potrebni izvršilni stroški - odgovor na ugovor - neobrazložen ugovor
Primarni namen odgovora na ugovor je v vsebinskem nasprotovanju ugovoru, da se prepreči domneva resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb o pravno pomembnih dejstvih. Drugi namen je v dopolnitvi navedb o dejstvih in predložitvi dokazov, na katere je upnik opiral predlog za izvršbo, prav tako, da se prepreči domneva resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb. V situaciji, ko dolžnik ne navede pravno pomembnih dejstev, torej takšnih, ki bi preprečevali izvršbo, pa odgovor upnika ne bi v ničemer izboljšal njegovega položaja v postopku. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovoru je neodvisna od upnikove aktivnosti, saj domneva resničnosti dolžnikovih navedb v pojasnjenem položaju ne učinkuje. V takšni situaciji ne gre za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upniku, zato jih upnik krije sam.
sodba v sporu majhne vrednosti – dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave – plačilo vtoževane terjatve po izdaji sodbe – časovne meje pravnomočnosti
Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo na podlagi takšnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo ob zaključku glavne obravnave oziroma v tem primeru ob izdaji sodbe. Kasnejših dejstev, torej tudi tega, da je tožena stranka tožeči stranki določen znesek poravnala, zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonitost odpovedi - denarno povračilo - višina - opozorilo pred kršitvijo
Tožena stranka tožniku ni vročila niti ni poskušala vročiti opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa s kršitvami v teh opozorilih ni bil seznanjen. Ker tožena stranka ni izpolnila procesne predpostavke za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je postopek izvedla nezakonito ter v nasprotju z določbo 1. odstavka 85. člena ZDR-1 (ki delodajalcu nalaga dolžnost pisnega opozorila delavca na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila), je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve dela stroškov tega postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena, ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku. Ti stroški so bili nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku, v kolikor pa jih je prijavil, pa navedeno ne vpliva na predmetno odločitev. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj delno priznal prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila, oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na dejanski opis očitanih ravnanj tožena stranka ravnanje tožnice v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim pravilno opredelila kot ponareditev ali uničenje poslovnih listin, izkazala pa je tudi obstoj vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja, vključno s subjektivnim znakom očitanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin, ki ga predstavlja naklep. Tožnica je s tem, ko je neustrezno knjižila račune in podeljevala „sconto“ z namenom prikriti manjko gotovine v ročni blagajni, pri čemer je vedela, da v evidence in poslovne knjige vpisuje lažne podatke, ravnala naklepno. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0086109
ZKP člen 167, 167/2, 169, 169/7, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 31, 257, 257/3.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – nestrinjanje preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo – namen preiskave – utemeljen sum – objektivni znaki kaznivega dejanja – presoja dokazov – bistvena kršitev določb kazenskega postopka – razveljavitev sklepa
Ob odločanju o nestrinjanju preiskovalne sodnice na podlagi sedmega odstavka 169. člena ZKP izvenobravnavni senat dokazov, ki jih je predložil državni tožilec, ni ocenil v smeri, ali iz predloženih dokazov izhaja utemeljen sum, da je obdolženi izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Omejil se je na oceno, da ni podan subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Takšna ocena je v tej fazi postopka preuranjena.
Tožnik se je kot delavec prvotožene stranke poškodoval, ko je opravljal svoje delo na delovnem mestu „utopni kovač“ na delovnem stroju - pnevmatskem udarnem kladivu in mu je zaradi nepričakovane sprožitve pnevmatskega udarnega kladiva zmečkalo prste desne roke, poleg tega pa je prišlo tudi do zloma končnega dela mezinca desne roke. Delovanje udarnega kladiva pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, zato je prvotožena stranka za škodni dogodek odgovorna objektivno.
Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova primarnega in sekundarnega strahu prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Glede na ugotovitve, da je tožnik ob nesreči doživel šok (še posebej, ko so mu povedali, koliko prstov mu je ostalo), da je ob nesreči utrpel kratkotrajen primarni strah močne intenzivnosti in da je bil vse od seznanitve s poškodbami in v obdobju po operativnem posegu pa do znakov celjenja rane zaskrbljen za izid zdravljenja (to je trajalo nekaj tednov, največ do enega meseca), znaša ustrezna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 2.000,00 EUR, kar je primerljivo tudi s prisojenimi odškodninami za to obliko nepremoženjske škode v podobnih primerih.
