ZPP člen 339, 339/2-14.. ZZZDR člen 56.. OZ člen 190, 574.
premoženjska razmerja med zakonci - odgovornost za obveznosti - zahtevek za povrnitev škode - neupravičena obogatitev
Za presojo zahtevka za povrnitev škode, ki jo je tožnici s svojim protipravnim ravnanjem (prisvojitvijo tožničinih denarnih sredstev) povzročil toženkin zakonec, ni bistveno, da je toženkin zakonec denar porabil za svoj zdravljenje.
JAVNI RAZPISI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057020
Direktiva 2002/91/ES evropskega Parlamenta In Sveta z dne 16. decembra 2002 o energetski učinkovitosti stavb člen 1. Direktiva 2006/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/76/EGS člen 1. Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb člen 9, 10. Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb preambula točka 18. Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES člen 1. ZVO-1 člen 146g. EZ-1 člen 315, 315/2, 315/6.
neizvedba javnega razpisa - ugovor pasivne legitimacije - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost države zaradi neimplementacije direktive - odškodnina - nepovratna finančna spodbuda Eko sklada - denarna subvencija iz eko sklada - energetska učinkovitost stanovanjskih stavb - pričakovana pravica
Dokumenti, na katere se sklicuje tožeča stranka (akcijski načrti), ne vzpostavljajo položaja, ko bi naslovljenci ali ciljne skupine ukrepov, določenih v teh programih, pridobili karkoli več od golega pričakovanja, da bodo sprejeti javni razpisi za dodelitev sredstev. Kot navaja prva toženka v odgovoru na tožbo, ti načrti na strateški ravni določajo cilje in ukrepe, za realizacijo pa so potrebni tudi nadaljnji izvedbeni akti. Načrti sami po sebi ne dajejo nobenih pravic. Potrebujejo nadaljnjo izvedbo, preko ustreznih javnih razpisov. Pravico do finančnih spodbud prijavitelji na javne razpise dobijo šele s prijavo na javni razpis in izdajo upravne odločbe v takem javnem razpisu (tako 146.g člen ZVO-1). Zato ni mogoče govoriti o nastanku pričakovane pravice zgolj s predvidenimi ukrepi v akcijskih načrtih.
Pogoje za odškodninsko odgovornost države zaradi neimplementacije direktiv je SEU razvilo v sodbi C-6/90-Francovich, kjer je postavilo naslednje pogoje. Prvi pogoj je, da mora cilj, predpisan z direktivo, vsebovati podelitev pravic posameznikom. Drugi pogoj je, da je mogoče opredeliti vsebino teh pravic na podlagi določb direktive. Tretji pogoj je obstoj vzročne zveze med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci.
Zastaralni rok v času, v katerem se stranki šele pogajata o obstoju in o bistvenih sestavinah (domnevne) obveznosti, ne more teči. Za določitev obsega in višine škode ni odločilnega pomena osebno mnenje oškodovanca o obstoju škode, pač pa, ali so oškodovancu znani oz. bi mu morali biti znani objektivni kriteriji, na podlagi katerih lahko določi obseg in višino škode.
Razmerje med strankama je po oceni pritožbenega sodišča izključno javno pravne narave, kar pomeni, da obe stranki nastopata v funkciji izvrševanja javnega interesa, zaščita rodovitne zemlje je v javnem interesu. V javnem interesu pa je tudi gradnja prometne infrastrukture, v obravnavanem primeru gradnja AC. 24. člen Uredbe določa način za reševanje tega konflikta interesov tako, da bi bili škodljivi vplivi gradnje AC na plodno zemljo zmanjšani na najmanjšo možno mero, da pa po drugi strani ne bi onemogočali ali pretirano ovirali izgradnje AC. Tožeča stranka je le sekundarni upravičenec do razpolaganja z morebitnimi presežki humusa, ki ji pripadajo pod pogojem, da viški ob smotrni uporabi izkopanega materiala dejansko nastanejo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00058102
OZ člen 171, 171/1, 179, 190, 300.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - tuja nega in pomoč - teorija jajčne lupine (egg shell rule) - zmanjšana življenjska aktivnost - zmotna uporaba materialnega prava
Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da je imela blage (lahke) bolečine sedem dni in da je po nezgodi jemala protibolečinske tablete. Okoliščini, da tožnici za tablete ni bil predpisan recept in da so bolečine ob jemanju tablet popolnoma izzvenele, ne pomenita, da pravno relevantnih telesnih bolečin v obsegu, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ni bilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00057668
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/2, 149, 150.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - nevarna stvar
Zgolj dejstvo, da so morali delavci toženke pri menjavi oziroma izpuščanju olja iz hladilnega sistema (pri čemer se je tožnik poškodoval) uporabljati zaščitna sredstva (predpisano ustrezno obrazno masko in rokavice kot zaščito pred plinom - amoniakom), samo po sebi še ne pomeni, da je toženka objektivno odgovorna za tožniku nastalo škodo, kot si to zmotno razlaga pritožba. Za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 131. člena, 149. in 150. člen OZ) mora biti nevarnost povečana, neobičajna.
