Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb, vendar pa v primeru poizvedb ne gre za stroške vsakršnih poizvedb temveč le za tiste poizvedbe, ki so potrebne za izvršbo. Za konkretno izvršbo niso bile potrebne poizvedbe, na katere se sklicuje upnik, saj upnik na njihovi podlagi ni podal nikakršnega predloga, katerega namen bi bilo upnikovo poplačilo, zato tudi niso bili potrebni stroški, ki so z njimi nastali.
sodba v sporu majhne vrednosti – dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave – plačilo vtoževane terjatve po izdaji sodbe – časovne meje pravnomočnosti
Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo na podlagi takšnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo ob zaključku glavne obravnave oziroma v tem primeru ob izdaji sodbe. Kasnejših dejstev, torej tudi tega, da je tožena stranka tožeči stranki določen znesek poravnala, zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.
ZP-1 člen 6a. ZJN-2 člen 42, 42/,3, 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/4.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - prekršek neznatnega pomena - stopnja odgovornosti - znesek neplačane obveznosti
Že zaradi stopnje odgovornosti, majhnega zneska neplačane obveznosti, takojšnjega ukrepanja in poplačila zneska, datuma zapadlosti (tik pred postopkom odpiranja ponudb) so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Prav tako je pravilna obrazložitev sodišča glede nadaljnjega pogoja, da pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica.
ZDR-1 člen 7, 47. OZ člen 131. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi se dogajalo že več kot 10 let in ki naj bi ga s svojim ravnanjem izvajale sodelavke tožnice in tožnici nadrejena delavka. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Zaključilo je, da gre pri tožnici za verjeten obstoj paranoidne osebnostne motnje in da zaradi te motnje pogosteje prihaja v nesporazume z okoljem. Način obnašanja, ki ga imajo sodelavke do tožnice, ni vselej sprejemljiv, vendar njihova ravnanja niso dosegla tiste stopnje, da je delodajalec odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh odločilnih dokazov, ki jih je v potrditev svojih trditev predlagala tožnica, niti ni navedlo razlogov, zakaj jih ni upoštevalo. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se dokazne ocene sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik je v poročilih in certifikatih za stranke navedel neresnične oziroma lažne podatke o dnevu, kraju in obsegu kontrole, s čimer je kršil delovne obveznosti, te kršitve pa imajo tudi vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1. Zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DEDNO PRAVO
VSL0071275
ZPP člen 328, 332. ZD člen 216.
zapuščinski postopek – sklep o dedovanju – vzpostavitev etažne lastnine za stanovanje, ki je predmet sklepa o dedovanju – odredba zapuščinskega sodišča o vknjižbi lastninske pravice – predlog za izdajo popravnega sklepa – neutemeljenost predloga za izdajo popravnega sklepa
Za izdajo popravnega sklepa ni podlage, saj ni prišlo do napak, pomot ali pomanjkljivosti, prav tako ne za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju, saj bi ta prišel v poštev le, če sodišče v sklep o dedovanju ne bi vključilo vsega znanega premoženja.
zamudna sodba - ugotovitev delovnega razmerja - sklepčnost - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri tem pa je navajal, da je bilo to dokazano z obvestilom Inšpektorata RS za delo, ki je nad toženo stranko izvajal inšpekcijski postopek in je ugotovil, da je tožnik opravljal dela suhe montaže, ne da bi bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Iz obvestila Inšpektorata RS za delo, ki ga je tožnik priložil kot listinski dokaz k tožbi, je razvidno, da ga je tožnikova pooblaščenka prejela 23. 9. 2014. Zato je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da gre za sporno delovno razmerje, ker ga tožena stranka ni prijavila v obvezno zavarovanje. Ker je tožnik tožbo s priporočeno poštno pošiljko vložil 9. 7. 2015, je zamudil rok za vložitev tožbe. Rok 30 dni za vložitev tožbe, ki je določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, je materialni prekluzivni rok, zato sodišče prve stopnje tožnika utemeljeno ni pozivalo k popravi tožbe.
kršitev materialnih določb zakona – obstoj prekrška – prekršek, storjen pri opravljanju tehničnega pregleda – znaki prekrška – odločba o prekršku – opis prekrška – zahteva za sodno varstvo
Bistven očitek obravnavanega prekrška je, da pri opravi tehničnega pregleda ni bila opravljena identifikacija vozila oziroma pri identifikaciji vozila niso bile ugotovljene spremembe na vozilu. Da so bile na vozilu spremembe, je v nadaljevanju opisa prekrška konkretizirano z navedbo, da so bile na vozilu izvedene predelave in je bilo vozilo predelano 1.7.2012, na dan izvedbe tehničnega pregleda 21.5.2013 pa postopek odobritve predelave ni bil izveden, saj je bil izveden kasneje šele 10.6.2013, potrdilo o skladnosti pa je bilo izdano šele 11.6.2013. Okoliščina, da kontrolorju v času izvedbe tehničnega pregleda ni bilo poznano poročilo o predelavi št. 1, ki ga je izdala K. I. d.o.o., ni pravno relevantno, saj je z navedbo tega poročila v opisu obravnavanega prekrška le konkretizirano (pojasnjeno), da je bila v času izvedbe tehničnega pregleda predelava vozila izvedena, kar pa pri identifikaciji vozila pri izvedbi tehničnega pregleda ni bilo ugotovljeno, pa bi moralo, če bi bila identifikacija izvedena v skladu s Pravilnikom o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil.