ZDR-1 člen 89, 94, 94/4, 110, 110/1, 110/1-2, 113.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pripravnik - nezakonitost odpovedi
Po 123. členu ZDR-1 delodajalec pripravniku v času trajanja pripravništva ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Redna odpoved v času pripravništva je izključena, kar pomeni, da je lahko pripravnik s prenehanjem delovnega razmerja sankcioniran le v primeru resnejših kršitev delovnih obveznosti, ki terjajo izredno odpoved. Ker je tožena stranka tožniku (pripravniku) podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ta pa je v času opravljanja pripravništva izključena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DEDNO PRAVO
VSL0071275
ZPP člen 328, 332. ZD člen 216.
zapuščinski postopek – sklep o dedovanju – vzpostavitev etažne lastnine za stanovanje, ki je predmet sklepa o dedovanju – odredba zapuščinskega sodišča o vknjižbi lastninske pravice – predlog za izdajo popravnega sklepa – neutemeljenost predloga za izdajo popravnega sklepa
Za izdajo popravnega sklepa ni podlage, saj ni prišlo do napak, pomot ali pomanjkljivosti, prav tako ne za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju, saj bi ta prišel v poštev le, če sodišče v sklep o dedovanju ne bi vključilo vsega znanega premoženja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022954
OZ člen 82/1, 132.
povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - razlaga pogodbe - uporaba razlagalnih pravil - aktivna legitimacija
Sodišče prve stopnje je vsebino navedenih pogodb pravilno presojalo v luči določbe prvega odstavka 82. člena OZ. Vsebina pogodbenih določil je bila namreč jasna in med strankama nesporna, zato ni bilo nobene potrebe za uporabo razlagalnih pravil.
vojak - opravljanje vojaške službe - invalid III. kategorije - zdravstvene omejitve - sodno varstvo - sposobnost za opravljanje vojaške službe
Tožnik izpodbija oceno sposobnosti pripadnika stalne sestave Slovenske vojske za opravljanje vojaške službe, s katero je zdravstvena komisija tožene stranke ugotovila, da tožnik trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za dolžnost poveljnik oddelka in trajno ni zmožen za vojaško službo. Ocena in zaključek zdravstvene komisije sta pravilna. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje dela poveljnika voda, kar pomeni, da trajno ni zmožen za vojaško službo. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je ocena sposobnosti pripadnika sestave SV za opravljanje vojaške službe, nezakonita in se razveljavi, ni utemeljen.
ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/1. OZ člen 190, 190/1.
neupravičeno prejeta nakazila - vrnitev - zmotna uporaba materialnega prava - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Tretji odstavek 65. člena ZUTD določa, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče. Zavod RS za zaposlovanje je odločil, da mu je tožeča stranka kot delodajalec tožene stranke dolžna vrniti znesek toženi stranki nakazanega nadomestila v času, ko je bila tožena stranka kot brezposelna prijavljena pri zavodu. Tožeča stranka je zato Zavodu RS za zaposlovanje nakazala določeni znesek, vendar pa tega zneska ne more sedaj terjati od tožene stranke. Pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je pravnomočna sodba Delovnega sodišča, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je s tem, ko je tožena stranka prejela nadomestilo pri Zavodu RS za zaposlovanje, odpadel pravni temelj za plačilo nadomestila plače v tej višini. Do razveljavitve (oziroma spremembe) pravnomočne sodbe bi lahko prišlo le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, s tem pa bi odpadla tudi pravna podlaga za plačilo spornega nadomestila plače. Ker pravni temelj, na podlagi katerega je tožena stranka prejela sporno nadomestilo plače, ni odpadel (ni prenehal veljati), je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, s katero je tožeča stranka uveljavljala vračilo nakazila, zavrnilo.
stranska intervencija - pravni interes - ekonomski interes
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je predpostavka stranske intervencije poseben intervencijski interes, ki je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi (individualnem delovnem sporu). Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta soodvisni in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo. V konkretnem primeru morebitna neugodna odločba za tožnika ne bi negativno vplivala na razmerje med tožnikom in pritožnikom, ker je predmet konkretnega spora imenovanje tožnika v naziv, kar je stvar razmerja med tožnikom in toženo stranko in pri tem stranski intervenient nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je interes, ki ga navaja stranski intervenient (povrnitev stroškov postopka v primeru uspeha) tipično ekonomski interes, ter da zavzemanje pritožnika za izdajo pravilnejše in pravičnejše sodne odločbe ni upoštevni pravni interes. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo stranska intervencija pritožnika.
Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala naročanje gradbenega materiala v večjih količinah kot so bile potrebne in da je kljub navodilom, da je treba naročanje izvajati v celoti preko nabavne službe, material naročal sam ali nabavni službi dajal napačne podatke o izmerah ter zahteval od kooperanta, da naročeni material dostavi s tovornim vozilom tožene stranke na gradbišče njegove stanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku očitanih kršitev ni dokazala, posledično pa ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu je lahko le eden od kriterijev za določitev višine denarnega povračila. Delavec ima izbiro, ali zahteva vrnitev na delo k delodajalcu in bi bil v tem primeru upravičen do razlike v plači (brez odškodnine po 118. členu ZDR-1) ali pa sodno razvezo z denarnim povračilom, pri kateri se nižja plača pri drugem delodajalcu (za čas po datumu sodne razveze) lahko upošteva le kot kriterij za določitev višine povračila. Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna le do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Vsa morebitna prikrajšanja po tem datumu pa so lahko le predmet ustreznega denarna povračila iz 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ločeno prisodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 in še odškodnino zaradi razlike v plači. Glede na to, da so vsa morebitna prikrajšanja delavca, nastala po datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, lahko le predmet ustreznega denarnega povračila in da se denarno povračilo določi v bruto znesku, je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila, ki pripada tožniku.
