DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00057584
ZDR člen 184. ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD-1 člen 3, 3-2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - tujina - dejanski delodajalec
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka kot tožnikov formalni delodajalec ni organizirala dela na tem gradbišču, ni imela neposrednega nadzora nad tožnikovim delom, ni bila tista, ki bi morala dati tožniku navodila za varno delo na tem delovišču in ga opozoriti na nevarnosti pred začetkom dela, zato za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nezgode pri delu 13. 9. 2011, ni odgovorna in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VDS00056299
ZPP člen 70, 70-6, 247, 247/1, 356.. OZ člen 149, 150.
izločitev sodnega izvedenca - odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - vzročna zveza - mejni prag zadostne verjetnosti - pripombe na izvedensko mnenje - kršitev pravice do izjave - delna razveljavitev sodbe - trditveno in dokazno breme
Člen 149 OZ določa (izpodbojno) zakonito domnevo, da je bila nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo. Vendar pa je tudi v takem primeru tožnik dolžan zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo). Dolžan je zatrjevati in dokazati dejstva, ki so podlaga za obstoj vzročne zveze med nevarno dejavnostjo in nastalo škodo (prim. II Ips 630/2008 in II Ips 352/2017). Tožena stranka pa mora izpodbiti domnevo vzročne zveze tako, da (trdi in) dokaže, da nevarna dejavnost ni vzrok za nastalo škodo. Ovreči mora domnevo, da škoda izvira iz te dejavnosti (prim. II Ips 902/2009).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00056304
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 186, 395.
odškodninska odgovornost delodajalca - odmera višine odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - tuja nega in pomoč - solidarna odgovornost več povzročiteljev škode
Odločitev o odškodninski odgovornosti toženca kot delodajalca ni odvisna od odločitve o odgovornosti zavarovalnic. Čeprav obe sodišči obravnavata isti historični dogodek, je v vsakem postopku posebej treba odločiti o vprašanju odgovornosti za tožnikovo škodo. Na odgovornost toženca za nastalo škodo morebitna (so)odgovornost v razmerju do tožnika ne vpliva. Gre za solidarno odgovornost povzročiteljev škode v smislu 186. člena OZ. Vsak dolžnik solidarne obveznosti (povzročitelj škode) odgovarja upniku (oškodovancu) za celotno obveznost (395. člena OZ), kar pa ne pomeni, da bi tožnik odškodnino prejel večkrat, temveč, da lahko zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej dokler ne bi bil popolnoma poplačan.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - delovna nesreča - bager - soprispevek oškodovanca - vezanost sodišča na trditveno podlago pravdnih strank - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - stroški zdravljenja - objektivna pogojenost višine odškodnine
Delavcu, ki z navodili za varno delo sploh ni bil seznanjen, na delovišču brez varnostnega načrta s predvidenimi varnostnimi ukrepi, ki se je (z ravnanjem, ki ni bilo nerazumno) odzval na nevarno situacijo, povzročeno s tem, ko je delodajalec grobo opustil vrsto obveznosti, ni mogoče pripisati odgovornosti za nastalo škodo, ker bi ob vsem navedenem lahko stopal nekoliko varneje ali previdneje. Dokazni postopek je pokazal, da je imel tožnik za hitenje utemeljen razlog.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00057459
URS člen 35, 39. ZPolS člen 21.
odškodninski spor - pravica do svobode izražanja - pravica do ugleda ali dobrega imena - ugled politične stranke - tehtanje pravic v koliziji - izjava v medijih - vsebina izjave - financiranje političnih strank - trditve o dejstvih - vrednostna sodba - javna razprava - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - podlaga - družbena kritika
Obravnavana zadeva odpira vprašanje kolizije dveh ustavnih pravic: pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in pravice politične stranke do ugleda, ki jo varuje 35. člen Ustave. V ustavnosodni praksi je zavzeto jasno stališče, da politični stranki ni mogoče odreči varstva pred negmotno prizadetostjo, saj tudi politična stranka uživa varstvo do ugleda na podlagi 35. člena Ustave. Temu postulatu je sledilo tudi sodišče, ki je opravilo tehtanje pravic v koliziji.