zahtevek za plačilo stroškov elektrike – nesklepčnost tožbe – spor majhne vrednosti – izvedba naroka – dokazni predlog za zaslišanje priče – odločitev o stroških – vštetje nagrade za postopek izvršbe v nagrado za postopek
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnica trditvenega bremena glede višine terjatve ni zmogla (7. in 212. člen ZPP), razpravljanje o materialni podlagi nesklepčnega zahtevka posledično za odločitev o zahtevku ni relevantno. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice v zvezi s podlago zahtevka (verzije), ni utemeljen.
USTAVNO PRAVO – OKOLJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0080072
URS člen 72, 72/3. ZVO-1 člen 110a. ZOR člen 155, 156, 156/3, 206, 206/3. OZ člen 132, 133, 133/3, 186, 186/3, 325, 398, 399. ZPP člen 154, 154/2, 195, 214, 278, 278/2, 285, 286, 286/2, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 343, 392, 499, 499/3, 503. ZIZ člen 17, 55, 55/1, 55/1-8. ZPZRTH člen 1, 2, 9, 17.
odškodninska odgovornost – pravica do zdravega življenjskega okolja – zahteva, da se odstrani škodna nevarnost – splošno koristna dejavnost – povrnitev škode – škoda, ki presega običajne meje – navadna škoda – zmanjšanje premoženja – odgovornost več oseb za isto škodo – solidarna odgovornost – okoljska škoda – odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode – odgovornost povzročitelja obremenitve okolja – odgovornost ne glede na krivdo – izpuščanje nevarnih snovi – povzročanje emisij – zakonske zamudne obresti – pravnomočnost sodbe – časovne meje pravnomočnosti – sodna poravnava – trditveno in dokazno breme – informativni dokaz – neprerekana dejstva – prekluzija – pojem krivde – materialno procesno vodstvo – pravica do učinkovitega sodnega varstva
Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku.
Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti.
Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretjega odstavka 206. člena ZOR (tretji odstavek 186. člena OZ). Tožniki so dokazali, da jim je zaradi sicer dovoljenega delovanja toženih strank nastala škoda, ki presega normalne meje. Naložiti jim tudi breme dokazovanja, koliko je k nastanku njihove škode prispevala katera od toženih strank in drugi onesnaževalci okolja, pa bi bilo glede na okoliščine konkretnega primera pretežko dokazno breme.
Ker tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v 15-dnevnem roku, niti ni v tem roku zaprosila za oprostitev ali odlog plačila takse, je sodišče prve stopnje pritožbo zoper zamudno sodbo pravilno štelo za umaknjeno.
Pri predpravdnem pobotanju stranka ugovarja tožbenemu zahtevku s tem, da navaja dejstva v smeri, da je terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, ugasnila. Pri procesnem pobotu pa gre za uveljavljanje nasprotnega zahtevka v obrambne namene, zato veljajo pravila o litispendenci lahko le glede procesne izjave stranke, s katero se uveljavlja procesno pobotanje. Pri predpravdnem pobotanju takšnega zahtevka ni (gre zgolj za materialni ugovor v smeri ugasle terjatve po tožbi), kar pomeni, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za eventualno kopičenje nasprotnih zahtevkov v obrambne namene.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066241
ZP-1 člen 22, 31, 31/3. ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-5.
izrekanje sankcij mladoletnikom - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti
Stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu se izreče mladoletniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma ki mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, za prekršek, za katerega so kazenske točke predpisane v materialnem predpisu, ki določa prekršek.
obveznost plačila - razlike v plači - plačilo po dejanskem delu - vojska
Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če je formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa opravlja vsa dela in naloge oziroma pretežen del nalog druge formacijske dolžnosti. Tožnica v spornem obdobju, ko je bila razporejena na formacijsko dolžnost „administrator V“, ni opravljala nalog oziroma vsaj pretežnega dela nalog druge formacijske dolžnosti, to je vojaške dolžnosti „administrator“ oziroma kasneje „vojak administrator“, saj ni opravljala tipičnih vojaških nalog ter ni nosila uniforme, prav tako se ni udeleževala pohodov in športnih dni, razen pohodov in športnih dni, katerih se je udeleževala večina civilnih oseb prostovoljno. Vojaške osebe so bile podvržene preverjanju in usposabljanju (rokovanje z orožjem, poznavanje vojaške taktike in ostalih vojaških znanj), čemur pa tožnica ni bila. Glede na to, da je tožnica v celotnem obdobju opravljala dela in naloge civilne dolžnosti „administrator V“, na katero je bila tudi formalno razporejena in ni opravljala vojaških nalog, je tožnica za delo, ki ga je opravljala, prejela ustrezno plačilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje.
