Glede na to, da je oškodovanka očitno storilca prehodno poznala (vsaj poimensko in je vedela, kje dela) in sta tako ona kot njena mama povedali njegovo ime, pritožbene navedbe, da dne 29. 12. 2022 oškodovanka sploh ni vedela imena storilca in s tem morebitna namigovanja pritožnika, da so policisti povsem brez podlage in nezakonito dostopali in kazali oškodovanki ravno sliko obtoženca, niso utemeljene oz. niso skladne s podatki spisa. Dosedanji spisovni podatki, ko je oškodovanka že ob prvem zaslišanju na policiji povedala, kdo bi lahko bil storilec, torej ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri svojem ravnanju ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, določenimi v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP.

Glede pritožbenih navedb, da je bila prva prepoznava nezakonita, saj v albumu ni bilo slike obtoženčevega brata dvojčka, pritožbeno sodišče ocenjuje da niso utemeljene in v celoti deli stališče prvostopenjskega sodišča, podanega v tč. 10 obrazložitve napadanega sklepa. Zakon namreč ne predpisuje, katere fotografije vse morajo biti vključene v album osumljencev, torej četudi fotografije brata dvojčka v prvem albumu ni bilo, to ne pomeni, da je bila prepoznava opravljena nezakonito.

Izpodbijani sklep je ugotovitveni sklep, izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če slednjih ni ali niso bistvene oziroma odločilne, sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izkazanih okoliščin, torej pretresenosti obtoženca, svojega kritičnega in konstruktivnega odnosa, pripravljenosti sodelovati v postopku, obžalovanja in predhodne nekaznovanosti ustrezno pretehtalo, da ni več utemeljen sklep, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pri tem zgolj teža očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje za sklep, da je podana ponovitvena nevarnost, temveč mora ta sklep izhajati tudi iz drugih okoliščin na strani storilca. Le-te pa v tem primeru, glede na vse navedeno, niso več podane oz. so se od odreditve pripora in od podaljšanja ukrepa ob vložitvi obtožnice spremenile do te mere, da ponovitvena nevarnost več ni podana, kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče.

Presoja, ali so za oškodovanca ugodnejša pravila o zastaranju kazenskega pregona (za tisto kaznivo dejanje, s katerim je bila povzročena škoda) ali civilnopravna pravila o zastaranju odškodninske terjatve, ni abstraktna, temveč mora upoštevati okoliščine konkretnega primera. Nanje je treba aplicirati vsa pravila o zastaranju (o začetku teka roka, dolžini roka, zadržanju in pretrganju zastaranja) in na podlagi njihovega skupnega učinkovanja dognati, katero zastaranje nastopi pozneje. Za to presojo je poleg različne dolžine rokov pomembno tudi, da zastaranje kazenskega pregona praviloma teče od storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 91. člena KZ-1), zastaranje odškodninske terjatve pa šele s trenutkom nastanka škode (objektivni rok) oziroma s seznanitvijo s škodo in povzročiteljem (subjektivni rok; 352. člen OZ).

Z uveljavitvijo KZ-1 (1. 11. 2008) je bil uzakonjen enotni sistem zastaranja (z daljšimi roki, ki so podobno dolgi kot prejšnji absolutni zastaralni roki), skladno s tem pa je bilo odpravljeno tudi pretrganje zastaranja kazenskega pregona s procesnimi dejanji za pregon storilca (90. in 91. člen KZ-1). Enako mnenje je zavzela tudi novejša teorija, ki prepričljivo utemeljuje, da omenjena stališča sodne prakse (iz zadev II Ips 539/2004, II Ips 196/2011 in II Ips 347/2017) niso uporabljiva za presojo zastaranja odškodninskih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivih dejanj, ki se presojajo po (novem) KZ-1, kakršen je tudi konkretni primer.

Višje sodišče pritrjuje prepričljivemu stališču novejše teorije, da obsodilna sodba tudi v takem primeru ne povzroči vnovičnega teka zastaralnega roka, temveč ima oškodovanec (ki je zastaranje pretrgal z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, o katerem pa kazensko sodišče ni odločilo, temveč ga je napotilo na pravdo) za vložitev odškodninske tožbe še toliko časa, kot bi ga ostalo, preden bi zastaral kazenski pregon, oziroma (če bi do zastaranja ostalo manj kot tri mesece) vsaj še tri mesece v skladu z določbo 367. člena OZ, ki se smiselno uporablja za primer napotitve prijavitelja premoženjskopravnega zahtevka na pravdo.

Pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po (uspešnem) koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve. Če torej oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev (tudi za povrnitev škode, ki tedaj še ni nastala).

Kazenski postopek se sicer ni končal z obsodbo tožnika (obtožba je bila zavrnjena), vendar pa je toženka dokazala, da je razloge za odreditev pripora povzročil tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem (begosumnostjo) in je zato pravico do odškodnine izgubil.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je bil seznanjen z zakonsko obveznostjo sodelovanja v kazenskem postopku, odzivanja na vabila sodišča in sporočanja sprememb naslova. Ker teh obveznosti ni izpolnil, je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil situacijo, ko sodišče za zagotovitev njegove prisotnosti ob neuspešnih milejših ukrepih ni imelo na voljo druge možnosti kot odreditev pripora.

Sodišče dokazov, pridobljenih na podlagi nezakonitega mladoletnikovega soglasja za pregled elektronske naprave, ni izločilo iz spisa, saj bi do istih dokazov organi pregona neizogibno prišli tudi po zakoniti poti, s pridobitvijo odredbe sodišča. Tej odločitvi se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. V tem primeru gre dejansko za t.i. ponovljive dokaze in je možno preiskavo elektronske naprave oziroma pregled zavarovanih podatkov v nadaljevanju postopka kadarkoli ponovno opraviti na podlagi odredbe sodišča, saj so ti podatki še vedno na voljo. Kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, se preiskava elektronskih naprav lahko opravi bodisi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, bodisi na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča (drugi odstavek 219.a člena ZKP). Slednjega zaključka prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija oziroma ne nasprotuje, da je sodišče v zvezi s predmetnimi dokazi uporabilo t. i. izjemo neizogibnega odkritja.

Poleg splošne zahteve, da se sme za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat (četrti odstavek 67. člena ZKP) in prepovedi, da bi zagovornik v isti kazenski zadevi zagovarjal dva ali več obdolžencev (prvi odstavek 68. člena ZKP), ZKP v 69. členu določa, kdo v konkretni zadevi ne sme biti zagovornik. Tako med drugim zagovornik ne sme biti, kdor je v isti zadevi povabljen kot priča, razen če je po tem zakonu oproščen dolžnosti pričevanja in če izjavi, da ne bo pričal, ali če se zagovornik zaslišuje kot priča v primeru iz 2. točke 235. člena ZKP (drugi odstavek 69. člena ZKP). Prepovedi, določene v tem členu, veljajo za zagovornika ne glede na to, ali je bil najet po pooblastilu (tudi preko brezplačne pravne pomoči) ali postavljen po uradni dolžnosti. Razlog za navedeno omejitev obdolženčeve pravice do proste izbire zagovornika je konflikt interesov. Zagovornik je namreč dolžan ščititi interese obdolženca in si mora prizadevati za ugoden izid kazenskega postopka, kot priča pa je dolžan govoriti resnico, kar pomeni, da lahko obdolženca tudi obremeni in s tem prispeva k njegovi obsodbi.