premoženjska škoda - vrnitev v prejšnje stanje - uničenje stvari - denarna odškodnina
Ob upoštevanju načela popolne odškodnine iz 169. člena OZ in pravil o obsegu povrnitve premoženjske škode iz 168. člena OZ, je po presoji pritožbenega sodišča treba tožnici v okviru ustrezne denarne odškodnine poleg poštene tržne vrednosti uničene stvari priznati tudi določene stroške, ki so ji nastali v zvezi z nadomestitvijo uničenega pilona z novim. Pilon v amortizirani vrednosti je bil namreč uničen in tožnica je bila ob vzpostavljanju prejšnjega stanja primorana nositi tudi stroške odvoza na deponijo, stroške demontaže starega in montaže novega pilona. Gre za stroške popravila oziroma nakupa nadomestne stvari, ki jih je treba upoštevati v okviru nastale škode.
Tožnica ni zahtevala odškodnine v vrednosti uničene stvari, temveč je zahtevala ustrezno odškodnino za vrnitev v prejšnje stanje. Obeh oblik povrnitve škode, med katerimi lahko oškodovanec izbira, ni mogoče preprosto vrednostno enačiti in se lahko zneskovno razlikujeta, do česar je prišlo tudi v tem primeru.
denarna odškodnina za premoženjsko škodo - posekan les
Ne glede na to, pa je bilo postopanje izvedenca, ki je upošteval vrednost sekancev in le-to odštel od stroška odstranitve jablan, pravilno tudi iz vidika standarda dobrega gospodarja, ki je ob sekanju dreves dolžan poskrbeti za ustrezno ravnanje z odpadlim lesom.
prevara - povzročitev zmote pri oškodovancu - izrecno dogovorjena lastnost vozila - prodaja vozila - denarna odškodnina
Pri prevari gre za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti.
Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni uspel dokazati, da naj bi toženec vedel, da je resnični letnik proizvodnje vozila (leto 1999) drugačen od letnika prve registracije vozila po podatkih prometnega dovoljenja (leto 2004) in tožniku zavestno zamolčal ta podatek.
nepremoženjska škoda - spolzke stopnice - prekluzija navajanja dejstev
Ugotovitve prvega sodišča, da ni moč slediti toženkinim trditvam o nepazljivosti in neprevidnosti tožnika, pa ni moč omajati z utemeljevanjem, da bi se moral tožnik držati za ograjo, da je stopnice poznal in da je vedel, da je zavarovanec nesel psu hrano, saj toženka teh očitkov zoper tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni naperila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00059698
ZDR-1 člen 87, 87/1, 94, 94/1, 177, 177/1.. OZ člen 132, 168, 168/3.
odškodninska odgovornost delavca - poskusno delo - prenehanje opravljanja dela - ustna odpoved - vzročna zveza - izgubljen dobiček
Tožeča stranka od toženca uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi njegovega ravnanja, ko je 12. 3. 2021 samovoljno zapustil delovno mesto in se na delo ni več vrnil. Tožbeni zahtevek je oprla na navedbe, da nima nadomestnih voznikov za že dogovorjene in tudi nove posle, zaradi česar ji ob izostanku delavcev nastaja škoda.
Tožeča stranka je bila že 18. 2. 2021 seznanjena s tem, da toženec z delovnim razmerjem pri njej po izteku poskusnega dela (8. 3. 2021) ne želi nadaljevati, na njeno prošnjo pa je nato z delom vseeno nadaljeval vse do 12. 3. 2021, pri čemer pa jo je 10. 3. 2021 obvestil, da z dnem 12. 3. 2021 z delom pri njej zaključuje. Dejansko je torej toženec odpoved dal. Zgolj odsotnost pisne oblike ne pomeni, da je ob realizaciji tako podane odpovedi ravnal protipravno v smislu deliktne odgovornosti.