Sodišče je toženčevo izjavo v zvezi s financiranjem označilo kot vrednostno sodbo. Pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje. Ob upoštevanju vseh okoliščin je izjavo moč opredeliti kot t. i. vrednostno obarvano izjavo o dejstvih (value-laden trditev), ki predstavlja vmesno stopnjo med trditvami o dejstvih – ta se dokazujejo – in vrednostnimi sodbami, ki niso predmet dokazovanja. Svoboda izražanja je eden od stebrov ustavne demokracije, temelječ na političnem pluralizmu in strpnosti. Še posebej je treba nuditi varstvo svobodi izražanja v kritikah zoper nosilce oblasti. Pritožnica je (bila) kot politična stranka, ki je poskušala sestaviti novo vlado, podvržena izjemno visoki stopnji upravičenega zanimanja javnosti in obsega kritike. Izrečena izjava se nedvomno nanaša na politično razpravo v splošnem interesu – na tožničino delovanje in ideje ter financiranje.
Meja dopustne kritike bi bila presežena šele takrat, če bi šlo za slaboverno trditev, kar pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni značilnost konkretnega primera, saj je toženec izhajal iz številnih medijskih objav in polemik. Izjava predstavlja komentar, podan ob javni razpravi o tožničini ustreznosti za vodenje vlade. Umestiti jo je treba v kontekst politične debate, ki je bila v zelo močnem interesu javnosti, v tovrstnih zadevah pa se svoboda izražanja lahko omeji le v izjemnih primerih.
Toženčeva izjava kot celota predstavlja njegovo kritično oceno tožničinega delovanja. S tem pa se mora tožnica kot politična stranka soočiti, saj je v utrjeni sodni praksi svoboda izražanja v obliki kritike oblasti varovana široko. Stopnja varstva ustavnih pravic politične stranke je nižja kot pri fizičnih osebah, saj mora biti podvržena nenehnemu kritičnemu nadzoru demokratične javnosti. Teža ugleda politične stranke je zato ustrezno majhna.
Pritožba zmotno trdi, da toženec ni imel najmanjše podlage verjeti v resničnost izrečenega. Izjava je bila podana v okviru javne debate o temi v splošnem interesu javnosti, zato je treba dati svobodi izražanja prednost, četudi bi bila kritika osnovana na šibki dejstveni podlagi. Toženec je svojo izjavo temeljil na dejstvih o tožničinem financiranju, ki so jih izpostavljali številni mediji.
Toženčeve izjave o financiranju tožnice ni mogoče razumeti v smislu ZPolS, ki med drugim ureja tudi vprašanje financiranja. Toženec ni izražal pravnega pogleda na financiranje tožnice v smislu prej navedenega zakona, ampak je kritiziral tožničino delovanje, njeno financiranje pa je bilo le del te kritike. Objave v medijih in polemika v javnosti so mu predstavljale zadostno dejstveno podlago, da je lahko verjel v resničnost izjavljenega. Izhajal je iz dejstva, da je bilo tožničino financiranje že večkrat pod drobnogledom.
Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilen materialnopravni zaključek, da toženec ni kršil dolžnosti, kot mu jo nalaga 263. člen ZGD-1, saj je s tem, ko je pridobil mnenje pristojnega sektorja glede vsebine pogodbe o zaposlitvi z delavcem, ki je nastopil funkcijo profesionalnega predsednika dejavnosti energetike in da je podpisal s strani vodje sektorja parafirano pogodbo, ki je upošteval ustaljeno prakso pri takšnih pogodbah, storil vse, kar se od dobrega gospodarstvenika pričakuje in ni deloval v škodo družbe, katere vodenje mu je bilo zaupano.
Ni pa spregledati, da se je s pogodbo z dne 31. 5. 2013 tožeča stranka strinjala, saj v Sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2015 , ki jo je sklenila z C. C., ni ugotovljenih morebitnih nepravilnosti v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 in tako se obravnavana tožba pokaže kot zloraba pravic, saj tožeča stranka s sklicevanjem na to, da njeno ravnanje, ko je podpisala navedeni sporazum, ni pravno pomembno, ne more biti uspešna in nihče se ne more sklicevati, da se do določenega trenutka ni zgodilo nič ali da je neko dejanje, ki bi ji sedaj bilo v škodo, ni pomembno.
