odškodninska odgovornost države - odločanje v upravnem postopku - kvalificirana stopnja napačnosti - oddaja v rejništvo
Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost na podlagi 26. člena Ustave RS (URS) gre za javnopravno odškodninsko odgovornost. Za presojo o njenem (ne)obstoju ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, ampak je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov.
Odločanje v upravnem postopku pomeni zato izvrševanje oblasti. Pojem protipravnega povzročanja škode tretji osebi se povezuje z vprašanjem zakonitosti upravnega akta, toda nezakonitosti upravne odločbe ni mogoče enačiti s pojmom protipravnosti kot predpostavke, ki vodi do odškodninske odgovornosti.
Protipravnost nastopi tedaj, kadar nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja in to v taki meri, da tega ni mogoče upravičiti z značilnostmi upravnega sistema. Po utrjenem stališču sodne prakse imajo ravnanja upravnih organov značilnosti protipravnosti le v primerih zavestne, namerne in očitne, to je kvalificirane napačnosti.
Za odškodninsko odgovornost države po 26. členu URS v primeru odločanja uradnih oseb, ki imajo skladno z zakonom pooblastilo za odločanje v upravnem postopku in ki pri odločanju delujejo kot organ države ter izdajajo v imenu upravnega organa odločbe, predstavlja edini zunanji in pravno učinkujoči izraz njihovega oblastnega delovanja, ki lahko tretjemu (tožniku) povzroči škodo, končni upravni akt (upravna odločba) Za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja (le) država. Zoper personalni substrat organa pa je v primeru naklepne povzročitve škode možen le regresni zahtevek države zoper takšno osebo.
V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da mora biti obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, da se mora opozorilo nanašati na redna tveganja posameznega medicinskega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja in da mora opozorilo upoštevati tudi redka tveganja predvidenega posega, če ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev.
Neizpolnitev oz. nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninsko pravno pomembna le takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen in bi moral biti, ter če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
Pojava KRBS in sinovitis glede na konkretne okoliščine ne predstavljata tipičnega in rednega tveganja opravljenega posega o katerem bi morala biti opozorjena tožnica v okviru pojasnilne dolžnosti.
Kljub zatrjevanim nevšečnostim po posegu v konkretnem primeru ni podan položaj, ko bi uresničeno tveganje pacientkino življenje in zdravje ogrožalo bolj, kot nevarnost, ki ji je grozila v primeru ne izvedbe posega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00057918
OZ člen 134, 178, 184. ZGD-1 člen 579, 587. ZPP člen 8, 7, 212.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - opravičilo tožene stranke - umik objave - spletna stran - javna objava - kršitev osebnostnih pravic - poseg v osebnostne pravice po tisku - poseg v čast in dobro ime pravne osebe - neresnične trditve - nedopusten poseg v čast in dobro ime - objektivno žaljiv zapis - zavajujoče informacije - neobstoj protipravnega ravnanja - vzročna zveza - pravno priznana nepremoženjska škoda - trditveno in dokazno breme - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - javno objavljeni podatki - statusno preoblikovanje družbe - resnični podatki - celovita dokazna ocena
Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku že samo zaradi protipravnega posega v osebnostne pravice tožeče stranke. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, ki sta po 183. členu OZ priznani tudi pravnim osebam. Za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pravno priznana nepremoženjska škoda je po navedenem pravnem določilu že sama kršitev te osebnostne pravice. Vendar morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti povzročitelja izpolnjene tudi ostale predpostavke civilnega delikta: poleg škode in protipravnega ravnanja še vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe in škodo. Najpogostejša pojavna oblika ravnanj, ki povzročajo okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe, ki so torej v vzročni zvezi, so različne izjave, dane v javnosti oziroma objave določenih trditev o delovanju – poslovanju pravne osebe, kar je bilo predmet očitanih ravnanj tožeče stranke tudi v obravnavani zadevi. Vzročna zveza med izjavo oziroma objavo o trditvah o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe in okrnitvijo ugleda pravne osebe je podana, kadar je vsebina te izjave oziroma njene objave neresnična. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 107 sodbe, pa vzročne zveze ni, če v resnici nastopijo določena dejstva oziroma okoliščine, ki objektivno krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe. V takih primerih so vzroki za okrnitev ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe ta dejstva in okoliščine same, ne pa objava teh dejstev.
