OBLIGACIJSKO PRAVO – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060206
OZ člen 346, 569, 569/1, 574, 574/1. ZPP člen 100, 100/1. ZD člen 132, 145, 145/1.
posojilna pogodba – smrt stranke – procesno nasledstvo – dediči – zastaranje – ugovor zastaranja – res iudicata – pritožbena novota
Do smrti stranke (tožnika) je prišlo med postopkom pred sodiščem prve stopnje. V procesnem smislu gre za nasledstvo, neodvisno od volje dedičev, ki se temu ne morejo upreti; ali bodo v pravdi aktivni, je njihova prosta izbira. Kljub dejstvu, da je sedaj toženec tudi eden izmed dedičev terjatve (ki te ne priznava), gre še vedno za obligacijski spor, le da je tožnik zaradi smrti upnika preoblikoval zahtevek, in sicer je zahteval spolnitev v korist vseh dedičev (med njih sodi tudi mladoletni A. A.).
sodba v sporu majhne vrednosti – dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave – plačilo vtoževane terjatve po izdaji sodbe – časovne meje pravnomočnosti
Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo na podlagi takšnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo ob zaključku glavne obravnave oziroma v tem primeru ob izdaji sodbe. Kasnejših dejstev, torej tudi tega, da je tožena stranka tožeči stranki določen znesek poravnala, zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.
Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.
Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino na podlagi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj. Vendar pa je pri odmeri odpravnine upoštevalo tožnikovo osnovno plačo, brez dodatka za delovno dobo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ustrezno zvišalo znesek odpravnine.
USTAVNO PRAVO – OKOLJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0080072
URS člen 72, 72/3. ZVO-1 člen 110a. ZOR člen 155, 156, 156/3, 206, 206/3. OZ člen 132, 133, 133/3, 186, 186/3, 325, 398, 399. ZPP člen 154, 154/2, 195, 214, 278, 278/2, 285, 286, 286/2, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 343, 392, 499, 499/3, 503. ZIZ člen 17, 55, 55/1, 55/1-8. ZPZRTH člen 1, 2, 9, 17.
odškodninska odgovornost – pravica do zdravega življenjskega okolja – zahteva, da se odstrani škodna nevarnost – splošno koristna dejavnost – povrnitev škode – škoda, ki presega običajne meje – navadna škoda – zmanjšanje premoženja – odgovornost več oseb za isto škodo – solidarna odgovornost – okoljska škoda – odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode – odgovornost povzročitelja obremenitve okolja – odgovornost ne glede na krivdo – izpuščanje nevarnih snovi – povzročanje emisij – zakonske zamudne obresti – pravnomočnost sodbe – časovne meje pravnomočnosti – sodna poravnava – trditveno in dokazno breme – informativni dokaz – neprerekana dejstva – prekluzija – pojem krivde – materialno procesno vodstvo – pravica do učinkovitega sodnega varstva
Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku.
Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti.
Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretjega odstavka 206. člena ZOR (tretji odstavek 186. člena OZ). Tožniki so dokazali, da jim je zaradi sicer dovoljenega delovanja toženih strank nastala škoda, ki presega normalne meje. Naložiti jim tudi breme dokazovanja, koliko je k nastanku njihove škode prispevala katera od toženih strank in drugi onesnaževalci okolja, pa bi bilo glede na okoliščine konkretnega primera pretežko dokazno breme.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da pri izplačilu plače za november 2013 ni šlo za nedopustni odtegljaj v višini 600,00 EUR, ampak za negativno stimulacijo pri plači. Te navedbe bi lahko bile upoštevne, če bi tožena stranka tožniku pri vsaki plači v letu 2013 znižala plačo iz naslova negativne stimulacije za 54,54 EUR bruto, ne pa da je to storila z odtegljajem v zbirnem znesku 600,00 EUR za vseh enajst mesecev pri plači za november 2013, in sicer v posledici inventurnega primanjkljaja za leto 2013 v višini 41.000,00 EUR, kar je razporedila na plače delavcev za november 2013. V konkretnem primeru ni šlo za znižanje plač iz naslova individualne delovne uspešnosti, kar sicer pravilnik tožene stranke dopušča v višini do - 30% osnovne plače, ampak za enkratni odtegljaj z namenom pokritja sorazmernega dela inventurnega manka. Ker tožnik s tem ni soglašal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na povračilo odtegnjenega zneska utemeljeno ugodilo.
vojak - opravljanje vojaške službe - invalid III. kategorije - zdravstvene omejitve - sodno varstvo - sposobnost za opravljanje vojaške službe
Tožnik izpodbija oceno sposobnosti pripadnika stalne sestave Slovenske vojske za opravljanje vojaške službe, s katero je zdravstvena komisija tožene stranke ugotovila, da tožnik trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za dolžnost poveljnik oddelka in trajno ni zmožen za vojaško službo. Ocena in zaključek zdravstvene komisije sta pravilna. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje dela poveljnika voda, kar pomeni, da trajno ni zmožen za vojaško službo. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je ocena sposobnosti pripadnika sestave SV za opravljanje vojaške službe, nezakonita in se razveljavi, ni utemeljen.
