihodkovni monopol“. Namen novele je bil uskladiti oziroma znižati nivo pravic zaposlenih v navedenih družbah (katerih lastnik je vsaj delno RS) glede na omejitve in nivo pravic (tudi glede regresa za letni dopust), ki jih imajo javni uslužbenci in funkcionarji. Zato je potrebno v tem smislu razlagati sporno določbo 5.a člena ZDIU12-A tudi glede njene veljavnosti po letu, v katerem je bila dosežena več kot 2,5 % rast BDP. To pa pomeni, da je glede na namen, ki ga je zasledoval 5.a člen ZDIU12-A, logično, da so omejitve veljale še v naslednjem letu po tem letu, torej tudi v letu 2015, saj so bile v javnem sektorju v tem letu še naprej v veljavi dotedanje omejitve (tudi znižan regres za letni dopust). Pri razlagi sporne določbe je potrebno upoštevati povezavo ZDIU12-A z drugimi zakoni, ki prav tako določajo omejitve oziroma „varčevalne ukrepe“ na različnih področjih, zlasti ZUJF, ki čas trajanja omejitev na različnih področjih podaljšuje še za eno leto po letu, v katerem je bila ugotovljena ustrezna višja gospodarska rast (npr. 182. člen ZUJF, čeprav se ne nanaša na regres za letni dopust za javne uslužbence v javnem sektorju). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nasprotni udeleženec ni kršil Kolektivne pogodbe za dejavnost bančništva in tarifne priloge h kolektivni pogodbi dejavnosti bančništva Slovenije za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, s tem, da je članom predlagateljev kršil pravico do regresa za letni dopust za leto 2015, ker jim le tega ni izplačal v celotnem bruto znesku 80 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji.
ZPP člen 105, 108, 108/5, 180, 180/1. ZDSS-1 člen 73.
nepopolna vloga - zavrženje vloge
V obravnavanem primeru ne gre zgolj za pomanjkljivost vloge v smislu, da ni postavljenega tožbenega zahtevka, temveč ni jasno, v čem naj bi bilo bistvo spora. Ni torej jasno, za kakšen predmet spora naj bi šlo, niti ni opredeljena tožena stranka. Poleg tega vloga nima sestavin, ki jo mora imeti vsaka tožba, da je sposobna za vsebinsko obravnavanje pred sodiščem. Ker vložnik v roku 15 dni, kot mu je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, nepopolne vloge ni popravil, je sodišče skladno s 108. členom ZPP vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - učitelj
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je določenega dne tesno objemal bivšo učenko, kar je njena mama, ki je bila priča dogodku, opisala kot objem dveh zaljubljencev in da je d
rugega dne nekaj pred 21. uro tožnik z rokami objemal isto učenko, ki je sedela v njegovem naročju, kar je snažilka, ki je bila priča dogodku, označila kot erotično dejanje. S takšnim ravnanjem naj bi tožnik huje kršil delovne obveznosti, kar predstavlja utemeljen odpovedni razlog
po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Pritožbeno sodišče ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo tolaženje in objem učenke nikakor ne sodita med delovne obveznosti učitelja in ne v okvir pooblastil pri izvajanju pedagoške dejavnosti. Bivša učenka tožene stranke je tožnika dojemala kot zaupnika, torej osebo, h kateri se je zatekla v osebni stiski. Položaj zaupnika ima namreč lahko oseba, ki jo otrok sam spontano izbere, to pa je lahko tudi učitelj (razrednik) oziroma mentor glasbene skupine. V obravnavani situaciji, ko je bila učenka objokana in vidno prizadeta, pedagogov čut, ki ga je tožnik slikovito izrazil z retoričnim vprašanjem „smo ljudje ali roboti?“, nalaga, da tudi objem poleg lepe in spodbudne besede ni odveč. Takšen tolažilni kontakt, kot je bil v konkretnem primeru, ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj pokaže otroku, da je oseba, do katere je učitelju (pedagogu) mar, upoštevaje specifičnost tega poklica in njegovega poslanstva pri razvoju otrokove osebnosti. Enako je treba upoštevati tudi pri presoji druge očitane kršitve. Pri drugem očitanem ravnanju ni šlo za erotično dejanje oziroma dejanje s spolno konotacijo v odnosu tožnika (učitelja) do bivše učenke. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da je tožena stranka dokazala tožniku kršitev pogodbe o zaposlitvi in da je posledično izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZSVarPre člen 5, 12, 12/1, 15, 15/2, 24, 24/1, 24/1-2, 25, 31, 31. Odlok o denarni socialni pomoči Mestne občine Ljubljana člen 2, 3, 3-6, 7, 7/2. URS člen 14, 14/2. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 7, 7/2, 7/3. ZUPJS člen 12.