ZVSmuč-1 člen 2, 2/7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nesreča pri sankanju - nevarna dejavnost
Sporna luknja, ki je na sankaški progi nastala v posledici načina sankanja, torej v posledici obrabe sankaške proge, ne predstavlja takega mesta na sankališču, katerega povprečni sankač ob upoštevanju vedenjskih pravil ne bi bil sposoben presankati in ki ga glede na velikost, obliko in lokacijo ne bi mogel pričakovati.
ZPP člen 339,339/2-14, 339/2-15, 353.. OZ člen 169, 168/2, 168/4.
spor majhne vrednosti - povrnitev stroškov popravila
Oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov nerentabilnega popravila. V takem primeru mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstne stvari in njenemu stanju v času pred nastankom škode, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00058579
ZPrCP člen 42, 42/1, 42/2. OZ člen 154, 154/2.
škodni dogodek - prometna nesreča - odgovornost za škodni dogodek - deljena odgovornost udeležencev prometne nezgode - povzročitev škodne nevarnosti - vzročna zveza - pravnorelevantna vzročna zveza - nevarna situacija - instinktivna reakcija - reakcija udeleženca v prometu - soprispevek oškodovanca - kršitev cestnoprometnih predpisov
Pri hipni in instinktivni reakciji v kritični prometni situaciji od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo vedno ravnali najbolj racionalno in optimalno. Ob celoviti presoji vzročne zveze je v takšnih situacijah pravilno izhodišče, da je pravno relevanten vzrok škode ravnanje udeleženca, ki je z nepravilno vožnjo povzročil nevarno situacijo. Le v izjemnih primerih, ko je reakcija oškodovanca na nepravilno vožnjo povsem neobičajna in močno pretirana ali nesorazmerna, se kot pravno relevanten vzrok za nastalo škodo lahko upošteva tudi ravnanje oškodovanca, ki se kaže kot njegov krivdni soprispevek k nastali nesreči v smislu deljene odgovornosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - PRAVO DRUŽB
VSL00058625
OZ člen 177, 177/2, 178, 183.
škodni dogodek - odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - razbremenitev odškodninske odgovornosti - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - objektivno žaljiva izjava - žalitev - neresnične trditve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - upravičen razlog - zadeva javnega pomena - izgradnja centra za ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadki - sežig odpadkov - občinski organ - osebnostna pravica - preklic izjave
Ni nujno, da je vsaka neresnična trditev protipravna. Če je bil tisti, ki je podal izjavo, v dobri veri in je imel sam pri tem resen namen, neresnično sporočilo ni protipravno v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti.
prometna nesreča motornih vozil - trčenje dveh motornih vozil - prehitra vožnja - neprilagojena hitrost vožnje - sokrivda pri trčenju motornih vozil
Pritožbena trditev tožnika, da je zavarovanka toženke vozila po sredini ceste, drži. Vendar pri tem tako pritožnik kot sodišče prve stopnje spregledata ugotovitev izvedenca, da drugačna vožnja zavarovanke toženke na tej cesti sploh ni mogoča, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja toženka. Tožnik skuša vožnjo zavarovanke toženke prikazati kot napačno v luči, da vanjo ne bi trčil, če bi ona vozila po svojem desnem robu. Od nje torej terja, da vozi po robu, da sam lahko vozi z neprilagojeno hitrostjo. To je povsem nevzdržno, pa tudi drži ne, saj je izvedenec pojasnil, kako bi se vozili lahko srečali, če bi obe vozili po svojem desnem robu.
