ZP-1 člen 8, 14, 14/3. ZOUTPI člen 42, 42/1, 42/1-23.
prekršek - prodajalna tobačnih izdelkov - odgovornost pravne osebe - ekskulpacijski razlog - odgovorna oseba
Za odločitev je namreč bistvenega pomena, da je prodajalka od kupca zahtevala osebni dokument. Odgovornost pravne osebe je, da zagotovi, da so njeni zaposleni seznanjeni z zakonom in s pravilnim uresničevanjem zakonskih določb, nadzor pa je potreben zato, da se zagotovi, da prodajalci preverjajo starost kupcev. Ne more pa dolžnost nadzora segati tako daleč, da bi pri vsakem prodajalcu zagotovili dodatno osebo, ki bi nadzirala, ali je bila starost kupca pravilno ugotovljena in ali ni morda prišlo do zmote pri prodajalcu. Taka zahteva dejansko pomeni objektivno odgovornost pravne osebe, ki pa ne more biti podlaga odgovornosti za prekršek.
zvišanje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - sprememba vrednosti spora med postopkom - stvarna pristojnost - nepremoženjska škoda - ustalitev pristojnosti
S povišanjem tožbenega zahtevka tožnica ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2024 izrecno navedla, da je tožbeni zahtevek zvišala zaradi ugotovitev in zaključkov iz izvedenskega mnenja. Tako pravna teorija, kot tudi sodna praksa pa v teh primerih govorita o spremembi tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. V tem primeru je torej podana privilegirana sprememba tožbe, zato je treba le-to v skladu s 186. členom ZPP dopustiti.
stroški postopka - socialni spor - pripravljalna vloga - potrebnost
V zvezi s pritožbenim izpodbijanjem ocene sodišča prve stopnje, da tri sporne vloge niso bile potrebne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena prvostopenjskega sodišča pravilna. Obrazložena pripravljalna vloga v smislu tar. št. 19/1, 19/2 in 19/3 OT mora vsebovati obširnejše navajanje dejstev ali pravnih naziranj oziroma komentiranje izvedenih dokazov, pri čemer je pomembna tako količina navedb kot vsebina, tehtnost in relevantnost. V vlogi z dne 13. 5. 2024 je tožnica prerekala navedbe toženke v odgovoru na tožbo z dne 26. 4. 2024 glede kriterija izpolnjevanja posebne nege hčerke tožnice. Izkazovala je posebno nego, ki jo potrebuje hči tožnice in jo uvršča v skupino otrok, ki imajo težko obliko atopijskega dermatitisa, ki ob poslabšanju kožne simptomatike potrebujejo hospitalizacijo. S tem je dokazovala zdravstveno stanje, ki je v tem socialnem sporu podlaga za priznanje same pravice. Tudi v vlogi z dne 8. 12. 2023 se sklicuje na izvide in mnenje zdravstvenega doma A. z dne 20. 6. 2016, s čimer tožnica izkazuje zdravstveno stanje hčere. Poudariti je, da je pri obeh vlogah šlo za vlogi, ki sta bili podani na začetku v dveh različnih socialnih sporih, ki sta se vodila pod številko VII Ps 337/2024 in VII Ps 519/2023, dokler ju sodišče ni v nadaljnjem postopku 21. 5. 2024 združilo v skupno obravnavo. Vlogi, ki po vsebini delujeta za zelo podobni, sta bili v tisti fazi socialnega spora, ko jih sodišče še ni združilo v skupno obravnavo, potrebni.
Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.
Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 21, 21/1, 21/1-b(i), 23. ZMZPP člen 52, 57. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
spor z mednarodnim elementom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - pristojnost slovenskega sodišča - delodajalec - stalno prebivališče - kraj opravljanja dela
Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem sporu z mednarodnim elementom treba pristojnost sodišč RS presoditi glede na določbe uredbe EU, ki ureja pristojnost sodišč držav članic EU. To je v času vložitve tožbe Bruseljska uredba I bis (Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), ki je nadomestila Bruseljsko uredbo I (Uredba št. 44/2001 z dne 1. 3. 2002). Po določbi drugega odstavka člena 21 v povezavi s točko b(i) prvega odstavka tega člena veljavne Bruseljske uredbe I bis je delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, lahko tožen pred sodiščem države članice v kraju, kjer ali od koder delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo. Za ugotovitev, ali je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije, je tako odločilno, kje je tožnik običajno opravljal svoje delo oziroma kje ga je nazadnje opravljal. Ker je zmotno štelo, da se presoja pristojnost sodišč v zadevi le po ZMZPP, se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem še ni ukvarjalo, zato bo za ugotovitev, ali se uporablja Bruseljska uredba I bis, moralo ugotoviti to pravno pomembno dejstvo. V primeru ugotovitve o tožnikovem opravljanju dela v Republiki Sloveniji, bo za določitev pristojnega sodišča za odločanje v tem individualnem delovnem sporu treba upoštevati Bruseljsko uredbo I bis. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja na njen člen 23, v katerem je določeno, da je mogoče upoštevati dogovor o pristojnosti le, če je sklenjen po tem, ko je prišlo do spora ali če omogoča delavcu, da začne postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku.2 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081219
ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 214, 214/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353. ZObr člen 97e.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - vojaška operacija - sodba SEU
Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak - mesar opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na terenu, toženka pa mu je v zvezi s temi nalogami odredila stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu skladno s 97.e členom Zakona o obrambi ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le 50 % dodatek za pripravljenost. Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila, toženka pa je uveljavljala, da so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C-742/19. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženki in ne na tožniku.
Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike v plači med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko, za pripravljenost v času terenskih vaj in usposabljanj pa je ugotovilo, da so podane izjeme od uporabe Direktive, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na pravno argumentacijo iz zadeve VIII Ips 196/2018, kjer se je prav tako obravnavalo plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe.
ZDR-1 člen 162, 162/3, 200, 200/4, 202. OZ člen 229, 229/2. ZJU člen 24, 25. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 274, 337, 337/1, 350, 350/2, 353, 365, 365-2, 366,.
odškodnina za neizkoriščen letni dopust - zastaralni rok - pravni interes - razveljavitev odločbe delodajalca - prenos letnega dopusta - izraba letnega dopusta - referenčno obdobje - bolniški stalež - sodba SEU
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odločba toženke glede njene zahteve za prenos in koriščenje letnega dopusta, saj zahteva le plačilo odškodnine, o tem delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo, s čimer je nadomestilo odločitev toženke, da ji ne izplača nadomestila. Na obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato ugovor toženke s tem v zvezi ni bil potreben (274. člen ZPP). Ker je pritožba tožnice zoper sklep neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).
Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je treba upoštevati 5-letni zastaralni rok in da rok za uveljavitev pravice do koriščenja letnega dopusta ni pričel teči, dokler se ni vrnila na delo.
Skladno s sodno prakso velja, da je namen pravice do letnega dopusta, da se delavcu omogoči čas za počitek, sprostitev in razvedrilo. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1). Če delavec pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel koristiti, ker je bil v referenčnem obdobju na bolniškem staležu, torej zaradi razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, mu mora biti omogočeno, da to svojo pravico izkoristi v razumnem prenosnem obdobju. Delavec tako lahko v primeru bolniškega staleža neizkoriščeni dopust koristi do 31. marca v letu, ki sledi letu, v katerem je možen prenos letnega dopusta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sta zavzela stališče, da bi bilo v nasprotju z namenom pravice do plačanega letnega dopusta, če bi se omogočilo neomejeno kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta v času daljšega obdobja nezmožnosti za delo.
Kadar je delavec več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, ugasne njegova pravica do plačanega letnega dopusta s pretekom 15-mesečnega referenčnega obdobja za prenos, kar je poudarilo Sodišče EU tudi v sodbi C-518/20 in C-727/20,3 pri čemer začne prenosno obdobje v primeru bolniškega staleža teči z iztekom referenčnega obdobja in ne s koncem bolniškega staleža. Zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja iz 202. člena ZDR-1 ni v ničemer povezan s 15-mesečnim obdobjem za prenos pravice do plačanega dopusta, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na 5-letni zastaralni rok.
ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 353,.
denarno povračilo namesto reintegracije - višina denarnega povračila - kriteriji za določitev - okoliščine konkretnega primera
Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da po sodni praksi (ne le pritožbenega, na katero se sklicuje, temveč tudi Vrhovnega sodišča RS) pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog kriterijev, tako da se glede na konkretne okoliščine primera pri odmeri lahko uporabijo tudi drugi kriteriji, ki jih določba prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izrecno ne navaja.1 Vendar pa je slednje sodišče prve stopnje upoštevalo in s tem v zvezi tudi sledilo tožnikovi izpovedi, da preživlja dva otroka (eden študira medicino, drug ima Downov sindrom in je povsem odvisen od skrbi staršev), da so se morali po odpovedi preživljati zgolj z ženino plačo, da se po odpovedi ni mogel zaposliti, ker ga toženec ni odjavil iz zavarovanj, da ni imel nobenih prihodkov, ter da gre za družinsko podjetje. Sodišče prve stopnje je tožnikove težave po odpovedi in dejstvo, da gre za družinsko podjetje, tako vzelo v obzir, nič od navedenega pa ne utemeljuje odmere višjega denarnega povračila, za kar se s temi pritožbenimi navedbami zavzema tožnik.
