Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi ji je bila izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/2009, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je tretji odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je, da se od odpravnin izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti do odprave ugotovljenega neskladja ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. ZUstS v 44. členu določa, da se razveljavljeni predpis ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem učinka razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev v razmerju. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike odpravnine utemeljen.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 260. ZPIZ-1 člen 12, 249.
starostna pokojnina - ponovna odmera - obnova postopka - izredno pravno sredstvo - zavrženje zahteve
V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP-a mora zavod v primeru, če je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila pravico, novo zahtevo zavreči. Takšno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Zato je bila v obravnavanem predsodnem upravnem postopku zahteva za ponovno odmero višjega sorazmernega dela starostne pokojnine, ob upoštevanju vajeništva in vojaškega roka, iz formalnih razlogov zakonito zavržena.
navadno sosporništvo – zamudna sodba – nesklepčna tožba – pristop k dolgu
Materialnopravno stališče prvostopnega sodišča, da pristopnik ne more zahtevati vračilo tistega, kar je izpolnil na podlagi pristopa k dolgu, saj je izpolnjeval svojo obveznost, je povsem pravilno. Ker iz takšne tožbene podlage, kot je bila podana, ni mogla izhajati takšna pravna posledica, kot je bila oblikovana v tožbenem zahtevku, je prvostopno sodišče pravilno postopalo, da je zavrnilo zahtevek kot neutemeljen, ne da bi tožečo stranko pozivalo na odpravo nesklepčnosti.
odpravnina - plačilo odpravnine – odpoklic člana uprave – ponudba druge ustrezne zaposlitve
Prvotni tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas, za katerega je bil imenovan na funkcijo člana uprave tožene stranke. V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da prvotni tožnik ni upravičen do odpravnine v primeru odpoklica oz. razrešitve pred potekom mandata, če mu hkrati ne preneha delovno razmerje in se mu ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za člana uprave ponudi nova pogodba o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Tožniku je bila po odpoklicu ponujena nova pogodba o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, ki je ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožmosti, zato tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ni utemeljen.
Tožnik v predmetni zadevi uveljavlja sodno varstvo pravic zoper prvostopenjski pravni akt o odmeri invalidske pokojnine, ki pa je pravnomočen, saj zoper njega ni bilo uveljavljeno redno pravno sredstvo. Z izpodbijanim sklepom je zato takšna tožba glede na 75. čl. ZDSS-1 zakonito zavržena, saj mora po tej določbi sodišče na obstoj procesne predpostavke za vsebinsko sojenje paziti po uradni dolžnosti. Po 75. čl. ZDSS-1 je namreč dolžno že v predhodnem preizkusu tožbe tožbo zavreči med drugim tudi v primeru, če je vložena zoper posamični upravni akt, ki ga je bilo mogoče izpodbijati s pritožbo, pa ta sploh ni bila vložena, kot v obravnavani predmetni zadevi.
plača - povračilo preveč izplačane plače - neupravičena obogatitev
Tožeča stranka je na podlagi 3. a člena ZSPJS vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska, ker tožena stranka v spornem obdobju pomotoma izplačevala plačo na podlagi količnika 5,00 namesto 4,70, kot je bila določena plača za delovno mesto diplomatski naziv svetovalec. OZ v 191. členu določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravici zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz te določbe izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno, tako glede vednosti kot volje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na zaključek, da o zmoti ni možno govoriti. Po oceni pritožbenega sodišča razlog, zaradi katerega je prišlo do zatrjevanega preplačila, ni bil ugotovljen, čeprav je za odločitev bistvenega pomena. Če je dejansko prišlo do pomote, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je toženki izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, če pa ni šlo za pomoto in je bilo izplačilo opravljeno po nalogu tožnici predpostavljenega delavca, je zahtevek neutemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - delo na višini - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - izguba na zaslužku - premoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval pri delu, ko so s PVC folijo prekrivali streho na lesenem objektu in mu je pri sestopu s strehe spodneslo lestev, zaradi česar je padel z višine treh metrov. Spuščanje po lestvi z višine treh metrov je nevarno delo, za nevarno dejavnost pa objektivno odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja.
odškodninska odgovornost – neodgovorne osebe – razsodnost – stanje nerazsodnosti
Zgolj dejstvo, da je bil toženec popolnoma nerazsoden v času škodnega dogodka, upoštevaje 136. člen OZ, ne zadošča za izključitev njegove odškodninske odgovornosti. Odločilno dejstvo, od katerega je odvisna presoja odgovornosti za obravnavano škodo, je, ali je toženec morebiti sam odgovoren za svojo nerazsodnost v času škodnega dogodka, ker je pred tem kljub opozorilom zdravnikov zavrnil ponujeno bolnišnično zdravljenje.