Trditveno in dokazno breme za prve tri predpostavke odškodninske obveznosti povzročitelja so tudi v primeru kršitev osebnostnih pravic pravne osebe na oškodovancu (protipravno ravnanje, obstoj škode in vzročna zveza), česar tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v tem postopku ni zmogla.
Dokazna ocena, da so bili objavljeni podatki o statusnem preoblikovanju tožeče stranke in o nadaljnjih pooblastilih prejšnjega zastopnika tožeče stranke resnični, temeljijo na pravilno ocenjenem procesnem gradivu.
Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati neresničnosti objavljenih dejstev, je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja vzročne zveze pravilno zavrnjen.
poškodbe nastale v prometni nesreči - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - višina denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - tuja pomoč - strošek zdravniškega potrdila - strošek postopka - povrnitev stroškov postopka - povrnitev stroškov uveljavljanja odškodninskega zahtevka
Strošek zdravniškega potrdila, ne glede na to, ali je bila njegova pridobitev potrebna ali ne, je strošek, ki je nastal zaradi uveljavljanja odškodnine. Tožnik bi ga moral zato uveljavljati kot strošek postopka, ne pa kot materialno škodo. Odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka je zato, čeprav iz drugih razlogov, pravilna.
Res je, kar navaja pritožba, da v odškodninski pravdi velja načelo obrnjenega dokaznega bremena, a le za enega izmed elementov škodnega delikta, za krivdo. Vse druge elemente pa mora dokazati tožnik.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00058891
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 299.. ZVZD-1 člen 12, 19.. Odvetniška tarifa (2015) člen 15, 39.. ZPP člen 155, 163.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - neustrezna delovna oprema - soprispevek - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - stroški postopka
Toženka tožniku ni zagotovila osebne varovalne opreme skladno z določbo 19. člena ZVZD-1, in sicer delovnega oblačila, ki bi omililo tožnikovo poškodbo, s tem pa je podana prva predpostavka njene odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnost ravnanja. Tožnikova poškodba je v vzročni zvezi z odsotnostjo zaščite predela roke, tako sta podani tudi druga predpostavka pravno priznana škoda in tretja vzročna zveza med škodo in protipravnostjo ravnanja tožene stranke. Ker pa je toženka tožniku dopuščala, da je pri delu uporabljal svoja oblačila, je ravnala hudo malomarno, s čemer je podana tudi krivda toženke kot končna predpostavka odškodninske odgovornosti.
škoda, ki jo povzroči divjad - preprečevanje škode - posebni varovalni ukrepi - nastanek škode - pravica do povrnitve škode
Po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni pretirana zahteva, da je kmet (v primeru, da mu lovska družina zaradi zaščite njegovih obdelovalnih površin dostavi električnega pastirja brez stebričkov in izolatorjev) dolžan kot dober gospodar za obvarovanje svojih obdelovalnih površin pred škodo, namestiti električnega pastirja na lesene stebričke, ki jih izdela sam (tudi izvedenec je takšno namestitev ocenil kot ustrezno).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00061616
OZ člen 169, 174, 174/1, 174/2, 352, 352/1.
