OZ člen 131, 149., 150., 171.. ZVZD-1 člen 5, 6, 10, 11, 12.. ZDR-1 člen 179.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - poškodba pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - poškodba pri sestopu z delovnega stroja - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - varstvo in zdravje pri delu - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev
Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru je zato treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varstva pri delu v skladu ZVZD-1 zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca (10. in 11. člen ZVZD-1). Šele v primeru, da delodajalcu iz tega naslova ni mogoče očitati nobene kršitve, je tako mogoče izključno odgovornost za nastalo škodo očitati delavcu, ki dela ni opravljal s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje oziroma življenje in zdravje drugih oseb (12. člen ZVZD-1).
Škoda, ki je tožniku nastala zaradi neizrabe letnega dopusta, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Samostojno naknadno ravnanje zavarovanca tožene stranke (neizpolnitev obveznosti zagotovitve izrabe dopusta) je ptretrgalo vzročno zvezo s škodnim dogodkom.
Pritožbeno sodišče na podlagi podane „obrazložitve“ nikakor ne more ugotoviti, kaj je prvostopenjsko sodišče sploh odločilo (o katerem delu zahtevka, o kateri vrsti škode) in zakaj. Videti je, da je sodišče prve stopnje ponovno odločalo tudi o že razsojeni stvari, vendar se tudi tega ne da preizkusiti, ker zavrnitveni del izreka sodbe (tč. II.) ni specificiran, niti ni obrazložen.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi strahu - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - prepir - udarec - žaljivost izjave - zamudna sodba - omejeni pritožbeni razlogi v pritožbi zoper zamudno sodbo - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - sklepčnost tožbe - sklepčnost odškodninske tožbe - domneva o priznanju dejstev - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - skupna odškodnina - pravni standard pravične odškodnine
Sodišče pred izdajo zamudne sodbe presoja procesne in materialnopravne pogoje za izdajo zamudne sodbe, pri čemer glede sklepčnosti tožbe preizkusi, ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Sodišče prve stopnje je obstoj navedenih pogojev za izdajo zamudne sodbe presojalo in ugotovilo, da so ti izpolnjeni. Zamudna sodba temelji na sistemu pozitivne litiskontestacije, kar pomeni, da mora sodišče šteti, da tožena stranka priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Tožena stranka pa po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati, saj zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Sodišče je odmerilo pravično denarno odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo.
ZDRS člen 40. ZOR člen 200. OZ člen 179. ZPP člen 8.
nezakonit izbris iz registra prebivalstva Republike Slovenije - vloga za pridobitev državljanstva RS - denarna odškodnina za gmotno škodo - denarna odškodnina za negmotno škodo - duševne bolečine - strah - pravična denarna odškodnina - ocena višine izgubljenega dobička - previsoka denarna odškodnina - načelo individualizacija višine odškodnine - dejansko prebivališče - kršitev človekovih pravic - prosta dokazna presoja
Dejstva, da je tožnik nekaj mesecev pred prej navedenim datumom sam odjavil svoje stalno prebivališče, sodišče prve stopnje ni spregledalo, kot poskuša prikazati pritožba, saj je v sodbi izrecno ugotovilo, da je tako ravnal iz poslovnih razlogov, ker si je iskal delo v Srbiji. Tudi očitek tožniku, da ni izkoristil pravnih sredstev v postopku za pridobitev državljanstva, ni utemeljen; jasno je namreč, da z morebitno pritožbo že zaradi neizpolnjevanja formalnega pogoja glede prijavljenega stalnega prebivališča ne bi uspel. Toženka je z izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva brez dvoma ravnala protipravno, ker je kršila tožnikove človekove pravice. Toženka se svoje krivde ne more razbremeniti, niti delno. Predmet dokazovanja v pravdi sta tako le še škoda ter vzročna zveza med škodo in izbrisom.
Toženka pa v celoti utemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo. Ta namreč ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Poleg tega pavšalna denarna odškodnina krije tudi premoženjsko škodo, ki jo je povzročil izbris. Tožnik bi moral svojo premoženjsko škodo konkretizirano zatrjevati in dokazati. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, namreč ne razbremenjuje stranke dolžnosti, da navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, na katere opira svoje zahtevke. Ker je obstoj škode (vključno z njeno višino) eden od konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti, je bilo dokazno breme na tožniku. Izgubljeni dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in o katerih sklepamo na podlagi podatkov iz preteklosti (torej iz tega, koliko je zaslužil pred izbrisom), ter tistimi prihodki, ki jih je kljub škodnemu dogodku na kakršenkoli način pridobil, tudi z delom na črno. Teh odločilnih dejstev tožnik med pravdo ni razkril. Tožnik s tem dokaznemu bremenu ni zadostil.
ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00061873
ZZVZZ člen 87, 87/1.
odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - odgovornost delavca - nadzor nad delavcem - odgovornost delodajalca za nesrečo pri delu - povrnitev škode - ugotovitve izvedenca - zmotna uporaba materialnega prava
Dejstvo, da je do delovne nesreče prišlo in da je odgovornost za nastalo nesrečo v celoti na delavcu samem, pa samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je očitno, da je tožena stranka kot delodajalec izvajala pomanjkljiv nadzor nad delavcem, zaradi česar je prišlo do sporne opustitve podmazovanja dvižnega mehanizma cisterne. Dokazni postopek v obravnavani zadevi je prepričljivo izkazal, da je bil delavec tožene stranke jasno in konkretno seznanjen s svojimi obveznostmi in se jih je tudi jasno zavedal ter da je tudi tožena stranka izvajala nadzor nad njim; izvedenec je poudaril, da je tožena stranka nadzor izvajala, da pa noben nadzor ne more biti 100 %. Če je do škodnega dogodka kljub nadzoru tožene stranke prišlo, to ne more utemeljevati zaključka, da je bil očitno nadzor nad delavcem pomanjkljiv, pri čemer je treba poudariti, da dejavnik, glede katerega naj bi tožena stranka izvajala pomanjkljiv nadzor, niti ni bil bistven razlog za nastanek škodnega dogodka. Odgovornosti ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061961
ZPP člen 205, 206, 206/2, 206/4. OZ člen 131. URS člen 26.
podrejene obveznice - odškodninska odgovornost bank - prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - razlogi za prekinitev postopka - razlaga določbe - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - odločba Ustavnega sodišča
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sprejelo ekstenzivno in namensko (teleološko) razlago 206. člena ZPP. Določbe o prekinitvi postopka niso same sebi namen, temveč je ta zastoj v postopku upravičen (in potreben) tedaj, ko je treba zavarovati pravice strank, pomen teh pravic pa pretehta nad pravico do sojenja v razumnem roku. Določbe o prekinitvi postopka varujejo pravice strank bodisi v primerih, ko stranka zaradi objektivnih okoliščin ne more učinkovito uveljavljati svojih pravic (obligatorne prekinitve; 205. člen in prvi odstavek 206. člena ZPP), bodisi v primerih, ko je to smotrno oziroma potrebno zaradi pravne varnosti (fakultativna razloga za prekinitev iz drugega in četrtega odstavka 206. člena ZPP). Glede na nadpovprečno pomembnost zadev v zvezi s podrejenimi obveznicami, ki jo je zaznalo in (v procesnem smislu) upoštevalo tudi USRS, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v tem primeru utemeljena prekinitev postopka s smiselno uporabo 206. člena ZPP do odločitve revizijskega sodišča o spornem vprašanju.
subjektivna odškodninska odgovornost - padec na mokrih in spolzkih tleh
Zavarovancu tožene stranke je bilo znano, da sta se otroka pred tožničinim prihodom igrala zunaj, kjer je bil sneg in da sta se nato slekla v notranjosti v predsodi, zato bi – kot je v celoti pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje – glede na te okoliščine moral vedeti, da sta otroka mokroto z oblačil in obutve prinesla na tla ter mokroto pobrisati ali nanjo tožnico vsaj zaradi nevarnosti večje drsnosti opozoriti. Kakor je še pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, to res ne pomeni, da bi se morala tla ves čas brisati, se pa mora v takšnem primeru mokroto s tal odstraniti, saj je vsakomur znano, da mokra in gladka tla zaradi večje drsnosti povečajo tveganje za padec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00067853
OZ člen 169, 179, 352, 352/1. ZPP člen 184, 184/1.
