ureditvena (regulacijska) začasna odredba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda
Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga zakon ne definira, ampak ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Da pa to lahko stori, mora imeti na voljo konkretne trditve o takšni škodi, ki nastaja ali grozi in dokaze zanjo. Upnik konkretnih trditev v tej smeri ni ponudil. Ni zatrjeval (in za svoje trditve predložil dokazov), da gre za škodo, ki jo je oziroma jo bo težko nadomestiti. Materialna škoda, ki podjetju (morebiti) nastaja oziroma bi mu (morebiti) nastala v prihodnje, ker vsi delavci v bližini sedeža podjetja ne morejo parkirati svojih vozil, ne ustreza standardu težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki opravičuje izdajo ureditvene začasne odredbe. Že zaradi tega začasne odredbe na tej podlagi ni mogoče izdati in že zaradi tega so vsi pritožbeni ugovori v zvezi z razlogi v točki 7 obrazložitve neutemeljeni.
Obrazložitev sodišča prve stopnje, da glede na nizko prisojeno odškodnino (v višini 26 % tožbenega zahtevka) in dejstva, da se je ključna sodna praksa vrhovnega sodišča glede pravice do tedenskega počitka izoblikovala po vloženi tožbi, ne upravičujejo odločitve, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pravilno bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati uspeh stranke v postopku in glede na to naložiti plačilo stroškov postopka.
Pritožnik ne problematizira zaključka sodišča prve stopnje, da je obtožnica, ki je bila zoper obtoženca vložena zaradi kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora, postala pravnomočna. V takšni situaciji, ko se torej sodišče sooča na eni strani s pravnomočno obtožnico, na drugi strani pa z dejstvom, da po nastopu od njene pravnomočnosti ni nastopilo kakšno novo dejstvo, niti ni bil predložen kakšen nov dokaz, ki bi utemeljenost suma postavil pod vprašaj, se utemeljitev sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, kot temeljni pogoj za pripor podan, izkaže kot povsem zadostna, prepričljiva in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiva.
Pritožnik ne postreže z nobenim konkretnim dejstvom in s konkretnim dokazom, saj vse navedbe, ki bi lahko bile relevantne zavija v tančico skrivnosti in tudi nobene dokumentacije, ki bi morebiti potrdila pritožbene navedbe, ne priloži.
prometna nesreča - obseg povrnitve premoženjske škode - povrnitev škode za tujo pomoč in nego - sporna višina odškodnine - lažje poškodbe - padec s kolesom - kolo z motorjem - varstvo starejših oseb - predhodno zdravstveno stanje - vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo - adekvatna vzročnost - teorija jajčne lupine (egg shell rule) - sprožilni element
Oškodovanec, ki je v prometni nezgodi utrpel sorazmerno lažje poškodbe, se ni rehabilitiral tako, kot bi se povprečen mlad, zdrav človek, zato je tujo pomoč potreboval v omejenem obsegu vse do svoje smrti slabo leto in pol po nezgodi. Pritožbeno sodišče sledi stališču večinske sodne prakse, da se adekvatnost posledic dejanja presoja le v razmerju do škodnega dogodka, medtem ko osebno stanje oškodovanca na vzročno zvezo glede konkretnega obsega škode ne vpliva. Upošteva se oškodovanca, kakršen je, oziroma se ne upoštevajo njegova osebna stanja in lastnosti, zaradi katerih je obseg nastale škode večji od pričakovane, povprečne škode. V nasprotnem primeru bi bila odgovorna oseba neupravičeno v boljšem položaju, saj bi ji bil naložen riziko le za povprečno pričakovane škode. Po drugi strani bi moral oškodovanec sam kriti škodo, do katere brez škodnega dogodka sploh ali pa še nekaj časa ne bi prišlo.