poškodba pri delu - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - denarna odškodnina - invalidnina za telesno okvaro - upoštevanje invalidnine pri odmeri odškodnine - pravična denarna odškodnina - tuja pomoč in nega - pomoč družinskih članov - sukcesivno nastajajoča škoda - določljivost škode - vedenje o obsegu škode - zaključek zdravljenja - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - odškodnina zaradi izgubljenega zaslužka - izračun prikrajšanja - odmera odškodnine v bruto znesku - načelo popolne odškodnine - akontacija dohodnine - plačilo akontacije - plačilo socialnih prispevkov - aktivna legitimacija - renta - določitev višine rente - kapitalizirana renta - obrestovanje terjatve - tek zakonskih zamudnih obresti - odločitev o stroških postopka - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti spora med postopkom - kriterij uspeha v postopku
V pritožbeni fazi postopka ni sporno, da je pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti treba upoštevati invalidnino. Pritožnica ne soglaša s postopkom določanja te odškodnine. Meni, da bi morala biti ugotovljena kapitalizirana vrednost prejete invalidnine in odšteta od prisojene odškodnine za to obliko škode. Že sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodno prakso, ki predvideva upoštevanje prejete invalidnine kot ene od okoliščin, ki vpliva na višino odškodnine in določitev odškodnine po prostem preudarku. Tak način upoštevanja invalidnine je v sodni praksi uveljavljen, medtem ko matematični izračun, za kakršnega se zavzema pritožba, sodna praksa zavrača kot nesprejemljiv. Invalidnina je namreč zgolj ena od okoliščin, ki jo je treba upoštevati pri določitvi odškodnine za škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato matematični izračun z upoštevanjem njene višine v kapitaliziranem znesku ne bi privedel do pravične odškodnine.
Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi o pomoči in negi, ki jo je tožniku nudila žena, vse do stabilizacije njegovega zdravstvenega stanja, zaključka zdravljenja in še po tem; najprej v večjem obsegu, kasneje je potreboval manj pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za sukcesivno nastajajočo škodo. Obdobje do zaključka zdravljenja (stabilizacije zdravstvenega stanja) je v sodni praksi obravnavano kot obdobje, po zaključku katerega tožnik lahko uveljavlja škodo, med drugim tudi materialno škodo zaradi potrebne pomoči in postrežbe. Takrat je ta škoda določljiva, kar je pogoj za njeno uveljavljanje. Ker ni okoliščin, ki bi kazale na njeno zapadlost v krajšem časovnem obdobju, bi bilo njeno drobljenje na krajša časovna obdobja preveč togo in neživljenjsko. V praksi ustaljeno stališče, da je ta vrsta škode v denarnem znesku določljiva ob stabilizaciji oškodovančevega zdravstvenega stanja, je ustrezen kompromis med varstvom interesov dolžnika (tožene stranke), saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov oškodovanca (tožnika), ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic na razpolago primerno dolg rok. Ker je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano decembra 2017, se triletni zastaralni rok do vložitve tožbe 24. 5. 2019 še ni iztekel.
Tudi škoda zaradi izgubljenega zaslužka je sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik zaradi delovne nesreče prejemal 100 % nadomestilo plače in je razlika – med dohodkom, ki ga je tožnik prejel in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo – posledica prikrajšanja zaradi odsotnosti dodatkov za dežurstva, nadure in nočno delo. Šteti je zato treba, da se je tožnik s škodo seznanil oz. imel možnost, da se z njo seznani, šele ob zaključku zdravljenja. Tedaj je lahko ugotovil (predvidel) njeno višino. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (december 2017) do vložitve tožbe (24. 5. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da za uveljavljanje socialnih prispevkov, ki se izplačujejo iz bruto plače, tožnik ni aktivno legitimiran in da tožena stranka za plačilo ni zavezana. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da mora biti odškodnina takšna, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ). Vprašanje izplačila akontacije dohodnine, ki jo mora izplačevalec odškodnine odvesti zaradi plačila davščin, z gornjim vprašanjem ni povezano. Tožena stranka je akontacijo dohodnine dolžna odvesti od višine odškodnine, prisojene zaradi izgubljenega dohodka.