pravdni stroški – separatni stroški – nagrada za narok – več narokov – dodatna nagrada za narok – krivdno povzročeni stroški – preložitev naroka zaradi krivde nasprotne stranke – dejanski stroški zastopanja – odmera stroškov
Nagrada za narok vključuje vse naroke in ne vsakega posebej. Gre za enotno in nedeljivo nagrado, ki po višini ni odvisna od števila opravljenih ali preloženih narokov. Posebnega pravila o dodatni nagradi za narok, ki je bil preložen zaradi krivde nasprotne stranke, pa ZOdvT ne vsebuje.
nepremoženjska škoda - odmera denarne odškodnine za strah
Glede na dejanske ugotovitve o intenziteti in trajanju tako primarnega kot tudi sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje tožnikom prisodilo pravično in primerno denarno zadoščenje za to obliko škode, in sicer v višini prvotožniku in drugotožnici po 200,00 EUR, tretjetožnici pa v višini 400,00 EUR.
Res je, da je bila obravnavana nezgoda za tožnike nenaden in tudi nehoten dogodek, ki so se ga ustrašili, vendar pri tem ni moč spregledati, da je bil ta primarni strah kratkotrajen, medtem ko sekundarni strah glede na značaj poškodb, ki so jih utrpeli (prvotožnik in drugotožnica lahko telesno poškodbo, tretjetožnica pa poškodbo, ki sodi v skupino srednje hudih primerov) ni bil intenziven in tudi ne dolgotrajen.
Nobena poškodba tožnikov ni bila takšna, ki bi zahtevala bolnišnično zdravljenje, temveč so bili še istega dne po škodnem dogodku, ko so bili v bolnišnici pregledani in oskrbljeni, odpuščeni v domačo oskrbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079391
ZPP člen 186, 214. OZ člen 133, 164. SPZ člen 75, 99. ZIZ člen 279.
zahteva, da se odstrani škodna nevarnost – prepovedana imisija – zaščita pred vznemirjanjem – stvarna služnost – povrnitev škode – odškodninska obveznost – izvršitev začasne odredbe - kasnejša razveljavitev začasne odredbe – nedopustno ravnanje – vzpostavitev prejšnjega stanja – sprememba tožbe – podobnost zahtevkov - res iudicata
Upravičenec oziroma tisti, ki mu grozi škodna nevarnost, lahko v primeru, ko za odstranitev vira nevarnosti obstaja več možnih načinov, zahteva zgolj odstranitev vira nevarnosti, nasprotniku pa mora dopustiti možnost izbire potrebnega ukrepa.
Ker je bila začasna odredba kasneje razveljavljena, je postalo tudi postopanje tožnice po začasni odredbinaknadno nezakonito, zaradi česar je v konkretnem primeru podan element nedopustnega škodnega ravnanja.
Sprememba tožbe se ne dopusti le v primerih, ko je jasno, da bo (spremenjenemu) zahtevku ugodeno. Pod zakonski pojem „dokončna ureditev spornih razmerij med strankama“ ne sodijo le primeri, ko je zahtevku ugodeno (in posledično pride tudi do spremembe v realnih razmerjih), ampak tudi primeri zavrnitev zahtevka (zahtevkov), saj zaradi načela res iudicata o njem (njih) ni več dopustno odločati.
Načelno soglašanje, da bi bilo potrebno problem rešiti s postavitvijo betonskega zidu, ne pomeni, nespornosti trditev o dejstvih, ampak podobnost zahtev(kov). Sodišče pa upoštevaje 214. člen ZPP ni vezano na podobnost nasprotnih si (vzajemnih) tožbenih zahtevkov, ampak na nespornost pravno-relevantnih dejstev (oziroma trditev o njih), ki zahtevek utemeljujejo.
Ugovor, da listina – pogodba, na podlagi katere je tožnik predlagal izvršbo, ni verodostojna listina, je relevanten v izvršilnem postopku, medtem ko v pravdnem postopku, ki sledi uspešnemu ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je dovoljena izvršba, ta ugovor ni pravno relevanten.