Za odločitev je brez dvoma bistvena ugotovitev izvedenca, da zavarovanka toženke drugače, kot je vozila, glede na naravo vozišča ni mogla. Tako se izkaže, da izvedensko mnenje res ne daje podlage za sokrivdo, temveč je za nesrečo kriv izključno tožnik sam (in ne soudeleženka, kot tožnik neutemeljeno trdi). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ko je zavarovanki toženke pripisalo sokrivdo za nastanek nesreče zaradi vožnje po sredini vozišča.
vmesna sodba - odgovornost za škodo od nevarne stvari - objektivna odgovornost voznika motornega vozila - prometna nesreča - trčenje motornega vozila in pešca - prispevek oškodovanca - prečkanje cestišča izven prehoda za pešce - več izvedenskih mnenj - dokazna ocena izvedenskega mnenja - odprava procesnih kršitev na pritožbeni obravnavi - deljena odgovornost
Prisoja manj od 30 % v breme peške, za kar se zavzema slednja, pa tudi ne bi bila utemeljena. Njen prispevek k nesreči je bil pomemben, celo odločilen, saj je prečkala cesto kljub temu, da je videla približevati se motorno kolo. Ne drži, da sploh ni kršila predpisov. Je že res, da pešec lahko prečka cesto tudi izven označenega prehoda, če le-tega ni v bližini, vendar pa seveda po tem, ko se prepriča, da to lahko varno stori.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - višina denarne odškodnine
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo predvsem starost tožnika ob škodnem dogodku in da je njegovo stanje trajne narave.
Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Tak pristop je potreben zato, ker je oškodovančevo individualno vrednotenje konkretnih posledic oziroma njegovo subjektivno doživljanje že po naravi stvari vedno poudarjeno neugodno, korekcija z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja primerjavo ugotovljenih škodnih posledic konkretnega oškodovanca s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, pa zagotovi enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
odškodninska odgovornost države - odločanje v upravnem postopku - kvalificirana stopnja napačnosti - oddaja v rejništvo
Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost na podlagi 26. člena Ustave RS (URS) gre za javnopravno odškodninsko odgovornost. Za presojo o njenem (ne)obstoju ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, ampak je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov.
Odločanje v upravnem postopku pomeni zato izvrševanje oblasti. Pojem protipravnega povzročanja škode tretji osebi se povezuje z vprašanjem zakonitosti upravnega akta, toda nezakonitosti upravne odločbe ni mogoče enačiti s pojmom protipravnosti kot predpostavke, ki vodi do odškodninske odgovornosti.
Protipravnost nastopi tedaj, kadar nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja in to v taki meri, da tega ni mogoče upravičiti z značilnostmi upravnega sistema. Po utrjenem stališču sodne prakse imajo ravnanja upravnih organov značilnosti protipravnosti le v primerih zavestne, namerne in očitne, to je kvalificirane napačnosti.
Za odškodninsko odgovornost države po 26. členu URS v primeru odločanja uradnih oseb, ki imajo skladno z zakonom pooblastilo za odločanje v upravnem postopku in ki pri odločanju delujejo kot organ države ter izdajajo v imenu upravnega organa odločbe, predstavlja edini zunanji in pravno učinkujoči izraz njihovega oblastnega delovanja, ki lahko tretjemu (tožniku) povzroči škodo, končni upravni akt (upravna odločba) Za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja (le) država. Zoper personalni substrat organa pa je v primeru naklepne povzročitve škode možen le regresni zahtevek države zoper takšno osebo.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00057881
ZPP člen 208, 208/2. ZBan-1 člen 261e, 350a. ZRPPB člen 265.
odškodninska odgovornost bank - odškodninska odgovornost države - izbris delnic - prenehanje kvalificiranih obveznosti - nadaljevanje postopka - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - izredni ukrep - nezakonit ukrep - zakonitost odločbe - Banka Slovenije - postopek pred Ustavnim sodiščem - pasivna legitimacija - javni interes - odločba o izrednih ukrepih - povrnitev premoženjske škode - pravica do sodnega varstva
Ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bilo dvoma, da je zakonodajalec dolžan predvideti postopek, v katerem bo tožnica imela dejansko možnost doseči presojo zakonitosti izrečenega ukrepa, ni pa še bilo (in še vedno ni) jasno, kdo je odgovoren za posledice morebitne nezakonitosti ukrepa.