Delo s hladilnim sistemom, kot ga je opravljal tožnik, ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila neobičajna in ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja nastanka poškodb in njihovih posledic, da bi bilo mogoče delo s takšnim hladilnim sistemom (izpuščanjem olja iz sistema) ovrednotiti kot nevarno dejavnost, hladilni sistem pa kot nevarno stvar v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - predhodne zdravstvene težave - kronična bolezen - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - pravno relevantna vzročna zveza - vzročna zveza med poškodbo in obsegom škode - obseg škode - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - nateg vratnih in hrbtnih mišic - premoženjska škoda - potni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tožniku obstajal kronični bolečinski sindrom že pred škodnim dogodkom, brez vsakega dvoma pa bi se ta sindrom v enaki intenziteti in podobni pojavni obliki ter v enakem časovnem obdobju manifestiral tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo.
Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot jih zatrjuje tožnik, niso posledica fizičnih poškodb iz obravnavanega škodnega dogodka. Tožnik je imel že pred obravnavanim škodnim dogodkom težave z ledveno hrbtenico in poškodbo vratne hrbtenice. Odločilno težo je sodišče prve stopnje pravilno dalo številnim preteklim dogodkom, ki so zagotovo predstavljali sprožilni mehanizem za razvoj kroničnega bolečinskega sindroma pri tožniku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00056646
OZ člen 131, 153, 171, 174, 179, 965. ZPP člen 8, 212.
odškodninska odgovornost zavarovalnice - prometna nesreča - odgovornost na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti - odgovornost za škodo, ki jo povzroči zavarovano vozilo - objektivna odgovornost - alkoholiziranost voznika motornega vozila - znaki alkoholiziranosti - zaznava - poškodbe sopotnika v vozilu - sopotnik pod vplivom alkohola - soprispevek sopotnika - nepripetost z varnostnim pasom - omejitev zahtevka zaradi vedenja oškodovanca za alkoholizirano stanje voznika - dokazna ocena vseh dokazov - dokazno breme - hude telesne poškodbe - nepremoženjska škoda - odmera denarne odškodnine - primarni in sekundarni strah - odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - dolgotrajno zdravljenje poškodb - premoženjska škoda - skupna višina odškodnine
Nobenega dvoma ni o tem, da je odgovornost toženke za svojega zavarovanca objektivna, saj je vozilo proti udeležencu v prometu nevarna stvar. Ne more biti dvoma niti o tem, da je objektivna odgovornost podana tudi v primeru, ko se udeleženec v času nesreče nahaja v vozilu, zato je sodišče pravilno uporabilo 153. člen OZ. Je pa zmotno zaključilo, da ob upoštevanju standarda skrbnosti povprečnega človeka, tožnik ni mogel presoditi, ali je voznik vinjen, ker je ta kazal le manjše znake alkoholiziranosti in ne očitnih. Iz zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja nedvoumno izhaja, da so bili znaki alkoholiziranosti pri vozniku vidni. Tudi če je določene znake pri vozniku pripisati šoku zaradi prometne nesreče, pa v nobenem primeru ni mogoče pripisati prometni nesreči vonja po alkoholu, kar je policist A. A. potrdil v tem postopku ob svojem zaslišanju. Ta vonj je potrdil tudi zdravnik približno uro po prometni nesreči. Tožnik je v trenutku, ko se je vsedel v vozilo, lahko pri vozniku zaznal vsaj vonj po alkoholu, če ne tudi drugih znakov, ki so bili zaznavni.