Renta je povračilo za škodo, ki oškodovancu nastane zaradi izgube zaslužka v zvezi s popolno ali delno nemožnostjo za delo, povečanimi potrebami, spremenjenimi možnostmi za razvoj in napredovanje (drugi odstavek 174. člena OZ). Gre za bodočo škodo, medtem ko je v prvem odstavku 174. člena OZ vsebovana materialna podlaga za povrnitev že nastale škode. Tožnik je rento, v višini 446,27 EUR mesečno, uveljavljal v vlogi z dne 27. 3. 2020 za čas od 14. 9. 2019 dalje, ko je začel prejemati invalidsko pokojnino, in sicer kot razliko med prejšnjimi dohodki (neto plačo) in invalidsko pokojnino. Sodišče prve stopnje je višino rente (446,27 EUR) ugotovilo kot razliko med neto plačo, ki jo je tožnik prejemal pred škodnim dogodkom, in odmerjeno invalidsko pokojnino, in sicer za obdobje od 14. 9. 2019 dalje. Ker pri uveljavljanju izgube na zaslužku tožnik prikrajšanja za to obdobje ni uveljavljal, ne gre za podvajanje zahtevka za materialno prikrajšanje zaradi manjših dohodkov; sicer pa pritožnica tega niti ne zatrjuje. Z vidika tožene stranke zato ni pomembno, da je izguba na dohodku za čas od 14. 9. 2019 do 27. 3. 2020 opredeljena kot renta in ne kot izguba (škoda) zaradi manjših dohodkov. Pritrditi pa ni mogoče niti pritožbenemu očitku, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, da je kapitaliziralo do odločanja zapadle obroke rente. Celoten znesek, ki ga je sodišče prisodilo, je tožnik uveljavljal v zahtevku iz vloge z dne 27. 3. 2020. Pri obravnavi obrestnega dela rentnega zahtevka je upoštevano, da je bil rentni zahtevek uveljavljen šele z vlogo z dne 27. 3. 2020 in se zato pred tem zapadla terjatev (2.821,06 EUR) obrestuje šele od 27. 3. 2020 dalje.
OZ člen 131, 154, 154/4, 170, 171, 357, 357/6, 963. ZVCP-1 člen 27.
zavarovalnica - odgovornost zavarovanca za nezgodo - zavarovanec - regresni zahtevek - kršitev prometnih predpisov - subrogacija - zastaranje - solidarna odgovornost več povzročiteljev škode - zahteva za zmanjšanje odškodnine - izvedensko mnenje
Tožnica zavarovalnica, pri kateri je imel zavarovano svojo odgovornost voznik vozila, je z izplačilom celotne odškodnine oškodovanki vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00057746
OZ člen 103, 104, 105, 105/2, 625, 625/2, 648.. ZPP člen 8, 362, 362/2.
podjemna pogodba - prenehanje pogodbe - odstop od pogodbe - primeren dodatni rok za izpolnitev - pobotni ugovor - pogodbena odškodninska odgovornost - neutemeljen odstop od pogodbe - nova dejstva in dokazi v ponovljenem postopku
V zvezi s tem zaključkom je izhajalo iz materialno pravne podlage 648. člena OZ, ki ureja prenehanje podjemne pogodbe po volji naročnika. Glede uporabe tega določila se je sodišče prve stopnje sklicevalo na citirano sodno prakso, vendar je pri tem spregledalo, da se navedeno določilo smiselno uporablja samo glede vprašanja višine plačila, ki ga je dolžan naročnik podjemniku v primeru podjemnikovega odstopa od pogodbe.
protipravnost ravnanja - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - okoljska škoda - lastninsko preoblikovanje
Tožnica, ki je sicer občina, v predmetnem gospodarskem sporu ne vtožuje okoljske škode v smislu ZVO-1 in ZVO za čezmerno obremenitev okolja (glej 9. člen ZVO) oziroma škode, ki v primeru dovoljenega obrata presega krajevno običajne meje. Ne gre za škodo zaradi onesnaževanja okolja. Že zaradi navedenega je treba zavrniti vse tožničine pritožbene očitke, ki se nanašajo na zatrjevano odškodninsko odgovornost toženke na tej podlagi.
Tožnica vtožuje škodo (strošek), ki ji je nastala na lastnih (prej s strani toženke pogodbeno in neodplačno na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) prenesenih) nepremičninah zaradi izvršitve investitorju (tožnici) izrečene inšpekcijske odločbe. Tožnici je bila naložena ustrezna oddaja oziroma sanacija pri gradbenem posegu izkopane zemljine (nevarnega gradbenega odpadka). Za gradbeni poseg, s katerim so nastali nevarni odpadki, se je odločila tožnica sama in ob poznavanju dejstev o onesnaženosti zemljine. Rezultat oziroma vtoževana škoda ni nastala zaradi spornega delovanja toženke do leta 1970, ampak zaradi delovanja same oškodovanke, ki je z opisanim ravnanjem (izkopom zemljine kljub vedenju o njeni onesnaženosti in posledično povzročitvijo nevarnih gradbenih odpadkov) v vsakem primeru prekinila pravno relevantno vzročnost in je neutemeljeno sklicevanje na nekakšno zatrjevano naravno vzročnost (na obstoj težkih kovin v zemljini zaradi toženkine industrije). Nevarne gradbene odpadke je povzročila sama tožnica.
