ZOR člen 200, 200/1, 200/2. ZKP 1977 člen 545, 545/1-1.
negmotna škoda - denarna odškodnina - pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti in okrnitve svobode - pripor
Ob nespornih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, da je bil tožnik v priporu od 25.5.1993 do 16.6.1993, ko je bil v kazenskem postopku oproščen obtožbe kaznivega dejanja posilstva, in da ima po določilu 1. točke prvega odstavka 545. člena tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur.l.SFRJ 4/77 do 3/90) pravico do povrnitve škod, je bilo treba odmeriti pravično odškodnino. V zvezi s tem sta sodišči prve in druge stopnje sicer pravilno uporabili določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l.
SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ko sta tožniku za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in okrnitve svobode po veljavni sodni praksi določili enotno odškodnino (primerjaj Poročilo o sodni praksi VS RS, št. I/81, str.47).
najem stanovanja - uporaba posebnih predpisov - odtujitev v najem dane stvari - sklenitev najemne pogodbe po SZ s prvotnim lastnikom stanovanja - pridobitev statusa najemnika stanovanja - izpraznitev stanovanja
Ker je toženec na podlagi s prejšnjo lastnico veljavno sklenjene najemne pogodbe za profitno najemnino že pridobil status najemnika stanovanja po določbah SZ, ga ni mogoče opredeliti kot osebo, ki zaradi nesklenitve nove najemne pogodbe z novo lastnico stanovanja to stanovanje v smislu 58. člena SZ uporablja nezakonito.
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VS03521
ZD člen 136, 136/2. ZIP člen 19, 20.ZZZDR člen 124, 124/1.ZOR člen 213, 218, 314, 361, 371, 379.
prehod zapuščine na dediče - izjava o odplačnem odstopu dednega deleža - izvršljivost poravnave - primernost izvršilnega naslova (poravnave) za izvršbo - izpolnitev obveznosti - čas izpolnitve, če rok ni določen - zastaranje - kdaj začne zastaranje teči - splošni zastaralni rok - razmerja med starši in otroci - dolžnost polnoletnih otrok preživljati starše - predpostavke - izpolnitev naravne in moralne obveznosti do staršev
Tožeča stranka je na zapuščinski obravnavi dne 15.11.1978 podala dedno izjavo, da se odpoveduje dediščini po materi v korist sodediča (tožene stranke), kar pomeni, da je podala izjavo, da svoj dedni delež odstopa toženi stranki kot sodediču (2. odstavek 136. člena zakona o dedovanju - ZD). Ta odstop dednega deleža naj bi bil odplačen, vendar pa se pravdni stranki glede roka, v katerem naj bi toženec svojo obveznost izpolnil, nista nikoli ničesar dogovorili. Zato dne 15.11.1978 sklenjenega dogovora ni mogoče opredeliti kot dedni dogovor, ki bi imel vse potrebne elemente za izvršitev in bi v smislu določb zakona o izvršilnem postopku - ZIP (19. in 20. člen) predstavljal primeren izvršilni naslov. Ob pomanjkanju vseh za izvršitev potrebnih elementov pa terjatve, ki jo je tožeča stranka pridobila na podlagi dogovora z dne 15.11.1978, ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki je bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem. Zato za to terjatev ni mogoče uporabiti določbe 379. člena ZOR o desetletnem zastaralnem roku.
Ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, predvsem pa dejstva, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen, sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno uporabili določbo 314. člena ZOR in ob upoštevanju dejstva, da je imela tožeča stranka pravico terjati izpolnitev že naslednji dan po podani izjavi o odplačnem odstopu dednega deleža toženi stranki (tedaj že dne 16.11.1978), ob pravilni uporabi 361. in 371. člena ZOR tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi poteka petletnega zastaralnega roka kot neutemeljen zavrnili.
