ZIL-1 člen 47, 47/1, 119, 119/1. ZGD-1 člen 4. ZPP člen 229, 229/2.
znamka - varstvo znamke - nelojalno ravnanje - nelojalno ravnanje tožene stranke - prepoved ravnanja - blagovna znamka - neregistriran znak - prepoved uporabe znaka - prepoved uporabe znamke
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da se v okviru varstva pravic, ki jih daje znamka, ne more zahtevati prepovedi ravnanj, ki merijo na prevzemanje naročnikov revij s strani tožene stranke, in podobne marketinške prijeme tožene stranke. Tožeča stranka je zahtevala prepoved uporabe znakov ali znamk, ki jih je uporabljala prva toženka, in ne prepovedi takšnih, po njenih trditvah nelojalnih ravnanj. Z znamko se namreč varuje zgolj uporaba določenega znaka (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Varstvo se ne razteza še na grafično oblikovanje naslovnice revij ali na grafično in vsebinsko oblikovanje revij kot celote.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka - kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa - ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja
Sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno ugotavlja, da je cilj začasnega odvzema vozniškega dovoljenja preprečiti udeležbo v prometu osebam, ki so izkazale, da niso vredne zaupanja, oziroma da so nevarne, z namenom da se zaščiti življenje, zdravje in lastnina tretjih oseb. Gre za ukrep, namenjen preprečitvi ponovitve nevarnega ravnanja voznika, ki se je pokazal kot nevaren voznik, kar obdolženi nedvomno je, glede na to, da je imel v času prometne nezgode najmanj 1,57 g/kg alkohola v krvi, prometno nezgodo pa je povzročil z neprilagojeno hitrostjo v zahtevnih prometnih in vremenskih razmerah.
ZIZ člen 3, 178, 178/2, 178/4, 178/5, 179, 179/1. ZZK-1 člen 12. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 2, 2/1.
izvršba na nepremičnine - sodni cenilec - ugotovitev vrednosti nepremičnine - cenitev vrednosti nepremičnine - okoliščine, ki bistveno vplivajo na izdelano cenitev - datum določitve cene - dan cenitve - dopolnitev mnenja - tržna cena - podatki gurs - prodaja dela nepremičnine - prodaja nepremičnine po delih ali po skupinah delov - najugodnejša ugotovljena vrednost
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kot dan cenitve ni mišljen dan, ko je napravljena prva cenitev, temveč dan, ko so izčrpane možnosti glede dopolnjevanja poročila. Tako stališče bi pomenilo, da bi vsaka morebitna sprememba v stanju nepremičnine ali na nepremičninskem trgu privedla do spremembe ugotovljene vrednosti oziroma do potrebe po izdelavi nove cenitve, kar bi pripeljalo do tega, da bi bilo postopek ugotavljanja vrednosti nepremičnine težko zaključiti oziroma bi lahko trajal nesorazmerno dolgo, odprlo pa bi tudi možnosti za zlorabe in zavlačevanje postopka. To bi bilo v izrecnem nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka ter z načelom uravnoteženega varstva interesov upnika in dolžnika. Seveda to ne pomeni, da je institut podajanja pripomb na cenitev sam sebi v namen in da s pripombami, kadar so utemeljene, stranka ne more vplivati na ugotovljeno vrednost nepremičnin. Pripombe so namreč namenjene kritični oceni že izdelane cenitve in tudi v primeru kasnejših prilagoditev zaradi upoštevanja pripomb se kot dan ugotovitve vrednosti nepremičnine še vedno šteje dan, ko je izdelana cenitev, in ne dan, ko cenilec zadnjič odgovori na podane pripombe strank.
V konkretni zadevi je bila torej cenitev izdelana 10. 10. 2016, zato cenilka pri njeni izdelavi ni mogla upoštevati podatkov polletnega poročila GURS za leto 2016, ki so bili objavljeni 14. 10. 2016 in na katere se dolžnik sklicuje v pritožbi.
Skupna ugotovitev vrednosti nepremičnin je v predmetni zadevi nepopolna, saj ne upošteva, da je treba ugotoviti vrednost vsake ocenjevane nepremičnine posebej kot samostojne enote v pravnem prometu. Če se pri cenitvi namreč pokaže, da je s prodajo nepremičnine po delih ali po skupinah delov možno doseči višjo ceno ali hitrejše poplačilo, se za določitev načina in pogojev prodaje upošteva najugodnejša tako ugotovljena vrednost.
zamudna sodba - vročanje tožbe v odgovor - fikcija vročitve - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku
Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, je razvidno, da je vročevalec sodno pisanje vrnil sodišču, ker je hišni predalčnik tožene stranke neuporaben. Dejstvo, da vročevalec po poteku 15-dnevnega roka, v katerem tožena stranka ni dvignila sodne pošiljke, le-te ni pustil v hišnem predalčniku in je pošiljko vrnil sodišču prve stopnje, pomeni kršitev določb ZPP o vročanju v zvezi z uveljavljeno 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Le v primeru, ko sodne pošiljke iz kateregakoli razloga, ki se tiče hišnega predalčnika, ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, vročevalec druge možnosti, kot da jo vrne sodišču, v skladu z ZPP nima. Po poteku zgoraj navedenega roka se namreč pisanje pusti v naslovnikovem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku zato, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub načinu vročitve (fikcija) res seznanil s pisanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00012152
ZObr člen 57, 57/3, 57/3-1, 57/4, 57/4-6.. ZDSS-1 člen 24.. ZPP člen 279a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10.
disciplinska odgovornost - vojak - težja kršitev vojaške discipline - odločitev brez glavne obravnave - bistvena kršitev določb postopka - kršitev vojaške discipline
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZDSS-1 za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave. Dejansko stanje med strankama je bilo namreč sporno, poleg tega pa se nobena od strank glavni obravnavi ni pisno odpovedala. Razen tega je sodišče prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku odločilo tudi na podlagi izpovedi tožnice in več prič, kar pomeni, da tudi zaradi tega za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni pogoji. Z izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni bistveno, da je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo na narokih za glavno obravnavo v prejšnjih postopkih, katerim sta sledili dve sodbi, ki sta bili v pritožbenem sodišču razveljavljeni na podlagi 355. člena ZPP. Odločilno je, da je bila izpodbijana sodba izdana brez glavne obravnave, s čimer je bila tožnici (in tudi toženi stranki) kršena pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave.
Sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke. Štelo je, da je tožena stranka v postopku uveljavljala, da je morebitna terjatev tožnika iz naslova premalo obračunanih in izplačanih plač prenehala zaradi materialnopravnega pobota s terjatvijo tožene stranke do tožnika iz naslova povzročene škode na objektu, zato je v obrazložitvi zapisalo, da pobot po 136. členu ZDR-1 brez soglasja delavca ni dopusten. Tožena stranka je uveljavljala procesni pobotni ugovor, zato bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti ali so izpolnjene procesne predpostavke za meritorno odločanje o njem, in če so, ugotoviti ali so izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji za pobot določeni v 311. členu OZ. Ker sodišče o pobotnem ugovoru v izreku sploh ni odločilo, v obrazložitvi pa je navedlo, da brez soglasja delavca ta pobotni ugovor ni dopusten, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je izrek v nasprotju z obrazložitvijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00010843
ZIL-1 člen 18, 123, 123/1, 123/2. ZPP člen 163, 163/1, 163/3, 224, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) člen 97, 97/3, 106, 106/1. ZIZ člen 11, 11/1, 29a, 38, 38/8.
evropski patent - pravočasna zahteva za povrnitev stroškov - stroški odločitve o začasni odredbi - veljavnost patenta - uporaba slovenskega prava - ugovorni postopek - regulacijska začasna odredba
V sodni praksi se je že izoblikovalo stališče, da regulacijska začasna odredba močno ščiti upnika še pred pravnomočno odločitvijo v rednem postopku. Argumenti upnika morajo biti torej močnejši in prepričljivejši od dolžnikovih. Zato sodišče ne sme slepo slediti trditvam upnika, da zadošča, da predlagatelj izkaže za verjetno, da je imetnik pravice iz patenta. Čim se pojavijo argumenti, ki zamajejo veljavnost patenta, so ti močan argument zoper verjetno izkazano veljavnost patenta upnika. Slednje pa v konkretnem postopku izhaja iz med strankama nespornega dejstva, da je bil patent ˋ573 s strani oddelka za ugovore pri EPU razveljavljen ter da ta odločitev še ni pravnomočna.
Sodišče druge stopnje ne pritrjuje stališču v odgovoru na pritožbo dolžnika, da bi lahko zahteval dolžnik povrnitev stroškov postopka zavarovanja najkasneje v 30-tih dneh po končanem postopku zavarovanja. Dolžnik bi moral namreč pričakovati odločitev o predlagani začasni odredbi potem, ko je odgovoril na predlog in je upnik tudi odgovoril na njegov odgovor na predlog. V skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP bi moral dolžnik v postopku zavarovanja zahtevati povrnitev stroškov pravočasno že v svoji vlogi z dne 26. 10. 2017. Vedno namreč obstaja možnost, da bo sodišče postopek odločanja o začasni odredbi, ki je bila predlagana pred vložitvijo tožbe, po izmenjavi vlog med strankama praviloma zaključilo brez naroka, ki v tem postopku ni obligatoren.
Ker tožnica ni navedla sodne odločbe zoper katero vlaga pritožbo, temveč je navedla zgolj prvostopenjsko odločbo tožene stranke, vloga ni bila primerna za obravnavo, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP zavrglo. Zakon v tem primeru namreč določa, da če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00011997
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 153, 153/2, 153/3, 167, 167/4, 167/5, 171, 171/1, 174, 174/2, 179, 189.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo na višini - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - premoženjska škoda - izguba na zaslužku - renta
Tožnik je kot zaposleni pri toženi stranki opravljal delo menjave strešne kritine in pri sestopu padel s transportne lestve v globino približno štiri metre. Uporaba transportne lestve pri toženi stranki je bila ustaljena in običajna za prevoz ne le materiala, ampak tudi delavcev. Od tožnika ni bilo mogoče življenjsko pričakovati, da bo v nasprotju z ustaljenim načinom dela za sestop s strehe uporabljal navadno lestev, pa čeprav mu je bila ta sicer na voljo. Glede na to, da je tožena stranka vedela za nepravilnosti pri opravljanju dela, bi morala poskrbeti za ustrezen nadzor ali pa za sprejem drugih ukrepov, s katerimi bi bodisi preprečila bodisi sankcionirala nepravilno opravljanje dela. Gola prepoved nepravilne uporabe transportne lestve in neuporabe varnostnih pripomočkov ne more imeti za posledico 50 % soprispevka tožnika k nastanku škode, zlasti ne ob dejstvu, da so na tak način ravnali vsi zaposleni delavci. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča tožnik k nastanku škode prispeval zgolj v obsegu 10 %.
Pri presoji odškodnine iz naslova izpada dohodka v obliki denarne rente je odločilno, kakšno delo je oškodovanec opravljal tedaj, ko mu je škodni dogodek povzročil invalidnost, kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal tudi v bodoče in kolikšna je razlika med prejemki, ki bi jih ob opravljanju navedenega dela prejemal. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da bi bil tožnikov rentni zahtevek utemeljen, če bi dokazal, da je njegova brezposelnost posledica zdravstvenega stanja in s tem škodnega dogodka. Obstoj oziroma neobstoj tožnikovih prizadevanj, da najde zaposlitev bi bilo mogoče upoštevati zgolj pri presoji višine rente zaradi obveznosti oškodovanca, da zmanjša škodo (prvi odstavek 171. člena OZ). Sodišče prve stopnje bi tako moralo izhajati iz stališča, da je tožnik do odškodnine za izpad dohodka v obliki rente v enkratnem znesku upravičen, če bi po normalnem teku stvari, tj. če do škodnega dogodka ne bi prišlo, zaposlitev še imel.
ZIZ člen 38, 38/5, 202, 202/1, 202/2, 202/4, 202/5. ZPP člen 110, 110/2, 110/3.
poplačilo upnikov - izpodbijanje terjatve - sporna terjatev - napotitev na pravdo - prekluzivni rok - sodni rok - potrebnost stroškov
Roki, ki jih zakon predvideva za stranke, ne glede na to, ali je dolžina predpisana v zakonu ali je določitev dolžine prepuščena sodišču, so praviloma prekluzivni, sodni roki pa so podaljšljivi. Določba četrtega odstavka 202. člena ZIZ, ki predpisuje, da ravna sodišče, kot da terjatev ni sporna, če se pravda ne začne v določenem roku, potrjuje stališče, da je rok prekluziven v zvezi z odložitvijo odločitve o poplačilu iz kupnine tistih upnikov, katerih terjatve so sporne. Prekluziven pa ni glede pravice upnika, ki izpodbija terjatev, da tudi po koncu postopka začne pravdo zoper tistega, čigar terjatev izpodbija.
Pritožnik v 30 dneh od prejema sklepa, s katerim je bil napoten na pravdo, ni začel pravde v zvezi z obstojem terjatve upnice A. A., česar v pritožbi niti ne izpodbija, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in na podlagi četrtega odstavka 202. člena ZIZ izdalo izpodbijani sklep.
Neutemeljena je tudi pritožba zoper III. točko izreka sklepa, češ da je vloga A. A. z dne 2. 11. 2017 nepotrebna za postopek, če je sodišče štelo, da je njena terjatev nesporna. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo izpodbijani sklep na podlagi domneve nespornosti terjatve, ker pritožnik ni začel pravde v določenem roku, ne pa zato, ker bi v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZIZ sámo presodilo, da odločitev ni odvisna od spornih dejstev. Spornost dejstev je bila na podlagi trditev obeh upnikov ugotovljena v postopku pred izdajo sklepa, v katerem je bilo nato odločeno o napotitvi na pravdo.
napačen naslov sodišča - nevložitev pritožbe - odprava pomanjkljivosti v vlogi - vračanje pritožbe v dopolnitev - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe - dolžna skrbnost stranke
Tožnik pritožbe zoper sodbo v pritožbenem roku sploh ni vložil, saj jo je poslal na neobstoječi naslov sodišča, čeprav je razvidno, da je bil tožniku pravilen naslov sodišča poznan.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00012276
OZ člen 122, 122/3, 561, 563/3, 563, 563/1. ZD člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 328.
izbrisna tožba - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini - materialnopravna veljavnost vknjižbe - pogodba o dosmrtnem preživljanju - smrt preživljalca - prenos pogodbe - razveza pogodbe - enostranska izjava volje - dejansko stanje - izpolnjevanje pogodbe - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - očitna pomota v izreku odločbe - id znak
V konkretnem primeru gre za prenos med preživljancem in preživljalcem nastalega pravnega razmerja ob smrti slednjega na njegove dediče, ki so v to privolili (prvi odstavek 563. člena OZ). Ker gre za prenos (v posledici smrti pogodbene stranke), ki je v zakonu posebej urejen, je neprepričljivo tako tožničino sklicevanje na tretji odstavek 122. člena OZ kot tudi na 142. člen ZD (oziroma na obseg dedičeve odgovornosti za zapustnikove dolgove). Dedičeva privolitev za prenos je potrebna prav iz razloga, ker je dolžan (kot novi preživljalec) drugega pogodbenika preživljati ne glede na vrednost podedovanega premoženja in premoženja, ki ga bo prejel s smrtjo preživljanca.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00011511
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 41. URS člen 21. OZ člen 10, 131, 131/1, 179, 316, 316-3. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (2000) člen 27, 27/2.
odškodninska odgovornost države - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - pravično zadoščenje - duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - bivalne razmere v priporu - omejitev svobode - pobot terjatev - primeri, ko je pobot izključen - namerna povzročitev škode
Zneska, ki ga je posameznemu priporniku prisodilo ESČP, ni mogoče mehansko prenesti v slovensko sodno prakso, saj pravično zadoščenje po 41. členu EKČP vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi celo takrat, ko nacionalen sistem sploh ne omogoča odmere denarnega zadoščenja.
Ni mogoče slediti tožnikovemu prepričanju, da pobot vtoževane terjatve s toženkinima terjatvama v konkretnem primeru preprečuje pravilo iz 3. točke 316. člena OZ, ki onemogoča pobot terjatev, nastalih z namerno povzročitvijo škode. Strinjati se namreč gre s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je toženka škodo tožniku povzročila namerno (pri čemer zgolj zavedanje o možnosti nastanka škode ne zadošča). To izhaja že iz dejstva, da je takoj po prejemu (prve) sodbe ESČP v zadevi Mandić in Jović proti RS, do česar je sicer prišlo šele v drugi polovici tožnikovega preživljanja pripora, začela s koraki v smeri izboljšanja pripornih razmer.
izvedensko mnenje - nagrada - sodni izvedenec - strokovnjak s področja
Po 249. členu ZPP ima izvedenec pravico do nagrade za izvedensko delo. Izvedenci se določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela (2. odstavek 245. člena ZPP). Ker je po sodni praksi in pravni teoriji določba 2. odstavka 254. člena ZPP le instrukcijske narave, lahko izvedensko delo opravi tudi strokovnjak določenega področja, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Tudi v tem primeru pa je na podlagi 249. člena ZPP upravičen do nagrade.
Po sodni praksi je pravico do plačila stroškov in nagrade izvedenca, ki ni sodni izvedenec, mogoče presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO
VSL00011130
KZ člen 243, 243/1. ZTFI člen 566, 566/1, 566/1-1. URS člen 28, 28/1, 156. ZUstS člen 1, 1/3.
zloraba notranje informacije - lex certa - načelo zakonitosti - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev postopka do odločitve ustavnega sodišča - skladnost z Ustavo RS - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča
Dejstveni opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 243. člena KZ v odločbi o krivdi se ne prekriva z znaki prekrška iz 1. točke prvega odstavka 566. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00010754
ZPP člen 8. OZ člen 942.
zavarovalna pogodba - kršitev zavarovalne pogodbe - zavarovalna polica - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska - izguba zavarovalnih pravic - ničnost pogodbenih določil o izgubi pravice - vožnja pod vplivom alkohola - ugotavljanje alkoholiziranosti - preizkus alkoholiziranosti voznika - alkotest - izmaknitev preiskavi vinjenosti - izmik preizkusu alkoholiziranosti - domneva o alkoholiziranosti - nastanek zavarovalnega primera - prijava zavarovalnega primera - obvestitev policije o prometni nesreči - obveznosti zavarovanca oziroma zavarovalca - dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči - dokazno breme - dokazna ocena - dokazna ocena verodostojnosti prič - odločba prekrškovnega organa
Kršitev obveznosti, da je zavarovanec oziroma voznik dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, glede na kogentno določilo 942. člena OZ, ne glede na drugačno določilo Splošnih pogojev, sama po sebi še ne pomeni, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice. Glede na namen, ki ga ima pogodbena zahteva, da stranka o nesreči ter poškodbah vozila obvesti policijo, je to dejstvo lahko ob upoštevanju ostalih okoliščin, podlaga za sklep, da se je zavarovanec s tem izmaknil preizkusu alkoholiziranosti.
Ker zavarovalnica dejansko nima druge možnosti dokazovati alkoholiziranost svojih zavarovancev, je treba določila Splošnih pogojev, tudi določilo o tem, da je zavarovanec oziroma voznik dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, razlagati v smislu obveznosti voznikov, da aktivno prispevajo k izvedbi preiskave oziroma omogočijo ugotavljanje alkoholiziranosti. Pri presoji je zato pomembno le to, ali je voznik oziroma zavarovanec imel dejansko možnost, da policijo o prometni nesreči obvesti takoj po njej ali ne, oziroma ali je za preiskavo poskrbel na drug način.
Stranka lahko svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z opravo alkotesta ali z zdravniškim pregledom po nesreči, ki pa jih sodišče presoja skladno z 8. členom ZPP. Povedano drugače: meritev alkoholiziranosti drugi dokazi lahko nadomestijo, vendar stranka zaradi neobstoja objektivnih dokazov (strokoven preizkus) nase prevzame tveganje, da z njimi sodišča ne bo prepričala.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00011792
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 177, 177/1.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe
Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da naj bi si toženka, ki je bila že vrsto let zaposlena v njeni notarski pisarni na delovnem mestu tajnica ‒ administratorka, v spornih letih nezakonito prisvojila gotovino v vtoževanem znesku. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo premoženjske škode je pravilna, ker niso dokazane predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke.
posojilna pogodba - ničnost pogodbe - osebni stečaj pravdne stranke - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - položaj in pristojnosti upravitelja - vročanje sodnih pisanj - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - pooblastilo za zastopanje - podelitev pooblastila odvetniku za zastopanje - pooblastilo stečajnega upravitelja - vročilnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - dokazovanje - dokaz z zaslišanjem strank - izostanek stranke z naroka - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti postopka
Ker se tožnik neopravičeno ni odzval vabilu na zaslišanje na narok, je sodišče prve stopnje utemeljeno domnevalo, da ne želi biti zaslišan ter zato zaslišalo le toženko. Prav tako ni bilo ovire, da na tem naroku glavno obravnavo konča ter o zadevi odloči, ne da bi zaslišalo tožnika. Ko tega ni storilo in je zaradi nadaljevanja dokaznega postopka razpisalo nov narok za glavno obravnavo, tožnika tudi ni bilo dolžno ponovno vabiti na zaslišanje, saj je še vedno upravičeno domnevalo, da pravice do zaslišanja ne želi izkoristiti. Ta domneva pa je odpadla, ko se je tožnik razpisanega naroka udeležil in izrazil željo po zaslišanju. V tej situaciji sodišče prve stopnje zavrnitve zaslišanja ni smelo utemeljiti zgolj z izostankom tožnika s prejšnjega naroka, temveč bi lahko njegov predlog zavrnilo le, če zaslišanja na naroku ne bi bilo mogoče izvesti ter bi bilo potrebno zanj razpisati dodatni narok, oziroma če zaslišanje glede na fazo postopka ne bi bilo več aktualno. ZPP namreč ne določa, da sodišče stranke, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje, ne sme zaslišati na naslednjem naroku, prav tako ne določa, da stranka z neopravičenim izostankom z naroka pravico biti zaslišana izgubi.