Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija člen 45, 45/2. ZRTVS-1 člen 16, 16/1, 16/1-9, 17, 17/1, 17/1-17, 17/2, 17/3, 17/3-1, 17/5, 17/6, 17/6-7, 18, 18/1, 18/2, 18/3, 18/4, 18/5, 21, 21/1, 22. ZUP člen 4, 260, 260-8. ZZ člen 36, 36/1.
neizbira kandidata - zmotna uporaba materialnega prava - imenovanje generalnega direktorja - javnopravna stvar - mandat - prenehanje mandata za naprej - obnova postopka - obnovitveni razlog - sestava kolegijskega organa
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je obstajal utemeljen obnovitveni razlog za obnovo in za ponovno odločanje o izbiri generalnega direktorja tožene stranke (oziroma za razveljavitev sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke). Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi v skladu z 8. točko 260. člena ZUP, če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi, kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali če za odločbo ni glasovala predpisana večina. Sodišče prve stopnje je štelo, da član Programskega sveta B.B. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje za člana Programskega sveta tožene stranke, zato je posledično menilo, da je kolegijski organ odločal v sestavi, ki ni bila v skladu z zakonom. Takšno stališče je zmotno. B.B. je bil v Državnem zboru imenovan v mandat na podlagi sedme alineje 1. odstavka 17. člena ZRTVS-1, mandat pa mu je prenehal z ugotovitvenim sklepom Državnega zbora z dne 22. 5. 2014. Vsebino tega sklepa je mogoče razlagati le tako, da mandat preneha z dnem, ko se Državni zbor s tem seznani ali pa takrat, ko je tak sklep objavljen v Uradnem listu. V nobenem primeru pa ta sklep Državnega zbora ne velja za nazaj, kar bi pomenilo, da bi se članu Programskega sveta za nazaj odvzel mandat. Tako ni mogoče šteti, da član Programskega sveta B.B. v času prvega glasovanja o generalnem direktorju tožene stranke (7. 4. 2014) ni imel pravno veljavnega mandata, oziroma da bi kolegijski organ, to je Programski svet, o kandidaturi tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal v nepravilni sestavi. Sestavo Programskega sveta je določal 6. odstavek 17. člena ZRTVS-1, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila sestava Programskega sveta glede na citirano določbo nepravilna. Ker ni bil podan obnovitveni razlog iz 8. točke 260. člena ZUP, so nezakonite odločitve tožene stranke o razveljavitvi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke, o ponovnem odločanju o izbiri kandidatov in o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke. Kršene so bile torej določbe postopka izbire kandidata v smislu 36. člena ZZ, kar je bistveno vplivalo na odločitev o izbiri. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnice za razveljavitev sklepa Programskega sveta tožene stranke o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke.
Glede na to, da je o sklepu Programskega sveta tožene stranke o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal kolegijski organ v pravilni sestavi (zaradi česar ni bilo pravne podlage za njegovo razveljavitev v postopku obnove pri toženi stranki), tožnica nima pravnega varstva niti pravnega interesa za ugotovitev, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Le neizbrani kandidati bi lahko uveljavljali sodno varstvo in izpodbijali odločitev o njeni izbiri v smislu 36. člena ZZ. Tožnica pa ne more zahtevati ugotovitve, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Ker za sodno varstvo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni pogojev, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (274. člen ZPP).
ZPIZ-2 člen 11, 178, 178/2. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 261/2, 263, 265, 267, 267/1.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - pravnomočnost vzroka invalidnosti - obnova postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je s predlogom za za obnovo postopka uveljavljal, da invalidnost I. kategorije ni posledica bolezni, kot je odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo, temveč je posledica poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno in da tudi obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Zavrženje predloga za obnovo postopka je bilo preuranjeno, saj sodišče prve stopnje, niti toženec pred njim, ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in v zvezi s tem, ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
ZKP člen 370, 370/1-1, 519, 519/4. ZSKZDČEU-1 člen 84, 84/4.
