Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve dela stroškov tega postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena, ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku. Ti stroški so bili nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku, v kolikor pa jih je prijavil, pa navedeno ne vpliva na predmetno odločitev. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj delno priznal prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila, oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.
Tožnik se je kot delavec prvotožene stranke poškodoval, ko je opravljal svoje delo na delovnem mestu „utopni kovač“ na delovnem stroju - pnevmatskem udarnem kladivu in mu je zaradi nepričakovane sprožitve pnevmatskega udarnega kladiva zmečkalo prste desne roke, poleg tega pa je prišlo tudi do zloma končnega dela mezinca desne roke. Delovanje udarnega kladiva pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, zato je prvotožena stranka za škodni dogodek odgovorna objektivno.
Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova primarnega in sekundarnega strahu prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Glede na ugotovitve, da je tožnik ob nesreči doživel šok (še posebej, ko so mu povedali, koliko prstov mu je ostalo), da je ob nesreči utrpel kratkotrajen primarni strah močne intenzivnosti in da je bil vse od seznanitve s poškodbami in v obdobju po operativnem posegu pa do znakov celjenja rane zaskrbljen za izid zdravljenja (to je trajalo nekaj tednov, največ do enega meseca), znaša ustrezna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 2.000,00 EUR, kar je primerljivo tudi s prisojenimi odškodninami za to obliko nepremoženjske škode v podobnih primerih.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - zagovor
Ker je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še pred vročitvijo vabila na zagovor, ki je vsebovalo tudi opis očitanih kršitev, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.
Tožena stranka je za tožnika iz naslova plač za sporno obdobje poravnala obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ni pa mu izplačala neto plač, ker tožnik neupravičeno ni prišel na delo. Sodišče prve stopnje takšnemu ugovoru tožene stranke utemeljeno ni sledilo, četudi je ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela res neupravičen. Pravilno je poudarilo, da podlaga za utemeljenost zahtevka na izplačilo neto plač ni v 137. členu ZDR-1, ki določa pravico do nadomestila plače v točno določenih primerih, ampak v 136. členu ZDR-1, po katerem lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v primerih, ki so določeni z zakonom, pri čemer neupravičen izostanek ni med temi primeri. Zato tožnik za sporno obdobje utemeljeno zahteva plačilo neto plač.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonitost odpovedi - denarno povračilo - višina - opozorilo pred kršitvijo
Tožena stranka tožniku ni vročila niti ni poskušala vročiti opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa s kršitvami v teh opozorilih ni bil seznanjen. Ker tožena stranka ni izpolnila procesne predpostavke za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je postopek izvedla nezakonito ter v nasprotju z določbo 1. odstavka 85. člena ZDR-1 (ki delodajalcu nalaga dolžnost pisnega opozorila delavca na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila), je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/1. OZ člen 190, 190/1.
neupravičeno prejeta nakazila - vrnitev - zmotna uporaba materialnega prava - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Tretji odstavek 65. člena ZUTD določa, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče. Zavod RS za zaposlovanje je odločil, da mu je tožeča stranka kot delodajalec tožene stranke dolžna vrniti znesek toženi stranki nakazanega nadomestila v času, ko je bila tožena stranka kot brezposelna prijavljena pri zavodu. Tožeča stranka je zato Zavodu RS za zaposlovanje nakazala določeni znesek, vendar pa tega zneska ne more sedaj terjati od tožene stranke. Pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je pravnomočna sodba Delovnega sodišča, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je s tem, ko je tožena stranka prejela nadomestilo pri Zavodu RS za zaposlovanje, odpadel pravni temelj za plačilo nadomestila plače v tej višini. Do razveljavitve (oziroma spremembe) pravnomočne sodbe bi lahko prišlo le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, s tem pa bi odpadla tudi pravna podlaga za plačilo spornega nadomestila plače. Ker pravni temelj, na podlagi katerega je tožena stranka prejela sporno nadomestilo plače, ni odpadel (ni prenehal veljati), je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, s katero je tožeča stranka uveljavljala vračilo nakazila, zavrnilo.