Ker sta imela starša pravdnih strank po ugotovitvah nižjih sodišč dovolj sredstev za življenje, ju pravdni stranki nista bili dolžni preživljati (1. odstavek 124. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Pomoči, ki jo je toženec skupaj z ženo nudil staršema pravdnih strank, zato ni mogoče opredeliti kot izdatek, ki je toženi stranki (vsaj delno) nastal zaradi izpolnjevanja zakonskih obveznosti toženke (218. člen ZOR). Pomoč toženca in njegove žene staršema pravdnih strank, ki sta imela dovolj lastnih sredstev za preživljanje, je zato mogoče opredeliti le kot izpolnitev naravne in moralne obveznosti do staršev pravdnih strank. Pri izpolnitvi tovrstnih obveznosti pa ni mogoče zahtevati povrnitve tistega, kar je bilo dano ali storjeno (213. člen ZOR).
upravičenec do denacionalizacije - pravni posel, sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa - nagibi za sklenitev pogodbe - nedopusten nagib
V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je prišel pokojni J. S. dne 22.5.1963 sam od sebe, tedaj brez vabila, na Oddelek za finance Občinskega ljudskega odbora K. in se dogovoril, da podari v družbeno lastnino del svojega premoženja (popis premoženja je naveden v zapisniku z dne 22.5.1993), v zameno za podarjeno premoženje pa si je zase in za ženo izgovoril "kmetijsko oskrbnino", ki jo je, tako kot njegova žena, po ugotovitvah sodišč tudi prejemal. Sodišči sta nadalje še ugotovili, da oče predlagateljev pravnega posla dne 22.5.1963 ni sklenil zaradi strahu, da mu bo drugače zemlja odvzeta ampak zato, ker nobeden od otrok z izgovorom, da kmetija ni perspektivna, davki pa previsoki, ni ostal in delal na domači kmetiji, ampak so vsi odšli v tovarne, staršema pa niti pri plačilu davkov niso pomagali. Končno sta sodišči po oceni izvedenih dokazov tudi ugotovili, da je bil oče predlagateljev v času sklenitve pravnega posla poslovno sposoben, kar dokazuje tudi dejstvo, da je po 22. 5. 1963 sklepal tudi druge pravne posle, dne 22.9.1966 pa je s hčerko M. K. sklenil celo izročilno pogodbo, za katero predlagatelja tekom postopka nista nikoli zatrjevala, da naj bi bila zaradi očetove poslovne nesposobnosti neveljavna. Iz vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev je mogoče narediti le zaključek, da oče predlagateljev ni sklenil darilne pogodbe ampak pravni posel, ki je bil (vsaj delno) odplačen. Za sklenitev pravnega posla se je odločil sam, brez grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti in sicer zato, da bi v zameno za del svojega premoženja prejemal "kmetijsko oskrbnino". Tak nagib pri pogodbi, ki je vsaj delno odplačna, ni nedopusten. Pokojnega očeta predlagateljev sodišči druge in prve stopnje zato materialnopravno pravilno nista šteli za upravičenca do denacionalizacije v smislu določbe 5. člena ZDEN.
pogodba o delu - obveznost naročnika - določitev plačila in izplačilo
Sodišči druge in prve stopnje sta opredelili spor pravdnih strank kot spor iz podjemniške pogodbe (600. člen in naslednji zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Taka pravna opredelitev spora je po presoji revizijskega sodišča pravilna glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je toženec kot naročnik naročil pri tožniku izdelavo znaka za svojo firmo in ustrezen propagandni material, da je znak in propagandni material prevzel pri tožniku in da sta se stranki dogovorili tudi o višini nagrade, od katere ni plačal tožniku še 3,500.000,00 in 280.000,00 v letu 1988 veljavnih dinarjev, kar predstavlja sedaj 378,00 SIT.
revizije - dovoljenost revizije - opredelitev vrednosti spornega predmeta v tožbi v točkah
V zadevi, v kateri tožeča stranka zahteva sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje, gre za premoženjskopravni spor, v katerem tožeča stranka sicer ni izrazila pripravljenosti, da bi namesto izpolnitve sprejela določen denarni znesek, je pa natančno v denarju izrazila svojo nasprotno dajatev: plačilo kupnine. Zato bi bilo mogoče po prvem odstavku 40. člena ZPP analogno vzeti kot vrednost spornega predmeta kupnino v znesku 1.248.203,00 tolarjev. Ker pa vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe obsega le razliko med kupnino, ki jo je določilo sodišče, in med kupnino, katere izračun predlaga revidentka, v znesku 41.606,50 tolarjev, ta ne dosega v drugem odstavku 382. člena ZPP predpisane meje. Zato revizija ni dovoljena in jo je vrhovno sodišče po določilu 392. člena ZPP zavrglo.