Zgolj zaradi izjalovljenih pričakovanj, da bo gospodarska družba pridobila ustrezna denarna sredstva za poplačilo svojih obveznosti ter pričakovanj o nadaljnjem uspešnem poslovanju s tožnikom, se ni mogoče uspešno sklicevati na prevaro, kot kvalificirano oblike zmote.
popolni odvzem poslovne sposobnosti – duševna bolezen – postopek za odvzem poslovne sposobnosti, začet po uradni dolžnosti
Ob ugotovitvi, da nasprotni udeleženec zaradi posledic duševne bolezni ni sam sposoben skrbeti zase (pomoč potrebuje pri vse življenjskih opravilih, tudi pri pripravi hrane, pri osebni higieni ter pri jemanju zdravil in skrbi za svoje zdravje), je popoln odvzem poslovne sposobnosti na mestu.
motenje posesti – dejansko stanje – dokazna ocena izpovedi prič – število prič
Dokazne ocene ni mogoče poenostaviti tako, da zgolj z navajanjem, da je število prič, ki so neko dejstvo potrdile, večje od števila prič, ki so ga zanikale. ZPP terja kvalitativno opredeljevanje do izpovedi prič.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0006680
ZGD člen 39. ZPP člen 8, 227, 227/2, 294.
javnost glavne obravnave – izključitev javnosti – poslovna skrivnost – varovanje poslovne skrivnosti – prosta dokazna ocena – zavrnitev dokaznega predloga – vpogled v kazenski spis – opredeljenost dokaznega predloga – pravica do izjave – edicijska dolžnost
Tožena stranka je lahko spremenila način varovanja po izvedenem ropu, vendar to ne pomeni, da so podatki o sistemu varovanja, ki jih je tožena stranka podala v tem postopku, javni in so izgubili naravo poslovne skrivnosti.
KORPORACIJSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080434
ZPP člen 287, 287/4. ZGD člen 250.
dejanski koncern – odpoklic člana poslovodstva odvisne družbe – odpoklic direktorja – krivdni razlogi za odpoklic – pogodbeno dogovorjena odpravnina – nevezanost sodišča na dokazni sklep
V 2. odstavku 250. člena ZGD so res navedeni nekateri razlogi, ki jih je mogoče opredeliti kot krivdne (hujša kršitev obveznosti, nesposobnost za vodenje poslov, na skupščini izrečena nezaupnica), ni pa tako mogoče opredeliti vseh navedenih razlogov (ekonomsko-poslovni razlogi, npr. pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev). Toda navedeni abstraktni normi mora slediti konkretizacija očitka upravi, ki jo je šele mogoče podvreči navedeni abstraktni normi. Le tako je članu uprave oziroma njenemu predsedniku omogočeno, da z izkazom ekskulpacijskih razlogov ovrže očitek nadzornega sveta, ki ga je vodil k odpoklicu.
Ob povedanem se izkaže, da tudi za ob koncu leta 2002 ugotovljeno izgubo ni mogoče pripisati tožeči stranki, ker je bila izguba posledica deloma objektivnih zunanjih vzrokov, deloma pa vplivanja večinskega lastnika tožene stranke na poslovne odločitve tožnika, ki so onemogočale izvedbo sanacijskega programa oziroma poslovnega načrta tožnika.
zmotna ugotovitev dejanskega stanja – informativni dokaz – pritožbena obravnava – odločitev o pritožbi na seji – podjemna pogodba
Od odgovora na vprašanje, ali je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti dokaz z zaslišanjem predlagane priče B. M., je odvisno, ali mora sodišče druge stopnje razpisati obravnavo, da navedeni dokaz izvede. Izvedba dokaza ni potrebna, ker tožeča stranka ob trditvah tožene stranke, da blaga ni prevzela in da nima nobenih podpisanih dobavnic (predlagala je, naj jih predloži tožeča stranka), glede spornega dejstva o načinu in dokazilih izročitve ni zatrjevala niti, kako je potekala in se dokumentirala dobava, niti kakšno funkcijo je predlagana priča pri dobavah imela. Gre za nedovoljen informativni dokaz, ki ga sodišče druge stopnje zato ni izvedlo in je odločilo o pritožbi brez obravnave na drugi stopnji.
spregled pravne osebnosti - preusmeritev poslovanja - zmanjšanje premoženja družbe - odgovornost družbenikov - zloraba družbe kot pravne osebe za oškodovanje njenih upnikov - sprememba zakonodaje
Sodišče prve stopnje bi moralo okoliščino, da je tožena stranka preusmerjala poslovanje, presojati na vseh relevantnih pravnih podlagah prvega odstavka 6. člena ZGD (iz leta 1993), torej tudi v luči druge alineje in ne le četrte alineje prvega odstavka navedenega člena. Sodišče namreč lahko zavrne tožbeni zahtevek šele, če se je prepričalo, da dejansko stanje ne ustreza nobenemu relevantnemu pravnemu predpisu, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo.