Tožbi zoper upravni akt je treba priložiti tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Ker tega tožnica tudi po pozivu ni predložila, je sodišče prve stopnje njeno vlogo utemeljeno kot nepopolno zavrglo.
Za nastop fikcije je tako odločilno kdaj je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pisanju in iztek 15-dnevnega roka, kar pomeni na zadnji dan 15-dnevnega roka. Fikcija vročitve ne nastopi z dnem, ko je naslovniku puščeno pisanje po izteku roka.
Zakon določa pogoje, ki morajo biti podani, da se na račun varnosti pacienta in drugih, ki bi jih utegnil ogrožati, lahko poseže v njegove druge temeljne pravice, zlasti do osebne svobode oz. do svobode gibanja. Ali so ti pogoji dejansko podani v vsakem konkreten primeru, pa je primarno strokovno vprašanje (ali ima pacient moteno presojo realnosti in kontrole svojega ravnanja, ali ima duševne motnje), ki ne more biti regulirano z nekakšnimi pravnimi smernicami, za katere se zavzema pritožba.
Da bi bil tožnik ob premestitvi tako močno blodnjav in vznemirjen, da bi bila ustreznejša njegova oskrba na zaprtem oddelku, ni potrdila nobena priča, niti to ne izhaja iz zdravstvene dokumentacije ali poročila komisije za izredni nadzor.
Obrazložene vloge prestavljajo vloge, v katerih gre bodisi za opis zapletenega dejanskega stanja ali obravnavo zahtevnih materialnopravnih vprašanj, medtem ko druge vloge zapletenega dejanskega stanja ali zahtevnih materialnopravnih vprašanj ne vsebujejo. Nikakor torej ni odločilno, če je stranka svojo vlogo obrazložila ter na koliko straneh, ali vloga vsebuje zahtevek in dokazni predlog, ampak je odločilno, ali vloga vsebuje zapleteno tematiko ali ne.
Predmet konkurenčne klavzule ne morejo biti tista znanja in izkušnje, ki bi jih z delom na enakem oziroma primerljivem delovnem mestu delavec pridobil tudi, če bi to delo opravljal pri konkurentu.
Toženec ni prekršil konkurenčne klavzule, saj ni dokazano, da bi pri delu za tožečo stranko pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki so tako specifična, da bi njihova nadaljnja uporaba pri drugem delodajalcu lahko prvotnega delodajalca izpostavila nelojalni konkurenci. Iz izobraževanj, ki se jih je udeleževal toženec, ne morejo izhajati znanja, ki bi si jih lahko lastila tožeča stranka tako, da bi na njihovi podlagi uveljavljala konkurenčno klavzulo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00074345
ZOA člen 12, 12/2, 12/2-1. OZ člen 38, 38/1, 86, 86/1, 88, 88/1. URS člen 155.
osebna asistenca - urna postavka za opravljeno delo - določenost ali določljivost predmeta pogodbe - določitev cene pogodbenih del - stroški storitev - nasprotovanje prisilnim predpisom - ničnost pogodbenega določila, ki nasprotuje kogentnemu predpisu - samostojni podjetnik - nepridobitna dejavnost - javni interes - prepoved povratne veljave pravnih aktov
Pogodbeno določilo, da se izvajalcem osebne asistence, ki po Zakonu o osebni asistenci niso obvezni zaposlovati strokovnega vodje za izvajanje osebne asistence, ne prizna stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence, je v nasprotju s prisilnimi predpisi in torej nično.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00070081
DZ člen 67. ODZ paragraf 418. OZ člen 190, 198. SPZ člen 92, 93. SZ-1 člen 112, 112/1. ZD člen 220, 221. ZPP člen 214, 214/2, 313, 313/2, 337.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - učinek pravnomočnega sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - originarna pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem svetu - vrnitveni zahtevek - tožba na izselitev in izročitev nepremičnine - pravica do posesti - plačilo uporabnine - privolitev v prikrajšanje - prikrajšanje lastnika - izpolnitveni rok - neprerekana dejstva - nedovoljena pritožbena novota
Res je sicer, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. člen ZD), kar pomeni, da se dednopravni zahtevki primarno rešujejo v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku pa le izjemoma. Vendar v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča sklep o dedovanju rešuje predvsem vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. To pomeni, da je bistvo sklepa o dedovanju predvsem v določitvi dedičev zapustnikovega premoženja in ne toliko v njegovi podrobni specifikaciji; če sporno premoženje v zapuščinskem postopku ni bilo obravnavano in s sklepom o dedovanju ni zaobseženo, lahko stranka pozneje v pravdi uveljavlja zahtevek (ali ugovor), da določena nepremičnina spada v skupno premoženje njenih staršev in na določitev deležev na njem, to pa lahko predstavlja novo najdeno premoženje, glede katerega je mogoče izdati dodaten sklep o dedovanju po 221. členu ZD, četudi je sodelovala v zapuščinskem postopku in za to premoženje vedela.