nadure - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure - voznik tovornjaka
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni plačala vsega, kar mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dokazno breme o tem, koliko nadur je tožnik dejansko opravil, na strani tožnika. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil tudi svojo evidenco. Dokazno breme, da je bilo tožniku iz naslova delovnega razmerja plačano vse, kar mu pripada, je na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
obnova kazenskega postopka - izrek - opis dejanja v izreku sodbe - ne bis in idem - sankcija
Kadar se v novem postopku odloča na glavni obravnavi in ostane dejansko stanje nespremenjeno, kot v obravnavanem primeru, sodišče obsojenca ne spozna ponovno za krivega in mu ne izreče ponovno kazenske sankcije, saj bi to pomenilo dvakratno obsodbo za isto dejanje, temveč s sodbo samo izreče, da ostane prejšnja pravnomočna sodba v celoti v veljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo milejšo kazensko sankcijo kot v prejšnji pravnomočni sodbi, česar sicer ne bi smelo storiti, pritožbeno sodišče ni imelo druge možnosti, kot da v obsojenčevo korist upošteva kazensko sankcijo iz izpodbijane sodbe.
Tožeča stranka je od toženca vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki si ga je toženec od tožeče stranke protipravno prilastil. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (ko pride do izpolnitve obveznosti ali ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost tožnika tretja oseba). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Ker glede na pravnomočno kazensko sodbo toženec z dnem pravnomočnosti te sodbe ni bil več dolžan vrniti zneska 110.045,00 EUR tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so z dnem pravnomočnosti te sodbe prenehale teči tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od tega zneska, za plačilo katerih je bil zavezanec toženec.
zamudna sodba - ugotovitev delovnega razmerja - sklepčnost - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri tem pa je navajal, da je bilo to dokazano z obvestilom Inšpektorata RS za delo, ki je nad toženo stranko izvajal inšpekcijski postopek in je ugotovil, da je tožnik opravljal dela suhe montaže, ne da bi bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Iz obvestila Inšpektorata RS za delo, ki ga je tožnik priložil kot listinski dokaz k tožbi, je razvidno, da ga je tožnikova pooblaščenka prejela 23. 9. 2014. Zato je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da gre za sporno delovno razmerje, ker ga tožena stranka ni prijavila v obvezno zavarovanje. Ker je tožnik tožbo s priporočeno poštno pošiljko vložil 9. 7. 2015, je zamudil rok za vložitev tožbe. Rok 30 dni za vložitev tožbe, ki je določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, je materialni prekluzivni rok, zato sodišče prve stopnje tožnika utemeljeno ni pozivalo k popravi tožbe.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da pri izplačilu plače za november 2013 ni šlo za nedopustni odtegljaj v višini 600,00 EUR, ampak za negativno stimulacijo pri plači. Te navedbe bi lahko bile upoštevne, če bi tožena stranka tožniku pri vsaki plači v letu 2013 znižala plačo iz naslova negativne stimulacije za 54,54 EUR bruto, ne pa da je to storila z odtegljajem v zbirnem znesku 600,00 EUR za vseh enajst mesecev pri plači za november 2013, in sicer v posledici inventurnega primanjkljaja za leto 2013 v višini 41.000,00 EUR, kar je razporedila na plače delavcev za november 2013. V konkretnem primeru ni šlo za znižanje plač iz naslova individualne delovne uspešnosti, kar sicer pravilnik tožene stranke dopušča v višini do - 30% osnovne plače, ampak za enkratni odtegljaj z namenom pokritja sorazmernega dela inventurnega manka. Ker tožnik s tem ni soglašal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na povračilo odtegnjenega zneska utemeljeno ugodilo.
ZDR člen 6a, 6a/4, 44, 45, 45/2, 45/4. OZ člen 179, 179/2. ZDR-1 člen 8.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - višina odškodnine
Zaradi ravnanj glavne inšpektorice (neutemeljena izdaja sklepa, s katerim je tožnici za določeno obdobje odredila opravljanje drugega dela; odstranitev tožnice iz delovnega okolja in dodelitev pisarne v praznem, neurejenem nadstropju, ki je bilo dislocirano od ostalih sodelavcev; podaja več nezakonitih in nepravilnih ocen dela javnega uslužbenca; pogojevanje odobritev letnega dopusta s primopredajo; ukinitev in znižanje položajnega dodatka itd.), ki so bila usmerjena proti tožnici z namenom njene odstranitve s položaja direktorice, se je tožnica počutila degradirana in prizadeta. S tem pa je tožena stranka kršila dostojanstvo tožnice in njene osebnostne pravice. Ravnanja glavne inšpektorice so predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke, ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma, da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.