Določbe XXVII. poglavja ZOR ne uporabljajo za zavarovanje terjatev, se pa zanje uporablja splošni del ZOR - analogno tiste določbe obligacijskega prava, ki so zavarovanju terjatev najbližje.
Bistvena sestavina pogodbe o zavarovanju terjatve je tudi pogodbeno določilo o obveznosti zavarovatelja, da plača zavarovalno premijo, in njena višina.
vojaško stanovanje - odločba organa JLA po 25.6.1991 - dodelitev drugega primernega stanovanja - razpolaganje s stanovanji v času moratorija - prejšnje stanovanje izven RS - človekove pravice in temeljne svoboščine - enakost pred zakonom
Pritrditi je revidentovi navedbi slovenske sodne prakse, po kateri imetnik stanovanjske pravice, ki se preseli v drugo stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ne izgubi stanovanjske pravice. Toda v danem primeru prejšnje stanovanje ne leži na območju Republike Slovenije, zanj se po določilih 18. in 21. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKS, Ur.l. SFRJ št. 43/82 in 72/82) ne uporablja slovensko pravo, predvsem pa s tem stanovanjem ne razpolaga tožena stranka: Republika Slovenija. Če želi toženec uveljaviti kake pravice na stanovanju v S., mora to nasloviti na pravo osebo.
Pravil civilnega prava, nanašajočih se na civilnopravna razmerja, katerih predmet so nadomestne stvari, ni mogoče uporabiti v obravnavanem javnopravnem (davčnem) razmerju.
Za odpoved najemne pogodbe je bistveno pogodbeno razmerje, ki je bilo sklenjeno za nedoločen čas in preneha z odpovedjo. Toženca ne trdita, da bi bila z odpovedjo kršena pogodbena določila ali določilo 597. člena ZOR. Tudi temu, da je tožeča stranka pravna naslednica Samoupravne stanovanjske skupnosti občine B. ne ugovarjata. Trdita le, da je tožeča stranka izgubila lastninsko pravico na garažah tedaj, ko je bila prodana večina stanovanj v zgradbi, kjer se nahajata tudi sporni garaži. Toda toženca sodišču nista predložila nobenega zanesljivega dokaza o prehodu lastninske pravice po določilu 20. člena ZTLR.
Ker se je prvi toženec z vsemi uporabniki stanovanja izselil iz spornega stanovanja pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona in to z namenom stalne preselitve drugam, mu je stanovanjsko razmerje prenehalo po določbi 58. člena tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker je bilo ugotovljeno, da se je prvi toženec izselil z namenom stalne preselitve (izselitve), za prenehanje stanovanjskega razmerja po 58. členu ZSR ni bil potreben potek 6 mesečnega roka kot to zmotno izvaja revizija. Zaradi prenehanja stanovanjskega razmerja pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, toženec na dan njegove uveljavitve (19.10.1991) ni bil več imetnik stanovanjske pravice in zato tožnica kot lastnica spornega stanovanja ni bila dolžna z njim pozneje skleniti najemne pogodbe (prvi odstavek 148. člena SZ). Bivanje toženca v spornem stanovanju po vrnitvi od decembra 1995 dalje, ko s tožnico nima sklenjene najemne pogodbe, pa je nezakonito v smislu 58. člena SZ. Zato je tožničin izpraznitven zahtevek zoper tega toženca utemeljen, nasprotni zahtevek prvega toženca na sklenitev najemne pogodbe pa neutemeljen.
Spodbijani sklep ni upravni akt v smislu določila 6. člena ZUS, saj se z njim ne odloča o kakšni pravici ali obveznosti tožeče stranke, temveč je le procesni sklep, izdan v teku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačila davka od dobička pravnih oseb, s katerim se je naložilo tožeči stranki v skladu z določilom prvega odstavka 49. člena Zakona o agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, da odpravi nepravilnosti in nezakonitosti pri vodenju poslovnih knjig.
revizija - dovoljenost revizije - opredelitev vrednosti spornega predmeta - rok za opredelitev vrednosti kot procesni prekluzivni rok - podaljšanje roka
Res je v tretjem odstavku 40. člena ZPP govora o sodni preveritvi očitno previsoke ali prenizke označbe vrednosti spornega predmeta, toda smiselno se to določilo mora uporabiti tudi za primer, ko tožeča stranka sploh ne navede vrednosti spornega predmeta in jo sodišče pozove, da to stori.