Nobene od toženk, zoper katere je tožnica vložila tožbo, tako ta čas ni mogoče z dovolj veliko verjetnostjo izključiti iz kroga možnih odgovornih oseb. Če bo ugotovljeno, da BS kot tisti subjekt, ki je izdal sporne odločbe, zaradi svojega položaja v bančnem sistemu Slovenije in EU ne more odškodninsko odgovarjati, prideta v poštev kot odgovorni osebi bodisi država, katere organ je BS, bodisi banka, ki je s svojim poslovanjem povzročila izrek izrednega ukrepa.
Ob tako nedorečeni pasivni legitimaciji in procesno-pravnem okviru odločanja o nezakonitosti odločbe BS bi nadaljevanje postopka pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in tudi sodišča.
V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da mora biti obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, da se mora opozorilo nanašati na redna tveganja posameznega medicinskega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja in da mora opozorilo upoštevati tudi redka tveganja predvidenega posega, če ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev.
Neizpolnitev oz. nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninsko pravno pomembna le takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen in bi moral biti, ter če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
Pojava KRBS in sinovitis glede na konkretne okoliščine ne predstavljata tipičnega in rednega tveganja opravljenega posega o katerem bi morala biti opozorjena tožnica v okviru pojasnilne dolžnosti.
Kljub zatrjevanim nevšečnostim po posegu v konkretnem primeru ni podan položaj, ko bi uresničeno tveganje pacientkino življenje in zdravje ogrožalo bolj, kot nevarnost, ki ji je grozila v primeru ne izvedbe posega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00057918
OZ člen 134, 178, 184. ZGD-1 člen 579, 587. ZPP člen 8, 7, 212.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - opravičilo tožene stranke - umik objave - spletna stran - javna objava - kršitev osebnostnih pravic - poseg v osebnostne pravice po tisku - poseg v čast in dobro ime pravne osebe - neresnične trditve - nedopusten poseg v čast in dobro ime - objektivno žaljiv zapis - zavajujoče informacije - neobstoj protipravnega ravnanja - vzročna zveza - pravno priznana nepremoženjska škoda - trditveno in dokazno breme - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - javno objavljeni podatki - statusno preoblikovanje družbe - resnični podatki - celovita dokazna ocena
Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku že samo zaradi protipravnega posega v osebnostne pravice tožeče stranke. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, ki sta po 183. členu OZ priznani tudi pravnim osebam. Za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pravno priznana nepremoženjska škoda je po navedenem pravnem določilu že sama kršitev te osebnostne pravice. Vendar morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti povzročitelja izpolnjene tudi ostale predpostavke civilnega delikta: poleg škode in protipravnega ravnanja še vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe in škodo. Najpogostejša pojavna oblika ravnanj, ki povzročajo okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe, ki so torej v vzročni zvezi, so različne izjave, dane v javnosti oziroma objave določenih trditev o delovanju – poslovanju pravne osebe, kar je bilo predmet očitanih ravnanj tožeče stranke tudi v obravnavani zadevi. Vzročna zveza med izjavo oziroma objavo o trditvah o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe in okrnitvijo ugleda pravne osebe je podana, kadar je vsebina te izjave oziroma njene objave neresnična. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 107 sodbe, pa vzročne zveze ni, če v resnici nastopijo določena dejstva oziroma okoliščine, ki objektivno krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe. V takih primerih so vzroki za okrnitev ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe ta dejstva in okoliščine same, ne pa objava teh dejstev.
Trditveno in dokazno breme za prve tri predpostavke odškodninske obveznosti povzročitelja so tudi v primeru kršitev osebnostnih pravic pravne osebe na oškodovancu (protipravno ravnanje, obstoj škode in vzročna zveza), česar tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v tem postopku ni zmogla.