V primeru soprispevka zaradi okoliščine, ker sopotnik presede k vinjenemu vozniku, ne da bi predhodno skrbno preveril, ali to lahko stori brez škode za svoje zdravje in življenje, so lahko podani različni dejanski položaji, pritožbeno sodišče pa pritrjuje toženki, da je v tem primeru utemeljen tožnikov soprispevek v višini 20 %, saj v obravnavani zadevi ne gre za tako imenovano ekscesno popivanje, kjer je sodna praksa z najnovejšo odločitvijo revizijskega sodišča soprispevek povišala na 50 %.
Toženka ima prav, da se privezanost z varnostnim pasom ne domneva, a kadar z izvedenimi dokazi ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja, je treba uporabiti pravilo o dokaznem bremenu. Dokazno breme pa pomeni, da trditve vedno dokazuje stranka, ki jih podaja. Toženka podaja ugovor soprispevka ter zatrjuje, da tožnik z varnostnim pasom ni bil pripet, zato je bilo dokazno breme, da to dejstvo dokaže, na njej. Tudi če se v obravnavanem primeru dokazno breme zaradi težavnosti dokazovanja zniža na stopnjo nadpolovične verjetnosti, ob izvedenih dokazih ni mogoče govoriti, da je toženka s takšno verjetnostjo dokazala, da tožnik z varnostnim pasom ni bil pripet.
Sodišče določa odškodnino po posameznih postavkah, a je odškodnina enotni pojem in je treba presoditi, ali je pravilno prisojen končni skupni znesek, ne glede na to, da lahko posamezne postavke med primerljivimi zadevami delno odstopajo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00058114
OZ člen 149, 150, 153.. ZDR-1 člen 179, 179/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna stvar - nevarna dejavnost - soprispevek - zmotna uporaba materialnega prava
Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da delovni stroj, ki dviguje, prevaža in odlaga velike in težke lesene hlode, ne predstavlja nevarne stvari, in s tem ne daje podlage za objektivno odškodninsko odgovornost. Iz samega delovnega stroja oziroma iz dela s tem delovnim strojem, za katerega je izvedenec pojasnil, da gre za vrsto nakladača z grabilcem za nakladanje in razkladanje, izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih predpisov. Konkretni delovni stroj, s katerim je upravljalec prevažal in odlagal lesene hlode, poganja motorna sila ter je namenjen dvigovanju in prenašanju velikih in težkih bremen, zaradi česar ima lastnost nevarne stvari, saj ni mogoče zaključiti, da bi bilo takšen stroj z visečim hlodom na grabilcu, kljub veliki skrbnosti in navodilom, mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako pravočasno odvrniti od nesreče.
Četudi je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj mastnega madeža in na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da na mastnih tleh, kakršna so bila v čajni kuhinji, obstaja velika verjetnost zdrsa, je ugotovilo tudi, da so tla, kakršna so bila v čajni kuhinji, povsem ustrezna za prostore s tako namembnostjo, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati nobene od tožbeno zatrjevanih opustitev dolžne skrbnosti in s tem krivdne odgovornosti. Seveda je pravilno presodilo tudi, da ni objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca, kar je tožnica zatrjevala v tožbi, v pritožbi pa ne izpodbija pravilnosti presoje sodišča prve stopnje.
OZ člen 134, 171, 179. ZPP člen 41, 41/2, 163, 163/3, 163/4, 185, 185/3, 286, 286/3.
kršitev osebnostne pravice - odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice - poseg v čast in dobro ime - osebnostna pravica na lastni podobi - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime - družbena omrežja - relativno javna oseba - interes javnosti - duševne bolečine - pravična denarna odškodnina - odstranitev objave - soprispevek oškodovanca - splošni interes javnosti - svoboda izražanja - protipravno ravnanje - prekluzija - vrednost spornega predmeta - uveljavljanje več zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago - sprememba tožbe - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - odločitev o stroških postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom
Z objavo fotografije in posnetka pogovora s pomočjo hišnega nadzornega sistema (brez tožničinega soglasja), ki ni potekal na javnem prostoru, ampak je šlo za zasebni pogovor, ki niti ni prispeval k razpravi v javnem interesu ali k odzivu na tožničine objave, je bilo poseženo v njeno osebnostno pravico.