Dejstvi, da bi tožena stranka tožnika na delovnem mestu trpinčila in mu kršila njegove pravice iz delovnega razmerja, nista bili ugotovljeni, četudi bi bili, pa to ne pomeni, da odmera denarnega povračila ni zakonita in pravilna, saj tovrstne kršitve predpostavljajo druge pravne posledice (denarno povračilo ni odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca), in ne gre za kriterije, ki bi bili med zakonsko naštetimi kriteriji za odmero denarnega povračila. Poleg tega pa tožnik teh dejstev, ki jih tudi sicer povsem pavšalno zatrjuje, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni povezoval z denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1, v smislu, da bi slednje zaradi njih moralo biti višje, temveč jih je podal izključno v povezavi z zatrjevanjem nezakonitosti izredne odpovedi, za katero pa je sodišče prve stopnje tako ali tako ugotovilo, da je nezakonita. Posledično se sodišču prve stopnje tudi iz tega razloga do teh trditev v zvezi s presojo po 118. členu ZDR-1 ni bilo potrebno opredeljevati.
upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo - datum začetka izplačevanja - datum pridobitve pravic - dodatek za pomoč in postrežbo - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - celovita dokazna ocena - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - dokazni sklep
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni napravilo časovnega okvira za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj je ta naloga v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem nastanka take potrebe (tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2). Datum pridobitve pravice se razlikuje od datuma začetka izplačevanja, ki je vezan na datum vložitve zahteve za njeno pridobitev. Ta se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj (prvi odstavek 128. člena ZPIZ-2).
Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene vseh dokazov in je odločitev oprlo le na en dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno ter odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ampak je dokazna ocena sodišča prve stopnje skoncentrirana na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista družinske medicine.
Ker iz sodbe ne izhajajo zaključki sodišča, kdaj je glede na zdravstveno stanje tožnice nastala potreba po pomoči in postrežbi, kdaj je tožnica vložila zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo in posledično ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice že z izpodbijano dokončno odločbo, je utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju.
Na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP mora sodišče v dokaznem sklepu, s katerim zavrne izvedbo predlaganega dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Če tega ne stori v sklepu, mora to obrazložiti v končni odločbi. V kolikor razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov sploh ne navede, to predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je predlagala svoje zaslišanje, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in nikjer ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza. S takšnim postopanjem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba.
izločitev dokazov - nezakoniti dokazi - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - izjema dobre vere
Pritožnica sicer pravilno navaja, da so bile vse problematizirane odredbe izdane v letu 2006, kar je daleč pred spremenjeno prakso Ustavnega sodišča RS in še celo pred odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar nato napačno zaključuje, da se spremenjena praksa Ustavnega sodišča ne sme in ne more retroaktivno uporabljati za te odredbe, ker so bile izdane skladno s takrat veljavno (ustavno)sodno prakso in skladno z ZKP ter v času njihove izdaje niso bile kršene nobene ustavno varovane pravice obdolžencev. Takšno stališče je zgrešeno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso.
Izjema dobre vere v celoti izvotli zahtevo po naknadnem sodnem varstvu zoper sodne odločbe, na podlagi katerih policija deluje, ki jo je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo in se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati.
darilna pogodba - solastniški delež na nepremičnini - preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti - pritožba stranskega intervenienta - preklic darila - pogoji za preklic darila - oblika preklica darila - učinki preklica darila - vrnitev darila kot posledica preklica - nagib za sklenitev pogodbe - kasneje odpadel nagib - primarni in podredni tožbeni zahtevek - rok za izpodbojno tožbo
Kot pravilno izhaja že iz izpodbijane sodbe, je tožnica v okviru primarnega zahtevka napačno vtoževala preklic darila, saj se darilo prekliče z enostransko izjavo volje in ne s sodno intervencijo. Če sodišče ugotovi, da je darovalec preklical že dano darilo, lahko obdarjencu naloži le vrnitev predmeta darila oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obdarjen.