Dokazna ocena, da so bili objavljeni podatki o statusnem preoblikovanju tožeče stranke in o nadaljnjih pooblastilih prejšnjega zastopnika tožeče stranke resnični, temeljijo na pravilno ocenjenem procesnem gradivu.
Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati neresničnosti objavljenih dejstev, je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja vzročne zveze pravilno zavrnjen.
poškodbe nastale v prometni nesreči - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - višina denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - tuja pomoč - strošek zdravniškega potrdila - strošek postopka - povrnitev stroškov postopka - povrnitev stroškov uveljavljanja odškodninskega zahtevka
Strošek zdravniškega potrdila, ne glede na to, ali je bila njegova pridobitev potrebna ali ne, je strošek, ki je nastal zaradi uveljavljanja odškodnine. Tožnik bi ga moral zato uveljavljati kot strošek postopka, ne pa kot materialno škodo. Odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka je zato, čeprav iz drugih razlogov, pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00061616
OZ člen 169, 174, 174/1, 174/2, 352, 352/1.
poškodba pri delu - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - denarna odškodnina - invalidnina za telesno okvaro - upoštevanje invalidnine pri odmeri odškodnine - pravična denarna odškodnina - tuja pomoč in nega - pomoč družinskih članov - sukcesivno nastajajoča škoda - določljivost škode - vedenje o obsegu škode - zaključek zdravljenja - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - odškodnina zaradi izgubljenega zaslužka - izračun prikrajšanja - odmera odškodnine v bruto znesku - načelo popolne odškodnine - akontacija dohodnine - plačilo akontacije - plačilo socialnih prispevkov - aktivna legitimacija - renta - določitev višine rente - kapitalizirana renta - obrestovanje terjatve - tek zakonskih zamudnih obresti - odločitev o stroških postopka - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti spora med postopkom - kriterij uspeha v postopku
V pritožbeni fazi postopka ni sporno, da je pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti treba upoštevati invalidnino. Pritožnica ne soglaša s postopkom določanja te odškodnine. Meni, da bi morala biti ugotovljena kapitalizirana vrednost prejete invalidnine in odšteta od prisojene odškodnine za to obliko škode. Že sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodno prakso, ki predvideva upoštevanje prejete invalidnine kot ene od okoliščin, ki vpliva na višino odškodnine in določitev odškodnine po prostem preudarku. Tak način upoštevanja invalidnine je v sodni praksi uveljavljen, medtem ko matematični izračun, za kakršnega se zavzema pritožba, sodna praksa zavrača kot nesprejemljiv. Invalidnina je namreč zgolj ena od okoliščin, ki jo je treba upoštevati pri določitvi odškodnine za škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato matematični izračun z upoštevanjem njene višine v kapitaliziranem znesku ne bi privedel do pravične odškodnine.
Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi o pomoči in negi, ki jo je tožniku nudila žena, vse do stabilizacije njegovega zdravstvenega stanja, zaključka zdravljenja in še po tem; najprej v večjem obsegu, kasneje je potreboval manj pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za sukcesivno nastajajočo škodo. Obdobje do zaključka zdravljenja (stabilizacije zdravstvenega stanja) je v sodni praksi obravnavano kot obdobje, po zaključku katerega tožnik lahko uveljavlja škodo, med drugim tudi materialno škodo zaradi potrebne pomoči in postrežbe. Takrat je ta škoda določljiva, kar je pogoj za njeno uveljavljanje. Ker ni okoliščin, ki bi kazale na njeno zapadlost v krajšem časovnem obdobju, bi bilo njeno drobljenje na krajša časovna obdobja preveč togo in neživljenjsko. V praksi ustaljeno stališče, da je ta vrsta škode v denarnem znesku določljiva ob stabilizaciji oškodovančevega zdravstvenega stanja, je ustrezen kompromis med varstvom interesov dolžnika (tožene stranke), saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov oškodovanca (tožnika), ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic na razpolago primerno dolg rok. Ker je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano decembra 2017, se triletni zastaralni rok do vložitve tožbe 24. 5. 2019 še ni iztekel.