Uredba Komisije (ES) št. 1869/2005 z dne 16. novembra 2005 o nadomestitvi Prilog k Uredbi (ES) št. 805/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 6, 14.
evropski nalog za izvršbo - zavrnitev predloga - izvršljivost - vročitev sklepa o izvršbi dolžniku
Sklep o izvršbi ni bil izvršljiv, (ker ni bil vročen dolžniku), kar je pogoj za izdajo naloga (člen 6 (1a) Uredbe (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov - v nadaljevanju Uredba).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupoštevanje navodil delodajalca - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Toženka je tožnici v odpovedi očitala neupoštevanje pisnega navodila družbe, ker je pripravila dokument z dne 11. 6. 2020 z danim navodilom uveljavljanja reklamacije manka pri dobaviteljih, čeprav za to v primeru manka blaga ni bilo podlage. Dejansko je torej uveljavljala kršitev dolžnosti upoštevanja delodajalčevih navodil iz 34. člena ZDR-1. Po tej določbi je delavec dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se do te očitane kršitve v sodbi ni opredelilo. Ugotovilo je, da na podlagi osnutka dokumenta z dne 11. 6. 2020 reklamacije niso bile realizirane in iz tega ni nastala toženki nobena škoda.
Tožeča stranka je neutemeljeno očitala sodišču prve stopnje, da je pojem "prikritega izplačila dobička" razlagalo preozko, le v obliki dejanskega prenosa denarnih sredstev od tožene stranke k stranskemu intervenientu, do katerega nesporno ni prišlo, medtem ko naj ne bi upoštevalo prikritega izplačila dobička v obliki povečanja terjatve zaradi netržne obrestne mere posojil, ki je bila v svoji povečani obliki kot stvarni vložek pretvorjena v dodatni kapital v postopku povečanja osnovnega kapitala s stvarnimi vložki. Za presojo slednjega je treba ugotoviti, ali je konvertirana terjatev res nesorazmerno večja, kar pomeni ugotavljati, ali je bila obrestna mera iz posojilnih pogodb (12 %) res netržna. To je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo. Če pa obrestna mera ni netržna, potem samo dejstvo konvertiranja terjatve iz posojilnih pogodb v osnovni kapital ne pomeni nedopustnega prikritega izplačila dobička.
Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da so bile posojilne pogodbe stranskega intervenienta s toženo stranko sklenjene po netržni obrestni meri, posledično tudi ni uspela dokazati, da je s konverzijo terjatev iz posojilnih pogodb v stvarne vložke v postopku povečanja osnovnega kapitala prišlo do nedovoljenega prikritega izplačila dobička in s tem do kršitve določbe 227. člena ZGD-1.
ZZZDR člen 51, 52, 59, 59/2. ZPP člen 189, 339, 339/2, 339/2-14.
nastanek skupnega premoženja - obseg skupnega premoženja - obseg in deleži na skupnem premoženju - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - upoštevanje okoliščin konkretnega primera - dohodki in premoženje zakonca - nadure - višji dohodki enega od zakoncev - skrb zakonca za gospodinjstvo in otroke - kredit, najet med trajanjem zakonske zveze - razpolaganje s skupnim premoženjem - zakonska domneva o skupnem razpolaganju - izpodbijanje zakonske domneve - dokazno breme - aktiva in pasiva premoženja - plačevanje kreditne obveznosti - plačevanje kredita za skupno premoženje - nastanek skupnega premoženja zakoncev - prenehanje zakonske skupnosti - obligacijski zahtevek - vrnitev dela plačanega dolga - premične stvari - določljivost predmeta - oblikovanje izreka sodbe - litispendenca - delno zavrženje tožbe
Ni res, kot trdi pritožba, da je ustaljena sodna praksa, da se višji dohodki enega od zakoncev lahko izrazijo v višjem deležu na skupnem premoženju le pod pogojem, da je njun prispevek k skrbi za gospodinjstvo in družino popolnoma enak. Iz zakona ne izhaja prednost ene izmed okoliščin, konkretno skrbi za otroke in gospodinjstvo, temveč je pri presoji potrebno upoštevati vsako izmed njih (in vse skupaj), pri tem pa preprost matematičen obračun ni mogoč. Tožnikov prispevek k premoženju iz naslova dohodkov ni bil zgolj nekoliko višji, temveč bistveno višji (več kot dvakratni). Drugače bi bilo, če tožnik na račun višjih dohodkov ne bi ničesar prispeval k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino ter bi se tako njegovi bistveno višji dohodki lahko izenačili (izničili) z bistveno večjim (nematerialnim) prispevkom toženke k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino. Vendar pa so okoliščine v obravnavani zadevi drugačne, saj sta za gospodinjstvo in družino skrbeli obe stranki, toženka (zgolj) v večji meri. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga toženka v tem delu niti ne izpodbija, ne izhaja, da bi bila tožnikova skrb za gospodinjstvo in družino neznatna.
