Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe.
Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svoji zavarovanki z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.
pokojninsko in invalidsko zavarovanje - regresni zahtevek ZPIZ
ZIZ člen 55, 55/1-2, 73, 73/4. ZN člen 43, 43/1, 45. ZSReg člen 8, 8/3, 43, 43/1. OZ člen 70, 70/1, 73.
izvršilni postopek - razveljavitev sklepa o izvršbi - notarski zapis kot izvršilni naslov - obseg preizkusa - veljavnosti izvršilnega naslova - dopustni ugovori dolžnika - publicitetni učinek vpisa v sodni register - varstvo dobroverne tretje osebe - načelo formalne legalitete - dopuščena revizija
Načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku zamejuje izvršilno sodišče pri preizkusu ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ v povezavi z obstojem pooblastila podpisnika notarskega zapisa zgolj na skladnost med navedenim podpisnikom v notarskem zapisu in stanjem vpisa zakonitega pooblaščenca v sodnem registru v trenutku sklenitve posla v obliki notarskega zapisa. V tem delu gre za enak (formalni) preizkus, ki ga mora opraviti že notar ob sestavi notarskega zapisa. Obstoj drugih dejstev, ki naj bi izključevala obstoj pooblastila (4. točka prvega odstavka 43. člena ZN) ali drugih razlogov za veljavnost notarskega zapisa, lahko dolžnik uveljavlja zgolj v pravdnem postopku. To velja tudi glede nedobrovernosti upnika, ki naj bi izključevala njegovo varstvo po tretjem odstavku 8. člena ZSReg.
Managerska pogodba ni predvidevala odpravnine pri odpoklicu na podlagi 221.i člena ZFPPIPP. Revident se s tem ne sooči in zato ne more biti uspešen z revizijskim očitkom glede odpravnine.
Sodišče pri presoji sklepa upravnega odbora o izplačilu zavarovalnine z dne 6. 10. 2014 ni zmotno uporabilo 151. člen ZFPPIPP, s tem ko je štelo, da sklep pomeni nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v času, ko so že nastopile pravne posledice prisilne poravnave in ga tako štelo za ničnega.
izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje - pritožbena obravnava - dopolnitev pritožbe - pridobivanje lastnih delnic prek tretjih oseb - prepoved finančne asistence - plačilo
Pritožbena obravnava se opravi, če je to potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ali za odpravo nekaterih procesnih kršitev (347. člen ZPP). Tudi če je opravljena, pritožbeno sodišče ne odloča o tožbenem zahtevku, pač pa odloča o utemeljenosti pritožbe, kakršna je vložena v pritožbenem roku. Samo zato, ker drugostopenjsko sodišče opravi obravnavo, se strankama s tem še ne odpre možnost dopolnjevati pritožbo ali, tako kot v predmetni zadevi, opozarjati na "pomote" v postavljenih zahtevkih.
Tožeča stranka delnic tožene stranke ni pridobivala za svoj račun, temveč za račun tožene stranke. V takem primeru gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, kot to zatrjuje tožena stranka, temveč za pridobivanje lastnih delnic prek tretjih oseb (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1). Namen prepovedi finančne asistence po prvem odstavku 248. člena ZGD-1 je v prepovedi pomoči družbe pridobitelju njenih delnic, v preprečevanju odliva sredstev družbe brez nasprotne izpolnitve. V konkretnem primeru pa tožeča stranka šele uveljavlja plačilo za pridobljene delnice, ki jih bo tožeča stranka prenesla na toženo stranko. Tožena stranka bo s povrnitvijo kupnine in stroškov za nakup lastnih delnic prek tožeče stranke prejela nasprotno izpolnitev - lastne delnice.
Na podlagi načela proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. V zvezi s predlaganimi dokazi sprejme prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti. Iz istega razloga lahko od izvedbe določenega dokaza tudi odstopi, tako kot je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Na straneh 8 in 9 obrazložitve sodbe je navedlo, da je v zvezi z avtentičnostjo in vrednostjo obravnavane slike, kakor tudi glede delovanja trga umetniških del zaslišalo F. F., G. G. ter H. H. in se zadovoljilo z njihovimi izpovedbami, dodatno zaslišanje D. D. in E. E. pa se je tako pokazalo za nepotrebno. Na straneh 32 do 34 obrazložitve sodbe pa je navedlo, da bi predlagane dokaze izvedlo, če ga navedeni strokovnjaki G. G., F. F. in H. H. ne bi prepričali, da obravnavana slika ne sodi v kategorijo velikanov svetovne umetnosti kot je Velazquez ter da so mojstri Velazquezovega kova svet in razred zase, ki se mu obravnavana slika ne približa niti toliko, da bi jo lahko uvrstili vsaj med izdelke njegovih posnemovalcev.