Tudi škoda zaradi izgubljenega zaslužka je sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik zaradi delovne nesreče prejemal 100 % nadomestilo plače in je razlika – med dohodkom, ki ga je tožnik prejel in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo – posledica prikrajšanja zaradi odsotnosti dodatkov za dežurstva, nadure in nočno delo. Šteti je zato treba, da se je tožnik s škodo seznanil oz. imel možnost, da se z njo seznani, šele ob zaključku zdravljenja. Tedaj je lahko ugotovil (predvidel) njeno višino. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (december 2017) do vložitve tožbe (24. 5. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da za uveljavljanje socialnih prispevkov, ki se izplačujejo iz bruto plače, tožnik ni aktivno legitimiran in da tožena stranka za plačilo ni zavezana. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da mora biti odškodnina takšna, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ). Vprašanje izplačila akontacije dohodnine, ki jo mora izplačevalec odškodnine odvesti zaradi plačila davščin, z gornjim vprašanjem ni povezano. Tožena stranka je akontacijo dohodnine dolžna odvesti od višine odškodnine, prisojene zaradi izgubljenega dohodka.
Renta je povračilo za škodo, ki oškodovancu nastane zaradi izgube zaslužka v zvezi s popolno ali delno nemožnostjo za delo, povečanimi potrebami, spremenjenimi možnostmi za razvoj in napredovanje (drugi odstavek 174. člena OZ). Gre za bodočo škodo, medtem ko je v prvem odstavku 174. člena OZ vsebovana materialna podlaga za povrnitev že nastale škode. Tožnik je rento, v višini 446,27 EUR mesečno, uveljavljal v vlogi z dne 27. 3. 2020 za čas od 14. 9. 2019 dalje, ko je začel prejemati invalidsko pokojnino, in sicer kot razliko med prejšnjimi dohodki (neto plačo) in invalidsko pokojnino. Sodišče prve stopnje je višino rente (446,27 EUR) ugotovilo kot razliko med neto plačo, ki jo je tožnik prejemal pred škodnim dogodkom, in odmerjeno invalidsko pokojnino, in sicer za obdobje od 14. 9. 2019 dalje. Ker pri uveljavljanju izgube na zaslužku tožnik prikrajšanja za to obdobje ni uveljavljal, ne gre za podvajanje zahtevka za materialno prikrajšanje zaradi manjših dohodkov; sicer pa pritožnica tega niti ne zatrjuje. Z vidika tožene stranke zato ni pomembno, da je izguba na dohodku za čas od 14. 9. 2019 do 27. 3. 2020 opredeljena kot renta in ne kot izguba (škoda) zaradi manjših dohodkov. Pritrditi pa ni mogoče niti pritožbenemu očitku, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, da je kapitaliziralo do odločanja zapadle obroke rente. Celoten znesek, ki ga je sodišče prisodilo, je tožnik uveljavljal v zahtevku iz vloge z dne 27. 3. 2020. Pri obravnavi obrestnega dela rentnega zahtevka je upoštevano, da je bil rentni zahtevek uveljavljen šele z vlogo z dne 27. 3. 2020 in se zato pred tem zapadla terjatev (2.821,06 EUR) obrestuje šele od 27. 3. 2020 dalje.
škoda, ki jo povzroči divjad - preprečevanje škode - posebni varovalni ukrepi - nastanek škode - pravica do povrnitve škode
Po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni pretirana zahteva, da je kmet (v primeru, da mu lovska družina zaradi zaščite njegovih obdelovalnih površin dostavi električnega pastirja brez stebričkov in izolatorjev) dolžan kot dober gospodar za obvarovanje svojih obdelovalnih površin pred škodo, namestiti električnega pastirja na lesene stebričke, ki jih izdela sam (tudi izvedenec je takšno namestitev ocenil kot ustrezno).