Upoštevajoč vsa dejstva (da je bil tožnikov dohodek bistveno višji, da sta za družino in gospodinjstvo skrbela oba s toženko, da je toženka zanju skrbela v večji meri, da zaradi njene skrbi določen čas ni bilo treba plačevati vrtca in da je družina bivala v njenem stanovanju, ki pa sta ga pred vselitvijo obnovila skupaj s tožnikom), je po presoji pritožbenega sodišča določitev deležev v razmerju 55:45 odstotkov v korist tožnika primerna.
Pravdni stranki sta času trajanja zakonske zveze najeli kredit. Premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom med trajanjem zakonske zveze, je po 51. členu ZZZDR skupno. V pravni literaturi in v sodni praksi se je ustalila razlaga, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja zakoncev, ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja.
Glede na to, da s skupnim premoženjem zakonca razpolagata skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR), se za obveznost, prevzeto v času trajanja zakonske skupnosti, domneva, da sta jo prevzela oba zakonca skupaj. Gre za zakonsko domnevo, ki vpliva na trditveno in dokazno breme v pravdi. Pritožba izhaja iz napačnega materialnopravnega in procesnega izhodišča, da bi moral tožnik izkazati, da je bil celoten kredit oziroma predvsem presežek nad zneskom 16.897,43 EUR vzet in porabljen za skupni namen strank. Velja ravno obratno - dokazno breme, da izpodbije (zakonsko) domnevo o skupnem prevzemu (celotnega) kredita, je bilo na toženki.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00059343
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/1, 20a/2, 20a/3, 20a/5, 21, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. ZPotK člen 12, 12/2, 13, 13/4, 13/5. ZPotK-1 člen 41, 41/2. ZPotK-2 člen 99, 99/4. ZPP člen 243. OZ člen 34, 34/1, 34/2, 38, 38/1, 375, 375/1.
notarski zapis kreditne pogodbe kot izvršilni naslov - potrošniški kredit - odpoved kreditne pogodbe - odstopno upravičenje - zapadlost terjatve - način izkazovanja zapadlosti terjatve - dodatni rok za plačilo - izogibanje vročanju - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - izračun terjatve - določljivost obveznosti - izvedenec - zakonske zamudne obresti - zmanjšanje osnove
Sodišče je pravilno štelo, da je upnik pravilno uveljavil svoje odstopno upravičenje, saj sta bila dolžnika v zamudi s plačilom več kot dveh obrokov, bila sta pozvana k njihovemu plačilu z dodatnim 15 dnevnim rokom, vročitev opominov in nato tudi odpovedi kreditne pogodbe pa ni bila mogoča iz razlogov na njuni strani.
V kreditni pogodbi je predmet kreditojemalčeve obveznosti določen po višini z denarnim zneskom glavnice, s pogodbeno obrestno mero in dobo obrestovanja, torej vsebuje vse podatke, ki so potrebni in zadostni za izračun obveznosti na določen datum (kar dokazuje že to, da je bilo izračun mogoče opraviti). Zgolj dejstvo, da izračuna ni napravilo sodišče, temveč ga je moral opraviti izvedenec, ne pomeni, da je terjatev nedoločljiva, temveč pomeni le, da je zaradi kompleksnosti izračuna potrebno dodatno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (ravno temu pa je namenjen angažma izvedenca).