povrnitev nepremoženjske škode - skaženost kot pravni standard - brazgotine - estetska motnja - povrnitev premoženjske škode - škoda zaradi izgubljenega zaslužka - sukcesivno nastajajoča škoda - vedenje o obsegu škode - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - zaključek zdravljenja - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - obseg povrnitve premoženjske škode - načelo popolne odškodnine - osnova za izračun prikrajšanja - bruto ali neto znesek - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - prekoračitev tožbenega zahtevka - akontacija dohodnine - plačilo akontacije - plačilo socialnih prispevkov - aktivna legitimacija - sklepčnost tožbe
Pritožnica pravilno izpostavlja, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnica določena obdobja delala s skrajšanim delovnim časom, poskusila delati s polnim delovnim časom; v času zdravljenja je z delodajalcem sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Šteti je zato treba, da se je tožnica s škodo seznanila oz. imela možnost, da se z njo seznani, šele ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (dne 5. 9. 2018), ki časovno sovpada z zaključkom zdravljenja. Tedaj je vedela, da bo prenehala dobivati nadomestilo plače, in je imela realno možnost oceniti obseg izgube na zaslužku. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. Iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožnici, da so bile okoliščine, na osnovi katerih bi tožnica prvi znesek prikrajšanja lahko izračunala, znane že pri mesečnem izplačilu dohodka za junij 2016 in da bi ob ustrezni skrbnosti lahko mesečno izračunavala svoje prikrajšanje. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (septembra 2018) do vložitve tožbe (17. 10. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače. Le takó ugotovljena odškodnina zagotavlja takšen premoženjski položaj oškodovanke, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ).
Očitek, da je bilo tožnici na račun izgubljenega zaslužka prisojeno več, kot je uveljavljala, ni utemeljen. Materialno pravo, ki je podlaga za izračun, mora sodišče poznati in ni v domeni tožeče stranke, da ga dokazuje ali nanj opozarja. Zato je pomemben v zahtevku uveljavljan znesek odškodnine za tovrstno škodo (6.406,31 EUR), na način izračunavanja škode, ki ga je tožeča stranka uporabila, pa sodišče ni vezano.
Odškodnina zaradi skaženosti je objektivno pogojena glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine; priznava se v različnih primerih spremenjene zunanjosti; ne le takrat, ko spremenjena zunanjost vzbuja gnus. V sodni praksi se priznava tudi v primerih sprememb zunanjosti, kakršna je izkazana.
udarec - škodni dogodek - telesna poškodba - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - primarni in sekundarni strah - enotna odškodnina - kršitev osebnostnih pravic - sosedski spor - premoženjska škoda - stroški zdravljenja - rehabilitacija - zamudna sodba - nedovoljen pritožbeni razlog - nedopustne pritožbene novote
Ni potrebno ločeno odmeriti odškodnino za primarni in sekundarni strah. Odmeri se enotna odškodnina.
Okoliščine, ki jih je navedel tožnik v tožbi, niso takšne intenzivnosti in trajanja, ki bi utemeljevalo prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.
Čeprav je šlo za konflikt med pravdnima strankama ob opravljanju del na meji, to ne pomeni, da udarec toženca ne more pomeniti posega v osebnostne pravice tožnika in da gre za tako neznaten poseg, ki ne upravičuje prisoje odškodnine.
Tožnik se je dela lotil z za lastno varnost neskrbnim načinom in s tem prispeval k nastanku škode. Ker imajo poleg delodajalca tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo, ni materialnopravno pravilna porazdelitev odgovornosti v sodbi sodišča prve stopnje, ampak narekuje pravilna uporaba materialnega prava (tretji odstavek 153. člena OZ) tožnikov prispevek v višini 33 odstotkov, kot se zavzema toženec v pritožbi.
Toženec v pritožbi pravilno navaja, da odločitev tožnika o neuveljavljanju pravice do starostne pokojnine ne more biti v breme toženca. Oškodovančeva dolžnost zmanjševanja škode je eno od načel odškodninskega prava, ki je uzakonjeno v 171. členu OZ.
zahteva za plačilo odškodnine - zavrnitev tožbenega zahtevka - povrnitev škode - padec s kolesom - odvzem prednosti - ravnanje oškodovanca - celovita dokazna ocena
Tožnica je uveljavljala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala, ker je zaradi odvzema prednosti s strani neznanega vozila padla s kolesa. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na ugotovitvi, da ni izkazano, da bi ji neznano vozilo zaprlo pot ali povzročilo zanjo konkretno nevarnost, se pravi, da bi ji prišlo tako blizu, da bi ogrožalo povprečnega, tudi manj spretnega in izkušenega kolesarja.