Podaljšanje procesnega prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 40. člena ZPP za naknadno označbo vrednosti spornega predmeta, tudi v zvezi z ugotavljanjem pravice strank do revizije ni upoštevno.
aktivna legitimacija - odstop od najemne pogodbe - naknadni rok
Tožeča stranka kot najemodajalec je aktivno legitimirana zahtevati od tožene stranke kot najemnika izpraznitev poslovnih prostorov zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.
Če je tožnik - najemodajalec - zahteval izpraznitev poslovnega prostora pred potekom naknadnega roka, to na odločitev ne vpliva, če je naknadni rok do konca glavne obravnave potekel neuspešno (324/I ZPP).
ZD člen 27, 34, 40, 41.ZOR člen 387, 387/1, 387/2.
nujni dediči - pravica do nujnega deleža kot dedna pravica - zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža - upravičenec zahteve za zmanjšanje in vrnitev darila - zastaranje zahtevka za vračilo darila - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - vsebina pripoznave
Pravna teorija (večinska) in sodna praksa sta enotni v naziranju, da je rok iz 41. člena ZD, s katerim se lahko zahteva vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, zastaralen (kot je to pravno pravilno opredelilo tudi sodišče druge stopnje). Pravico do nujnega deleža je po 27. členu ZD dedna pravica. To pomeni, da je nujni dedič zapustnikov univerzalni naslednik in da mu zato pripada določen del vsake stvari in vsake pravice iz zapuščine. Taka normativna ureditev na eni strani in spredaj navedene dejanske ugotovitve na drugi strani, pomenijo v tem primeru, da spora o obsegu nujnega deleža sploh ni moglo biti ter da je bila lahko sporna le denarna vrednost nujnih deležev tožnic (ker so se stranke po ugotovitvah nižjih sodišč pogajale le o denarni vrednosti nujnih deležev). V sklopu teh izvajanj je le še dodati, da se zastaranje terjatve pretrga s pripoznavo dolga, da je pripoznava lahko tudi posredna (prvi in drugi odstavek 387. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in da se po sodni praksi pretrga zastaranje terjatve, ko dolžnik pripozna dolg ter da za pretrganje zadošča priznanje dolga že po temelju (brez določitve višine zneska).
razmerja med starši in otroci po razvezi zakonske zveze - odločitev o preživljanju skupnih otrok - določitev višine preživnine za otroke - možnosti staršev in potrebe otrok
Po določbi 79. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS 14/89, 13/94, 82/94 - v nadaljevanju ZZZDR določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev in potrebami otrok. V obravnavani zadevi so potrebe obeh ml. otrok res opredeljene s precej visokima zneskoma. Kljub temu pa bo toženec tudi po presoji revizijskega sodišča ob upoštevanju dejstva, da znaša njegov mesečni dohodek najmanj 108.800,00 SIT, mesečno preživnino v znesku 35.000,00 SIT za ml. sina T. in 20.000,00 SIT za ml. A. vendarle zmogel plačevati brez škode za lastno preživljanje. S plačilom te preživnine bo res pokrit večji del potreb obeh ml. otrok, zaradi česar bodo denarni prispevki matere otrok nižji od prispevka toženca. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da bo morala mati ml. otrok poleg denarnega prispevka prispevati še pretežni del dela, časa in skrbi, povezanih z vzgojo in varstvom obeh ml. otrok.