ZPP v 105.a členu določa, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz 3. odstavka tega člena. Če v roku iz prejšnjega odstavka tega člena taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Ker tožena stranka na poziv sodišča prve stopnje ni pravočasno plačala sodne takse za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, je sodišča prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila pritožba umaknjena in je postopek ustavilo (ZPP člen 105a).
Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 130. člena ZJU, ki se nanaša na vročanje pisanj v disciplinskem postopku pri toženi stranki, in v konkretnem primeru uporabilo določbo 137. člena ZPP. Ta določa, da se vročajo pisanja zakonitemu zastopniku stranke ali pooblaščencu, če ga stranka ima in če ni v tem zakonu drugače določeno. Vročitev sklepa o tožnikovi disciplinski odgovornosti je bila veljavno opravljena šele z vročitvijo odvetniku, ki je imel tudi pravico vložiti pritožbo zoper ta sklep. S sklepom tožene stranke je bila zato pritožba tožnikovega pooblaščenca neutemeljeno zavržena, hkrati pa je bila izdana po preteku relativnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, zato je ta nezakonit. Posledično je nezakonit tudi disciplinski postopek in sklep o disciplinski odgovornosti. Glede na navedeno pa je nezakonit tudi sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, saj je tožnik utemeljeno navajal, da vročitev, ki je bila opravljena samo njemu, ni bila pravilna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot nezakonite razveljavilo odločbe tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu.
Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.
Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino po določbi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.
ZDR člen 6a, 6a/4, 44, 45, 45/2, 45/4. OZ člen 179, 179/2. ZDR-1 člen 8.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - višina odškodnine
Zaradi ravnanj glavne inšpektorice (neutemeljena izdaja sklepa, s katerim je tožnici za določeno obdobje odredila opravljanje drugega dela; odstranitev tožnice iz delovnega okolja in dodelitev pisarne v praznem, neurejenem nadstropju, ki je bilo dislocirano od ostalih sodelavcev; podaja več nezakonitih in nepravilnih ocen dela javnega uslužbenca; pogojevanje odobritev letnega dopusta s primopredajo; ukinitev in znižanje položajnega dodatka itd.), ki so bila usmerjena proti tožnici z namenom njene odstranitve s položaja direktorice, se je tožnica počutila degradirana in prizadeta. S tem pa je tožena stranka kršila dostojanstvo tožnice in njene osebnostne pravice. Ravnanja glavne inšpektorice so predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke, ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma, da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.
Tožena stranka je tožnici (prodajalki) v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da si je dala na stran izdelek mesa (file purice), ki je bil že pocenjen za 35 %, nakar je nanj po koncu dela v popoldanskem času želela nalepiti nalepko za 50-odstotni popust, ker je izdelku naslednji dan potekel rok uporabe. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila pravila tožene stranke, da prodajalci ne smejo dajati izdelkov na stran za kasnejši lasten nakup in da prodajalci sami brez izrecnega naloga nadrejenega ne smejo samoiniciativno izvajati pocenitev izdelkov, ki so vezani na krajši rok uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica ni storila kršitve, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ob upoštevanju okoliščin na strani tožeče in na strani tožene stranke pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ustrezno upoštevala okoliščin na tožničini strani, ki po eni strani zmanjšujejo dejansko težo in pomen tožničine kršitve, na drugi strani pa tudi utemeljeno opravičujejo tožničin večji interes za ohranitev zaposlitve. Pri toženi stranki je obstajala stalna praksa dajanja izdelkov na stran s strani delavcev tožene stranke, tožena stranka do tedaj tega ni sankcionirala. Na dan kršitve je bilo pocenjevanje izdelkov pred potekom roka uporabnosti v dopoldanski izmeni naloženo prav tožnici, pri čemer je bilo sicer pocenjevanje takih izdelkov običajno in avtomatsko, tožnica pa je tudi v preteklosti opravljala to delo, celo samoiniciativno (ker je zmotno verjela, da je to njena naloga). Tožnica ni želela oškodovati tožene stranke, sporni izdelek je želela kupiti, zato si ga je dala na stran, česar ni skrivala, saj je poznala prakso pri toženi stranki v zvezi s tem, nakar je izdelek kupila po ceni, pravilno znižani za 35 %. Iz navedenega ni mogoče sklepati, da je tožnica manipulirala s cenami z namenom, da bi se kakorkoli okoristila na račun tožene stranke. Tožena stranka tako ni bila oškodovana, pa tudi sicer bi bilo oškodovanje izredno majhno. Upoštevati je treba tudi, da je bila tožnica odlična delavka. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.