ponovno motenje posesti - izvršilni naslov - ugovor zoper sklep o izvršbi - nadomestno dejanje - dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug - rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti - stroški za opravo dejanja, ki ga lahko opravi tudi kdo drug
Upnik razpolaga z izvršilnim naslovom iz postopka v zvezi z motenjem posesti, prvotno motenje je bilo odpravljeno, nato pa je prišlo do ponovnega motenja, ki se v bistvenem ne razlikuje od prvotnega, saj dolžnik izrecno priznava, da je na istem mestu ponovno zgradil podporni zid.
Navedbe dolžnika, da je imel pravico postaviti sporni podporni zid, ker je upnikova služnost zaradi neizvrševanja prenehala, so nerelevantne, saj je odločanje v sporih zaradi motenja posesti v skladu s samim zakonom omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja ter nastalega motenja, medtem ko je ugotavljanje pravice do posesti v takem sporu izrecno izključeno.
Namen posestnega varstva je v preprečevanju samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari. Posest je bila v predmetni zadevi (ponovno) motena z zazidavo obstoječe klančine in postavitvijo podpornega zidu, odstranitev slednjega in ponovna vzpostavitev klančine pa predstavljata nadomestno dejanje, torej dejanje, ki ga poleg dolžnika lahko odpravi tudi kdo drug. V takem primeru se izvršba opravi po 229. členu v zvezi z 225. členom ZIZ, torej tako, da se najprej dolžniku naloži, da v določenem roku stvar vrne upniku v posest (v predmetni zadevi se to izvede na način, da odstrani podporni zid in nazaj vzpostavi klančino), šele podredno, če dolžnik tega ne izpolni prostovoljno, pa se izvede izvršba s pooblastilom upniku, da na dolžnikove stroške zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam.
V predlogu za izvršbo je upnik predlagal, naj sodišče s sklepom naloži dolžniku, da založi znesek za stroške, ki bodo nastali s tem, da bo nekdo drug ali sam upnik opravil to dejanje. Višina zneska izhaja iz predloženega predračuna gradbenega podjetja, torej strokovnjaka, ki v nasprotju s strankami in sodiščem razpolaga z znanjem in izkušnjami o materialih in delih, ki so potrebna za samo realizacijo tega, kar je naloženo dolžniku. V predračunu so opisana dela skupaj s cenami, ob tem pa ni razvidno, da bi izbrani izvajalec morebiti zaračunal strošek poti na kraj oprave del, zato so neutemeljeni dolžnikovi ugovorni očitki, da bi upnik lahko izbral lokalnega izvajalca. Tudi sicer gre pri založitvi tega stroška samo za oceno njihove višine in bo o njihovi dokončni višini stroškov sodišče odločalo šele po izvedbi del, ko bo tudi presojalo, ali so bili ti za opravo dejanj iz izvršilnega naslova potrebni.
NARAVNA IN KULTURNA DEDIŠČINA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00074348
ZVKD-1 člen 39, 39/1, 39/2. OZ člen 190, 198. ZPP člen 318, 318/1, 318/1-4.
nepremični kulturni spomenik lokalnega pomena - nadomestilo za poslabšanje pogojev za gospodarsko izkoriščanje kulturnega spomenika - pravica do nadomestila - uporabnina - kulturni spomenik - razglasitev za kulturni spomenik - neprava (zavrnilna) zamudna sodba - napačna uporaba materialnega prava
Podlaga nadomestila po 39. členu ZVKD-1 je dejstvo, da se je položaj lastnika poslabšal zaradi razglasitve stvari, na kateri ima lastninsko pravico, za kulturni spomenik. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak zahtevek in ga tožeča stranka ne utemeljuje na razlogih iz 39. člena ZVKD-1.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00077618
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 3, 4, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - ničnost pogodbe - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero, kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa, če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.
Po pojasnjenem zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo in razsodilo, da sta kreditni pogodbi nični (3. in 5. alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).
Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s spregledanimi trditvami tožnice (da je tožnica kot protipravno ravnanje očitala bistveno več kot zgolj neodzivnost toženke na njena SMS obvestila in sporočila), je torej neutemeljen. Glede na to, da je bila najprej obveznost tožeče stranke po sodni poravnavi v okviru šestmesečnega roka pisno in tudi to zgolj okvirno naročiti dela, česar ni storila, že osnovna predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti, protipravnost ravnanja toženke, ni podana. Sodišče prve stopnje je torej ostale dokazne predloge utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Tožnica v pritožbi ni pojasnila, zakaj in v zvezi s čim bi bilo zaslišanje odvetnika C. C. za odločitev v zadevi še relevantno ter kako bi na odločitev vplivalo, zato je tudi pritožbeni očitek o tovrstni kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00068810
KZ-1 člen 34, 34/1, 116, 116-1. ZKP člen 18, 18/1, 248.
umor - poskus umora - izvedenstvo psihiatrične stroke - prištevnost - zavrnitev dokaznih predlogov - umor na zahrbten način
Vsa izvedenska mnenja mora sodišče, ne glede na to, da sámo nima strokovnih znanj, ki jih imajo izvedenci, kritično presoditi in njihovo vsebino oceniti v skladu z načelom proste presoje dokazov. Pri presoji, kateremu (katerim) izvedenskemu mnenju bo sledilo oziroma sprejelo njegove zaključke, sodišče ocenjuje zlasti življenjsko logičnost in strokovno prepričljivost izvedenčevih argumentov, pri čemer nima nobenega vpliva podatek, za katerega izvedenca gre oziroma kateri instituciji (strokovnemu zavodu) posamezni izvedenec pripada. Pri presoji pravilnosti in verodostojnosti mnenj(a) sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila ter med mnenji, ne glede na to, kdo jih je izdelal, ni nobene dokazne hierarhije. Sodišče ni dolžno odrediti novega izvedenstva zgolj zato, ker se ena od strank z (zanjo neugodnimi) ugotovitvami postavljenega izvedenca ali izvedencev morda ne strinja, sodišče pa je dokazno oceno, zakaj tem ugotovitvam sledi, prepričljivo in tehtno obrazložilo.
Objektivna sestavina grozovitega izvršitvenega načina kaznivega dejanja umora se kaže v ravnanju, s katerim storilec pri žrtvi povzroča posebno trpljenje, strah in/ali bolečine, ki po intenziteti presegajo "običajno" trpljenje pri odvzemu življenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00070870
OZ člen 22, 26, 26/3, 27, 52.
ponudba - oblika ponudbe - do kdaj veže ponudba - sprejem ponudbe - primeren rok - nadomeščanje trditvene podlage z izvajanjem dokazov - pomanjkljiva trditvena podlaga
Ponudba, dana odsotni osebi, v kateri rok za sprejem ni določen, veže ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu ponudbe (tretji odstavek 26. člena OZ). Veže ponudba ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da poda odgovor o sprejemu ponudbe. To pa pomeni, da bi tožnik moral pisno sprejeti ponudbo v primernem roku (npr. 1 mesecu, eventualno zaradi odsotnosti 2 mesecih), ne pa po skoraj dveh letih. Ponudba po preteku primernega roka iz tretjega odstavka 26. člena OZ ne veže več oziroma je ni mogoče več sprejeti.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage, saj ni navedel, na katerem delovnem mestu je bil zaposlen pred decembrom 2017 niti ne, katera dela in naloge je v tem času opravljal, od česar je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja in sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje ter za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za to obdobje.
Ker je toženka tožnika za čas opravljanja del na delovnem mestu talilec vključila v poklicno zavarovanje, ker na tem delovnem mestu opravlja posebno težka in zdravju škodljiva dela; in ker toženka ni podala konkretnih navedb o tem, katera delovna opravila, ki jih tožnik sedaj opravlja na delovnem mestu talilec, so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je toženka kot delodajalec ocenila, da so izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje po Ugotovitvenem sklepu, pa jih tožnik predhodno na delovnem mestu topilec ni opravljal; in ker je tožnik zatrjeval in izpovedal, da so dela in naloge obeh delovnih mest enake, kar potrjujeta tudi opisa del in nalog teh delovnih mest v spisu, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil tožnik tudi na delovnem mestu topilec (ki ga je zasedal od meseca decembra 2017 dalje) upravičen do poklicnega zavarovanja.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu - delni umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov - uspeh v postopku - upoštevanje pripravljalne vloge
Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila, glede povračila pravdnih stroškov v primeru delnega umika tožbe. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno odločilo, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov na podlagi 158. člena ZPP, ker je tožbo delno umaknila zaradi spregledanega plačila. Bi pa moralo od delnega umika tožbe dalje upoštevati, da je v skrčenem delu zahtevka tožnica uspela v celoti. Od preostanka vtoževanega zneska se stroški namreč odmerjajo po uspehu.