Iz obrazložitve sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi se na glavni obravnavi zaradi ocene obravnavane slike s strani zaslišanih izvedencev porodil dvom o njihovi nepristranskosti, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da je slika vredna 11.000,00 EUR.
ZKP člen 420, 420/1. ZOdv člen 19. Odvetniška tarifa (2015) člen 19.
odločba o stroških kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti - razlaga odvetniške tarife
Pri očitkih gre prvenstveno za vprašanje pravilne odmere stroškov kazenskega postopka, ki je odvisno od razlage in uporabe OT, ki je podzakonski akt, ne pa od uporabe določb ZKP. Zagovornik je imel zoper takšno odločitev zagotovljeno redno pravno sredstvo (374. člen ZKP v zvezi s 25. členom Ustave RS), meritorne obravnave izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočni sklep o stroških kazenskega postopka pa v primeru, ko po vsebini ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali kršitve kazenskega zakona (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ne more doseči.
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2.. ZKP člen 372, 372-1.
poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Z navedbo konkretnih okoliščin v opisu dejanja, ki jih je izkustveno mogoče opredeliti kot način poslovanja, ki kažejo na dekapitalizacijo obdolženčevih podjetij na škodo upnikov, je zakonski znak preslepitve, kot ustvarjanja zmotne predstave o okoliščinah posla pri oškodovancu z lažnim prikazovanjem dejstev, v opisu kaznivega dejanja dovolj določno konkretiziran.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00044676
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1, 372-4,. KZ člen 235, 235/1, 244, 244/1.
uporaba kazenskega zakona - zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - tiha blanketa - dolžnostno ravnanje - gospodarska dejavnost - dejanski koncern - klavzula subsidiarnosti - glavna obravnava - pritožbeni postopek
Pred presojo utemeljenosti trditve obsojenčevega zagovornika, da v opisanem ravnanju A. A. niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, za katero je pravnomočno obsojen, je po naravi stvari treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Šele opredelitev, katera je tista materialna kazenska norma, ki jo je treba uporabiti, ponuja izhodišče za nadaljnji preizkus ali je obsojenec s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je zmotna razlaga, da je treba pri zlorabi položaja z njegovo izrabo dejanje opisati tako, da vsebuje očitek kršitve zunanjih predpisov, ki določajo vrste in meje pooblastil na določenem položaju. Takšna oblika zlorabe bi pomenila prestop meja pravic. Obsojenčeva pooblastila so po ugotovitvah v pravnomočni sodbi temeljila na pogodbi, sklenjeni med M., d. d., in V. dne 3. 2. 2006. Te pogodbe in zapisnika z 29. redne seje nadzornega sveta družbe M., d. d., z dne 20. 6. 2006, ko je ta odločal o predlogu njegove družbe za odobritev navedene pogodbe o svetovanju, sodišče ni pridobilo. Vendar pa to ni odločilnega pomena, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je obsojenec kot nekdanji direktor M. veljal za koordinatorja S. in dejansko odločal o vseh pomembnih poslovnih odločitvah tako v S., kot v z njo lastniško povezanih družbah. Vrhovno sodišče je že v več sodbah sprejelo stališče, da ni nujno, da bi bila storilčeva vloga v družbi pri opravljanju gospodarske dejavnosti formalizirana, ampak zadošča, da storilec de facto prevzame vlogo poslovodnega organa družbe oziroma, da dejansko deluje kot poslovodni organ. Temu kriteriju pa je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno.
Vrhovni državni tožilec z navedbami, da je sodišče druge stopnje v oprostilnem delu kršilo kazenski zakon, saj da ima opis vse znake kaznivega dejanja preslepitve pri pridobivanju posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 235. člena KZ, zgreši bistvo. Čeravno je višje sodišče v sodbenem izreku navedlo, da je obsojenega A. A. in obtožena B. B. in C. C. oprostilo po 358. členu ZKP, je iz obrazložitve sodbe razvidno, da jih je oprostilo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej ker jim kaznivo dejanje ni dokazno. V takem procesnem položaju pa s sklicevanjem na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, vrhovni državni tožilec odločitve drugostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu ne more spodnesti.