ZDR-1 člen 7, 47. OZ člen 131. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi se dogajalo že več kot 10 let in ki naj bi ga s svojim ravnanjem izvajale sodelavke tožnice in tožnici nadrejena delavka. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Zaključilo je, da gre pri tožnici za verjeten obstoj paranoidne osebnostne motnje in da zaradi te motnje pogosteje prihaja v nesporazume z okoljem. Način obnašanja, ki ga imajo sodelavke do tožnice, ni vselej sprejemljiv, vendar njihova ravnanja niso dosegla tiste stopnje, da je delodajalec odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh odločilnih dokazov, ki jih je v potrditev svojih trditev predlagala tožnica, niti ni navedlo razlogov, zakaj jih ni upoštevalo. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se dokazne ocene sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V spornem obdobju je postopek glede varstva pravic iz delovnega razmerja urejal ZTPDR, po katerem je bilo treba pri delodajalcu vložiti zahtevo za varstvo pravic v roku 15 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice (80. člen), nato pa v roku 15 dni od odločitve delodajalca oziroma v roku 15 dni po preteku 30-dnevnega roka za odločitev, zahtevati varstvo svojih pravic pri sodišču (83. člen). Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja ni uveljavljal obstoja delovnega razmerja oziroma ni zahteval odprave kršitve pravic pri toženi stranki v smislu 80. člena ZTPDR niti ni vložil tožbe v roku iz 83. člena ZTPDR. Tožbo je vložil šele 20. 1. 2016, čeprav je že v letu 2014 v socialnem sporu izpodbijal odločbo ZPIZ Slovenije, s katero mu ni bila priznana lastnost zavarovanca v spornem obdobju. Torej je že takrat vedel za kršitev pravic iz delovnega razmerja v smislu neobstoja delovnega razmerja. Zato je tožba, ki je vložena po preteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, prepozna, in jo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da pri izplačilu plače za november 2013 ni šlo za nedopustni odtegljaj v višini 600,00 EUR, ampak za negativno stimulacijo pri plači. Te navedbe bi lahko bile upoštevne, če bi tožena stranka tožniku pri vsaki plači v letu 2013 znižala plačo iz naslova negativne stimulacije za 54,54 EUR bruto, ne pa da je to storila z odtegljajem v zbirnem znesku 600,00 EUR za vseh enajst mesecev pri plači za november 2013, in sicer v posledici inventurnega primanjkljaja za leto 2013 v višini 41.000,00 EUR, kar je razporedila na plače delavcev za november 2013. V konkretnem primeru ni šlo za znižanje plač iz naslova individualne delovne uspešnosti, kar sicer pravilnik tožene stranke dopušča v višini do - 30% osnovne plače, ampak za enkratni odtegljaj z namenom pokritja sorazmernega dela inventurnega manka. Ker tožnik s tem ni soglašal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na povračilo odtegnjenega zneska utemeljeno ugodilo.
odškodnina – posek lesa – zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka – škoda, povzročena s kaznivim dejanjem – pretrganje zastaranja – vložitev kazenske ovadbe – ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje – trditveno breme – naklep
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da zgolj vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in tudi ne pretrganja. Praviloma mora biti kaznivo dejanje, katerega posledica je daljši zastaralni rok, ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Veljajo pa tudi izjeme, ko storilec ne more biti spoznan za krivega kaznivega dejanja, škoda pa je nedvomno povzročena s kaznivim dejanjem. Gre za primere, ko je storilec umrl med kazenskim postopkom oz. če obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon in obdolženčevo odgovornost. Šele v takšnih primerih lahko sodišče vprašanje nastanka škode s kaznivim dejanjem presoja v okviru predhodnega vprašanja v pravdnem postopku. Tožnik teh okoliščin ni navedel.