V celovito dokazno oceno, ki jo terja 8. člen ZPP, sodi tudi tožničino ravnanje po dogodku. Ob dejstvu, da tožnica do zdravnikove prijave in obiska policistov dva tedna po dogodku ni storila ničesar v zvezi s prijavo nezgode, izgubijo težo pritožbene navedbe o hudih bolečinah in intenzivni skrbi za lastno zdravje neposredno po padcu.
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - stroški zdravljenja - odškodnina za premoženjsko škodo - potni stroški v času zdravljenja - zdravljenje v tujini
Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zdravljenje v tujini.
višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za škodo, nastalo v prometni nesreči - znižanje odškodnine - načelo objektivizacije odškodnine - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - sprememba sodbe na drugi stopnji
Očitno je sodišče prve stopnje prevelik pomen pripisalo temu, da je izvedenec tožničino zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil na 20 odstotkov. Vendar so bistvene konkretne prizadetosti, oviranosti in težave oškodovanke, ne pa ocenjeni odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je lahko le v orientacijsko pomoč.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061319
ZPP člen 286, 286/3. URS člen 22.
denarna odškodnina - materialna škoda - manjvrednost vozila - navajanje novih dejstev in dokazov - uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji - prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov - dokazovanje z izvedencem - naknadna predložitev manjkajočih listin - pravica do izjave v postopku - odločitev o stroških postopka - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške - sprememba odločitve o pravdnih stroških - odmera stroškov po uspehu
Omejitev pravice stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist samo na določen čas med postopkom, pomeni poseg v pravico do izjavljanja, ki je varovana v 22. členu Ustave. Namenjena je pospešitvi in strnitvi postopka, ne sme pa biti sama sebi namen in onemogočiti, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava. Odgovornost sodišča je, da v konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je potem, ko je postavljeni sodni cenilec za izdelavo mnenja izrazil potrebo po predložitvi določenih listin, takšno naknadno predložitev dopustilo. Eden od namenov pravil o prekluziji je tudi možnost nasprotne stranke, da se zoper postavljeni zahtevek učinkovito brani. Toženkina možnost obrambe z dopustitvijo teh dokazov ni bila prizadeta, saj je bila s podatki o poškodovanem vozilu že pred tem dobro seznanjena (bila je plačnik popravila in je pred tem tudi sama izračunala manjvrednost vozila).
Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v postopku odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, praviloma le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in kadar tudi ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov, ki so nastali eni ali drugi stranki, oziroma če obstajajo drugi utemeljeni, razumni in življenjsko sprejemljivi razlogi za takšno odločitev. V obravnavani zadevi takšni razlogi niso podani, saj razmerje med uspehom strank in njunimi stroški ni primerljivo. Zato je potrebna odločitev o stroških glede na uspeh strank v postopku.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahevek tožeče stranke za povrnitev odvetniških predpravdnih stroškov v znesku 650,80 EUR s pp, ker se povrnitev teh stroškov priznava v okviru potrebnih pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00061391
OZ člen 131, 186, 186/1, 186/4. ZPP člen 8, 215.
škodni dogodek - odgovornost za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj - pravnorelevantna vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem - solidarna odgovornost - protipravnost ravnanja - pretep - dejanska trditvena in dokazna podlaga - metodološki napotek - prepričljiva dokazna ocena - dokazna ocena izpovedbe stranke - dokazni standard - vezanost sodišča na trditveno podlago
Ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče pri odločitvi ni upoštevalo 186. člena OZ, ki ureja vprašanje odgovornosti več oseb za škodo. Tožnik je odškodninsko odgovornost toženca utemeljeval na njegovi individualni odgovornosti, da je toženec tisti, ki ga je naklepno napadel in je zato odgovoren za škodo. Tožnik ni trdil, da je toženec povzročil škodo kot sodelujoči (oziroma eden od sodelujočih) v pretepu, niti ni konkretiziral poteka pretepa.