ZPP člen 7, 153, 212, 243, 244, 249, 252. OZ člen 131, 132.
izgubljeni dobiček - višina škode - trditveno in dokazno breme - izvedenec - razrešitev izvedenca - postavitev drugega izvedenca - predujem - nagrada in stroški izvedenca
Trditveno in dokazno breme za višino škode je na tožeči stranki, ki zatrjuje, da ji je škoda nastala. V zvezi s pravilnostjo predpostavk za izračun višine škode je imela tožena stranka številne obrazložene in utemeljene pripombe, ki so se nanašale zlasti na dejanski obseg izvajanja dejavnosti, na vsebino poslovnega izida družbe A. ter na osnovne normativne zahteve za zagon in opravljanje dejavnosti. Zato bi morala tožeča stranka svoje navedbe ustrezno dopolniti in zanje predlagati tudi ustrezne dokaze. Tožeča stranka namreč zmotno meni, da je na njej zgolj trditveno in dokazno breme glede prihodkov od izvajanja dejavnosti, na toženi stranki pa naj bi bilo trditveno in dokazno breme glede odhodkov. Škodo, glede katere je dokazno in trditveno breme na tožeči stranki, namreč predstavlja izgubljeni dobiček, torej razlika med prihodki in odhodki.
Sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni založila predujma. Povzeta določba ureja pravila v zvezi s plačevanjem predujma, ne pa pravil za končno porazdelitev stroškov med strankama. Upoštevanje morebitne krivde za nastanek stroškov je predmet odločitve o pravdnih stroških, zato za odločitev, kdo mora založiti predujem, ni pomembno.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost z dela - absolutna bistvena kršitev določb postopka - neizvedba dokazov
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko ni navedlo konkretnih razlogov za neizvedbo dokazov z zaslišanjem prič ter dokaza z vpogledom v drug spis. Skladno z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve sodbe med drugim navedlo, da je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, vendar pa skladno s pravno teorijo in ustaljeno (ustavno) sodno prakso taka splošna opredelitev ne zadostuje za ustrezno obrazložitev zavrnitve predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, zakaj je štelo, da so ti predlagani dokazi (zaslišanje dveh prič in vpogled v drug spis istega sodišča) nepotrebni. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožeča stranka je od toženca vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki si ga je toženec od tožeče stranke protipravno prilastil. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (ko pride do izpolnitve obveznosti ali ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost tožnika tretja oseba). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Ker glede na pravnomočno kazensko sodbo toženec z dnem pravnomočnosti te sodbe ni bil več dolžan vrniti zneska 110.045,00 EUR tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so z dnem pravnomočnosti te sodbe prenehale teči tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od tega zneska, za plačilo katerih je bil zavezanec toženec.
ZP-1 člen 6a. ZJN-2 člen 42, 42/,3, 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/4.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - prekršek neznatnega pomena - stopnja odgovornosti - znesek neplačane obveznosti
Že zaradi stopnje odgovornosti, majhnega zneska neplačane obveznosti, takojšnjega ukrepanja in poplačila zneska, datuma zapadlosti (tik pred postopkom odpiranja ponudb) so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Prav tako je pravilna obrazložitev sodišča glede nadaljnjega pogoja, da pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica.
obnova kazenskega postopka - izrek - opis dejanja v izreku sodbe - ne bis in idem - sankcija
Kadar se v novem postopku odloča na glavni obravnavi in ostane dejansko stanje nespremenjeno, kot v obravnavanem primeru, sodišče obsojenca ne spozna ponovno za krivega in mu ne izreče ponovno kazenske sankcije, saj bi to pomenilo dvakratno obsodbo za isto dejanje, temveč s sodbo samo izreče, da ostane prejšnja pravnomočna sodba v celoti v veljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo milejšo kazensko sankcijo kot v prejšnji pravnomočni sodbi, česar sicer ne bi smelo storiti, pritožbeno sodišče ni imelo druge možnosti, kot da v obsojenčevo korist upošteva kazensko sankcijo iz izpodbijane sodbe.
V spornem obdobju je postopek glede varstva pravic iz delovnega razmerja urejal ZTPDR, po katerem je bilo treba pri delodajalcu vložiti zahtevo za varstvo pravic v roku 15 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice (80. člen), nato pa v roku 15 dni od odločitve delodajalca oziroma v roku 15 dni po preteku 30-dnevnega roka za odločitev, zahtevati varstvo svojih pravic pri sodišču (83. člen). Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja ni uveljavljal obstoja delovnega razmerja oziroma ni zahteval odprave kršitve pravic pri toženi stranki v smislu 80. člena ZTPDR niti ni vložil tožbe v roku iz 83. člena ZTPDR. Tožbo je vložil šele 20. 1. 2016, čeprav je že v letu 2014 v socialnem sporu izpodbijal odločbo ZPIZ Slovenije, s katero mu ni bila priznana lastnost zavarovanca v spornem obdobju. Torej je že takrat vedel za kršitev pravic iz delovnega razmerja v smislu neobstoja delovnega razmerja. Zato je tožba, ki je vložena po preteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, prepozna, in jo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - zagovor
Ker je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še pred vročitvijo vabila na zagovor, ki je vsebovalo tudi opis očitanih kršitev, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.