izbrisani - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - kršitev pravic osebnosti - odgovornost države - povrnitev nepremoženjske škode - enotna odškodnina - višina odškodnine - previsoka denarna odškodnina - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - paranoidna shizofrenija - zmanjšanje življenjske aktivnosti
Glede na ugotovitev, da je pri tožniku v posledici izbrisa nastala psihična motnja (prilagoditvena motnja) z relativno blagim potekom in da se pri tožniku tudi po izbrisu pojavlja rezidualna simptomatika, hkrati pa tudi ob upoštevanju, da tožnik v obdobju neurejenega statusa ni imel težav, ki jih izpostavljajo drugi izbrisani, kot npr. nezaposlenost, ločenost od družine, posledično propad zakona, trganje družinskih vezi, nemožnost oziroma izključenost gibanja izven države ipd., saj je bil tožnik ves čas izbrisa zaposlen in na podlagi zaposlitve deležen tudi s tem statusom povezanih pravic, ki so se odražale v njegovem socialno-ekonomskem položaju, zavarovanjih in podobno, je mogoče zaključiti, da je tožniku prisojena odškodnina v znesku 15.500 EUR previsoka in odstopa od odškodnin, dosojenih v primerljivih primerih.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00057651
OZ člen 131.. ZDR-1 člen 45.. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
nesreča pri delu - vmesna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek - krivdna odgovornost
Do poškodbe je prišlo, ker je navpično postavljen gradbeni opaž za stebre (v višini 5 metrov) zaradi vetra padel na tožnika.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna poskrbeti za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo premik opažanega stebra in sicer tako, da bi poskrbela za ustrezno stabilnost opažnega stebra z varnim načinom pritrditve ter da bi poskrbela za zaščito opažnega elementa, ki bi preprečil padec le-tega. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s predpisi, ki urejajo zagotavljanje varnosti in zdravja na gradbiščih in je zato podano njeno protipravno ravnanje.
Očitkov glede domnevnega neustreznega zastopanja tožene stranke, kar pomeni uveljavljanje absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožeča stranka ne more uveljavljati. To kršitev lahko uveljavlja samo nepravilno zastopana oseba, ne pa nasprotna stranka.
Pravna oseba ima lastno subjektiviteto, zato trditve o obstoju strahu in duševnih bolečin, ki naj bi ju doživljal njen zakoniti zastopnik/družbenik, za postopek, ki ga vodi prvana oseba v svojem imenu in za svoj račun, niso relevantne.
Obveznost zaslišanja zakonitega zastopnika ne obstaja. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo. Prvi odstavek 257. člena ZPP določa, da lahko sodišče sporna dejstva ugotavlja tudi z zaslišanjem strank. Zaslišanje strank je možnost in ne obveznost. Ali je stranka zaslišanje izrecno zahtevala, ni odločilnega pomena. Sodišče je namreč tisto, ki odloča, katere dokaze bo izvedlo (drugi odstavek 213. člena ZPP).
Jasno je, da ni naloga sodišča (niti takšno delovanje ne bi bilo smotrno; odločitev o stroških je stranska terjatev, ki od sodišča ne terja tako poglobljene obrazložitve kot odločitev o glavni terjatvi), da bo za potrebo odmere stroškov v vsaki posamezni vlogi analiziralo, v kakšnem odstotku se je vloga nanašala na del zahtevka, s katerim je stranka uspela v pravdi in nato te razdrobljene deleže seštevalo v skupni znesek stroškov, kot je to v pritožbi počela tožeča stranka. 155. člen ZPP sodišču sicer nalaga, da presoja, kateri stroški so bili za stranko potrebni, vendar pa se to nanaša na raven posamezne vloge in nedvomno ne na raven vsake posamezne navedbe v vlogah.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države kot delodajalca za svojega delavca - odgovornost države za ravnanje državnega tožilstva - ogroženost osebne varnosti - poseg v osebno svobodo - objektivna predvidljivost posledice - umor - protipravno ravnanje nosilca oblasti - kvalificirana protipravnost
Sama napačna kvalifikacija kaznivega dejanja s strani okrožnega tožilca ne more privesti do odškodninske odgovornosti Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno pojasnilo, da mora nosilec javne oblasti, da je neko njegovo dejanje nosilca javne oblasti protipravno, (1.) prekršiti neko dolžnost, ki jo ima v razmerju do prizadete osebe, pri tem pa (2.) mora biti neskrben, pri čemer je merilo za presojo ravnanja, skrbnost skrbne dobre države. Zahteva se kvalificirana protipravnost – protipravnost, ki je združena s hudo malomarnostjo pri delu nosilca javne oblasti. Takšne kvalificirane protipravnosti pa v ravnanju tožilke C. C. ni prepoznalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Država za ravnanje nosilca javne oblasti odgovarja le, če so bile državnim organom okoliščine konkretne ogroženosti določljivih oseb znane oz. bi jim morale biti znane, pa niso izvedli nobenega izmed ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče razumno odvrniti nevarnost. Če država za ogroženost konkretne osebe ne ve, je tudi ne more zaščititi. Nihče ne more pričakovati absolutnega varstva pri vseh vsakdanjih dejavnostih. Sodišče prve stopnje ni našlo okoliščin, ki bi kazale, da bi lahko bilo predvidljivo, da bi lahko bila tarča umora tudi Č. Č.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da mora poseg v človekovo pravico do svobode kot tudi posegi v druge človekove pravice, prestati strogi test sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave RS). Tako je treba presoditi (1.) ali je ukrep sploh nujen za dosego zasledovanega cilja, (2.) ali je primeren za dosego zasledovanega cilja in (3.) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Glede tega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, da morajo biti državni organi pri presoji ukrepov, s katerimi posegajo v pravice posameznikov, previdni in zadržani ter jih nikakor ne smejo uporabljati »na zalogo«.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00056480
ZPP člen 236. OZ člen 147, 147/1, 148, 148/1. ZFPPIPP člen 408, 408/2, 408/2-5. KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2.