povrnitev povzročene škode - krivdna odškodninska odgovornost - odgovornost lastnika nepremičnine - škoda zaradi v neurju podrtega drevesa - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - procesne kršitve - temelj odškodninskega zahtevka - protipravno ravnanje - opustitev dolžnega ravnanja - kršitev dolžne skrbnosti - pravnorelevantna vzročna zveza - višina denarne odškodnine - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - enotna odškodnina - zavrnitev dokaznih predlogov - neizvedba dokaznega predloga - zlom
Zaključek o tem, da je toženec opustil dolžno ravnanje, je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da toženec kljub opozorilom, da je drevo nevarno za okolico, le tega ni odstranil. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je glede protipravnosti ravnanja dokazno breme prevalilo na toženca. Pritožbeno sporne ugotovitve sodišča prve stopnje je treba razumeti v smislu, da toženec ni dokazal, da je bil dovolj skrben oziroma da je kakorkoli ukrepal v zvezi z opozorili, ki jih je prejel tudi glede konkretnega drevesa.
Za obstoj protipravnosti (opustitve dolžne skrbnosti) zadošča ugotovitev, da je bil toženec opozarjan na potencialno nevarnost konkretnega drevesa, česar ni jemal dovolj resno in ni ničesar ukrenil v smeri zmanjšanja te nevarnosti.
Ker je bil toženec opozarjan na nevarnost, ki ga drevo predstavlja za okolico (hišo na sosednji parceli), je bilo tudi podrtje drevesa ob močnem vetru, zanj objektivno predvidljiva posledica opustitve ukrepanja v zvezi z opozorili. Med protipravno opustitvijo in nastalo škodo je podana tudi vzročna zveza.
Pravična je denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 31.000 EUR za poškodbe, ki jih je tožnica utrpela, ko je nanjo padlo drevo, ki je stalo na zemljišču toženca.
krivdna odškodninska odgovornost - varovanje muzejskih zbirk - povrnitev škode zaradi kraje slik - kraja blaga - ukradena stvar - vrednost ukradene stvari - ocena vrednosti - dokaz z izvedencem - pripombe na izvedensko mnenje - dokazna ocena - subjektivna vrednost - določanje vrednosti - odmera odškodnine - odločanje o postavljenem tožbenem zahtevku - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - neodločitev o celotnem tožbenem zahtevku - dopolnilna sodba - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - posledice opustitve predloga za izdajo dopolnilne sodbe - domneva umika tožbe - delni umik tožbe - ponovljen postopek - sprememba tožbe v ponovljenem postopku - dopustitev spremembe tožbe - dovolitev spremembe iz razloga smotrnosti - zvišanje tožbenega zahtevka
Sodni izvedenec vrednosti slike ni določil zgolj na podlagi dejstva, da gre za delo avtorja Ivana Groharja, ampak je podal podrobno razčlenitev vseh pomembnih dejavnikov, ki so vplivali na njeno vrednost. Konkretno je opisal fizično stanje slike ter razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi sestavinami umetniškega dela. Slika je bila v fizično zadovoljivem stanju ter še nikoli restavrirana, kar glede na starost slike pomeni, da je vredna bistveno več. Izpostavil je kompozicijo in da ne gre za portret v ožjem pomenu besede, ker figura ni naslikana frontalno. Glede na postavitev figure je bilo delo naslikano spontano, kot da je avtor videl figuro po naključju. Ne gre zgolj za nek obrtniški izdelek, ampak umetnikov intimni slikarski zapis, kar dodatno zvišuje vrednost sliki. Slika je iz avtorjevega zrelega obdobja. Jasno je tudi izpostavil, da gre za delo iz avtorjevega portretnega ciklusa, torej ne gre za delo iz krajinskega slikarstva, kar postavlja ceno umetnine na polovično vrednost slik iz impresionističnega obdobja. Na podlagi navedenih ugotovitev sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje napravilo podrobno dokazno oceno vrednosti slike.
Pri umetniških delih gre za precej višjo stopnjo individualnosti stvaritve in višjo subjektivno percepcijo vrednosti dela vsakega posameznika. Vseeno pa primerljive transakcije ponujajo določene okvire, znotraj katerih se bo verjetno gibala cena na tržišču. Izvedenec je z navedbo realiziranih prodaj, pri katerih je sam sodeloval, prepričljivo izkazal, da je določena cena 31.000 EUR znotraj cenovnih okvirjev glede na sodobnikove avtorje.