Glavna obravnava pred prvostopenjskim sodiščem, ki je najbolj dovršen mehanizem spoznavanja resnice, je namenjena kompleksni, celoviti in vsestranski raziskavi dejanskega stanja. To kar jo dela metodološko še najbolj verodostojno, je njena živa kontradiktornost, ki omogoča strankam, da neposredno ustno in javno pojasnijo svoj pogled na zadevo ter ga podprejo z dokazi, pri čemer pa imajo tudi možnost oporekati navedbam nasprotne stranke. Vse to prvostopenjskemu sodišču omogoča, da si sestavi celostno sliko o zadevi, tudi ob upoštevanju subtilnih mehanizmov verbalne in neverbalne komunikacije, na podlagi katerih si ustvari sliko o verodostojnosti obdolženca in prič. Sodnik si lahko ustvari sliko o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza ter subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanih prič le, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, tako da s svojimi čutili (ne pa preko posrednika) zazna naravo in vsebino dokaznih sredstev. Na ta način lahko sodnik testimonialne dokaze oceni ne le z vidika logičnosti, ampak tudi psihološko.
Slovenski pritožbeni postopek ni koncipiran tako, da bi bil (praviloma) namenjen celovitemu ugotavljanju dejanskega stanja, tehtanju dokazov, presojanju verodostojnosti prič in podobno, temveč je pravno sredstvo pritožbe bolj instrument nadzora nad sodišči prve stopnje, ki ko gre za dejansko stanje, zagotavlja pravilnost končne odločitve. V pritožbenem postopku lahko pritožbeno sodišče presoja tudi dejanska vprašanja, vendar je pri tem njegov manevrski prostor v tem pogledu omejen, saj ne sme tehtati dokazov ali spreminjati dokazne presoje prvostopenjskega sodišča. Izjemoma sme sodišče druge stopnje ne da bi opravilo obravnavo poseči v dejansko stanje, ne da bi kršilo načelo neposrednosti, samo v primeru, če je prvostopenjsko sodišče neko odločilno dejstvo ugotovilo na podlagi listinskih ali posredno izvedenih dokazov ali dokazov, ki jih samo ni neposredno izvedlo na glavni obravnavi, temveč posredno (z branjem zapisnikov, zaslišanih med preiskavo) oziroma če je sodišče prve stopnje tako dejstvo ugotovilo z napačnim sklepanjem iz nekega drugega sicer pravilno ugotovljenega dejstva (prvi odstavek 394. člena ZKP). Ne more in tudi ne sme pa neposredno presoditi dokaze, ki so bil na glavni obravnavi neposredno izvedeni, zato tudi ne more drugače presoditi tistih dejstev, ki so bila v prvostopenjski sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - pravna kvalifikacija - kolektivno kaznivo dejanje - združitev kazenskih postopkov
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V tem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje mora obstajati več povezovalnih okoliščin, predvsem pa mora biti podana takšna homogenost storilčevega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj na samostojna dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih kazenskih določb.
Zakonodajalec je v prvem odstavku 186. člena KZ-1 uporabil številne nedovršne glagole za opis izvršitvenega dejanja: proizvaja, predeluje, ponuja, ponuja naprodaj, kupuje, hrani, prenaša, posreduje, daje v promet, deli, izdeluje, nabavlja, ki so vsi uporabljeni v nedovršni obliki. Pri tem kaznivem dejanju gre za takoimenovani kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. To pomeni, da gre v primeru več istovrstnih dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za eno kaznivo dejanje. V primerih serijske protipravne dejavnosti gre torej za eno, in ne več kaznivih dejanj, četudi so bile posamezne storitve časovno in krajevno nepovezane.
