Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.
Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino po določbi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.
V spornem obdobju je postopek glede varstva pravic iz delovnega razmerja urejal ZTPDR, po katerem je bilo treba pri delodajalcu vložiti zahtevo za varstvo pravic v roku 15 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice (80. člen), nato pa v roku 15 dni od odločitve delodajalca oziroma v roku 15 dni po preteku 30-dnevnega roka za odločitev, zahtevati varstvo svojih pravic pri sodišču (83. člen). Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja ni uveljavljal obstoja delovnega razmerja oziroma ni zahteval odprave kršitve pravic pri toženi stranki v smislu 80. člena ZTPDR niti ni vložil tožbe v roku iz 83. člena ZTPDR. Tožbo je vložil šele 20. 1. 2016, čeprav je že v letu 2014 v socialnem sporu izpodbijal odločbo ZPIZ Slovenije, s katero mu ni bila priznana lastnost zavarovanca v spornem obdobju. Torej je že takrat vedel za kršitev pravic iz delovnega razmerja v smislu neobstoja delovnega razmerja. Zato je tožba, ki je vložena po preteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, prepozna, in jo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
kršitev materialnih določb zakona – obstoj prekrška – prekršek, storjen pri opravljanju tehničnega pregleda – znaki prekrška – odločba o prekršku – opis prekrška – zahteva za sodno varstvo
Bistven očitek obravnavanega prekrška je, da pri opravi tehničnega pregleda ni bila opravljena identifikacija vozila oziroma pri identifikaciji vozila niso bile ugotovljene spremembe na vozilu. Da so bile na vozilu spremembe, je v nadaljevanju opisa prekrška konkretizirano z navedbo, da so bile na vozilu izvedene predelave in je bilo vozilo predelano 1.7.2012, na dan izvedbe tehničnega pregleda 21.5.2013 pa postopek odobritve predelave ni bil izveden, saj je bil izveden kasneje šele 10.6.2013, potrdilo o skladnosti pa je bilo izdano šele 11.6.2013. Okoliščina, da kontrolorju v času izvedbe tehničnega pregleda ni bilo poznano poročilo o predelavi št. 1, ki ga je izdala K. I. d.o.o., ni pravno relevantno, saj je z navedbo tega poročila v opisu obravnavanega prekrška le konkretizirano (pojasnjeno), da je bila v času izvedbe tehničnega pregleda predelava vozila izvedena, kar pa pri identifikaciji vozila pri izvedbi tehničnega pregleda ni bilo ugotovljeno, pa bi moralo, če bi bila identifikacija izvedena v skladu s Pravilnikom o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil.
zahtevek za plačilo stroškov elektrike – nesklepčnost tožbe – spor majhne vrednosti – izvedba naroka – dokazni predlog za zaslišanje priče – odločitev o stroških – vštetje nagrade za postopek izvršbe v nagrado za postopek
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnica trditvenega bremena glede višine terjatve ni zmogla (7. in 212. člen ZPP), razpravljanje o materialni podlagi nesklepčnega zahtevka posledično za odločitev o zahtevku ni relevantno. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice v zvezi s podlago zahtevka (verzije), ni utemeljen.
ZPP člen 7, 153, 212, 243, 244, 249, 252. OZ člen 131, 132.
izgubljeni dobiček - višina škode - trditveno in dokazno breme - izvedenec - razrešitev izvedenca - postavitev drugega izvedenca - predujem - nagrada in stroški izvedenca
Trditveno in dokazno breme za višino škode je na tožeči stranki, ki zatrjuje, da ji je škoda nastala. V zvezi s pravilnostjo predpostavk za izračun višine škode je imela tožena stranka številne obrazložene in utemeljene pripombe, ki so se nanašale zlasti na dejanski obseg izvajanja dejavnosti, na vsebino poslovnega izida družbe A. ter na osnovne normativne zahteve za zagon in opravljanje dejavnosti. Zato bi morala tožeča stranka svoje navedbe ustrezno dopolniti in zanje predlagati tudi ustrezne dokaze. Tožeča stranka namreč zmotno meni, da je na njej zgolj trditveno in dokazno breme glede prihodkov od izvajanja dejavnosti, na toženi stranki pa naj bi bilo trditveno in dokazno breme glede odhodkov. Škodo, glede katere je dokazno in trditveno breme na tožeči stranki, namreč predstavlja izgubljeni dobiček, torej razlika med prihodki in odhodki.
Sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni založila predujma. Povzeta določba ureja pravila v zvezi s plačevanjem predujma, ne pa pravil za končno porazdelitev stroškov med strankama. Upoštevanje morebitne krivde za nastanek stroškov je predmet odločitve o pravdnih stroških, zato za odločitev, kdo mora založiti predujem, ni pomembno.
obnova kazenskega postopka - izrek - opis dejanja v izreku sodbe - ne bis in idem - sankcija
Kadar se v novem postopku odloča na glavni obravnavi in ostane dejansko stanje nespremenjeno, kot v obravnavanem primeru, sodišče obsojenca ne spozna ponovno za krivega in mu ne izreče ponovno kazenske sankcije, saj bi to pomenilo dvakratno obsodbo za isto dejanje, temveč s sodbo samo izreče, da ostane prejšnja pravnomočna sodba v celoti v veljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo milejšo kazensko sankcijo kot v prejšnji pravnomočni sodbi, česar sicer ne bi smelo storiti, pritožbeno sodišče ni imelo druge možnosti, kot da v obsojenčevo korist upošteva kazensko sankcijo iz izpodbijane sodbe.
Tožeča stranka je od toženca vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki si ga je toženec od tožeče stranke protipravno prilastil. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (ko pride do izpolnitve obveznosti ali ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost tožnika tretja oseba). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Ker glede na pravnomočno kazensko sodbo toženec z dnem pravnomočnosti te sodbe ni bil več dolžan vrniti zneska 110.045,00 EUR tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so z dnem pravnomočnosti te sodbe prenehale teči tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od tega zneska, za plačilo katerih je bil zavezanec toženec.
zamudna sodba - ugotovitev delovnega razmerja - sklepčnost - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri tem pa je navajal, da je bilo to dokazano z obvestilom Inšpektorata RS za delo, ki je nad toženo stranko izvajal inšpekcijski postopek in je ugotovil, da je tožnik opravljal dela suhe montaže, ne da bi bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Iz obvestila Inšpektorata RS za delo, ki ga je tožnik priložil kot listinski dokaz k tožbi, je razvidno, da ga je tožnikova pooblaščenka prejela 23. 9. 2014. Zato je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da gre za sporno delovno razmerje, ker ga tožena stranka ni prijavila v obvezno zavarovanje. Ker je tožnik tožbo s priporočeno poštno pošiljko vložil 9. 7. 2015, je zamudil rok za vložitev tožbe. Rok 30 dni za vložitev tožbe, ki je določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, je materialni prekluzivni rok, zato sodišče prve stopnje tožnika utemeljeno ni pozivalo k popravi tožbe.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost z dela - absolutna bistvena kršitev določb postopka - neizvedba dokazov
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko ni navedlo konkretnih razlogov za neizvedbo dokazov z zaslišanjem prič ter dokaza z vpogledom v drug spis. Skladno z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve sodbe med drugim navedlo, da je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, vendar pa skladno s pravno teorijo in ustaljeno (ustavno) sodno prakso taka splošna opredelitev ne zadostuje za ustrezno obrazložitev zavrnitve predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, zakaj je štelo, da so ti predlagani dokazi (zaslišanje dveh prič in vpogled v drug spis istega sodišča) nepotrebni. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
spor majhne vrednosti - škoda povzročena s strani domače živali - pes - varstvo in nadzorstvo
Prvi toženec ni dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo, spričo česar je odškodninsko odgovoren za nastalo škodo po drugem odstavku 158. člena OZ. Prvi toženec bi moral dokazati, da je nadzorstvo psa prilagodil razmeram in situaciji, ki bi jo moral in mogel pričakovati. V tej zvezi pa ne zadostujejo trditve, da se je pes gibal pod nadzorstvom postavljenega skrbnika znotraj ograjenega zasebnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je pes nekontrolirano gibal zunaj ograjenega zasebnega zemljišča in je v nočnem času (ob slabi vidljivosti) nemudoma in nepričakovano pritekel na cesto tako, da je z desne strani skočil pred vozilo družbe. Že samo dejstvo, da je pes pobegnil izven ograjenega zemljišča, kaže na to, da lastnik psa ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 144, 145.
invalidnina - sprememba predpisa - telesna okvara - vzrok
V času vložitve zahteve za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zahteve je že veljal ZPIZ-2 . Kot to izhaja iz tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. V primeru, ko gre za zdravstvene težave, ki so posledica bolezni, pa zakon ne omogoča pridobitve pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožnik je uveljavljal invalidnino za telesno okvaro kot posledico bolezni, zato je je bila v predsodnem postopku njegova zahteva pravilno zavrnjena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084473
ZPP člen 214.
zavarovalna pogodba – zavarovalno kritje – odgovornost upravnika – odgovornost iz posesti nepremičnine – vzročna zveza – avtomatska vrata – trditveno in dokazno breme – neprerekana dejstva – vmesna sodba
Dejstvo, da so se okoliščine, ki jih je med postopkom zatrjevala toženka, v končni odločitvi sodišča obrnile njej v škodo, ne more biti podlaga za uspeh njene pritožbe.