ZVarD člen 1, 2, 2/3, 4, 13, 13/3, 39, 39/1, 40, 40/1, 42. ZDru-1 člen 14, 14/1.
denarna odškodnina - objava sodbe - sprememba statuta - diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin - prepoved diskriminacije - starost - starostna omejitev - kolesar - sodnik - licenca za opravljanje dejavnosti - soglasje - kršitev prepovedi diskriminacije - diskriminatorno obravnavanje - prenehanje - legitimen cilj - višina nadomestila - zastaranje zahtevka - trditveno in dokazno breme toženca - društvo
Izpodbijana odločitev ima materialnopravno podlago v določbah ZVarD.
Tožnik je navedel in izkazal dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je toženec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, toženec pa na drugi strani ni navedel in dokazal, da prepovedi ni kršil, oziroma da je za neenako obravnavo obstajal legitimen cilj, sorazmeren s posegom.
Z argumentom, da starostne omejitve na splošno niso diskriminatorne, saj veljajo tudi v drugih poklicih in dejavnostih, ni mogoče utemeljiti starostne omejitve, ki velja za kolesarske sodnike. Razlogi za starostne omejitve v različnih poklicih (dejavnostih) so različni, odvisni od narave in zahtevnosti posameznega poklica, zato z razlogi za starostno omejitev, veljavno za en poklic, ni mogoče pojasniti (upravičiti) starostne omejitve, ki velja za drug poklic.
Pravilo, ki zaključek kariere kolesarskega sodnika veže na izpolnitev določene starosti, po stališču pritožbenega sodišča samo po sebi ni diskriminatorno. Kot diskriminatorno se je izkazalo šele v konkretni procesni situaciji, torej v razmerju med tožnikom in tožencem. Za zahtevek, s katerim zasleduje generalno preventivne koristi drugih oseb, ki bi jih sporno pravilo utegnilo prizadeti, tožnik ne izkazuje pravnega interesa, zato je tožba v tem delu nedopustna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
Prisojeno nadomestilo zaradi diskriminacije je znotraj zneskovnega razpona (500 EUR do 5000 EUR), določenega v drugem odstavku 39. člena ZVarD. Niti tožnikove pritožbene navedbe niti ugotovljene okoliščine primera ne utemeljujejo spremembe te odločitve. Sodišče prve stopnje je pri določanju višine nadomestila upoštevalo vse relevantne okoliščine (več let trajajočo diskriminacijo, nemožnost sojenja na kolesarskih tekmah, toženčevo neodzivnost na opozorila o diskriminaciji, izražena s strani zagovornika načela enakosti in varuha človekovih pravic, tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), s tem, ko je okoliščine konkretnega primera primerjalo z okoliščinami v zadevi VSL II Cp 1016/2021, pa je prisojeno nadomestilo tudi umestilo v širši okvir.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor o zastaranju zahtevkov za prenehanje diskriminacije (velja splošni petletni zastaralni rok, saj ZVarD, ki je glede na ZDru-1 lex specialis, ne določa enoletnega zastaralnega roka, poleg tega v tretjem odstavku 2. člena izključuje uporabo drugih zakonov, če so za diskriminirano osebo manj ugodni), in s katerimi se toženec v pritožbi niti ne sooči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00057657
OZ člen 186, 186/2, 963. KZ-1 člen 38, 38/2, 217, 217/1. ZPP člen 14.
zakonita subrogacija - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija) - kaznivo dejanje prikrivanja - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - odgovornost za škodo - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - temelj odškodninske odgovornosti - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine
Toženec bi lahko z ostalimi povzročitelji škode odgovarjal le za povzročitev škode, ki ustreza vrednosti predmetov, ki jih je prikril.