ZBPP člen 31a, 31a/2. ZPP člen 25, 25/2. ZS člen 106, 106-5.
spor o krajevni pristojnosti - predlog za dodelitev brezplačne pravne pomoči - tuj državljan
Ker je prosilec svojo prošnjo podal pri Okrožnemu sodišču v Kranju in so izpolnjene druge predpostavke za odločitev o krajevni pristojnosti po drugem odstavku 31.a člena ZBPP, je Vrhovno sodišče, ki je pristojno za odločanje v tej zadevi po drugem odstavku 25. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu in v zvezi s 5. točko 106. člena Zakona o sodiščih, odločilo, da je za odločanje o BPP v navedeni zadevi pristojno Okrožno sodišče v Kranju.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za plačilo sodne takse za tožbo v upravnem sporu - prepozno plačilo sodne takse - opravičljivost razloga za zamudo - komunikacija med pooblaščencem in stranko - delovanje elektronske pošte - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev pritožbe
Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.
Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer zatrjevala, da plačilnega naloga od svojega pooblaščenca ni prejela in je v zvezi s tem predlagala tudi izvedbo dokazov (zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca). Ker pa je elektronsko pošto mogoče šteti za zanesljiv način komuniciranja, bi morala ob tem tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem elektronske pošte (na primer tehnične težave, napake na strežniku ipd.) in v zvezi s tem predlagati izvedbo ustreznih dokazov (npr. poročila oziroma obvestila ponudnika elektronskih storitev o motnjah v delovanju elektronske pošte v določenem času). Zgolj pavšalna navedba, da ji elektronska pošta ni bila dostavljena zaradi motnje v delovanju sistema elektronske pošte, oziroma, da gre za naključje, temu ne zadosti.
Tudi v primeru, če bi pritožnica dokazala, da od svojega pooblaščenca ni prejela po elektronski pošti poslanega naloga za plačilo sodne takse, pa to dejstvo samo po sebi še ne bi utemeljilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo izvesti predlagano zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca. Tudi če bi se namreč v celoti sprejelo zatrjevano dejstvo kot dokazano, to ne bi moglo vplivati na ugotovitev, da pritožnica in njen pooblaščenec nista ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi preprečila nastanek zamude pri plačilu plačilnega naloga.
Pri odločanju o vrnitvi v prejšnje stanje je namreč treba presoditi tudi skrbnost stranke in njenega pooblaščenca z vidika ravnanja po dogodku, ki je bil vzrok za zamudo, torej, ali sta storila vse, kar bi lahko, da do zamude ne bi prišlo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica in njen pooblaščenec v medsebojni komunikaciji nista ravnala dovolj skrbno. Predvsem bi moral v konkretnem primeru, ko je obstajala možnost izgube pritožničine pravice do sodnega varstva zaradi nepravočasno plačane sodne takse, skrbneje ravnati pritožničin pooblaščenec, če že ne pri preverjanju, ali je pritožnica dobila poslani plačilni nalog, pa pri pravočasni kontroli oziroma opomniku stranki glede izvršitve dolžnega plačila.
izredno pravno sredstvo - predlog za dopustitev revizije - zastopanje po odvetniku - novo pooblastilo za vložitev predloga za dopustitev revizije - datum pooblastila - nedovoljen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Vloženemu predlogu za dopustitev revizije je tožničin odvetnik priložil pooblastilo, na katerem je naveden datum 27. 1. 2020. Ker je bilo pooblastilo za vložitev predloga odvetniku dano pred vročitvijo pravnomočne sodbe tožnici (21. 5. 2020), predloženo pooblastilo ni novo v smislu drugega odstavka 95. člena ZPP, zato predlog za dopustitev revizije ni dovoljen.
URS člen 14, 49. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3, 36, 36/2.
predlog za izdajo začasne odredbe - imenovanje direktorja javnega zavoda - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Prenehanje pritožničinega položaja kot vršilke dolžnosti ni bila posledica izpodbijane odločbe, saj z njo ni bila razrešena. Pritožnica tudi v pritožbi ne zatrjuje drugače. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da nemožnost vrnitve na mesto vršilke dolžnosti direktorice, torej vzpostavitve tega prejšnjega stanja, kolikor je pritožnica to uveljavljala kot težko popravljivo škodo, že po naravi stvari ni mogoče.
Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi tudi ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da imenovani kandidat ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na mesto vršilca dolžnosti direktorja ter da sta zato pritožnici kršeni pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in do svobode dela iz 49. člena Ustave. Ti ugovori bodo lahko predmet presoje v postopku ugotavljanja utemeljenosti tožbe oziroma zakonitosti izpodbijane odločbe. V okviru presoje utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe pa pritožničine trditve o kršitvah pravic same po sebi ne utemeljujejo težko popravljive škode.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR
VS00043559
ZUS-1 člen 2, 3, 36, 36/1, 36/1-4. ZLS člen 29, 29/2, 29/2-9. ZCes-1 člen 95, 97, 97/1, 97/2, 97/3, 97/4, 97/5. GZ člen 31, 31/1, 31/2, 31/3. Statut Občine Brezovica (2009) člen 15. Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Brezovica (2016) člen 74, 74/1.
tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - soglasje k posegu v varovalni pas občinske ceste - soglasje k projektnim rešitvam - sklep občinskega sveta - akt poslovanja občine - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Sklep Občinskega sveta toženke ni upravni akt s pravnimi učinki v smislu ZCes-1. Z njim tudi ni bilo odločeno o dovoljenosti gradnje. O tem bo odločil pristojen organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Občinski svet je z izpodbijanim sklepom podal le svoje stališče glede odmika nove gradnje od občinske ceste. Z njim ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice.
Izpodbijani sklep Občinskega sveta ni bil sprejet v izvrševanju upravne funkcije, kar je eden od kumulativnih pogojev za upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Po svoji pravni naravi je le eden od vidikov, ki ga bo občinska uprava lahko upoštevala pri pripravi mnenja k projektni dokumentaciji po 31. členu GZ. Glede na vsebino je (lahko) zgolj akt upravljanja z javnim premoženjem oziroma usmeritev občinski upravi za izdajo prej navedenega mnenja. Izpodbijana določitev torej tudi ne pomeni oblastnega ravnanja, temveč ravnanja tožene stranke kot vsakega drugega lastnika. Tudi zato ne vsebuje vsebinske določitve o materialno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnice, ampak predstavlja le odločitev lastnika (lokalne skupnosti), glede upravljanja z njenim (javnim) premoženjem. Predstavlja tako neke vrste akt poslovanja, ki po ustaljeni sodni praksi ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijani sklep po svoji vsebini tudi ne pomeni izvrševanja zakonodajne funkcije v smislu 3. člena ZUS -1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00044355
ZPP člen 367c, 367c/3. SZ-1 člen 29.
dopuščena revizija - varstvo lastninske pravice - prenehanje vznemirjanja lastnika - zimski vrt - odstranitev stvari - solastnina etažnih lastnikov - skupni deli stavbe - soglasje etažnih lastnikov za poseg - etažni načrt - elaborat
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da gre pri zasteklitvi toženkinega lastniškega dela strehe smiselno za poseganje v skupne dele stavbe in je treba uporabiti 29. člena SZ-1 glede odstotka potrebnih soglasij za poseg,
- ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da elaborat z dne 11. 4. 2013 oz. odločba GURS z dne 5. 11. 2013 ter sporazum z dne 27. 2. 2014 ne morejo predstavljati soglasja etažnih lastnikov k zaprtju (zasteklitvi) 5. etaže, ker v omenjenih listinah ni določno in jasno navedeno, za katera izvedbena dela in v kakšnem obsegu etažni lastniki dajejo soglasje.
brezplačna pravna pomoč - predlog za prenos krajevne pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - sodnica kot članica komisije na pravniškem državnem izpitu - zavrnitev predloga
Zgolj to, da je sodnica, ki je izdala po tožnikovem mnenju sporno odločbo o brezplačni pravni pomoči, tudi izpraševalka na pravniških državnih izpitih in za to prejema plačilo, po mnenju Vrhovnega sodišča ne vzbuja nikakršnega dvoma v objektivno nepristranskost sodišča. Tudi sicer so tožnikove navedbe povsem pavšalne, saj ne zatrjuje niti, da bi sodnica sodelovala v izpitni komisiji Ministrstva za pravosodje, ki je odločala o uspehu tožnika na izpitu in ki je predmet drugega upravnega spora, niti tega, da bo glede na letni razpored dela sodnic in sodnikov na upravnem sodišču obravnavala njegovo tožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI RAZPISI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00043545
Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo člen 1k, 5, 6, 46, 63. ZKme-1 člen 54, 54/1. ZUS-1 člen 5, 5/2, 7, 7/1, 40, 40/1, 40/2, 65, 65/1, 65/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-3. Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) člen 52, 63, 71, 71/3. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 4, 5.