Sodišče prve stopnje pripravljalne vloge tožnice v času izdaje sodbe sploh še ni imelo, je ni moglo upoštevati in iz teh razlogov tudi ne more predstavljati potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00070308
SPZ člen 48, 48/3. OZ člen 190. ZPP člen 199, 337.
stranski intervenient - pravni položaj drugih oseb - navedbe stranke v postopku - povrnitev vlaganj - vlaganja v tujo nepremičnino - načelo povezanosti zemljišča in objekta - prehod koristi
Intervenient ni stranka postopka, njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen z možnimi pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj.
Trditve o dogovoru o skupni gradnji je delno podal stranski intervenient v svoji vlogi z dne 3. 3. 2023, ko je navajal, da sta njegovemu očetu pri gradnji na sporni nepremičnini pomagala njegova starša. Vendar glede na to, da sodišče prve stopnje njegove stranske intervencije ni dopustilo, tudi njegovih navedb ni mogoče upoštevati kot trditev tožnice.
uveljavljanje izločitvene pravice - prijava izločitvene pravice - pravočasnost prijave izločitvene pravice - ovira za prodajo premoženja - prenehanje izločitvene pravice
Zakon omogoča upniku uveljavitev izločitvene pravice do določene faze stečajnega postopka (prodaje premoženja) na način, da doseže izročitev predmeta, na katerem uveljavlja izločitveno pravico (v kasnejših fazah postopka pa mu omogoča, da pridobi pravico do izplačila denarnega zneska, doseženega s prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice).
ZPP člen 226, 226/2. ZDR-1 člen 33, 34, 35, 45, 45/1, 48, 48/1, 89, 89/1, 89/1-3. URS člen 49. ZVZD-1 člen 5, 12, 19. OZ člen 112, 113, 114, 115. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 9, 9/2, 9/2-b, 9/2-c, 9/2-g, 9/2-i.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - COVID-19 - pogoj PCT - nošenje mask - zbiranje osebnih podatkov
Okoliščin o nebistvenih navedbah (narava koronavirusne bolezni, kako delujejo testi, škodljivost testiranja in nošenja obraznih mask, namestitev naprav za odvajanje zraka v delovnih prostorih, itd.) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati in zato tudi ne presojati listin, ki jih je tožnik predložil s tem v zvezi. Delovni spor ni bil namenjen ugotavljanju dejstev, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo bistveno ugotoviti, ali je tožnik storil očitane kršitve, pri čemer med strankama niti ni bilo sporno, da je zavračal izpolnjevanje pogoja PCT in nošenje maske, kar je predmet opozoril in izpodbijane odpovedi.
Toženka je za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT ter nositi obrazne maske, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženko kot tožnika. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo. Urejali so torej vprašanja, ki niti ne sodijo v pogodbo o zaposlitvi, sta pa jih stranki morali upoštevati zaradi zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja.
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 97f. ZDSS-1 člen 34. ZPP člen 7, 7/1, 7/2, 212, 286, 286/3. URS člen 14.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - vpogled v drug sodni spis - dodatno zaslišanje - izvedba dokazov po uradni dolžnosti - trditveno in dokazno breme - evidenca o izrabi delovnega časa
Ker tožnik zaradi kršenja pravice do tedenskega počitka uveljavlja plačilo materialne škode, bi moral določno navesti, katere naloge in po čigavem ukazu je opravljal na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek.
V zvezi s prisilnim podpisovanjem evidenc pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj podpis pripadnika SV na evidenci ne pomeni, da mu tedenski počitek ni bil kršen, saj lahko dokaže, da je kljub podpisu moral opravljati naloge na dan, ko naj bi mu bil zagotovljen počitek, vendar pa v okoliščinah konkretnega primera tožnik ni dokazal, da evidence ne bi dokazovale resničnega stanja, torej da mu je bil počitek omogočen.