CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00027150
ZPP člen 13, 206. SPZ člen 72.
tožba za izselitev iz stanovanja - predhodno vprašanje - prekinitev pravdnega postopka - skupno premoženje - tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - skupna lastnina - skupna lastnina stanovanja - uporaba stanovanja v skupni lastnini
V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo za izselitev toženca iz stanovanja, kjer sta skupaj prebivala. Toženec se je branil z nasprotno tožbo, v kateri je ugovarjal, da je stanovanje skupno premoženje, zato je tožničin zahtevek po izselitvi neutemeljen. Odločitev o tožbenem zahtevku za izselitev toženca je odvisna od ugotovitve predhodnega vprašanja, ali stanovanje predstavlja skupno premoženje. V tem primeru sta pravdni stranki skupna lastnika in nobeden od njiju nima na razpolago zahtevka za izselitev drugega, saj imajo skupni lastniki pravico stvar skupaj uporabljati. Po v času vložitve tožbe veljavnimi določili ZZZDR in sedaj veljavnimi določili DZ skupno premoženje nastaja v času obstoja zakonske zveze po sili zakona. Zakonca kot skupna lastnika pridobita lastninsko pravico na skupnem premoženju na originarni način.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3, 11.. ZBPP člen 13, 13/2.
predlog za oprostitev plačila sodne takse
Glede na ugotovitev, da je tožnik lastnik drugega stanovanja oziroma stanovanjske hiše, v kateri ne živi in katere vrednost po podatkih GURS znaša 41.000,00 EUR in da tožnik in njegova žena razpolagata z lastnimi prihranki v višini 56.600,00 EUR, ki nekajkrat presegajo znesek sodne takse v višini 538,00 EUR, pri čemer niti v pritožbi ne navaja, da lastnih prihrankov ni mogoče unovčiti za plačilo sodne takse, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev sodne takse.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - podpis sporazuma - pisna oblika
ZDR-1 v 1. odstavku 81. člena določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, in v 2. odstavku, da je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Tako že iz same zakonske dikcije izhaja, da mora biti sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pisen in da sporazum, ki ni pisen, ne velja.
pravica do povrnitve pravdnih stroškov - dopolnilni sklep o stroških
Kljub ravnanju sodišča prve stopnje v nasprotju s citirano zakonsko določbo, ki predstavlja le relativno postopkovno kršitev določb postopka, pa ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je zaradi okoliščine, ker sodišče prve stopnje o pridržanju odločitve o stroških postopka ni odločilo v izreku sodbe, pač pa le v obrazložitvi, tožena stranka pa ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa o stroških, to imelo za posledico izgubo pravice tožene stranke do povrnitve pravdnih stroškov.
ZKP člen 18, 18/2, 285d, 285d/3, 285e. URS člen 29, 34, 35.
izločitev nedovoljenega dokaza - prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov - test sorazmernosti - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do obrambe - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Pritožnik graja tehtanje posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti z dvema oškodovančevima ustavnima pravicama, in sicer pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.
Ni dvoma, da je neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje v kazenskem postopku le izjemoma mogoče upoštevati kot dokaz. S prisluškovanjem in snemanjem se namreč posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti, še konkretneje v njegovo pravico na glasu, ki ni omejena v funkcionalnem (to je vsebinskem) in v prostorskem pogledu. Ker je pravica do zasebnosti osebnostna pravica in kot taka povzdignjena na raven temeljne pravice, je zanjo značilna absolutnost, kar pomeni, da učinkuje zoper vsakogar. A tudi pravica do zasebnosti, je omejena s pravicami drugih ljudi. Konča se takrat in tam, ko trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugega, to je oškodovanca. V konkretnem primeru sta bili to pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in pravica do obrambe v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Oškodovanec je bil namreč v času nastanka posnetkov v vlogi obdolženca, saj se mu je očitalo hudo kaznivo dejanje. Ker je bil obtoženi eden od sostorilcev, je bil nedvomno zelo relevanten z vidika priprave obrambe oškodovanca. Kazenski postopek pa nedvomno predstavlja grožnjo za obdolženčevo osebno dostojanstvo. Ali je takšen poseg dovoljen ali ne, je sodišče ugotavljalo s pomočjo testa sorazmernosti in ugotovilo, da je bila omejitev obtoženčeve pravice ustavno dopustna.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija in reparacija - sodna razveza - prosto delovno mesto
Odločitev, da je bila tožniku nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je pravnomočna. Tožnik s svojim ravnanjem, ko je kot sekretar vodil in predstavljal sindikat v razmerju do tožene stranke, kljub napaki v postopku imenovanja tožnika na funkcijo glavnega sekretarja, ni kršil delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to ni več dopustna presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne, zato je sodišče prve stopnje v tem sporu zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka predloga za sodno razvezo ne more utemeljevati s sklicevanjem na tožnikove navedbe in ravnanja v tem in drugih sporih. Uveljavljanje sodnega varstva praviloma ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca.
Zasedenost delovnih mest (zlasti, ker je bila nova zaposlitev na tožnikovem delovnem mestu posledica nezakonite odpovedi) ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji.
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - predlog za predhodno odločanje - uporaba prava EU - uporaba direktive - vojak - misija - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00028277
KZ-1 člen 158, 158/2, 158/3, 160, 160/2. ZKP točka 39, 39/2, 39/2-1.
pristranskost sodišča - žaljivost izjave - negativna vrednostna ocena - zasebna tožba - razlogi sodbe - ekskulpacijski razlog - pravica do svobode izražanja - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - način storitve kaznivega dejanja - razžalitev - žaljiva obdolžitev - subjektivni element kaznivega dejanja - pravočasnost predloga
Okoliščina, s katero pritožnika utemeljujeta pristranskost predsednika senata (sodelovanje v senatu, ki je odločal o zahtevi predsednice senata, ki je ocenila, da je bila zasebna tožba B.P. zoper E.C. vložena prepozno), je bila B.P. in njegovim zastopnikom znana že ob prejemu sklepa opr. št. II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016, s katerim je zunajobravnavni senat zavrgel zasebno tožbo B.P., vendar pa izločitve predsednika senata niso uveljavljali v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP. Zato sta pritožnika z uveljavljenjem te kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP šele v pritožbah prekludirana. Ne glede na navedeno, uveljavljani izločitveni razlog po vsebini ni utemeljen, saj je zunajobravnavni senat odločal zgolj o obstoju procesnih predpostavkah za vložitev nasprotne zasebne tožbe B.P. (pravočasnost nasprotne zasebne tožbe) in ni šlo za vsebinsko odločanje o nasprotni zasebni tožbi.
Inkriminirani izjavi, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih sta bili izrečeni, sta objektivno žaljivi in pomenita napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene. Obtoženec je izjavi izrekel na skrajno poudarjen, sarkastičen in zaničevalen način, meril je torej izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke (ad personam), ki ni dala nikakršnega povoda za napad, izjavi sta bili kot osebna žalitev in diskreditacija zasebne tožilke dojeti v javnosti.
Ne gre za takšno izražanje obtoženca, ki bi pomenilo resno kritiko novinarskega dela zasebne tožilke oziroma obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi zasebnega tožilca. Inkriminirani izjavi namreč nista bili v nikakršni povezavi s temo intervjuja, ampak je obtoženec, kot izhaja iz njegovega zagovora, z inkriminiranima izjavama želel preusmeriti pozornost oziroma zasebno tožilko utišati, torej doseči, da zasebna kot novinarka o njem kot županu, torej absolutno javni osebnosti, ne bi več poročala, takšen interes pa ne spada v okvir varstva upravičenih koristi, saj je v nasprotju s pravom. Svoboda tiska je namreč temelj svobodne demokratične družbe, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).
Subjektivni element kaznivega dejanja razžalitve po nasprotni zasebni tožbi ni dokazan. Izjava obtoženke je bila usmerjena na izjavo zasebnega tožilca (ad rem) in ne na zasebnega tožilca kot takega oziroma na njegovo osebnost (ad personam), pri čemer je šlo za reakcijo zasebne tožilke na predhodno žaljivo izjavo zasebnega tožilca, ki je merila izključno na osebno žalitev in diskreditacijo obtoženke (ad personam). Zasebni tožilec je bil v inkriminiranem času župan občine in je torej kot absolutna javna osebnost moral trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do dobrega imena.
Pritožba utemeljeno opozarja na neustrezno zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem sporne priče z obrazložitvijo, da je bilo po izvedbi ostalih izvedenih dokazov, dejansko stanje že ugotovljeno, zato njegovo zaslišanje ni bilo več potrebno. S takšno pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznega predloga ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi kršenega načela kontradiktornosti pa je utemeljena tudi pritožbena navedba glede kršitve 22. člena Ustave RS.
odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega roka - obseg in višina škode - zaključek zdravljenja - nastop zastaranja - ugovor zastaranja - bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - ustaljena sodna praksa
Po ustaljeni sodni praksi začne teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka.
Upraviteljica je morala prerekati prijavljeno terjatev upnika ravno zaradi njene nepopolne prijave, presoja razlogov, zaradi katerih je bila terjatev prerekana, pa je bila tudi predmet postopka v katerem se je ugotavljala njena utemeljenost. To izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka potem, ko je bilo v celoti jasno koliko znaša višina terjatve, ki bi jo bila dolžna plačati, če bi bil opravljen ves postopek v skladu s Pogodbo, terjatev tudi pripoznala.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so obtoženca A. A. in B. B. ter obsojeni G. G. oškodovanca vsi trije skupaj pretepali. Kadar več storilcev sočasno in na enak način (brce in udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, ko se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje, je upravičeno šteti, da gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja. Nastala posledica njihovega skupnega naklepnega delovanja je bila posebno huda telesna poškodba, zato ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Četudi bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da sta obtoženca s svojimi udarci povzročila manj hude telesne poškodbe, bi bilo vseeno podano sostorilstvo zaradi njunega bistvenega prispevka k nastali posledici, posebno hudi telesni poškodbi. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ni t.i. lastnoročni delikt, ki bi ga lahko storila le ena oseba, temveč ga je možno izvršiti tudi v sostorilstvu. Zato tudi ni pravilno stališče, da bi moral konkretni opis kaznivega dejanja vsebovati opredelitev vloge vsakega od storilcev na takšen način, da bi bil opisan konkreten prispevek vsakega izmed njih k nastanku prepovedane posledice.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - obnovitveni razlog - kriva izpovedba - dokazovanje kaznivega dejanja s pravnomočno sodbo - nova dejstva in dokazi - nov dokaz - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka
Obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP je možno uveljavljati s pravnomočno sodbo. Obsojeni bi torej moral imeti pravnomočno sodbo, da je oškodovanec v kazenskem postopku krivo izpovedoval, česar pa obsojeni ni predložil.
Pravilna je presoja, da ne gre za nov dokaz oziroma novo dejstvo, saj bi moral obsojeni dejansko ponuditi popolnoma nov dokaz, v obravnavanem primeru pa je šlo za isto dokazno sredstvo, in sicer izjavo oškodovanca, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku zaslišan kot priča, in isto dokazno temo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VSL00033679
URS člen 38, 60. ZKUASP člen 9, 18, 18/3, 19, 20, 27, 27/6, 30, 37, 37/1, 37/2, 37/3, 70. ZASP člen 22, 50, 50/3, 79, 79/4, 105, 105/2, 107, 107/1, 107/2, 121. ZVOP-1 člen 6, 6-1, 10.
avtorsko pravo - varstvo avtorske pravice - materialne avtorske pravice - soavtorji avdiovizualnega dela - obvezno kolektivno upravljanje - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - privatno in drugo lastno reproduciranje - prenos materialnih avtorskih pravic - pogodba o filmski produkciji - ničnost - pravica skesanja - varstvo osebnih podatkov
Če bi pogodbe vsebovale določilo o prenosu moralnih avtorskih pravic, bi bilo nično le to določilo, ne pa tudi celotna pogodba (prim. 79. člen ZASP). Obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorjev je v primeru sklenitve pogodbe o filmski produkciji določen že z zakonom (prim. drugi odstavek 107. člena ZASP). Če pogodbene stranke tega vprašanja v pogodbi (natančno) ne uredijo, velja zakonska domneva, sklenjena pogodba pa zaradi tega ne more biti neveljavna. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 75. člena ZASP, ki določa, da se v primeru, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi lahko bil člen pogodb ničen, ker avtor na novega imetnika prenaša neznane oblike uporabe svojega dela. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela. Tožena stranka, ki se je seznanila z vsebino pogodb, zakonske domneve o obsegu prenosa avtorskih materialnih pravic na filmskega producenta ne more izpodbiti le s pavšalno navedbo, da iz 9. člena teh pogodb ne izhaja popoln prenos materialnih avtorskih pravic oziroma da obseg prenosa ni jasen. Konkretnejših očitkov v zvezi z vsebino samih pogodb pa ni podala. Zato tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba ugotavljati namen pogodbe.