ZDSS-1 v tretjem odstavku 28. člena določa, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Sodišče prve stopnje je razpisalo prvi narok. Iz zapisnika je razvidno, da se tega naroka ni udeležila nobena od vabljenih strank. Sodišče prve stopnje je nato razpisalo nov narok, ki se ga prav tako ni udeležila nobena od vabljenih strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožba umaknjena in pravilno ustavilo postopek.
Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na listine iz postopka IV P 385/2010, ki je tekel med istima strankama zaradi (podobno kot predmetni postopek) izvedbe ukrepov za sanacijo sporne brežine. Tudi v omenjenem postopku je bilo sporno, kdo mora izvesti sanacijo in na čigavih nepremičninah morajo biti ukrepi izvedeni. Tožbeni zahtevek tožnice je bil pravnomočno zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da je stanje brežine (zatrjevana nevarnost) v celoti posledica ravnanja toženke. Pritožnica sicer ostro nasprotuje temu zaključku, vendar to ne spremeni dejstva, da v tej zgodnji fazi postopka njena terjatev ni verjetno izkazana.
Kompetenca pritožbenega sodišča je omejena le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa v vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Predmet izpodbijanja in preverjanja sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev prvega sodišča.
ZDR-1 člen 85, 85/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pisno opozorilo
Zaključek sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita že iz razloga, ker tožena stranka tožniku ni podala zakonitega pisnega opozorila, je materialnopravno zmoten. Sodišče presoja le, ali je delavec kršil navodila zdravnika, torej ali se delavec v času bolniškega staleža drži navodil, ki jih dobi s strani lečečega zdravnika in na samo kršitev ne vpliva, če morebiti lečeči zdravnik naknadno oceni, da ravnanje pacienta ni vplivalo na bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja.
Tožnik, ki je bil v bolniškem staležu zaradi zloma kosti v nožnem palcu, je od lečečega zdravnika dobil jasna navodila in jih je tudi razumel. Iz navodila zdravnika ne izhaja, da se lahko tožnik v času bolniškega staleža udeleži zabave in opravlja pridobitno dejavnost (vrtenje glasbe na zabavi). Tožnik bi se lahko udeležil zabave (obletnice mature) v kolikor bi predhodno imel izrecno soglasje lečečega zdravnika. Tožnik pa je dobil navodila, da naj palec razgibava in previdno hodi, v smislu nepretiranega obremenjevanja, ter naj pazi, da se s palcem desnega stopala ne zadene v kak trd predmet. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, temveč je preuranjeno zaključilo, da tožnik ni kršil navodil zdravnika, ker ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika. Ker je zaradi napačne materialnopravne presoje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
vmesna sodba – delna sodba – pogodba o finančnem leasingu – indirektni finančni leasing – financiranje premičnin – prevzem predmeta leasinga – prevalitev rizika dobave in dobavljenega predmeta na leasingojemalca – ničnost pogodbe o leasingu – splošni pogoji za finančni leasing premičnin
Za pogodbo o indirektnem finančnem leasingu je značilno, da je njegov namen financiranje investicije, pri čemer leasingodajalec ne sodeluje niti pri izbiri predmeta leasinga niti pri izbiri njegovega proizvajalca oziroma prodajalca. Zato je razumljivo, da se v pogodbi zavaruje tako, da prevali rizike, ki izvirajo iz dobave in dobavljenega predmeta, na leasingojemalca.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali da ne bi bil zmožen opravljati svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Tožnik je še nadalje invalid III. kategorije s pravicami, priznanimi po ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorije invalidnosti.
lastnost zavarovanca - opravljanje samostojne dejavnosti - uživalka pokojnine
ZPIZ-2 v četrtem odstavku 406. člena določa, da uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi ZPIZ-2 opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena ZPIZ-2, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve ZPIZ-2 uskladi svoj status z določbami 116. člena ZPIZ-2. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedena določba ne velja za tožnico, ki ob uveljavitvi ZPIZ-2, tj. 1. 1. 2013, še ni bila uživalka pokojnine. Tožnica se je upokojila šele 22. 5. 2013, torej po uveljavitvi ZPIZ-2. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZPIZ-2 za razliko od ZPIZ-1 ne omogoča več t. i. sočasnega dvojnega statusa upokojenca in zavarovanca, kar je omogočala določba 18. člena ZPIZ-1, ki je urejala izvzem iz zavarovanja. Po novi ureditvi v skladu z ZPIZ-2 se morajo vse osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot samostojni podjetniki posamezniki, obvezno vključiti v zavarovanje.
Ker se dedovanje uvede s smrtjo zapustnika, je pomembno le to, ali je dedič živ v trenutku zapustnikove smrti. To velja tako za zakonite kot oporočne dediče. Okoliščina, da je oporočni dedič že pred začetkom zapuščinskega postopka umrl, nima nobenega vpliva.