odstop kazenskega pregona – soglasje oškodovanca – soglasje države prevzemnice – evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah – pogodba med RS RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah
21. člen Evropske konvencije Sveta Evrope o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah iz leta 1959 z Dodatnim protokolom iz leta 1978, kar sta ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška, bi lahko bil pravna podlaga za odstop kazenskega pregona le v primeru, če ne bi bilo na razpolago druge pravne podlage, ki posebej opredeljuje odstop in prevzem pregona kot posebne oblike mednarodno pravne pomoči. To izhaja tudi iz drugega odstavka 26. člena prej navedene Konvencije, ki določa, da konvencija ne vpliva na obveznosti po katerikoli drugi dvostranski ali večstranski mednarodni konvenciji, ki vsebuje ali utegne vsebovati določbe, ki urejajo posebne vidike medsebojne pravne pomoči na določenem področju. Tudi tretji odstavek 26. člena prej Konvencije določa, da lahko pogodbenice med seboj sklepajo dvostranske ali večstranske sporazume o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah zaradi dopolnjevanja določb konvencije ali za lažjo uporabo načel konvencije. 21. člen Konvencije, ki ga izpostavlja pritožnica (ta govori o dajanju informacij v zvezi s postopki) je namreč tako splošna določba, da je v primeru, če je odstop in prevzem kazenskega pregona posebej urejen v drugih dvostranskih ali večstranskih mednarodnih konvencijah, mrtva črka na papirju, saj stopi v ospredje načelo, da poseben predpis odvzema veljavnost splošnemu (lex specialis derogat legi generali). Načelo, ki ga ponuja pritožnica, da kasnejši predpis odvzema veljavnost predpisu, ki je veljal prej (lex posterior derogat legi priori) za obravnavano zadevo ni relevantno.
Nasprotni udeleženec je delavcem dopust za leto 2015 odmeril v skladu z (novo) panožno Kolektivno pogodbo dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije (KP/14), zato ima skupina delavcev, ki so dopolnili 25 in več let delovne dobe, v letu 2015 en dan letnega dopusta manj, kar je predlagatelj opredelil kot kršitev kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca ter poleg te ugotovitve zahteval še izdajo novih obvestil o odmeri letnega dopusta v posledici odprave že izdanih obvestil o odmeri dopusta. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je bilo s kolektivno pogodbo nasprotnega udeleženca jasno dogovorjeno, da se glede odmere dodatnih dni letnega dopusta uporabljajo kriteriji iz vsakokratne veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti. Ker nasprotni udeleženec teh določil ni kršil, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Glede dodatnih dni letnega dopusta namreč kolektivna pogodba nasprotnega udeleženca v točki A drugega odstavka 39. člena določa, da delavcu pripada dodatni letni dopust glede na kriterij delovne dobe v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je v 4. členu kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca posebej opredeljen pomen izrazov po tej pogodbi - kolektivna pogodba dejavnosti je vsakokratna veljavna Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije. V letu 2015, ko je nasprotni udeleženec delavcem izdajal obvestila o letnem dopustu in s tem tudi o dodatnih dnevih letnega dopusta iz naslova delovne dobe, je veljala KP/14. Ta delavcem za več kot 25 let delovne dobe določa 4 dodatne dni letnega dopusta, prej veljavna KP/06 pa je določala 5 dodatnih dni letnega dopusta.
Zakon o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks člen 12, 12/2. ZPIZ-1 člen 203, 203/1.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska doba - plačevanje prispevkov - tuj nosilec zavarovanja
Po kolizijskih predpisih bivše SFRJ so se prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja, na območju katerega se je delo opravljalo. V konkretni zadevi, ko je tožnica delo opravljala v poslovni enoti v A. (Kosovo), so po takrat veljavni zvezni zakonodaji bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko plačevani le tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. Sodišče prve je stopnje pravilno zaključilo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju glede na tožničino delo v A. na Kosovem plačevani tamkajšnji pristojni samoupravni interesni skupnosti. Ni namreč nobenega dokaza, da bi bili plačevani pravnemu predhodniku tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju sporne pokojninske dobe ni utemeljen.
Ker tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v postavljenem roku in niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog oz. obročno plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da se pritožba tožene stranke, ki je bila vložena zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, šteje za umaknjeno.