Ker je bila vrnitev sredstev, ki so bila vložena v preureditev in adaptacijo prostorov predvidena samo zato, da je najemniku zagotavljala nespremenjeno najemnino in varščino, da najemodajalki ne bosta prekinili najemnega razmerja in ker je najemno razmerje prekinila najemnica, pogodbena določila o dolžnosti vrnitve vloženih sredstev ne pridejo v poštev. Tudi zakonito vračilo vloženih sredstev ne pride v poštev, ker ni šlo za nujna popravila po določilu 14. do 17. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, saj sta stranki dogovorili drugače.
privatizacija stanovanj - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - podstanovanjska razmerja - prenehanje pravice uporabe stanovanja imetnika stanovanjske pravice - položaj podstanovalca - nezakonita uporaba stanovanja - zahteva za odkup stanovanja - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe
Določba 2. odst. 159. člena SZ v prehodnem obdobju do sklenitve najemne pogodbe ureja razmerje med lastnikom stanovanja in imetnikom stanovanjske pravice na tem stanovanju. Tožnik, ki se je v stanovanje nezakonito vselil 14 mesecev pred uveljavitvijo SZ, tudi po lastnih navedbah na dan uveljavitve SZ stanovanjske pravice na tem stanovanju ni imel. Zato uporaba navedene zakonske določbe v tožnikovem primeru ne pride v poštev.
Ker se je prejšnji imetnik stanovanjske pravice iz stanovanja izselil že v avgustu 1990, mu je na podlagi 58. člena takrat veljavnega ZSR že takrat prenehala stanovanjska pravica na spornem stanovanju.
Zaradi izselitve takratnega imetnika stanovanjske pravice pa je po 76. čl. ZSR prenehalo tudi tožnikovo zatrjevano podstanovalsko razmerje. Tožnika torej ni mogoče šteti niti za upravičenca po 117. členu SZ niti za upravičenca po 149. členu SZ.
Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je prišlo do škodnega dogodka zato, ker sta toženi stranki cestišče slabo in nepravilno vzdrževali, zaradi česar se je vozišče (ne bankina) pod kolesi tožnikovega vozila vdrlo. Ceste, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, nista opremili z vertikalno prometno signalizacijo, ki bi voznike opozarjala na premajhno nosilnost cestne konstrukcije, na cesti pa tudi nista izvajali nobenih vdrževalnih del. Po mnenju izvedenca, kateremu sta sodišči sledili, bi bilo mogoče nastanek škodnega dogodka preprečiti že s tem, da bi se na cesti izvajala običajna in predpisana vzdrževalna dela. Z vsemi navedenimi opustitvami (zlasti z opustitvijo kakršnihkoli rednih in običajnih vzdrževalnih del in nepostavitvijo prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na premajhno nosilnost cestne konstrukcije) sta toženi stranki brez dvoma v pretežni meri prispevali k temu, da je prišlo do škodnega dogodka. Njun krivdni soprispevek je brez dvoma višji od tožnikovega in znaša po presoji revizijskega sodišča 75 %. Preostalih 25 % škode pa mora tožnik trpeti sam, saj je tudi v njegovem ravnanju mogoče zaznati znake malomarnega, predvsem pa premalo skrbnega ravnanja. Zaključek o tožnikovi soodgovornosti v višini 25 % pa po presoji revizijskega sodišča ni mogoč le zato, ker obstaja pravnomočna kazenska sodba (tako je revizijsko izhodišče), ampak predvsem zato, ker je bilo tudi njegovo ravnanje premalo previdno in skrbno. Kot izkušen voznik, ki je poznal cesto, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, se je namreč za srečevanje z drugim vozilom odločil na najmanj primernem kraju in na najožjem delu ceste, čeprav so po ugotovitvah nižjih sodišč zaradi razširitve ceste le nekaj (približno deset) metrov stran od kraja škodnega dogodka obstajali boljši in bistveno varnejši pogoji za izvedbo manevra srečevanja dveh tovornih motornih vozil. S tem je tožnik, kot je bilo ugotovljeno tudi v kazenskem postopku, ravnal v nasprotju z določili 4. odstavka 49. in 3. odstavka 50. člena v času škodnega dogodka veljavnega zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Uradni list SFRJ št. 11/74). Odločitvi sodišč prve in druge stopnje, da je tudi tožnik soprispeval k škodnemu dogodku in nastanku škode, sta tedaj materialnopravno pravilni, ob upoštevanju obsega in teže tožnikovih ravnanj pa je zmotna le njuna materialnopravna presoja, da znaša tožnikov prispevek 50 %. Po presoji revizijskega sodišča znaša namreč le 25 %.