javni razpis - razvoj podeželja - sofinanciranje iz javnih sredstev - zavrnjen zahtevek za izplačilo sredstev - izpodbijanje sklepa o zavrženju tožbe - odločanje v sporu polne jurisdikcije - pogoji za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije - predmet upravnega spora - nujna nepredvidena dela - predhodno soglasje agencije - upravna kazen - krivda - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, na katerega se Upravno sodišče sklicuje, tožbi res ni mogoče ugoditi s hkratno zavrnitvijo zahtevka o uveljavljani pravici. Tožbi zoper upravni akt je namreč mogoče ugoditi na tej podlagi le, če sodišče presodi, da je s protipravnostjo tega akta kršena pravica, o kateri potem sodišče s svojo sodbo odloči samo. Tako stališče izhaja iz določb ZUS-1, ki urejajo pooblastila za odločanje Upravnega sodišča. Iz njih izhaja, da morajo biti za tako določanje izpolnjeni ne le pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, temveč tudi pogoji iz prvega odstavka 7. člena ZUS-1 (peti odstavek 65. člena ZUS-1). Gre za dva pogoja, ki sta določena kumulativno in omejujeta pooblastila za določanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Prvi pogoj je (tako kot v prvem odstavku 65. člena) ustrezen tožbeni zahtevek. Drugi pa določa, da sodišče v upravnem sporu lahko odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v mejah tožbenega zahtevka) le, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice to potrebno. Zahteva po vsebinskem odločanju o pravici do zamudnih obresti iz narave te pravice sama po sebi ne izhaja. Odločanje o pravici sami, ne da bi bila ta pred tem predmet izpodbijanega akta, tudi iz drugih določb ZUS-1 ne izhaja.
Predmet upravnega spora v obravnavanem primeru je odločitev o zavrženju zahtevka, tj. sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Zato je lahko predmet upravnega spora glede tega le presoja zakonitosti te odločitve, tj. zakonitosti preizkusa procesnih predpostavk in ne pravica, ki jo tožnik uveljavlja z zahtevkom v upravnem postopku, saj o njej z izpodbijanim upravnim aktom ni bilo odločeno po vsebini. V takem primeru tožnikova pravica ne postane predmet upravnega spora niti, če tožnik s tožbo v upravnem sporu sam predlaga odločitev o njej. To pomeni, da je s sodbo, s katero sodišče kljub temu samo odloči o pravici, presežen okvir konkretnega upravnega spora.
Z odločitvijo o pravici do zamudnih obresti, ne da bi bila ta prej predmet izpodbijanega upravnega akta, je torej sodišče samo odločalo o stvari iz pristojnosti upravnega organa.
Pri odločanju o upravni kazni na podlagi 63. člena Izvedbene uredbe št. 809/2014 dokaznih predlogov v zvezi z zatrjevano izključitvijo odgovornosti upravičenca za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, ni mogoče zavrnitvi zgolj na podlagi okoliščine, ki je bila odločilna za ugotovitev, da je znesek neupravičen (v obravnavanem primeru opustitve vložitve zahteve za odobritev spremembe del).
OZ člen 168, 168/3, 174, 174/2. ZPP člen 339, 339/2-8.
povrnitev premoženjske škode - renta - bodoča škoda - normalen tek stvari - določitev višine rente - vzročna zveza - poklicna rehabilitacija - prekinitev vzročne zveze - trditveno in dokazno breme - opredelitev do navedb stranke - načelo kontradiktornosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dopuščena revizija
Pravni standard rednega teka stvari je treba zapolniti na način, da se stanje, kakršno je bilo pred škodnim dogodkom, preslika v prihodnost. Izhaja se iz predpostavke, da bi oškodovanec v okviru svoje profesionalne usposobljenosti in psihofizičnih zmogljivosti še nadalje opravljal enakovrstna ali podobna dela.
Pri zapolnitvi standarda "normalen tek stvari" je treba upoštevati tožnikovo sedanjo zaposlitev v Avstriji. Revizijska navedba, da bi zavarovanec tožniku zagotovil zaposlitev na delovnem mestu, ki bi ustrezalo pridobljeni stopnji izobrazbe po končani rehabilitaciji, je hipotetična.
V pojem izgubljenega dobička poleg izgubljene plače spada tudi zaslužek iz nadur, če je utemeljeno pričakovati, da bi jih ob normalnem teku stvari oškodovanec lahko izkoriščal, če ne bi bilo škodnega dogodka.