Zakonodajalec je predpisal enako pravno posledico, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje. Iz tega izhaja, da s podajo odgovora, v katerem je upnik v obravnavani zadevi soglašal z ugovorom tretjih, ni v ničemer izboljšal svojega položaja v postopku.
Odgovor na ugovor je smiseln le, če lahko vpliva na vsebinsko drugačno odločitev sodišča. V pojasnjeni procesni situaciji, kot temu ni tako, pa ne gre za neutemeljeno povzročene stroške, ki so jih tretji dolžni povrniti upniku, zato jih krije upnik sam.
regres za letni dopust - odpoved pravicam - neveljavnost odpovedi
Tožnik se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati regresu za letni dopust niti drugim zakonsko določenim pravicam iz delovnega razmerja. Takšna odpoved delavca pravicam iz delovnega razmerja, ki jih kot minimum pravic zagotavlja delovnopravna zakonodaja, ni veljavna. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust za obdobje od 2009 do 2013, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZFFPPIPP člen 271, 275, 275/2, 278, 278/2. OZ člen 255, 256, 256/3. ZZK-1 člen 243, 243/2m 243/2-1, 278, 278/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-6.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - povračilni zahtevek - denarno nadomestilo - vrnitev v naravi
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zavrnilo (predhodni) tožbeni zahtevek na vračilo nepremičnin v naravi, s sklicevanjem na ekonomsko nesmiselnost takšne vrnitve. Plačilo denarnega nadomestila pride v poštev šele podredno v primeru, če vrnitev v naravi ni mogoča, kot jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP. Zgolj dejstvo, da so predmetne nepremičnine obremenjene s stvarnimi pravicami tretjih oseb, ki pa ne predstavljajo pravnih ovir za ponovno vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah nazaj na stečajnega dolžnika, še ne pomeni, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Nemožnost vrnitve bi obstajala v primeru, če predmet pogodbe v naravi več ne bi obstajal, ali ne bi bil v lasti tožencev (ker bi bil npr. odsvojen odplačno tretjemu dobrovernemu pridobitelju). Pri tem pa niti toženca v postopku nista zatrjevala, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015388
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 179, 185, 229, 229/2, 352, 352/1. ZZVZD člen 5, 6, 8, 9. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 114.
Tožnica se je poškodovala na delu pri toženi stranki, in sicer je pri čiščenju stroja za izdelavo sladoleda utrpela amputacijo sredinca in prstanca desne roke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je po temelju v celoti podana odgovornost tožene stranke. Direktor tožene stranke je tožnici pojasnil in pokazal postopek čiščenja stroja za pripravo sladoleda ter jo nadzoroval, dokler čiščenja ni samostojno obvladala. Tožnica je tako prispevala k nastanku škode, saj jo je delodajalec seznanil s postopkom čiščenja stroja za pripravo sladoleda in pri tem ni bila začetnica. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnica ni bila deležna formalnega izobraževanja s področja varnosti in zdravja pri delu, kot vsi ostali zaposleni, vendar pa je temu dejstvu neutemeljeno dalo poseben poudarek. Tožnica se je od sodelavcev razlikovala po tem, da v času nastanka nezgode ni imela statusa delavke tožene stranke. Ugotovitev obstoja (faktičnega) delovnega razmerja je dosegla šele kasneje v posebnem delovnem sporu, kar je razlog, da je v spornem obdobju tožena stranka ni napotila na izobraževanje iz varstva in zdravja pri delu, saj takrat še ni imela priznanega statusa delavke. Tožena stranka na stroju za pripravo sladoleda ni izvajala nobenih ukrepov v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, pri čemer stroj ni bil ustrezno tehnično pregledan oziroma zanj ni bila izdelana ocena tveganja in sprejeti ustrezni ukrepi glede varnosti in zdravja pri delu. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožnica pa je k prispevala k nastanku nezgode, saj bi morala v skladu z zahtevo iz 9. člena ZVZD delo opravljati tako, da bi varovala svojo varnost in zdravje pri delu, da torej z roko ne bi segla v delovno območje stroja vse do vrtečih se valjev. Tožničin soprispevek tako znaša 15%.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 105a.