Ker toženec ni bil obsojen kot pomagač pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine, in ker je kaznivo dejanje prikrivanja povezano s predmetom kaznivega dejanja (z ukradeno stvarjo), ne s prikrivanjem storilca kaznivega dejanja tatvine, ugotovitev, da je toženec prikril dele ukradenega vozila in ukraden računalnik (njegov delež glede na celotno povzročeno škodo je torej znan), ne zadošča za sklep o njegovi odškodninski odgovornosti za vso škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja velike tatvine.
Aktivno ravnanje (opustitev) v smeri preprečitve identifikacije storilca kaznivega dejanja velike tatvine (oviranje odkritja odgovorne osebe za nastalo škodo) je tožencu mogoče očitati zgolj v zvezi s prikrivanjem delov ukradenega vozila in ukradenega računalnika. Glede na podano trditveno podlago bi lahko toženec le v tem obsegu skupaj s povzročiteljem škode odškodninsko odgovarjal za škodo, ki izvira iz »tujega« kaznivega dejanja. Kot je bilo že izpostavljeno, pa tožnica te škode ni zajela v svoj regresni zahtevek.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - povrnitev materialne škode - okvara zdravja zaradi poškodbe - soprispevek oškodovanca - vezanost na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo
Odločitev je pravilno oprta na 86. člen ZZVZZ, po katerem ima tožnik pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe.
OZ člen 154, 922, 922/1, 944, 965. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
odgovornost imetnikov motornih vozil - direktna tožba proti zavarovalnici - potek prometne nesreče - nastanek zavarovalnega primera - ugovor nenastale pravice - izključitev odgovornosti zavarovalnice - prirejena prometna nesreča - namerna povzročitev zavarovalnega primera - povrnitev škode - pomanjkljiva dokazna ocena - kršitev pravila o prednosti - kršitev metodološkega napotka
Toženka je ugovarjala, da poškodbe na tožnikovem vozilu niso nastale v zatrjevanem škodnem dogodku. Omenjeni ugovor toženke vsebinsko pomeni ugovor nenastale pravice. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da ima zavarovalnica tudi zoper tožnika kot oškodovanca, ki sicer ni stranka pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, vendar pa vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera, ugovor, da je njena odgovornost izključena oziroma da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice). V omenjeni sodni praksi je šlo za primere t.i. prirejenih prometnih nesreč, ko zavarovalni primer ni nastal, ker prometna nesreča ni bila neodvisna od volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člena OZ). V določilu 944. člena OZ je določeno, da je odgovornost zavarovalnice izključena, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec (tožnik) povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro. Utemeljenost ugovora nenastale pravice mora torej temeljiti na ugotovitvi o upravičenčevi (tožnikovi) namerni povzročitvi zavarovalnega primera ali povzročitvi s prevaro. Dokazno breme te ugotovitve nosi zavarovalnica (toženka).
Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene izpovedi obeh udeležencev prometne nesreče in zaključku, da sta neživljenjski in nelogični, prezrlo ugotovitve izvedencev in izpovedi obeh udeležencev ni primerjalo in presojalo skupaj z njimi oziroma celovito (kršitev pravila iz 8. člena ZPP), določeni dejanski zaključki pa so z ugotovitvami izvedencev tudi nasprotni ali pa te niso pravilno povzete (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
povrnitev nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - nateg vratnih mišic - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - primarni in sekundarni strah - navedbe v odgovoru na pritožbo
Izvin in nateg vratne hrbtenice, udarnina in izvin palca leve roke, udarnina in izvin desnega zapestja, udarnina in izvin desnega kolena: presoja višine denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, zmanjšanje življenjske aktivnosti in sekundarni strah.