Četudi bi tožnica uživala kokain v času nosečnosti, to ne daje pravice tožencu, da o slednjem, kot tudi njenem zdravstvenem stanju, ki ga podaja na podlagi lastne ocene, o tem piše na svojem družbenem omrežju brez privolitve tožnice. Pravica do osebnega življenja res ni neomejena, posegi vanjo so lahko dovoljeni v interesu posameznika ali splošne javnosti, česar pa toženec ni izkazal. Splošnega interesa javnosti za seznanitev s to informacijo na svojem odprtem profilu na družbenem omrežju, ni mogoče utemeljevati v primeru, da je za informacijo izvedel kot bivši mož. Takega pisanja pravica do svobode izražanja ne zajema. Ni odločilno, da je tožnica relativno javna oseba. Pravico do zasebnosti imajo tudi te osebe. Zapis o uživanju kokaina in o psihičnem stanju tožnice ne predstavlja odziva toženca na tožničine zapise. S tem ne predstavlja svoje plati zgodbe o razpadu zveze.
ZPP člen 5, 254, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 22.
medicinska napaka (zdravniška napaka) - pojasnilna dolžnost zdravnika - dokaz z izvedencem - pravica do izjave
Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka z navedbo, da bi jo naj sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do očitane kršitve pojasnilne dolžnosti s strani tožnikove zdravnice A. A., dr. med., spec. nevrologije. Sodišče prve stopnje se je do te trditve opredelilo in sicer potem, ko je dokazno ocenilo pisno izjavo imenovane z dne 25. 4. 2019 (priloga spisa B7), iz katere jasno izhaja, "da je bilo tožniku natančno in izčrpno pojasnjeno, za kakšno bolezen gre, kako poteka in tudi, kako se zdravi. Pojasnjena mu je bila prognoza bolezni, kot tudi to, da se kljub terapiji bolezen slabša in da zdravilo pri enem pacientu učinkuje, pri drugem manj. Tožnik je bil v nadaljevanju redno kontroliran, njegovo zdravstveno stanje nadzorovano, pri čemer stanje ni kazalo znakov slabšanja, kar vse je zavedeno v zdravstveni dokumentaciji pacienta. Že pri uvajanju zdravila mu je bilo povedano, da se zdravilo uvaja postopoma zaradi stranskih učinkov. Pacient je dobil natančna navodila glede načina uvajanja zdravila in eventualnih možnih problemov, ki lahko pri tem nastanejo. Prav tako mu je bilo povedano, da naj v primeru kakršnih koli težav takoj pokliče medicinsko sestro in pride drugi dan na pregled. Tožnik ni nikoli govoril o svojih dvomih glede zdravljenja in ni podajal nobenih dodatnih vprašanj glede simptomov bolezni in poteka zdravljenja, kot tudi ne o stranskih učinkih zdravljenja, saj mu je bilo vse večkrat natančno pojasnjeno". Sodišče prve stopnje je razen tega imenovano tudi zaslišalo kot pričo (narok za glavno obravnavo z dne 4. 9. 2020) zato so pritožbene navedbe o tem, da imenovana nevrologinja pojasnile dolžnosti ni opravila oziroma "da je tožnik privolil v zdravljenje zgolj zaradi nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti", v celoti neutemeljene. In ker se je tožnik prostovoljno zdravil kar 12 let je njegov argument v pritožbi, da ni bil seznanjen s tveganji in simptomi, povsem neprepričljiv. Dokaz z izvedenci sodi med posebne vrste dokaznih sredstev. V skladu s 254. členom ZPP je sodišče prve stopnje dolžno odpraviti nasprotja ali bistvene razlike glede odločilnih dejstev in to celo po uradni dolžnosti. Vendar v obravnavanem primeru ne obstajajo okoliščine za takšno ravnanje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da sta izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete z dne 27. 1. 2020 in njegova pisna dopolnitev z dne 20. 4. 2021 jasna, strokovna in popolna ter nudita zadostno podlago za odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Komisija je namreč pregledala vso medicinsko dokumentacijo tožnika in slednjega tudi osebno ter prepričljivo zaključila, da zavarovanka toženke pri zdravljenju tožnika ni storila strokovne napake, saj so bili v klinični sliki prisotni vsi znaki za postavitev diagnoze Parkinsonova bolezen. Ob tem sta tudi ovrgla tožbene navedbe o vzročni zvezi med jemanjem zdravil za Parkinsonovo bolezen in težavami, ki jih je navajal tožnik. Z dopolnitvijo izvedenskega mnenja je Komisija tudi odgovorila na vsa dodatna vprašanja in pomisleke tožnika na prvotno izvedensko mnenje, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pritegnitev novega sodnega izvedenca iz tujine nepotrebna in bi le podaljšala in podražila predmetni pravdni postopek.
neposlovna odškodninska odgovornost - krivdno ravnanje (opustitev) - temelj odškodninske odgovornosti - pravilna uporaba materialnega prava - protipravnost ravnanja - vzročnost - osvetlitev poti
Sodišče prve stopnje se je metodološko pravilno lotilo vsebinskega napolnjevanja predpostavk neposlovne odškodninske obveznosti, ko je ugotovilo, da ne obstaja pravni predpis, ki bi izrecno določal, kako mora biti zasebno zemljišče bodisi razsvetljeno ali ograjen tisti del, ki je nivojsko različen, da bi bila zagotovljena varna pot v stanovanjsko hišo zavarovanca toženke. Zaradi tega, ker je tožnik, ki je brez težav vstopil v stanovanjsko hišo in jo v relativno kratkem času nato tudi zapustil, in pri tem hodil ravno, po dovolj široki tlakovani poti, zavarovancu toženke ni moč utemeljeno očitati opustitev, zaradi katerih bi nastala njegova odškodninska obveznost po temelju.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - načelo individualizacije višine odškodnine - primerjava z odškodninami v drugih primerih - stroški zdravljenja - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - ustalitev zdravstvenega stanja - degenerativne spremembe - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - nevšečnosti med zdravljenjem - vzročna zveza - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - posttravmatska stresna motnja - akontacija odškodnine - revalorizacija
Odmera odškodnine ne more odražati zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja posledic škodnega dogodka (načelo individualizacije višine odškodnine), katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca zanj že po naravi stvari poudarjeno neugodno, ampak mora sodišče upoštevati tudi objektivni odmerni kriterij (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v primerih iz sodne prakse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VSL00056563
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. URS člen 26. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost države - bivalne razmere v zaporu - nesporno dejansko stanje - zagotovljeni bivanjski pogoji - vrednotenje okoliščin - razmere v zaporu - merila ESČP - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - pravni standard - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - očitek protispisnosti - obrazložitev procesne kršitve - sodna praksa - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
V tem postopku bistvena dejstva, ki se tičejo objektivnih razmer v zaporu, med strankama niso sporna, saj je tožnik navedbe toženke v tem delu bodisi izrecno priznal bodisi jih ni substancirano prerekal. Sporno je bilo le pravno vrednotenje teh dejstev (vprašanje, ali takšne razmere dosegajo minimalni standard človeškega dostojanstva med prestajanjem zaporne kazni), kar pa ni predmet dokazovanja, temveč pravnega vrednotenja oziroma uporabe materialnega prava.
Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato ni upoštevno sklicevanje na prejšnje vloge v postopkih, temveč mora pritožnik vse pritožbene razloge konkretizirano in jasno zatrjevati v pritožbi. Na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato morajo biti trditve o tej kršitvi konkretizirane, jasno in določno mora biti navedeno, katera ugotovitev sodišča je v nasprotju s katero listino, zapisnikom ali prepisom, in tudi, zakaj je to nasprotje pomembno. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da povzetek navedb strank sploh ni odločilno dejstvo, zato tudi, če bi res prišlo do nasprotja med povzetkom vlog in samo vsebino vlog, to še ne bi pomenilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Presoja, ali je država ravnala protipravno, ker ni zagotovila minimalnih standardov prestajanja zaporne kazni v smislu prepovedi mučenja in ponižujočega ravnanja, je odvisna od objektivnih okoliščin prestajanja kazni, ne pa od subjektivnega zaznavanja posameznega zapornika.
