ZPP člen 18, 18/3, 29. ZMZPP člen 56. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 25. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/4.
civilnopravno razmerje z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - sporazum o mednarodni pristojnosti - konzularne funkcije - zavrnitev dokaznih predlogov - kraj izpolnitve - kolizijska pravila - pogodbeni statut - najtesnejša povezanost - nemško pravo - konkludentna ravnanja - pooblastilo
Obstoj in veljavnost dogovora o mednarodni pristojnosti mora dokazati tista stranka, ki se na tak dogovor sklicuje. Zato mora tudi obstoj pooblastila zatrjevanega pooblaščenca, ki naj bi sklenil dogovor o mednarodni pristojnosti v imenu in za račun ene od strank, dokazati tista stranka, ki uveljavlja dogovor o mednarodni pristojnosti.
Mednarodno pravo je res del slovenskega pravnega reda, vendar to ne pomeni, da je njegova pravila in načela mogoče uporabiti tudi v primeru, ko iz narave spornega razmerja izhaja, da le-to ne spada na področje pravnega urejanja mednarodnega javnega prava, ki ureja mednarodna razmerja med subjekti mednarodnega prava. Zasebnopravni posli, ki jih država sklene kot poslovni subjekt (iure gestionis), niso predmet pravnega urejanja mednarodnega javnega prava.
Če dogovor o mednarodni pristojnosti ni sklenjen v eni od predpisanih oblik, ga je možno naknadno odobriti samo tako, da se tožena stranka spusti v postopek, ne da bi ugovarjala pristojnosti, ne pa tudi tako, da tožena stranka delno izpolni svoje pogodbene obveznosti.
Pravnoposlovnih ravnanj konzulata oziroma konzularnih predstavnikov (sklenitev pogodbe, plačilo posameznih računov) ni mogoče pripisati državi pošiljateljici po načelu enotnosti državnega ustroja, ker je to načelo uveljavljeno na področju mednarodnega javnega prava, in ne na področju obligacijskega prava.
ZPP člen 7, 8, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14, 353. ZUTD člen 163, 166, 167. URS člen 2, 22, 25, 74. ZDR-1 člen 118, 118/2,.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - prikrajšanje - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah opr. št. XX Pd 201/2019 v zvezi s Pdp 192/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A., d. o. o. (izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženo stranko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženi stranki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika). Drugih dejavnosti družba A., d. o. o., ni opravljala. Družba A., d. o. o., za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, kot to določa drugi odstavek 163. in 166. člena ter 167. člena ZUTD. Glede na to družba A., d. o. o., te dejavnosti ne bi smela opravljati, tožena stranka pa tega dela ne bi smela sprejemati. Zato je dejanski delodajalec tožnika bila ves čas tožena stranka in je bil s strani udeleženih pravnih oseb (tožene stranke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženi stranki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) za čas od 25. 11. 2005 do 9. 10. 2019 je bil zavrnjen, vendar ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak da se ni poseglo v že realizirano delovno razmerje z družbo A., d. o. o. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene, kot so neupoštevne navedbe, s katerimi tožena stranka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v citiranem judikatu in drugih istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS.
KZ-1 člen 211, 215. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 354, 354/1, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - dejansko stanje - nepopolna ugotovitev - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki.
ZDR-1 člen 179. OZ člen 82, 82/1, 1053, 1053/1. ZPP člen 337, 337/1, 353, 358, 358-5.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - odpoved terjatvi - terjatev iz delovnega razmerja - odškodninska terjatev - vsebina sporazuma
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tudi terjatev delavca zoper delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom, terjatev iz delovnega razmerja (odškodninska odgovornost delodajalca je določena v 179. členu ZDR-1. Predmet poravnave pa je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (prvi odstavek 1053. člena OZ). Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je torej pogodba med delavcem in delodajalcem o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Predmet takega sporazuma je tako lahko tudi zapadla terjatev oziroma dolg iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu. Gre za terjatev, s katero delavec lahko razpolaga, saj ne gre za kogentno določeno pravico iz delovnega razmerja.
razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti - volja oporočitelja - pisna oporoka pred pričami
Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.
Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.
OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1. ZPP člen 154, 154/1, 154/3, 165, 165/1, 254, 292, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353. ZPIZ-2 člen 41, 42. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 11, 11/3. ZPIZ-1 člen 145.
telesna okvara - invalidnina za telesno okvaro - sodni izvedenec - seznam telesnih okvar
Za pravilno uporabo 154. člena ZPP je v tem sporu ključna ugotovitev, da je bilo dejansko stanje, ugotovljeno s strani toženca nepravilno, zaradi česar je bil potreben poseg v upravni odločbi. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja,2 saj je bil tožnici v sodnem postopku zvišan odstotek TO iz 40 % na 60 % ter stopnja TO iz 7. na 5. stopnjo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov postopka v višini 1.241,25 EUR.
Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca specialista nevrologa in psihiatra. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za imenovanje sodnega izvedenca ortopeda. Glavno obravnavo, ki jo je zaključilo na naroku 13. 9. 2023 je sodišče zaradi ugotovitve, da je potrebno postopek dopolniti v skladu z določbo 292. člena ZPP, 14. 9. 2023 začelo znova in imenovalo drugega izvedenca ortopedske stroke. Svojo odločitev je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B., ki ga je imenovalo v sodnem postopku po otvoritvi končane glavne obravnave, posledično, zaradi česar so neutemeljeni tožničini ugovori v tej smeri.
Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem nevrologom in psihiatrom, saj je sodišče z izvedovanjem ortopeda ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Ključno je, da vsa zdravstvena stanja niso podlaga za priznanje TO, temveč samo tista, ki so kot taka opredeljena v Seznamu. Dokazna ocena kasneje imenovanega sodnega izvedenca B. B., ki je prepričljivo obrazložil razloge, zakaj so pri tožnici podane tri TO v višini 60 %, kar ustreza 5 stopnji, je razvidna iz 10. točke obrazložitve. Določno je opredeljen datum skupne TO 27. 5. 2021, kot vzrok pa poškodba zunaj dela in bolezen ter izpostavljeno, zakaj ni mogoče priznati datum nastanka skupne TO v različnih datumih.
Neutemeljen je pritožbeni očitek o ugotovitvi izvedenca, da je potrebno tožnici priznati 70 % TO že od 26. 7. 2016, ki ji je bila priznana s strani IK I. stopnje v C. Pri datumu priznanja TO tožnici je potrebno upoštevati, da gre pri njej za skupno TO, kot je pravilno pojasnilo sodišče v dokaznem zaključku v 10. točki obrazložitve. Potrebno je upoštevati določila Seznama, ki predpisujejo način določitve odstotka TO pri dveh ali več posamičnih TO. Na ta način je pri tožnici, zaradi posledic poškodbe izven dela in bolezni določena skupna 60 % TO. Ker gre za skupno TO, je slednje ključno pri določitvi datuma nastanka skupne TO. Pojem opredelitve skupne TO pogojuje enoten datum nastanka. Poseben način določitve skupne TO pojmovno ne omogoča priznanja skupne TO na parcialne datume nastanka posamezno upoštevanih TO, kot to zmotno zatrjuje tožnica.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081327
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2. ZDR-1 člen 162, 162/4, 200, 200/4. ZJU člen 24, 25. OZ člen 299, 299/2, 378, 378. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/4, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 365, 365-2.
neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust - obveznost delodajalca - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.
Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.
zamuda roka za plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiva zamuda stranke - nenadna in nepredvidljiva bolezen ali poškodba
Zgolj obstoj bolezni in zdravljenje še ne zadošča za vrnitev v prejšnje stanje, temveč bi morala pritožnica izkazati tudi, da v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja zamude zaradi bolezni ni mogla preprečiti.
Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil zlom sramnice prav gotovo naključje, ki ga tožnica ni mogla predvideti in da je potek hudega onkološkega zdravljenja primarnega karcinoma in sekundarne maligne neoplazme, ki se pričelo neposredno med rehabilitacijo zloma in se je izteklo po preteku roka za plačilo sodne takse, takšna okoliščina, zaradi katere zamude s plačilom sodne takse ni mogla preprečiti ali predvideti, saj ji je predvidevanja v zvezi s sodnimi postopki onemogočil predhodni zlom sramnice, zaradi katerega je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje vsaj ene mesec nepokretna, že v vmesnem času pa njene psihične in fizične zmožnosti zaradi kemoterapije praktično neobstoječe.
pritožbene novote - postopek v sporu majhne vrednosti - pravočasne trditve
V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. V postopkih v sporu majhne vrednosti to pomeni, da mora stranka dejstva navesti najkasneje v roku 8 dni od prejema pripravljalne vloge nasprotne stranke. Ker toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla trditev, ki jih sedaj navaja v pritožbi, sodišče navedenih pritožbenih zatrjevanj ni smelo upoštevati.
KPJS člen 46. ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/3. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 8, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8.
stalna pripravljenost - dosegljivost - telefon
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določata ZODPol in KPP. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako tožnik ne trdi, da se je moral v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju zaradi oprave nujne naloge, kar je bistvo pripravljenosti. Od tožnika se je zaradi narave njegovega dela sicer zahtevala dosegljivost na službenem telefonu, vendar sama dosegljivost ne predstavlja neformalno odrejene pripravljenosti.
ZZVZZ člen 44a, 44a/1, 44a/2. ZDSS-1 člen 82, 82/2. ZPP člen 353.
zdravljenje v tujini - stroški zdravljena v tujini
Ne drži pritožbeni očitek, da tožnici zdravljenje v tujini ni bilo odobreno. Pravica do zdravljenja v tujini, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je bila tožnici priznana na podlagi 44.a člena ZZVZZ2 z odločbo toženca z dne 14. 9. 2018. Zakon ne omejuje pravice do zdravljenja v tujini na točno določenega izvajalca oziroma kraj. Naloga toženca v ponovljenem upravnem postopku je bila zgolj ugotoviti kakšno zdravljenje je bilo tožnici odobreno, višino stroškov zdravljenja v Beogradu in na Tajskem ter določiti višino povračila stroškov zdravljenja za tožnico. Upravni organ ne more poseči v takšno presojo sodišča in je na to odločitev na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDSS-1 vezan.
Na podlagi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ se stroški zdravstvenih storitev zavarovani osebi povrnejo v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene. Storitve so bile uveljavljene na Tajskem in jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Pri tem je upoštevalo navodilo pritožbenega sodišča, da je tožnica upravičena do povračila stroškov zdravljenja, kot da bi bilo zdravljenje opravljeno v Beogradu, in da povrnjen znesek ne more znašati več, kot bi znašali stroški zdravljenja na Tajskem, ob upoštevanju omejitve določene v 2. alineji drugega odstavka 23. člena ZZVZZ. Višina stroškov, ki so tožnici nastali z zdravljenjem na Tajskem niti ne presega višine stroškov, ki bi jih imela, če bi se zdravila v Srbiji.
ZPP člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2.14, 350, 350/2, 353. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 167. ZDR-1 člen 118, 118/2,. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 2, 22, 25, 74.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - prikrajšanje
Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke, ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A., d. o. o., samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od tožene stranke. Da to ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženo stranko družba A., d. o. o., tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da družba A., d. o. o., ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Družba A., d. o. o., bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces, kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A., d. o. o., dolžan opravljati delo KV LTD viličarist, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, saj je le pri njej lahko opravljal navedeno delo.
ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 16, 101, 102, 102-2, 103, 103/4. ZUPJS člen 44, 44/9. ZUP člen 146.
odpis dolga - predlog - vračilo neupravičeno pridobljenih zneskov štipendije - državna štipendija - dokazila
V pritožbeni obravnavi je sporno, kateri materialni predpis je potrebno uporabiti pri presoji predloga za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da je odlog vračila, obročno vračanje štipendije kot tudi odpis vračila štipendije, urejen v 101. do 103. členu ZŠtip-1. V četrtem odstavku 103. člena ZŠtip-1 je določeno, da o odpisu vračila štipendije odloči dodeljevalec štipendije8 po pridobitvi soglasja ministrstva, pristojnega za finance in ob izpolnjevanju pogojev iz 102. člena tega zakona.
Prošnji za odlog vračila oziroma obročno vračanje štipendije kot tudi za odpis mora štipendist priložiti vsa dokazila, ki potrjujejo utemeljenost razlogov za odlog vračila, obročno vračanje štipendije ali za odpis vračila štipendije (drugi odstavek 103. člena ZŠtip-1). Pri tem ni odločilno, da ZŠtip-1 uporablja pojem štipendija, ne pa državna štipendija. Povsem jasno je, da se navedene določbe nanašajo med drugim tudi na državne štipendije. V 1. alineji prvega odstavka 8. člena ZŠtip-1 je namreč kot ena od štipendij omenjena tudi državna štipendija.
ZPP člen 8, 154, 165, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZJU člen 33, 33/1. ZODPol člen 2, 17. ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo izredne odpovedi - pisni zagovor - izostanek z zagovora - pravica delavca do zagovora - policija - izguba zaupanja
Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je 29. 3. 2023 prejel vabilo na zagovor za dne 19. 4. 2023. Tožnik je imel na razpolago razumen rok, tj. več kot tri delovne dni. Tožena stranka kljub temu, da ni ugodila tožnikovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ni bistveno kršila samega postopka izvedbe zagovora, še predvsem, ker je tožnik podal pisni zagovor. Tožnik je res prosil za preložitev zagovora, a tožena stranka zaradi kratkih rokov izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna zagovora preložiti. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih, ki jih nanj naslavlja delodajalec, in da pojasni svoje videnje očitanih mu ravnanj in to možnost je tožnik tudi izkoristil, saj je podal pisni zagovor. Ni pa dolžan delodajalec zagovor preložiti, saj ga veže rok 30 dni za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilno dejstvo, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji, ki določajo deset dnevni rok) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil generalni direktor dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj je bil seznanjen predstojnik (prim. sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Sicer pa tudi iz Pravil o obveščanju in poročanju v Policiji izhaja, da se v primeru, da je policist osumljen kaznivega dejanja, obvešča Službo generalnega direktorja Policije, ne pa osebno generalnega direktorja. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da je generalni direktor Policije z očitano kršitvijo tožnika bil seznanjen 10. 3. 2023 oziroma 13. 3. 2023 in dne 15. 3. 2023 za izrečeno prepoved približevanja in da je zato odpoved tožniku prepozna. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se je generalni direktor z vsemi okoliščinami ravnanj tožnika seznanil 23. 3. 2023, kar je datum, od katerega lahko teče 30-dnevni rok in je zato izredna odpoved z dne 20. 4. 2023 podana pravočasno.
pritožba zoper sodbo - pritožbeni razlogi - izpodbijanje primernosti kazenske sankcije - sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - nedovoljena pritožba zoper sodbo
Stranki sta sprejeli sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in posledično obtožencu izreklo prav takšno kazensko sankcijo, kot je bila dogovorjena med strankami postopka. Sodišče nima pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, ker je bila dogovorjena skladno s svobodno voljo strank sporazuma. Zato dogovorjene kazni ni več mogoče spreminjati niti v pritožbenem postopku.
elektronska zemljiška knjiga - zemljiškoknjižni predlog - vpis lastninske pravice - izbris izvedene pravice - ista nepremičnina - načelo vrstnega reda odločanja o vpisih - vrstni red odločanja zemljiškoknjižnega sodišča - različna sodišča - pravni interes
Ko je pravni interes predlagatelja postavljen pod vprašaj zgolj zaradi spremenjenega načina dodeljevanja zadev po nadgradnji sistema, togo sklicevanje na drugi odstavek 128. člena ZZK-1 ni na mestu.
Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravnomočna ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 7. 2019 ter dolžnost toženke, da tožnika pozove nazaj na delo, kar je 1. 2. 2024 že storila. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo 19. 8. 2019, zato je na podlagi ugotovitev o nezakonitosti poslovnega modela pravilna odločitev, da med tožnikom in toženko od vključno 20. 8. 2019 do ponovnega nastopa dela 1. 2. 2024 obstaja delovno razmerje. Toženka sicer v pritožbi vztraja, da je materialnopravno zmotna odločitev, da šteje za tožnikovo (dejansko) delodajalko, in da gre za odstop od ustaljene sodne prakse (svetovalnega mnenja) in poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo (74. člen URS), a neutemeljeno.
Glede na to, da so v tej zadevi (in številnih pravno identičnih zadevah drugih delavcev) sodišča vseh instanc podrobno pojasnila, zakaj je bil toženkin poslovni model nezakonit, toženka pa temu ponovno nasprotuje s ponavljanjem argumentov, na katere je bilo že odgovorjeno (tudi z argumentom o posegu v ustavne pravice), sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženke do izjave in do pritožbe niti ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bil omogočen vsebinsko poln dialog s sodišči, tudi v obravnavani zadevi pa je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Materialnopravno nestrinjanje s temi stališči oziroma oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pa sta druga pritožbena razloga in ne zatrjevana kršitev določb postopka ter določb URS.
URS člen 39, 40. ZMed člen 31, 31/1, 42, 42/1, 43, 43/3, 44, 44/2. ZPP člen 358.
svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - sprememba sodbe na drugi stopnji - objava odgovora na informacijo inali mnenje - javni interes - odklonitveni razlog za objavo popravka - zmotna uporaba materialnega prava - konkretizacija trditev - pravica do popravka in odgovora - pravica do svobode izražanja - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - odgovornost odgovornega urednika
Že iz same vsebine prispevka, ki ga je toženka objavila in se nanaša na poslovanje Občine X. ter njeno razpolaganje z nepremičninami v lasti občine, izhaja, da obstoji javni interes, po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti o tem kako je tožnica poslovala z javnimi sredstvi in razpolagala z nepremičninami, ki so v lasti občine.
V obravnavani zadevi gre po presoji sodišča druge stopnje za informacijo o javni zadevi, ki je za javnost tolikšnega pomena, da njen interes po objektivni in vsestranski predstavitvi vsebine pretehta nad svobodo izražanja.
Pravnomočna odločitev, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in mu za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco in da je delovno razmerje med strankama nezakonito prenehalo, predstavlja podlago za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po prenehanju le-tega pri družbi IPS. Za čas po prenehanju delovnega razmerja (razlika v plači za mesece od novembra 2019 dalje, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta od 2020 dalje) je zgolj na tej podlagi reparacijski zahtevek utemeljen; s tem ko sodišče prve stopnje ni navedlo (drugih) razlogov, zakaj mu je ugodilo, ni storilo uveljavljane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev, vsebovano v izpodbijanem delu sodbe za čas do prenehanja delovnega razmerja (razlika v plači za mesece do vključno oktobra 2019, ko je tožniku delovno razmerje pri družbi IPS in s tem nezakonito pri toženki prenehalo, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta do vključno 2019), je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem delu, posledično pa še v delu odločitve o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse, ki je odvisna od uspeha, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.