Imetniku pravice je sodno varstvo pravice do vpogleda zagotovljeno šele, ko kolektivna organizacija zahtevo imetnika za vpogled zavrne (prim. tretji odstavek 37. člena ZKUASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (pred vložitvijo tožbe) zahtevala vpogled v repertoar in vpogled v dokumente in gradiva prijav avdiovizualna, tožena stranka pa je zavrnila vpogled v prijave (prijavnice). Tožena stranka te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Kljub temu pa vztraja, da tožeča stranka procesne predpostavke za sodno varstvo ni dokazala, ker se zahteva tožeče stranke, vložena pred vložitvijo tožbe, ni nanašala na podatke, ki so sedaj predmet tega postopka. Pri tem pa pritožnica ne pojasni, katerih podatkov, ki so sedaj predmet tega spora, (predpravdna) zahteva tožeče stranke in zavrnitev s strani tožene stranke ni vsebovala. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je samo po sebi logično, da prijava avdiovizualnega dela vsebuje podatke o tem, kdo je imetnik pravic na prijavljenem delu. Podatki, v katere je želela tožeča stranka vpogledati pred vložitvijo tožbe in podatki, ki jih želi vpogledati v tem postopku, so torej v bistvenem enaki. Ker je tožena stranka vpogled v prijavnice pred pravdo zavrnila, je procesna predpostavka za sodno varstvo podana.
ZKUASP v 37. členu ne loči med pravico do vpogleda, ki pripada članom kolektivne organizacije in pravico do vpogleda, ki pripada imetnikom pravic, katerih pravice kolektivna organizacija (obvezno) kolektivno upravlja (in ki niso nujno njeni člani). Pač pa to pravico ureja enotno za (vse) imetnike pravic, katerih pravice kolektivno upravlja. Zato po oceni pritožbenega sodišča določbe 37. člena tega zakona ni mogoče razlagati tako, da imata član in imetnik pravic, ki to ni, različno stopnjo dostopa do podatkov in dokumentov kolektivne organizacije. Takšna razlaga je skladna tudi z 20. členom ZKUASP, ki določa, da kolektivna organizacija avtorsko pravico imetnika pravic, ki ni njen član, upravlja enako kakor avtorsko pravico svojega člana.
ZPP člen 140, 140/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 42, 42/2.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - vročitev sodnega pisanja - pravilna vročitev tožbe - dejansko prebivališče - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - izročitev pisanja - dokazni predlog za zaslišanje strank - zavrnitev dokaznega predloga - nesubstanciran dokazni predlog - pravica do izjave
Vročitev tožbe je bila tožencu veljavno opravljena s tem, da je bila tožba vročena njegovi članici gospodinjstva (materi) na naslovu njegovega dejanskega prebivališča. Posledično je bila tožencu pravilno, s fikcijo, vročena tudi sodba. Ali je mati tožencu nato izročila vročeno pisanje, pa za presojo veljavnosti vročitve ni bistveno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00027819
KZ člen 42, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 50, 53, 53/2-3, 240, 240/1, 240/2. URS člen 154, 154/1. ZKP člen 18, 18/1, 359, 359/1-1, 364, 364/7, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/4.
zloraba položaja ali pravic - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - javna seja - protipravnost - izraba položaja - indici
Protipravnost posameznikovega ravnanja v gospodarski družbi ni predmet ocene katerega od revizorjev ali vsakokratnega nadzornega sveta v tej družbi, temveč določenosti v katerem od objavljenih predpisov (prvi odstavek 154. člena Ustave R Slovenije). Da so zloraba položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ, zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 ter zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 po zakonsko določenih (abstraktnih) opisih protipravna ne more biti nobenega dvoma, kot takšna pa so tudi po konkretnih opisih v izreku sodbe. Ti zajemajo gospodarsko dejavnost, ciljnega pridobitelja koristi, pritožnikova izvršitvena ravnanja ter prepovedane posledice, kar vse ustreza zakonskim znakom navedenih dejanj in za kar vse so ta dejanja, kot rečeno, protipravna. Izraba položaja in prestop meja pravic kot znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ.
SZ člen 53. SZ-1 člen 90, 90/2, 103, 103/5. OZ člen 3.
pogodba sklenjena namesto razlastitve - najemna pogodba za nedoločen čas - odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas - neprofitno stanovanje - neprofitna najemnina - prosto urejanje obligacijskih razmerij - pravica do doma
Najemna pogodba za sporno stanovanje in za neprofitno najemnino ni bila sklenjena zaradi slabega socialnega položaja toženke, ampak v zameno za nižjo odškodnino za razlaščeno stanovanje. Zato tožeča stranka ni upravičena preverjati socialnega položaja toženke in ji tudi ne more odpovedati pogodbe na podlagi določbe petega odstavka 103. člena SZ-1, ki upošteva socialni položaj najemnika.
zamudna sodba - regres za letni dopust - bruto in neto znesek
V trenutku izdaje sodbe stopnja davkov in prispevkov, določena z davčnimi predpisi, sodišču ni znana, saj se davki in prispevki plačajo v višini veljavni in določeni na dan izvršitve plačila. Zato je sodišče prve stopnje v izreku sodbe utemeljeno navedlo bruto znesek ter opisno odločilo, da je tožniku potrebno plačati neto znesek od prisojenega bruto zneska.