Po sklenitvi darilne pogodbe nastale okoliščine ne morejo vplivati na (ne)veljavnost pogodbe. Ravnanje obdarjenca, ki dosega standard hude nehvaležnosti, lahko tako povzroči le vrnitveni ali obogatitveni zahtevek oziroma prenehanje darovalčeve obveznosti, če darilna pogodba še ni bila izpolnjena. V ničemer pa kasnejši preklic darila nima vpliva na sklenitveno fazo darilne pogodbe.
gospodarski spor majhne vrednosti - sklepčnost tožbe - dovoljeni pritožbeni razlogi - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - višina tožbenega zahtevka - nedovoljene pritožbene novote - kreditna pogodba - plačilo obveznosti
Toženka s pritožbenimi navedbami glede graje posameznih postavk, ki jih tožnica vtožuje, izpodbija dejansko stanje, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.
Nedopustnih pritožbenih novot pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00080424
SPZ člen 64. ZZK-1 člen 79. ZPP člen 154, 154/1, 187, 190, 190/1, 339, 339/2, 339/2-11.
ugotovitev obstoja stvarne služnosti - stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - vstop v pravdo - pasivna legitimacija - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - širjenje subjektivnih meja pravnomočnosti - stvarne pravice na nepremičnini - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - zaznamba spora - procesna nesposobnost - dvom v procesno sposobnost stranke - povrnitev stroškov postopka - presoja uspeha v pravdnem postopku
190. člen ZPP ne učinkuje vedno. Tako v teoriji kot v sodni praksi se zastopa stališče, da 190. člen ZPP ne učinkuje, torej ne pride do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik (po 64. členu SPZ) in pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah.
ZPP člen 154, 165, 165/1, 165/2, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 358, 358-5. OZ člen 174, 174/2, 179. ZDSS-1 člen 34.
poškodba pri delu - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - tuja pomoč - odbitna franšiza - denarna renta - predhodna poškodba oškodovanca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg in trajanje bolečin ter katere nevšečnosti je zaradi nje tožnik trpel. Druga toženka odmerjeni odškodnini za to vrsto nepremoženjske škode nasprotuje zgolj na splošno (da je previsoka), tožnik pa v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so telesne bolečine po 16. 12. 2017 (ko se je zgodila druga nesreča pri delu in si je tožnik poškodoval desno dlan) 50‑odstotno posledica obravnavane poškodbe iz leta 2016 in 50-odstotno posledica druge poškodbe leta 2017. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke travmatologa dr. A. A., ki je v izvedenskem mnenju z dne 13. 11. 2023 (str. 7) navedel, da so bolečine po 16. 12. 2017 v 50 odstotkih posledica druge nesreče pri delu, saj je ta pospešila in poglobila razvoj kroničnega regionalnega bolečinskega sindrom, ki je glavni vzrok za vztrajanje tožnikovih bolečin v roki, navedeni sindrom namreč prizadene celoten ud.
Za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.000,00 EUR (1,3-kratnik povprečne plače) na podlagi ugotovitve, da se je tožnik ob dogodku ustrašil za svoje življenje in da je sekundarni strah v zmerni obliki trajal pol leta, po poškodbi leta 2017 pa je ponovno trpel strah hude intenzitete, ki je postopoma prešel v strah zmerne intenzitete, pri čemer sta na stopnjo sekundarnega strahu po 16. 12. 2017 vplivali obe nesreči pri delu, vsaka do polovice. Čeprav tožnik, zaslišan kot stranka, ni izpovedoval o primarnem strahu, je odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu kot enotna odškodnina upoštevaje preostale ugotovitve o intenziteti in trajanju strahu (pa tudi z vidika celotne odmerjene škode v tem sporu) odmerjena v ustreznem znesku in predstavlja pravično satisfakcijo za utrpelo škodo, sodišče prve stopnje pa se je pri njeni odmeri ustrezno oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A.
Glede na ugotovitev, da je tožnik v posledici obeh škodnih dogodkov invalid III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu v krajšem delovnem času od polnega (4 ure dnevno, 20 ur tedensko) z omejitvami pri delu (neuporaba desnice), tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo upoštevati, da ni več zmožen opravljati dela. Eventualno prikrajšanje zaradi neuspešnega prizadevanja najti zaposlitev glede na s strani ZPIZ ugotovljeno preostalo delovno zmožnost pa ne predstavlja nepremoženjske škode, ampak premoženjsko, ki jo je tožnik uveljavljal kot denarno rento.