delna sodba izdana na pritožbenem sodišču - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - kršitev temeljnih pravic delavcev - odškodninska odgovornost direktorja - odgovornost člana organa pravne osebe - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - izbris pravne osebe iz sodnega registra - postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - materialno procesno vodstvo - neizplačane plače - dokazovanje z izvedencem medicinske stroke
Toženec (kot fizična oseba) je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega z naklepom storjenega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev v škodo tožnice, družba, ki jo je vodil, pa je prenehala obstajati, ne da bi bil izveden stečajni postopek. Ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja, ne sodi v polje varovane podjetniške presoje. V toženčevi domeni je bila skrb za plačilno sposobnost družbe in izvedbo ukrepov, potrebnih za varstvo upnikov v primeru njene insolventnosti. Glede na to, da je kršitev predpisov, storjena z neizplačilom regresa in neizplačilom plače, element kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec obsojen, je podana tudi vzročna zveza med toženčevim nedopustnim ravnanjem in ugotovljeno škodo.
Od strokovnih delavcev v vrtcih ni mogoče zahtevati, da imajo v vsakem trenutku pod nadzorom vsak gib vsakega od varovancev. Prestrogi kriteriji in s tem skladne nerazumne prepovedi in zapovedi bi namreč utegnile slabo vplivati na razvoj otrok skozi lastno oblikovanje meje tolerance, kar terja določeno mero svobode (II Ips 696/2009).
ZPŠOIRSP člen 7, 10, 11, 12, 12/1. ZSV člen 10, 27, 28. ZOR člen 277, 324.
odškodninska odgovornost države - izbris iz registra prebivalstva RS - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - protipravno ravnanje - višina denarne odškodnine - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - sodni izvedenec - psihiatrični pregled - izvedensko mnenje - premoženjska škoda - načelo popolne odškodnine - pravica do socialnih prejemkov - zamuda dolžnika - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - datum vložitve tožbe - tek zakonskih zamudnih obresti - obročno plačilo odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela z gotovostjo dokazati, da je bil njen čas brez zaposlitve v vzročni zvezi s protipravnim izbrisom. Tožnica ni dokazovala, da so posamezni intervali njene brezposelnosti posledica neuspešnega, vendar aktivnega prizadevanja pri iskanju dela. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati, da si v času izbrisa preživetja ni mogla zagotoviti sama z delom in kasneje s pomočjo moža in da bi bila zato v času izbrisa upravičena do socialnih prejemkov.
Ob takšnih trditvah sedaj pritožnika, ki je sam v vlogah izrecno navedel, da tožeča stranka ni nikoli izrecno postavila zahtevka, da se njene terjatve poplačajo iz bančne garancije, je pritrdila toženi stranki, ki je zatrjevala ravno to. Na ta način so dejstva postala nesporna in jih sodišču sploh ni bilo treba dokazovati (214. člen ZPP).