Tožnik je izven sobe bival skoraj polovico dneva, pri čemer je treba upoštevati, da je v preostali polovici (12 ur in 40 minut) tožnik po naravi stvari cca 7 do 8 ur spal, torej je bil le cca. 4 do 6 ur prisiljen (buden) bivati v zaporniški sobi. Tožniku je bilo omogočeno sprehajanje oziroma bivanje na dvorišču, torej na svežem zraku, zato so neutemeljene navedbe, da naj bi bilo dvorišče majhno, osončeno in prenatrpano, saj je bistveno, da je tožniku bilo (sploh) omogočeno sprehajanje po dvorišču in hodnikih (pa čeprav majhnih in zaprtih); jasno je, da so bivalne razmere v zaporih skromnejše in brez hotelskega udobja, vendar je to posledica dejstva, da gre za kazen omejitve svobode.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00058160
ZPP-E člen 125, 125/3.. ZPP člen 236a, 286, 286/3, 333, 339, 339/2, 339/2-8.. OZ člen 167, 167/1, 167/2, 174, 299.
nesreča pri delu - plačilo mesečne rente - neprava sprememba tožbe - vnaprejšnja dokazna ocena - aktivno iskanje zaposlitve - zadostna trditvena podlaga - razveljavitev sodbe - III. kategorija invalidnosti - pričetek teka zastaralnega roka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Do kolikšne rente je upravičen oškodovanec, je odvisno od tega, ali bi z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo. Predpogoj za odgovor na to vprašanje je, da si oškodovanec aktivno prizadeva iskati zaposlitev (prim. sodba VSRS II Ips 28/2017, sodba VSL II Cp 2316/2016). Tožnikove navedbe je mogoče razumeti tako, da je zaradi posledic padca in poškodbe kolena postal nezaposljiv, vendar pa iz ugotovitev sodnega izvedenca za področje medicine dela izhaja, da je tožnikova pridobitna zmožnost zmanjšana le v manjši meri. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi treba razčistiti, ali je tožnikova brezposelnost izključna posledica tožnikove poškodbe, ali pa je, glede na zmanjšanje pridobitnih sposobnosti le v manjši meri, posledica tožnikove neaktivnosti pri iskanju nove zaposlitve, ustrezne preostali delovni zmožnosti oziroma zdravstvenim omejitvam.
Sodišče je tožnici za zlom zunanjega gležnja levega zgornjega skočnega sklepa, zvin levega kolena in udarnino hrbtnega dela prsnega koša, ki jih je zadobila v škodnem dogodku, prisodilo 10.900 EUR, kar predstavlja približno devet povprečnih neto plač.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00057344
ZPP člen 7, 8, 13, 212, 216, 216/1, 253, 253/1, 254.. ZDSS-1 člen 21.. ZTPDR člen 70, 70/1, 70/3.. ZDR člen 182, 182/1, 182/3.. ZDR-1 člen 177, 177/1, 177/3.. ZOR člen 192, 206, 206/1, 414, 414/1, 388.. OZ člen 171, 186, 186/1, 365, 395, 395/1.
Do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja (II Ips 29/2018). Predlog za zaslišanje izvedenca, ki je pred tem že podal jasno, popolno in razumljivo mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, mora biti torej obrazložen in konkretiziran. Ker toženec ni podal obrazloženih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenko zaslišati, kršitev določb postopka ni podana.
Naloga toženca kot skladiščnika je bila, da prevzame dostavljena sredstva za čiščenje in higieno (kamor se je uvrščalo tudi toaletni papir in papirnate brisače), s podpisom dobavnice pa je bil dolžan potrditi, da je bilo res dostavljenega toliko blaga, kot je navedeno na dobavnici. Ker je toženec potrjeval prejem papirja in brisač v (večjih) količinah, ki v resnici niso bile nikoli dobavljene, je (najmanj) opustil dolžno skrbnost, ki se je od njega kot delavca pričakovala. Toženčevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. S tem je ravnal (najmanj) hudo malomarno in tako tožeči stranki, ki je plačala te (nikoli dobavljene) količine blaga, povzročil škodo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00057293
ZDR-1 člen 179, 179/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nastanek škodnega dogodka - dokazna ocena
Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da odškodninska obveznost tožene stranke ni podana že iz razloga, ker ni dokazan obstoj škodnega dogodka (nezgode pri delu). Tožnik je namreč uveljavljal, da se je poškodoval pri delu 8. 6. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvedeni dokazi teh navedb niso potrdili.