Izvršilni naslov diskontiranja obveznosti iz naslova stroškov ne določa, diskontiranje pogodbenih obresti pa je bilo tako v upnikovi specifikaciji kot v izračunu izvedenca ustrezno upoštevano.
izraba letnega dopusta - napotitev v tujino - začasna premestitev delavca - referenčno obdobje
SEU je pravico do izrabe letnega dopusta omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos (tako tudi sodba VSRS VIII Ips 42/2019). Vendar pa to v obravnavani zadevi ni odločilno. Tožnik je namreč na toženko že 2. 10. 2019 (torej še pred vrnitvijo iz tujine in vsekakor pred potekom obdobja za prenos in s tem pravočasno) naslovil zahtevo za koriščenje preostanka rednega letnega dopusta za leto 2018. Če bi mu toženka takrat omogočila izrabo tega dopusta (kar bi mu morala), bi ga lahko tožnik znotraj obdobja za prenos tudi dejansko izrabil. Ker pa mu toženka izrabe dopusta ni omogočila, je moral tožnik svojo pravico uveljavljati v sodnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00056910
SZ-1 člen 112, 112/3.
najemna pogodba - hišniško stanovanje - prenehanje najemnega razmerja - krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe - tožba na odpoved najemne pogodbe - pravilno oblikovan tožbeni zahtevek - pravnomočnost sodne odločbe - nesklepčnost tožbe - odpravljiva nesklepčnost tožbe - oblikovalni zahtevek - konstitutivna tožba - izpraznitveni zahtevek - lastninska pravica - pravica do doma - test sorazmernosti
Ker je tožeča stranka postavila ugotovitveni zahtevek, da je najemno razmerje z dnem izdaje sodbe prenehalo, in s tožbo ni izrecno zahtevala odpovedi najemne pogodbe, oziroma poleg izpraznitvenega zahtevka ni postavila še oblikovalnega, je zahtevek tožeče stranke nesklepčen.
mandatna pogodba - pogodbena odškodninska odgovornost - detektivska dejavnost - vsebina pogodbenega razmerja - pravni nasvet - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - obveznost prizadevanja
V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je Poročilo tožene stranke vsebovalo zgolj dejstva, pri čemer so bila slednja v svojem obsegu točna in resnična, čeravno po vsebini očitno niso zadostovala za uspeh tožeče stranke v delovnopravnem sporu. S tem je tožena stranka tudi pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti, izhajajoče iz mandatnega razmerja s tožečo stranko, pri čemer na to dejstvo ne morejo vplivati morebitni ustni neodplačni pravni nasveti tožene stranke, ki niso spadali v okvir izvedenih detektivskih storitev, kakor tudi ne vsebina naknadnega pričanja detektiva v sodnem postopku vezano na opravljeno detektivsko storitev.
Tožena stranka s podanim pooblastilom ni bila angažirana za dajanje pravnih nasvetov, niti teh storitev tožena stranka ne more opravljati v sklopu detektivske dejavnosti, katere delovna področja so zakonsko predpisana in regulirana. Skladno z navedenim tožeči stranki za morebitne dane pravne nasvete in vsebino pričanja detektiva pred sodiščem ali celo rezultat v delovnopravnem sporu ne more biti poslovno odškodninsko odgovorna, kar je materialnopravno pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče.
Kakršnakoli pogodbena zaveza, ki bi zavezovala k vsebini pričanja v sodnem postopku ali bi pogodbeno stranko zavezovala k zagotavljanju rezultata sodnega spora, je v nasprotju s prisilnimi predpisi in z moralnimi načeli). Splošno dolžnost pričanja, obveznega prihoda na sodišče in pričanja po resnici določajo kogentna zakonska določila in v kolikor bi detektiv v sodnem postopku neresnično izpovedoval, bi slednje (ob izpolnjenih preostalih odškodninskih predpostavkah) predstavljalo utemeljeno podlago za deliktno odškodninsko odgovornost tožene stranke, pri čemer pa je, kot že pojasnjeno, prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo takšno.
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3, 58, 58/2, 58/5. ZKP člen 372, 372/5.
kazenska sankcija - izbira kazenske sankcije - kršitev kazenskega zakona
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije prekršilo kazenski zakon v smislu 5. točke 372. člena ZKP, saj je z odločbo o pogojni obsodbi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Po določbi drugega odstavka 58. člena KZ-1 se namreč pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let. Za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena, katerega storitve je bil obtoženi spoznan za krivega, je v tretjem odstavku 186. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora od najmanj petih do petnajstih let. Kazenski zakon glede te kvalificirane oblike kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 torej ne dopušča izreka pogojne obsodbe kot kazenske sankcije opozorilne narave, razen v primeru iz petega odstavka 58. člena KZ-1, ko obtoženi prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek pogojne obsodbe, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - porazdelitev odgovornosti - izključna odgovornost
Tožnik namreč ni bil dolžan predvideti, da mu bo nasproti vozeči voznik osebnega vozila pri zavijanju v levo na neprednostno cesto izsilil prednost, zato mu, v skladu z načelom zaupanja v pravilno vožnjo le tega in glede na konkretne razmere, ni moč očitati, da hitrosti svoje vožnje ni zmanjšal pod, v konkretnem križišču predpisano omejitev (70 km/h).
začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij - začasna odredba o stikih - starševska skrb - stiki med starši in otrokom - obseg stikov - režim izvajanja stikov
Pritožba ne upošteva, da so stiki v prvi vrsti pravica otrok, pritožba pa tudi ne navaja, da bi opisanemu časovnemu režimu predaje otrok na stike otroka nasprotovala oziroma, da bi bila iz tega razloga ogrožena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neizpolnjevanje pogojev - vojska - zdravstvena zmožnost za opravljanje dela - III. kategorija invalidnosti
Pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi prve alineje prvega odstavka 94. člena ZObr, je ugotovitev, da delavec ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev za poklicno delo na obrambnem področju, kar se v primeru pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske ugotavlja na podlagi ocene petčlanske zdravstvene komisije, ki jo imenuje minister za obrambo. Tudi iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2011 izhaja, da lahko delodajalec to pogodbo enostransko odpove v primeru, če delavec preneha izpolnjevati posebne pogoje iz 88. člena ZObr. Zakon ne predvideva, da bi se moral preko ZPIZ izvesti postopek odpovedi na podlagi prve alineje prvega odstavka 94. člena ZObr. Za oceno zdravstvene sposobnosti je pristojna komisija iz 99.a člena ZObr, katere ocena je na podlagi drugega odstavka tega člena celo podlaga za prerazporeditev delavca, kar je sicer v splošnih invalidskih postopkih pridržano odločanju ZPIZ. Toženka se je tako morala zanesti na njeno zdravstveno oceno ob podaji odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr.
povrnitev sodne takse - stranka oproščena plačila sodnih taks - postopek delitve solastne stvari - nepravdni postopek - razdelitev solastnega premoženja - uspeh strank v postopku - sklenitev sodne poravnave - vrsta postopka - narava postopka - skupni stroški postopka
Odgovor na vprašanje, - ali mora predlagateljica nepravdnega postopka za delitev solastnine v primeru, ko se je postopek zaključil s sodno poravnavo o načinu delitve s prevzemom solastne stvari in izplačilom solastninskega deleža drugega solastnika v denarju, plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje, katerega plačila je bila oproščena-, je negativen.
Glede na vsebino obravnavanega razmerja, vrsto postopka in vsebino sklenjene sodne poravnave je predlagateljica v nepravdnem postopku v celoti uspela. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje, ki je oprta na četrti odstavek 15. člena ZST-1, ki velja za delni uspeh strank v postopku, je zato materialnopravno napačna.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o dedni pravici - sporna dejstva - razlaga oporoke - prava volja zapustnika
Dediči ponujajo različno razlago oporoke, kar pomeni, da med strankami zapuščinskega postopka obstoji spor o dejstvih glede prave volje zapustnika. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obvezna, saj sme zgolj pravdno sodišče ugotavljati pravo voljo zapustnika.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZFPPIPP člen 233, 233/1, 233/1-2. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 2.
manjkajoči predujem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih - pisna napaka - davek na dodano vrednost (DDV) - nagrada za delo stečajnega upravitelja
Napaka glede zneska manjkajočega predujma, ki je v izreku sklepa drugačen kot v obrazložitvi, v tem primeru vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj onemogoča vsebinski preizkusa konkretnega zneska; gre namreč za nasprotje, ki se nanaša na odločilno dejstvo. Vsaka nejasnost ali pomanjkljivost v odločbi sicer res ni bistvena kršitev določb postopka (kot to velja za napačno navedbo datuma začetka stečajnega postopka), pač pa so to le tiste pomanjkljivosti, ki so odločilne za presojo, kar pa je v konkretnem primeru podano.