OZ člen 131, 135, 136, 179, 299, 352, 353, 353/1. ZOR člen 377. ZZT člen 20. ZPP člen 14.
odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - vezanost pravdnega sodišča na odločbo kazenskega sodišča - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti - kaznivo dejanje mladoletnika - vzgojni ukrep - pravnomočen sklep o izreku vzgojnega ukrepa mladoletniku - povrnitev škode - zastaranje - ugovor zastaranja - odškodnina za nepremoženjsko škodo - kaznivo dejanje - odgovorna oseba - zakonske zamudne obresti - kdaj pride dolžnik v zamudo
Prvi odstavek 353. člena OZ določa posebne zastaralne roke za odškodninske terjatve, če je škoda storjena s kaznivim dejanjem in če je zastaralni rok za kazenski pregon daljši od obligacijskega iz 352. člena OZ. Če sta izkazani navedeni predpostavki, veljajo (daljši) zastaralni roki za kazenski pregon proti odgovorni osebi. Prvi odstavek 353. člena OZ ne določa, da je odgovorna oseba le storilec kaznivega dejanja.
SPZ člen 10, 44, 44/2, 213, 217, 217/1. ZPP člen 189, 189/4, 339, 339/2, 339/2-12, 350, 350/2, 354, 354/2.
priposestvovanje služnosti – dobra vera – pošteni pridobitelj – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – poizvedovalna dolžnost – izključujoč zahtevek – visečnost pravde po tožbi – zavrženje nasprotne tožbe
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje le poštenega pridobitelja. Ta mora biti ob nakupu prepričan, da je zemljiškoknjižno stanje točno. Če je očitno, da se služnost izvaja, vsakega veže vsaj minimalna poizvedovalna dolžnost, ki presega preverjanje podatkov v javni knjigi.
odvzem prostosti – neupravičen pripor – odškodnina zaradi okrnitve svobode – nepremoženjska škoda – odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – posttravmatska stresna motnja
Po utrjeni sodni praksi se v primeru neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi enotna odškodnina, ki zajema vso nepremoženjsko škodo, ki je oškodovancu nastala zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, lahko pa se v primeru, ko obstoji dodatna škoda (tožnik v obravnavanem primeru trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi posttravmatske stresne motnje), prisodi odškodnina tudi za to obliko škode.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti – povzročitev prometne nesreče – zapustitev kraja prometne nesreče – izguba zavarovalnih pravic – izplačilo odškodnine oškodovancu s strani zavarovalnice – regresni zahtevek
Toženec je zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju oziroma ni počakal na prihod policistov, kar med strankama ni sporno.
ZVEtL člen 30, 30/1, 30/2. SPZ člen 18, 271, 271/2. ZLNDL člen 3. ZPP člen 181, 319, 319/2. ZNP člen 9.
vzpostavitev etažne lastnine – pripadajoče zemljišče – določitev pripadajočega zemljišča k stavbi – stavba, zgrajena pred januarjem 2003 – lastništvo – napotitev na pravdo – ugotovitvena tožba – res iudicata – materialna pravnomočnost – upravičeni predlagatelj
Tako kot v nepravdnem postopku ugotovitve pripadajočega zemljišča, ko sodišče vprašanje pripadajočega zemljišča reši dokončno in z učinki materialne pravnomočnosti, ni naknadne pravdne poti za udeležence postopka, tako tudi ni naknadne nepravdne poti (ob izpolnjenih predpostavkah istovetnosti zahtevka), ko to vprašanje z enakimi učinki reši pravdno sodišče.
ZZVZZ člen 13, 13/1, 19, 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZPP člen 247, 247/2, 254. ZPIZ-1 člen 63, 63/1. ZPIZ-2 člen 66.
začasna nezmožnost za delo - izvedenec - vzrok
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožnici vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni poškodba pri delu, pač pa bolezen. Tudi sicer bi se poškodba pri delu lahko štela kot vzrok začasne nezmožnosti za delo le, če bi bila ta v neposredni zvezi s škodnim dogodkom. V zvezi s tem vprašanjem je izvedenec izrecno poudaril, da je začasna nezmožnost za delo pri tožnici podana zaradi poškodbe pri delu le v prvi polovici leta 2011, potem pa je vzrok bolezen. Zato so pritožbene navedbe tožnice, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu, neutemeljene.
poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja – izneverjenje – velika tatvina – ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva – kriva izpovedba – oškodovanec kot tožilec – zahteva za preiskavo – zavrnitev zahteve za preiskavo – upravičeni tožilec – odvzem poslovne sposobnosti – zakoniti zastopnik – razlogi za sum – utemeljen sum – presoja utemeljenosti suma – stvarna pristojnost – posamezna preiskovalna dejanja – ni preiskave pred okrajnim sodiščem – zavrnitev pritožbe
Center za socialno delo, ki zastopa oškodovanko kot osebo, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, je procesni udeleženec, ki sme opravljati procesna dejanja, ni pa upravičeni (subsidiarni) tožilec.
Ali obstaja utemeljen sum kot dokazni standard, ki se zahteva za uvedbo preiskave, sodišče presodi le na podlagi zagovora osumljenca in zahtevi za preiskavo priloženega dokaznega gradiva, ne izvaja pa dokazov.
Kadar iz zahteve za preiskavo izhaja utemeljen sum glede storitve kaznivega dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča, se lahko zahteva za preiskavo šteje kot zahteva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.
ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 83/1, 83/2, 120. ZPP člen 243.
delno plačilo za izgubljen dohodek - izvedenec - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnica je v konkretnem primeru uveljavljala pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek. Sodišče nima strokovno - medicinskega znanja, da bi lahko v nasprotju z 243. členom ZPP samo ali celo mimo izpovedi dr. B.B., zaslišanega kot izvedene priče, ugotavljalo objektiviziranost v številnih listinskih medicinskih izvidih zapisanih diagnoz, kaj šele, da bi kvalificirano ocenjevalo težo atopijskega dermatitisa, dokazanost alergije na več osnovnih živil ali obstoj kronične encefalopatije, ki naj bi jo bilo mogoče potrditi le z ustrezno slikovno diagnostiko, ki pri otroku ni bila izvedena. Zaradi nerazčiščenih strokovno medicinskih vprašanj glede obstoja ali neobstoja težkih kroničnih bolezni in stanj iz seznama bolezni, ki je kot Priloga sestavni del Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, dejansko stanje ni razjasnjeno do takšne stopnje, da bi na dokazni zaključek prvostopenjske sodbe bil mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek iz naslova družinskih prejemkov in toženi stranki naložilo, da s posebno odločbo odmeri višino delnega plačila, spremenilo tako, da je zadevo vrnilo v ponovno predsodno upravno odločanje.
ZIZ člen 87, 87/1, 257, 257/1, 260, 260/1, 260/1-1, 262, 262/1, 271, 271/1, 271/2. PZ člen 945, 945/1. ZOSRL člen 201, 201/2.
zavarovanje denarne terjatve – začasna odredba – rubež letala – zastavna pravica na zarubljenih stvareh – predhodna odredba – ustrezno sredstvo zavarovanja terjatve – začasna odredba po določbah Pomorskega zakonika
Predlagana začasna odredba presega namen zavarovanja z začasno odredbo, saj bi z rubežem stvari upnik pridobil zastavno pravico na zarubljenih stvareh (prvi odstavek 87. člena ZIZ), kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 271. člena ZIZ (po kateri upnik z začasno odredbo ne pridobi zastavne pravice). Upnik pa je predlagal celo prodajo rezervnih delov oziroma opreme letala, podrejeno prodajo zarubljenega letala.
Sodba predložena pritožbenemu sodišču v predložitvenem poročilu in sodba v spisu se razlikujeta tako glede izreka, kakor tudi glede obrazložitve. Posledično preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč. Poleg tega sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku v delu, v katerem se zahteva odprava odločb ugodilo in je zato odločbi odpravilo, iz izreka pa izhaja, da je tožbo v delu, v katerem tožeči stranki zahtevata odpravo odločb, zavrglo. Tako je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.