ne bis in idem – prepoved ponovnega odločanja o isti stvari – postopek nadzora (inšpekcijski postopek) – postopek o prekršku
Res je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo v obravnavani zadevi nastopalo kot nadzorni (inšpekcijski) organ in prekrškovni organ, vendar gre za dva različna postopka, ko je treba izdati ob zaključku postopkov o istem dejanskem stanu dva različna akta. Opozorilo na podlagi 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) je izdano v postopku nadzora (inšpekcijskem postopku) po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter se naša na odpravo ugotovljenih nepravilnosti ali pomanjkljivosti in ni sankcija za prekršek. Storilec, kateremu je izrečeno opozorilo na podlagi 33. člena ZIN, ni prost odgovornosti za prekršek, ki je bil storjen z isto kršitvijo v istih časovnih in krajevnih okoliščinah.
spor majhne vrednosti – preložitev naroka – opravičilo – opravičljiv razlog za izostanek – izostanek zaradi bolezni – zdravniško opravičilo – predpisan obrazec – pojasnevalna dolžnost sodišča – možnost sodelovanja v postopku – zapisnik o naroku – pošiljanje zapisnikov strankam – pravica do vpogleda v spis – protispisnost – obrazloženost pritožbe – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje – metodološki napotek proste dokazne ocene – neupoštevanje metodološkega napotka – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – nedopusten pritožbeni razlog
K predložitvi pravilnega opravičila sodišče stranke ni dolžno ne pozivati niti ji ni dolžno pojasnjevati postopka.
Toženec svojemu opravičilu kvalificiranega dokazila o nenadni in nepredvidljivi bolezni ni predložil. Tega ni storil niti kasneje. Zgolj pisno opravičilo in sklicevanje na povišano temperaturo, do katere naj bi prišlo že dva dni pred razpisanim narokom, povišan krvni sladkor ter slabo počutje, za preložitev naroka ni zadostovalo.
Tožnik se je kot delavec prvotožene stranke poškodoval, ko je opravljal svoje delo na delovnem mestu „utopni kovač“ na delovnem stroju - pnevmatskem udarnem kladivu in mu je zaradi nepričakovane sprožitve pnevmatskega udarnega kladiva zmečkalo prste desne roke, poleg tega pa je prišlo tudi do zloma končnega dela mezinca desne roke. Delovanje udarnega kladiva pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, zato je prvotožena stranka za škodni dogodek odgovorna objektivno.
Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova primarnega in sekundarnega strahu prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Glede na ugotovitve, da je tožnik ob nesreči doživel šok (še posebej, ko so mu povedali, koliko prstov mu je ostalo), da je ob nesreči utrpel kratkotrajen primarni strah močne intenzivnosti in da je bil vse od seznanitve s poškodbami in v obdobju po operativnem posegu pa do znakov celjenja rane zaskrbljen za izid zdravljenja (to je trajalo nekaj tednov, največ do enega meseca), znaša ustrezna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 2.000,00 EUR, kar je primerljivo tudi s prisojenimi odškodninami za to obliko nepremoženjske škode v podobnih primerih.
Tožena stranka je v letu 2001 s Pokojninsko družbo A d. d. sklenila pogodbo o plačevanju premij za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje delavcev za 10 let. Premije je tožena stranka vplačevala za tiste delavce, ki so se vključili v pokojninski načrt. Tožnik je v sistem pristopil s pristopno izjavo, od katere je nato z izstopno izjavo odstopil. Glede na to, da je tožnik odstopil od svoje pristopne izjave v dodatno pokojninsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga tožena stranka ni obravnavala diskriminatorno, ko mu je prenehala plačevati premije.
Sodišče prve stopnje je zmotno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in plačati v sklad pokojninske družbe A d.d. premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od decembra 2010 dalje. Na izstopni izjavi je navedeno, da začne trimesečni izstopni rok teči s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu pisne izstopne izjave. Glede na navedeno je trimesečni izstopni rok pričel teči s 1. 10. 2010 in se iztekel 1. 1. 2011, kar pomeni, da bi tožena stranka morala za tožnika plačati še premijo za mesec december 2010. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo premije za mesec december 2010.
Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.
Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino po določbi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.
Tožena stranka je za tožnika iz naslova plač za sporno obdobje poravnala obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ni pa mu izplačala neto plač, ker tožnik neupravičeno ni prišel na delo. Sodišče prve stopnje takšnemu ugovoru tožene stranke utemeljeno ni sledilo, četudi je ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela res neupravičen. Pravilno je poudarilo, da podlaga za utemeljenost zahtevka na izplačilo neto plač ni v 137. členu ZDR-1, ki določa pravico do nadomestila plače v točno določenih primerih, ampak v 136. členu ZDR-1, po katerem lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v primerih, ki so določeni z zakonom, pri čemer neupravičen izostanek ni med temi primeri. Zato tožnik za sporno obdobje utemeljeno zahteva plačilo neto plač.