pomoč ob rojstvu otroka - kapitalski delež - premoženje - zmotna uporaba materialnega prava - lastni dohodki
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da se v premoženje tožnice oziroma njene družine upošteva tudi njen lastniški delež v družbi, katere edina družbenica je tožnica, v višini ustanovitvenega kapitala družbe. L
astniški deleži kapitalskih družb se namreč v premoženje upoštevajo le, kadar ne predstavljajo dohodka, ki se upošteva med lastne dohodke. Zato je v obravnavanem primeru treba najprej ugotoviti, ali ima tožnica iz naslova kapitalskega deleža oziroma lastništva družbe kakšne dohodke, ki predstavljajo lastne dohodke po ZSVarPre, oziroma ali ima tožnica in njena družina lastne dohodke po ZSvarPre. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina
V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče, da se glede samega temelja, torej podlage tožbenega zahtevka in same pravice odloči, toženi stranki pa naloži izdajo odločbe o odmeri, višini in izplačevanju te pravice.
Druga alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 določa, da lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Tudi v danem primeru gre za takšno dejansko stanje, ko je prvostopenjsko sodišče v okviru ponovnega odločanja odpravilo odločbi tožene stranke in tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. Toženi stranki pa je pravilno naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo, s katero bo odločilo o odmeri višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega izplačila do plačila. Tožena stranka mora torej po odločitvi sodišča izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem pa je vezano na pravno mnenje sodišča tako glede uporabe materialnega prava kot tudi glede vodenja postopka. Pri tem sodišče toženi stranki ni naložilo, kako mora odločiti, temveč kaj mora pri svoji odločitvi upoštevati. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prejudiciralo odločitev o izplačevanju delne invalidske pokojnine s tem, ko je toženi stranki že naložilo, kako mora odločiti, neutemeljene.
ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-1, 85/1-2, 85/1-3, 85/1-4, 85/3.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - višina - odmera nadomestila
Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic zaradi posledic poškodbe pri delu v 70 % in bolezni v 30 % s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, na dan nastanka invalidnosti ni bil zaposlen in ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. ZPIZ-2 v 85. členu v tretjem odstavku po alinejah določa, v kakšni višini se za vsak primer odmeri nadomestilo za invalidnost. Višina nadomestila za invalidnost je odvisna od statusa, v kakršnem je bil delovni invalid ob nastanku invalidnosti oziroma, iz katerih razlogov uveljavlja priznanje nadomestila za invalidnost. Tako je v 1. alineji tretjega odstavka 85. člena izrecno določeno, da se v primeru iz 1. alineje prvega odstavka, torej, če delovni invalid ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, nadomestilo odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti ter v 2. alineji iste določbe, da se v primerih iz 2. alineje prvega odstavka, torej če mu je delovno razmerje med drugim prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde, nadomestilo odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Glede na to, da tožnik ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, pa čeprav je izpolnjeval vse ostale pogoje iz prvega odstavka citirane določbe, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec tožniku pravilno skladno s 1. alinejo tretjega odstavka 85. člena ZPIZ-1 nadomestilo za invalidnost odmerilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višini 60 % od invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za 25 let delovne dobe, ko je delal pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in pri odločitvi o višini odpravnine zaradi delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja upoštevalo delovno dobo pri vseh delodajalcih.
Delavci, ki so v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, so glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so bili formalno preneseni od enega delodajalca k drugemu po določbi 73. člena ZDR, če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi. Ne glede na to, da so ti delavci (formalno) zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim v primeru ugotovljene dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo.
invalidnost - nezaključeno zdravljenje - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno in posledično pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti oziroma popolne izgube delovne zmožnosti ter I. kategorije invalidnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
objava popravka – pravica do popravka – vsebina popravka – nov popravek
Objavo popravka mora prizadeti uveljavljati neposredno od odgovornega urednika. Do sodnega varstva je upravičen, če odgovorni urednik popravka ne objavi v roku in na način, določen z ZMed.
ZJU člen 82, 83, 83/4, 83/8. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-9. ZDR člen 109. ZSPV člen 3, 3/3. URS člen 14.
plačilo odpravnine - odpravnina zaradi razrešitve s položaja - prispevki za socialno varnost
Odpravnina, ki je bila izplačana tožniku na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU (odpravnina zaradi prenehanja položaja), ne sodi med odpravnine, od katere ni potrebno plačati dohodnine ter prispevkov za socialno varnost.
Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija člen 45, 45/2. ZRTVS-1 člen 16, 16/1, 16/1-9, 17, 17/1, 17/1-17, 17/2, 17/3, 17/3-1, 17/5, 17/6, 17/6-7, 18, 18/1, 18/2, 18/3, 18/4, 18/5, 21, 21/1, 22. ZUP člen 4, 260, 260-8. ZZ člen 36, 36/1.
neizbira kandidata - zmotna uporaba materialnega prava - imenovanje generalnega direktorja - javnopravna stvar - mandat - prenehanje mandata za naprej - obnova postopka - obnovitveni razlog - sestava kolegijskega organa
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je obstajal utemeljen obnovitveni razlog za obnovo in za ponovno odločanje o izbiri generalnega direktorja tožene stranke (oziroma za razveljavitev sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke). Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi v skladu z 8. točko 260. člena ZUP, če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi, kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali če za odločbo ni glasovala predpisana večina. Sodišče prve stopnje je štelo, da član Programskega sveta B.B. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje za člana Programskega sveta tožene stranke, zato je posledično menilo, da je kolegijski organ odločal v sestavi, ki ni bila v skladu z zakonom. Takšno stališče je zmotno. B.B. je bil v Državnem zboru imenovan v mandat na podlagi sedme alineje 1. odstavka 17. člena ZRTVS-1, mandat pa mu je prenehal z ugotovitvenim sklepom Državnega zbora z dne 22. 5. 2014. Vsebino tega sklepa je mogoče razlagati le tako, da mandat preneha z dnem, ko se Državni zbor s tem seznani ali pa takrat, ko je tak sklep objavljen v Uradnem listu. V nobenem primeru pa ta sklep Državnega zbora ne velja za nazaj, kar bi pomenilo, da bi se članu Programskega sveta za nazaj odvzel mandat. Tako ni mogoče šteti, da član Programskega sveta B.B. v času prvega glasovanja o generalnem direktorju tožene stranke (7. 4. 2014) ni imel pravno veljavnega mandata, oziroma da bi kolegijski organ, to je Programski svet, o kandidaturi tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal v nepravilni sestavi. Sestavo Programskega sveta je določal 6. odstavek 17. člena ZRTVS-1, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila sestava Programskega sveta glede na citirano določbo nepravilna. Ker ni bil podan obnovitveni razlog iz 8. točke 260. člena ZUP, so nezakonite odločitve tožene stranke o razveljavitvi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke, o ponovnem odločanju o izbiri kandidatov in o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke. Kršene so bile torej določbe postopka izbire kandidata v smislu 36. člena ZZ, kar je bistveno vplivalo na odločitev o izbiri. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnice za razveljavitev sklepa Programskega sveta tožene stranke o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke.
Glede na to, da je o sklepu Programskega sveta tožene stranke o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal kolegijski organ v pravilni sestavi (zaradi česar ni bilo pravne podlage za njegovo razveljavitev v postopku obnove pri toženi stranki), tožnica nima pravnega varstva niti pravnega interesa za ugotovitev, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Le neizbrani kandidati bi lahko uveljavljali sodno varstvo in izpodbijali odločitev o njeni izbiri v smislu 36. člena ZZ. Tožnica pa ne more zahtevati ugotovitve, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Ker za sodno varstvo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni pogojev, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (274. člen ZPP).
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015717
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec na poledenelih tleh
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice. Tožnik je kritičnega dne padel na ledu, ko je prihajal s parkirišča proti vhodu poslovne stavbe, kjer dela. Bilo je sicer suho vreme, sneg se je talil, voda pa je na mestu tožnikovega padca odtekala na asfalt, kjer je zmrznila, izvedenka gradbene stroke pa je ugotovila, da padavinska odpadna voda iz žleba odteka prosto po asfaltu oziroma parkirišču, kar ni skladno s področnimi predpisi za projektiranje. Prav nepravilno odvodnjavanje je v konkretnem primeru povzročilo prosto razlivanje vode po asfaltni površini, ki je nato zmrznila in povzročila poledenelost pohodne površine. Prvotoženka bi kot lastnica dvorišča oziroma parkirišča, morala poskrbeti za varno pohodno površino.
Vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v spornem obdobju je bolezen in ne poškodba pri delu, saj tožnikove težave s hrbtenico niso izključna posledica prometne nesreče iz leta 2011, ker so bile kot kronične hrbtenične težave v enakem obsegu prisotne že najmanj 5 let prej. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb in ugotovitev, da je razlog začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu.
Sodišče se do pravilno predlagane objektivne spremembe tožbe, ki ji toženec ni nasprotoval, ni opredelilo. Odločitev, zakaj je kljub spremembi tožbe odločalo po prvotnem, ne po spremenjenem tožbenem zahtevku, v obrazložitvi ni pojasnjena.
Toženčeve navedbe v pripravljalni vlogi, ki opredelujejo pridobitelja terjatve kot novo tožečo stranko, kažejo na njegovo izrecno privolitev, da pridobitelj kot tožnik vstopi v pravdo namesto prejšnjega tožnika – odsvojitelja terjatve.
PRAVO DRUŽB – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0075294
ZGD-1 člen 623, 623/4, 623/6. OZ člen 134, 134/1, 183. ZPP člen 154, 154/1, 154/2.
izčlenitev – odškodnina zaradi okrnitve ugleda pravne osebe – zahtevek za prenehanje s kršitvijo osebnostnih pravic – aktivna legitimacija – višina odškodnine – pravdni stroški – dva toženca imata istega pooblaščenca – en stroškovnik
Z izčlenitvijo družbe preide na novo družbo le tisti del premoženja prenosne družbe, ki je določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Nova družba, kot univerzalni pravni naslednik, tudi vstopi le v pravna razmerja, ki so povezana s tem premoženjem.
Odškodnina, zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena družbe, ne spada med pravice družbe iz te dejavnosti. Gre za pravico, nastalo zaradi protipravnega ravnanja drugo tožene stranke, ki s samim opravljanjem dejavnosti ni povezana.
Že sam očitek kaznivega dejanja objektivno predstavlja poseg v osebnostne pravice osebe, na katero se nanaša (v obravnavanem primeru pa pomeni tudi okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe, saj je ta oseba njen zakoniti zastopnik – kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje). Zato že samo dejstvo, da je drugi toženec takšne očitke podal (čeprav bi se moral zavedati, da ti niso resnični), zadošča za prisojo vsaj določene pravične denarne odškodnine. Če pa tožnica ob tem navede in dokaže še dodatno konkretizirane posledice, ki jih je izjava povzročila, to lahko vpliva na višino odškodnine.
Dosojeni znesek mora biti zadosten v smislu preprečevanja nadaljnjih ravnanj tožene stranke (in je torej z njim zadoščeno preventivnemu namenu), obenem pa dovolj visok, da tožeči stranki nudi zadoščenje.
S svojo izjavo je drugi toženec tožeči stranki povzročil škodo, na kar dejstvo, da je njen delničar in naj bi zato povzročil škodo (tudi) lastnemu premoženju, nima nikakršnega vpliva.
STVARNO PRAVO – LASTNINJENJE – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080037
ZSpo člen 64, 64/1, 64/2, 64/3, 64/4. ZLPP člen 4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 43. ZTLR člen 29. ZPN člen 6.
športni objekti občinskega pomena – lastninjenje športnih objektov – zaporedno lastninjenje – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona – pravica uporabe – prenos pravice uporabe – priposestvovanje – nepremičnine v družbeni lastnini – tek priposestvovalne dobe – dobra vera
Zahtevek, ki ga prizadeti lastnik na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo vloži pri lokalni skupnosti, ima naravo procesne predpostavke. Povedano drugače: če zahtevek ni bil dan v roku, prizadeti lastnik lastninske pravice ne more uveljavljati (to nenazadnje pove že ZSpo v četrtem odstavku 64. člena). Prizadeti lastnik, ki je tak zahtevek vložil, ima na voljo civilnopravno varstvo, lokalna skupnost (konkretno tožeča stranka) pa ni tista, ki bi o tem zahtevku odločala ali morala odločiti. Nedvomno lahko prizadeti lastnik svojo pravico uveljavlja s tožbo, po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi z ugovorom, s katerim se upre tožbi lokalne skupnosti, da je zemljiškoknjižno stanje, ki toženo stranko izkazuje kot lastnico, nepravilno.
Za stališče, da bi tožena stranka, ki je že vknjižena kot lastnica, morala vložiti lastninsko tožbo, ni najti prav nobenega razloga. Tega ne zahteva niti ZSpo niti noben drug zakon, postavlja pa se tudi vprašanje, s kakšno tožbo bi lahko nekdo, ki je kot lastnik že vknjižen v zemljiško knjigo, sploh uspel in še pred tem izkazal pravni interes za nekaj, kar (že) ima. Da v takem primeru kot zadostno obrambno sredstvo zadošča ugovor, izhaja tudi že iz sodne prakse.
ZAVAROVALNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071226
OZ člen 112, 118, 964, 1050, 1055. ZPP člen 285.
zahtevek za plačilo škode iz zavarovanja odgovornosti zavarovanca – odgovornost zavarovalnice – ustni dogovor udeležencev prometne nesreče o kritju stroškov – poravnava – ugovor sklenjene pogodbe – res transacta – uveljavljanje čezmernega prikrajšanja pri poravnavi – materialno procesno vodstvo
Ker se je tožnik dogovoril z zavarovancem tožene stranke, da vsaka stranka krije svojo škodo, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili dogovor. Gre za poravnavo, saj sta vsaka vzajemno popustili in s tem odpravili negotovost in določili svoje vzajemne pravice in obveznosti (1050. člen OZ). Gre za res transacto, ki veže obe pravdni stranki. Ker je tožena stranka to dokazala, tožnik pa vztraja na plačilu škode od zavarovalnice, je sodišče pravilno zahtevo zavrnilo (953. člen OZ).