sodna taksa - oprostitev plačila - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je na podlagi izjave o premoženjskem stanju tožeče stranke zaključilo, da tožeča stranka nima sredstev za plačilo celotne sodne takse za pritožbo in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Zato je tožečo stranko delno oprostilo plačila sodne takse in ji omogočilo plačilo preostale sodne takse v dveh obrokih. V skladu s 105.a členom ZPP se šteje pritožba za umaknjeno, če stranka ne plača takse. Pritožbeno sodišče je zato delno spremenilo izpodbijani sklep in toženi stranki naložilo, da takso plača v dveh zaporednih mesečnih obrokih, in sicer prvi obrok v roku 30 dni po vročitvi tega sklepa, drugi obrok v 60 dneh po vročitvi tega sklepa.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji. Tožnik bi pravico do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela lahko pridobil le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik kot invalid III. kategorije pa zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1, do katere je upravičen invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški). Tožnik je namreč starost 63 let dopolnil šele po dokončnosti izpodbijane odločbe. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za 25 let delovne dobe, ko je delal pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in pri odločitvi o višini odpravnine zaradi delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja upoštevalo delovno dobo pri vseh delodajalcih.
Delavci, ki so v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, so glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so bili formalno preneseni od enega delodajalca k drugemu po določbi 73. člena ZDR, če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi. Ne glede na to, da so ti delavci (formalno) zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim v primeru ugotovljene dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo.
ZDR-1 člen 1, 1/1, 13, 13/2, 20, 23. ZZZPB-F člen 6b, 6b/2, 6b/3. ZUTD člen 192, 192.2.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - študentsko delo - študent - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je za toženo stranko na podlagi študentskih napotnic opravljala delo „urejanje podatkov v dokumentacijski bazi“, kasneje pa delo na oddelku za informatiko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in je delo opravljala enako kot delavci v delovnem razmerju. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala, ji dajala navodila, tožnica je delo opravljala po razporedu. Delo, ki ga je opravljala tožnica, ni bilo občasno ali začasno, temveč je bila narava njenega dela taka, da je bilo njeno delo bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Delo tožnice se po vsebini ni razlikovalo od dela redno zaposlenih delavcev in je opis vsebine dela, ki ga je opravljala tožnica, ustrezal opisu del in nalog delovnega mesta „dokumentalist“ oziroma „dokumentarist 1“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Tožnica kot gimnazijski maturant (V. stopnja izobrazbe) ni izpolnjevala zahtevanih pogojev za navedeni delovni mesti glede zahtevane izobrazbe in vrste ter dolžine zahtevanih izkušenj, vendar to ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Če delovno razmerje obstaja, delavcu kasneje ni možno odreči sodnega varstva na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zgolj zato, ker ni izpolnjeval predpisanih pogojev zahtevane stopnje izobrazbe.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015717
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec na poledenelih tleh
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice. Tožnik je kritičnega dne padel na ledu, ko je prihajal s parkirišča proti vhodu poslovne stavbe, kjer dela. Bilo je sicer suho vreme, sneg se je talil, voda pa je na mestu tožnikovega padca odtekala na asfalt, kjer je zmrznila, izvedenka gradbene stroke pa je ugotovila, da padavinska odpadna voda iz žleba odteka prosto po asfaltu oziroma parkirišču, kar ni skladno s področnimi predpisi za projektiranje. Prav nepravilno odvodnjavanje je v konkretnem primeru povzročilo prosto razlivanje vode po asfaltni površini, ki je nato zmrznila in povzročila poledenelost pohodne površine. Prvotoženka bi kot lastnica dvorišča oziroma parkirišča, morala poskrbeti za varno pohodno površino.
STEČAJNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM0022903
OZ člen 82, 82/2.
ugotovitev neobstoja izločitvene pravice - pogodbeni prenos lastninske pravice - razlaga spornih pogodbenih določil - skupni namen pogodbenih strank - kavza pravnega posla
Glede na različno razumevanje in razlago pogodbenih določil Pogodbe z dne 25. 4. 1995, ki sta jo pravdni stranki ponudili vsaka svojo, bi se sodišče prve stopnje bolj kot na vsebino zadevne pogodbe moralo opreti na skupen namen pogodbenikov kot del poslovne podlage (cause). Le tega stranke v pogodbi niso izrecno opredelile, zato je nanj mogoče sklepati (tudi) iz okoliščin posla. Pri tem se je potrebno ozreti na ozadje pogodbe, na njeno nastajanje in razmere, v katerih je bila pogodba sklenjena, torej okoliščine, ki pogodbo nujno spremljajo in jih je zato treba sprejeti v pogodbeno razmerje. Gre za kontekst pogodbe, ki narekuje njeno nadaljnje razumevanje in razlago.
