Tožnik je izrecno vložil ugovor zoper drugo točko izreka sklepa, torej v delu, kjer je bilo delno ugodeno njegovemu predlogu za določitev stikov med njim in mladoletno hčerjo. Res je zoper ugodilni del sklepa o zavarovanju dopusten ugovor, zoper zavrnilni del pa pritožba, vendar pa je ugovor pravno sredstvo dolžnika (53. člen ZIZ), v našem primeru torej toženke. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugovor tožnika zavreči, ne pa o njem odločiti. Vloženega ugovora pa tudi ni mogoče smiselno šteti za pritožbo, saj tožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper ugodilni del odločitve.
Pri porazdelitvi bremena preživljanja za A. za preteklo obdobje je prvo sodišče utemeljeno upoštevalo toženki v prid okoliščino, da je prispevala za kritje stroškov letalskih prevozov otroka glede na razmerje med plačama pravdnih strank večji delež od tožnika. Pri kritju teh stroškov ni mogoče izhajati iz splošnega pravila, da stroški s prevozom na stik niso strošek otrokovega preživljanja oziroma del njegovih potreb, saj je A. v relevantnem obdobju prihajal v Slovenijo za daljši čas, njegov prihod pa ni bil namenjen zgolj izvrševanju stikov s toženko (šlo je tudi za preživljanje počitnic, druženje s taborniki, udeležbo na računalniški delavnici ipd.).
Ustava res daje pravico do združevanja, vendar pri vključevanju oziroma pri pristopu v društvo ni mogoče mimo volje tistih, ki so že člani društva. Člani društva (sami ali prek pristojnega organa) namreč odločajo o sprejemu novih članov, razlogi pa so prepuščeni avtonomiji društev in v skladu z njo lahko društvo določi bolj ali manj obsežne oziroma stroge pogoje za sprejem v članstvo.
Dokazni postopek je pokazal, da je lovska družina na občnem zboru prošnje za sprejem obravnavala po vrsti. V trenutku, ko je prišla na vrsto tožnikova prošnja, je lovna površina na enega lovca znašala pod 100 ha, to pa je po društvenih pravilih razlog, da društvo prošnjo za vključitev zavrne.