Vrhovno sodišče je tisto, ki oblikuje sodno prakso, če je ta neenotna, če je ni ali če gre za razlago materialnega prava in prav v zvezi z zadevami poplačil podizvajalcev in bančnih garancij, ki so bila pridobljena tudi za namen poplačila podizvajalcev, je povedalo: - da takšne bančne garancije ni mogoče šteti kot pogodbe v korist tretjega; - da je utemeljeno pričakovanje podizvajalcev, da bodo poplačani iz bančnih garancij, ki so bile izdane tudi skladno z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS št 43/2000), sprejeta skladno z Zakonom o javnih naročilih; - da gre nedvomno za protipravno ravnanje naročnika del, če ne unovči bančne garancije za poplačilo podizvajalcev; - da pa ne velja, da bi naročnik del moral unovčiti bančno garancijo za poplačilo podizvajalca, ampak je potreben konkreten poziv podizvajalca, da zahteva poplačilo iz bančne garancije
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka bančno garancijo unovčila 21. 12. 2010, prvi poziv za poplačilo tožeče stranke iz bančne garancije pa je bil podan šele z vlogo sedaj pritožnika 3. 6. 2015. Pritožnik pa, kot je že ugotovljeno, sam pritrdi toženi stranki, da pred tem konkretnega poziva za plačilo iz bančne garancije ni podal.
ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač.
V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa nadzora delovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Predpisana je torej skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati strokovna pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Ugotovitev opustitve takšne skrbnosti pri delovanju, ki ima znake kršitve iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP, pomeni kršitveno ravnanje, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjeno z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže težje oblike krivde. Huda malomarnost pa je podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.
Prezadolženost oziroma stanje, ko je vsota obveznosti družbe višja od njenega premoženja, po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja stanje, ko je povprečnemu človeku jasno, da mora sprejeti določene ukrepe za izboljšanje takega stanja.
povrnitev nepremoženjske škode - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - ugovor deljene odgovornosti - soprispevek oškodovanca - verbalna grožnja - vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - doktrina eggshell skull - osebno stanje oškodovanca - protispisnost - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - posttravmatska stresna motnja - strah
Pri presoji vzročne zveze se adekvatnost posledic dejanja oziroma ravnanja kot upoštevna presoja le v razmerju do škodnega dogodka, ne pa tudi v razmerju do konkretnega obsega škode, ki je lahko odvisen od osebnega stanja ali lastnosti oškodovanca.
odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - nastanek škode - potek dogodka - dejansko stanje - pravica do izjave - dokazna ocena izpovedbe stranke - izostanek z naroka - pogoj PCT
Po presoji pritožbenega sodišča, tudi če je bilo to res, ne gre za opravičljiv razlog za izostanek z naroka. Tožnik je imel možnost opraviti hitri test, kar ne predstavlja nesorazmerno težkega bremena oziroma nepremagljive ovire za udeležbo stranke na naroku, tudi če je pogoj PCT stopil v veljavo pet dni pred narokom.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala npr. mimo zakonskih razlogov, z namenom šikane, škodovanja ali iz kakšnega drugega nedopustnega razloga, ki bi lahko predstavljal hujšo zlorabo instituta odpovedi. Četudi je bilo kasneje ugotovoljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bila odpoved razveljavljena, je pomembno, da je bilo tako odločeno le v posledici naknadno ugotovljenega zdrastvenega stanja tožnika v času očitanih kršitev, kar pa ne pomeni zlorabe odpovedi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00056303
ZDR-1 člen 6, 6/1.. ZVarD člen 2, 2/1, 39, 39/2.. OZ člen 131, 131/1, 169.
prepoved diskriminacije - protipravnost ravnanja - pravno priznana škoda - odškodninska odgovornost delodajalca - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - študent - iskalec zaposlitve
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da četudi bi šteli ravnanje toženke za protipravno, ni podana vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo, ki jo je tožnik utrpel, oziroma sploh ne gre za pravno priznano nepremoženjsko škodo. Njegove navedbe o izgubljeni volji do zaposlitve, ki jih ponavlja v pritožbi, so v nasprotju z ugotovljenim dejstvom iz njegove izpovedi, da je tudi kasneje opravljal drugo delo. Poseg v tožnikovo osebnostno pravico ni bil tako intenziven, da bi opravičeval prisojo denarne odškodnine, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno in nekonkretizirano navaja, da so se občutki (manjvrednosti) razvili čez čas, pri čemer daje primerjavo s posttravmatsko stresno motnjo, do katere seveda ni prišlo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00056301
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/2, 150.. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 19.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - krivdna odgovornost - protipravnost ravnanja
Drugo tožena stranka dela na gradbišču ni organizirala, ni bila odgovorna za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, prav tako tožniku ni dajala navodil za varno delo, ni ga bila dolžna opozarjati na nevarnosti, zato ji ni mogoče očitati protipravnosti in ne more biti odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi delovne nezgode dne 30. 5. 2015. Ker tako niso izpolnjene predpostavke za nastanek krivdne odškodninske odgovornosti, med katere spada tudi nedopustno - protipravno ravnanje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da druga tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo.