Trditve toženk o sklenjeni najemni pogodbi s takratno lastnico spornih nepremičnin so dopustne, za odločitev (glede na citirane določbe 107. člena SZ-1 in 175. člena ZIZ) relevantne in ob zgoraj navedenih nespornih dejstvih (strinjanje takratne lastnice spornih nepremičnin s selitvijo toženk vanje v letu 2013 v zvezi s posojilnimi pogodbami s tožničinim direktorjem) tudi ne očitno neutemeljene. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje do teh trditev toženk opredeliti. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo in ni ugotavljalo nobenih dejstev glede vprašanja obstoja najemne pogodbe, sklenjene med partnerko tožničinega direktorja kot takratno lastnico spornih nepremičnin in toženkama, je kršilo njuno pravico do izjavljanja, saj je prezrlo njune bistvene navedbe in onemogočilo njihovo dokazovanje. Zato je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena URS in je njen osrednji element. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo tožnikom zaradi zahtev pravice do izjave omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli upoštevati.
Stališče sodišča prve stopnje, da je zavezanka za plačilo sodne takse za fotokopije spisa, ki jih je naročila, zagovornica, tj. ne glede na to, da je njen klient upravičen do brezplačne pravne pomoči, je skladno z sodno prakso pritožbenih sodišč.
V primeru, ko gre za ključen dokaz, mora biti opredelitev do navedb, s katerimi stranka izpodbija ta dokaz, na podlagi izvedene dokazne ocene toliko bolj skrbna, razumna in dosledna, da je moč šteti, da je stranki zagotovljeno pošteno sojenje.
Prvostopenjsko sodišče je v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe dodalo zakonske znake prekrška po sedmem odstavku 66. člena ZVoz-1, čeprav jih predlagatelj postopka v obdolžilnem predlogu ni navedel. Glede na navedeno je sodišče v izpodbijani sodbi v bistvenih delih v škodo obdolženca spremenilo opis dejanja iz obdolžilnega predloga. Dejanje, ki je opisano v obdolžilnem predlogu, je namreč z dopolnitvijo zakonskih znakov prekrška spremenilo v drugo dejanje. S tem je bil zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračen in je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
Neutemeljen je očitek, da po umiku dajatvenega zahtevka tožnik ni izkazal pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem zahtevku. Po drugem odstavku 181. člena ZPP se tožba za ugotovitev ničnosti pravnega razmerja lahko vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.
V pravdi zaradi motenja posesti je pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi. Čeprav toženec ni neposredno sodeloval pri prestavitvi ograje, je kot predsednik Agrarne skupnosti planina A. in predsednik njenega gospodarskega odbora tisti, ki je to odločitev (so)sprejemal, jo odobraval ter je v imenu te agrarne skupnosti o nameri prestavitve ograje tudi seznanjal Agrarno skupnost planina B. Glede na navedeno odločitev sodišča ni v nasprotju z ustaljeno razlago storilca motilnega ravnanja iz 32. člena SPZ.
Čeprav pri ugotavljanju dejstev v postopku izdaje začasne odredbe velja dokazni standard verjetnosti, mora sodišče mnenje CSD, kolikor se tiče t. i. strokovnih dejstev, dokazno oceniti skladno z merili iz drugega odstavka 254. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 108. členom ZNP-1. Mnenje CSD mora biti jasno, popolno in notranje skladno.
Pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika izjemoma odredi pripor, je treba presojati vse navedene vidike, torej možnosti iz drugega odstavka 192. člena ter možnosti iz prvega odstavka 471. člena ZKP ter takšno presojo tudi argumentirano utemeljiti. Ob dejstvu da gre za mladoletnika, manjka presoja o izjemnosti pripora, kakor tudi presoja, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v 471. členu ZKP, ne pridejo v poštev.
Pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika izjemoma odredi pripor, je treba presojati vse navedene vidike, torej možnosti iz drugega odstavka 192. člena ter možnosti iz prvega odstavka 471. člena ZKP ter takšno presojo tudi argumentirano utemeljiti. Ob dejstvu da gre za mladoletnika, manjka presoja o izjemnosti pripora, kakor tudi presoja, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v 471. členu ZKP, ne pridejo v poštev.