STVARNO PRAVO – LASTNINJENJE – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080037
ZSpo člen 64, 64/1, 64/2, 64/3, 64/4. ZLPP člen 4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 43. ZTLR člen 29. ZPN člen 6.
športni objekti občinskega pomena – lastninjenje športnih objektov – zaporedno lastninjenje – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona – pravica uporabe – prenos pravice uporabe – priposestvovanje – nepremičnine v družbeni lastnini – tek priposestvovalne dobe – dobra vera
Zahtevek, ki ga prizadeti lastnik na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo vloži pri lokalni skupnosti, ima naravo procesne predpostavke. Povedano drugače: če zahtevek ni bil dan v roku, prizadeti lastnik lastninske pravice ne more uveljavljati (to nenazadnje pove že ZSpo v četrtem odstavku 64. člena). Prizadeti lastnik, ki je tak zahtevek vložil, ima na voljo civilnopravno varstvo, lokalna skupnost (konkretno tožeča stranka) pa ni tista, ki bi o tem zahtevku odločala ali morala odločiti. Nedvomno lahko prizadeti lastnik svojo pravico uveljavlja s tožbo, po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi z ugovorom, s katerim se upre tožbi lokalne skupnosti, da je zemljiškoknjižno stanje, ki toženo stranko izkazuje kot lastnico, nepravilno.
Za stališče, da bi tožena stranka, ki je že vknjižena kot lastnica, morala vložiti lastninsko tožbo, ni najti prav nobenega razloga. Tega ne zahteva niti ZSpo niti noben drug zakon, postavlja pa se tudi vprašanje, s kakšno tožbo bi lahko nekdo, ki je kot lastnik že vknjižen v zemljiško knjigo, sploh uspel in še pred tem izkazal pravni interes za nekaj, kar (že) ima. Da v takem primeru kot zadostno obrambno sredstvo zadošča ugovor, izhaja tudi že iz sodne prakse.
popravek – objava popravka – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje – zavrženje revizije – zamuda roka – krivda stranke – krivda pooblaščenca
Krivda odvetnika je izenačena s krivdo stranke. Da bivši odvetnik v konkretni zadevi ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ko je bodisi menil, da revizija zoper navedeni sklep ni možna bodisi je ni želel vložiti, o tem pa stranke ni obvestil, temveč ji je zatrjeval, da je v zadevi možno vložiti le še ustavno pritožbo, ne more biti dvoma. Posledice zamude opraviti pravno dejanje – vložiti revizijo, mora po povedanem nositi tožnica, čeprav je ni zakrivila.
Izhajajoč iz namena zakonske norme ni moč zaključiti, da mora sodišče v primeru, ko prvi narok ni uspešen, slednjega ponoviti. Temveč je ravno za tako procesno situacijo zakonodajalec predvidel postopanje po drugem odstavku 188. člena ZIZ.
Glede na to, da pritožnik ne trdi, da na prvem naroku ne bi bili izpolnjeni pogoji za prodajo iz 184. člena ZIZ ter ob ugotovitvi, da iz zapisnika izhaja, da zaradi nepristopa ponudnikov narok (in posledično dražba) ni bil uspešen, je pravilno nadaljnje postopanje sodišča, ko je razpisalo drugi narok po določbah 188. člena ZIZ.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – renta – trditveno in dokazno breme – izvedensko mnenje – dokazovanje – depresija – vzročna zveza
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da (pravnorelevantna) vzročna zveza med škodnim dogodkom in tožničino boleznijo ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je dokazno breme glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo na tožnici in da tožnica dokaznemu standardu, ki je potreben, to je stopnja verjetnosti, ki presega 50%, glede na izdelano izvedensko mnenje, ni zadostila.