ugovor po izteku roka - ugovor hipotekarnega dolžnika - delno poplačilo - končni načrt razdelitve posebne stečajne mase
Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase, da je bila v tem postopku izterjevana terjatev 272.216,60 EUR poplačana zgolj delno z zneskom 126.796,71 EUR, ker je celotna kupnina po odbitju stroškov 301.304,70 EUR zadoščala zgolj za poplačilo terjatve, ki je bila vknjižena v zemljiški knjigi pred hipoteko za obravnavano terjatev.
zavrnitev tožbenega zahtevka - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - zavarovalnica kot pravdna stranka - odškodninska odgovornost zavarovanca - kolesar - padec s kolesom - hitrost vožnje - prilagoditev hitrosti vožnje - luknja na cestišču - vzdrževanje ceste - sanacija ceste
Glede na označeno mesto, kjer je prišlo do poškodbe prednje gume, je tožnik že nekaj časa peljal po podobno poškodovani cesti (ugotovljeno je, da so nekateri deli pred mestom, kjer je prišlo do poškodbe, celo v slabšem stanju) in da je vedel, da vozi "specialko" s tankimi, za defekte bolj ranljivimi gumami, zato bi nedvomno moral vožnjo temu ustrezno prilagoditi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da gre za znano kolesarsko pot v okolici Maribora, ki je označena z opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na prisotnost kolesarjev, ne razbremenjuje tožnika, da svojo vožnjo prilagodi razmeram na cestišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VDS00081285
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/2, 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 360, 360/1. ZZ člen 36, 36/1. ZRTVS-1B člen 11, 22.
zavrženje tožbe - pravni interes - pravna korist - generalni direktor - javni razpis - delovno mesto
V delu, v katerem je tožnica zahtevala, da toženec ponovi postopek imenovanja generalnega direktorja in pri tem upošteva tudi tožničino prijavo (I. točka izreka), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Kot je obrazložilo, je bil 27. 12. 2022 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B; Ur. l. RS, št. 163/2022), ki je kot organ, ki vodi in upravlja toženca, določil veččlansko upravo (11. člen). V prehodnih in končnih določbah je bilo uzakonjeno, da z dnem uveljavitve ZRTVS-1B (28. 12. 2022) preneha med drugim tudi mandat generalnega direktorja toženca, ta pa do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo le še kot vršilec dolžnosti (22. člen). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v I. točki izreka, saj funkcija generalnega direktorja, glede katere vtožuje ponovitev postopka imenovanja ob upoštevanju tudi njene prijave, ne obstaja več. Zoper to odločitev se tožnica ni pritožila.
Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči tudi v delu, ki je obsežen v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna korist za tožbo; če ugotovi, da pravne koristi ni, mora tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. Kot je bilo že obrazloženo in kot je nenazadnje poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-479/22 z dne 16. 2. 2023, je ZRTVS-1B določil novo ureditev organov vodenja, upravljanja in nadzora toženca, zaradi česar je 28. 12. 2022 na podlagi samega zakona prenehal tudi mandat generalnega direktorja toženca, ki je bil podeljen stranskemu intervenientu. Z navedenim je odpadla pravna korist tožnice za vtoževano razveljavitev 4-4 točke sklepa z dne 17. 3. 2022, v kateri je programski svet ugotovil, da je bil za generalnega direktorja toženca izvoljen stranski intervenient in ga je imenoval na to mesto s štiriletnim mandatom, ki je pričel teči 18. 3. 2022. Tudi če bi bilo takemu oblikovalnemu zahtevku ugodeno, to namreč ne bi moglo v ničemer spremeniti (izboljšati) pravnega položaja tožnice, saj se njena (celotna) tožba nanaša na uveljavljanje sodnega varstva glede funkcije, ki pri tožencu ne obstaja več. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, II. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo tudi v tem delu zavrglo (354. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).
gospodarski spor - neizvedba dokazov - zahteva za izvedbo naroka
Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izpodbijano sodbo izdalo oziroma da je odločilo o predmetnem sporu brez razpisa naroka na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, da ni drugih ovir za izdajo odločbe in da nobena izmed pravdnih strank naroka ni zahtevala.
motenjski spor - motenje posesti - pravočasna vložitev tožbe - motilno dejanje - zavrženje dela tožbe - sprememba zahtevka - restitucijski del tožbenega zahtevka - prepovedni in odstranitveni zahtevek - vsebina zahtevka - nadaljevano motilno dejanje
V obravnavani zadevi ne gre za nadaljevalno motilno ravnanje, kot zmotno navaja pritožba, saj dejanji zamenjave ključavnice in dejanje porušenja objekta nikakor ne predstavljata istovrstnega motilnega ravnanja. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe štelo, da 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe teče od dne 27. 9. 2023, pravilno.