Toženka je sicer v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je bil trk izredno blag in da takšen trk načeloma sploh ne povzroča nikakršnih poškodb in nevšečnosti, niti zmanjšanja življenjske aktivnosti. S tem se je toženka spustila v obstoj vzročne zveze. Vendar izpodbijanje obstoja vzročne zveze ni stvar odgovora na pritožbo, temveč pritožbe, ki pa je toženka ni vložila. Toženkinega odgovora na pritožbo pa ni mogoče obravnavati kot pritožbo, saj je bila ta vloga vložena prepozno, da bi lahko predstavljala pritožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00058321
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2. ZPP člen 156, 156/1, 206, 206/1-1, 206/2, 213, 213/1, 214, 214/1.
kazenski postopek - identično dejansko stanje - ni predhodno vprašanje - odškodninska odgovornost člana organa vodenja in nadzora - predpostavke za vložitev odškodninske tožbe - trditveno in dokazno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga - pravno odločilna dejstva - domneva priznanja neprerekanih dejstev - zavrnitev dokaznih predlogov - najemna pogodba - običajna poslovna praksa - odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški - separatni stroški
Tožeča stranka ni podala konkretnih trditev o tem, kako naj bi tožena stranka izrabila zaupanje prokurista ‒ katera dejanja tožene stranke so bila tista, zaradi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožena stranka zlorabila zaupanje, tako ni zadostila trditvenemu bremenu glede nedopustnega ravnanja. Zato bi bilo tudi kakršnokoli izvajanje dokazov odveč.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00057903
ZPP člen 7, 180, 212, 214, 214/1, 313, 313/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. OZ člen 82, 82/1, 82/2, 375, 381. ZGD-1 člen 667.
prenos podjetja samostojnega podjetnika (s. p.) na kapitalsko družbo - najemna pogodba - sprememba višine najemnine - prekoračitev trditvene podlage - kršitev razpravnega načela - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih - razlaga pogodbe - jasna določba - pomota - sodba presenečenja - neprimeren dokaz - prenehanje najemnega razmerja - priznano dejstvo - dvojni obračun obresti - izrek nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izpolnitveni rok - odškodninski zahtevek - dokazno breme - izvršilni stroški
Z ugotovitvami o naknadni spremembi višine najemnine je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank in s tem kršilo razpravno načelo (7., 180. in 212. člen ZPP). Kršitev razpravnega načela je po sodni praksi praviloma relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP). Na odločitev vpliva, če je lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. V obravnavanem primeru je vplivala, saj je sodišče prve stopnje odločilo izključno ob upoštevanju dejstev, ki jih ne bi smelo vključiti v dejansko podlago svoje sodbe (ki je bila zato sodba presenečenja).
Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V obravnavani zadevi je razlaga, ki jo stranki pripisujeta 2.2. členu najemne pogodbe, sicer diametralno nasprotna, vendar pa je navedena določba jasna. Zato se pri razlagi te določbe ne more uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ.
Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.
ZZVZZ člen 87, 87/1. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) priloga IV, razdelek C, točka 6.3.1.
regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - varnostni pas - delo na višini - organizacija dela - pomanjkljiva trditvena podlaga - neprerekana dejstva - neizvedba dokazov - nekonkretizirane pritožbene navedbe - nedovoljene pritožbene novote
V konkretni zadevi je treba najti konkretno pravilo z ustreznega področja (ali pa ga konstruirati iz načela prepovedi povzročanja škode) ter konkretno opisati očitek opustitvenega delikta, tožnica pa ni podala niti trditev v smeri, da bi se to delo običajno ali po kakih posebnih pravilih stroke ali navodilih proizvajalca konkretnega opažnega sistema tako opravljalo. Odgovornosti namreč ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da so se toženke zavedale konkretnih pomanjkljivosti v organizaciji dela, zaradi katerih je obstajala velika možnost nastanka škodnih primerov.
Stopnička v poslovnem prostoru je povsem običajen riziko, ki kot tak ne terja nobenega posebnega, dodatnega ukrepanja, kot je talna oznaka (nalepka). Nevtralizira se ga lahko že z običajno pazljivostjo, kar dokazuje tudi dejstvo, da do poškodb na mestu, kjer je padel tožnik, očitno pogosteje ni prihajalo, vsaj tožnik česa takega ne trdi. Zgodi se, da kdo kdaj spregleda rob ali stopnico, a če to ni posebej nepričakovano, gre za plod lastne premajhne pozornosti ali naključja, ki ga mora trpeti tisti, ki se mu takšno naključje primeri.